SI9500036A - New inhalator device - Google Patents

Description

Plurichemie Anstalt

Inhalator za zdravila in postopek

Izum se nanaša na postopek fluidizacije zdravila v prahu za inhaliranje in na napravo za inhaliranje zdravila v prahu.

Tlačno tesni inhalatorji za splavljenje odmerjene količine zdravila v prahu so že dolgo znani, ampak klorofluoroogljiki, ki se pri tem uporabljajo kot pogonsko sredstvo, so za okolje nezaželeni, tako da se svet dandanes ponovno zanima za naprave za vdihnjenje praška, kijih aktivirajo pljuča.

Znanih je kar nekaj naprav za samodejno splavljanje zdravila v prahu na temelju vdihnjenja. Zadevne naprave obsegajo inhalacijsko cev, po kateri pacient vdihne v svoja usta ali nos, in sredstvo za sprostitev doze praška v zračni tok, tako da prašek potuje z zrakom skozi usta in grlo v pljuča. Nekatere naprave vsebujejo zalogo praška in so uravnane za sprostitev odmerjene količine vsakokrat, ko se naprava rabi. Druge temeljijo na uporabi lomljivih kapsul, ki vsebujejo enoto doze zdravila.

Te naprave običajno vsebujejo tudi sredstva za zabadanje v ali drobljenje kapsule, da se vsebina le-te sprosti. Primeri naprav, zasnovanih za uporabo kapsul, so prikazani v spisih GB-A-1561835, US-A-4889114 in US-A-3991761.

Nekatere naprave, ki delajo s kapsulami, imajo majhen zračni upor, kar se odraža v tem, da med delovanjem prašek teži po prehitrem splavljenju, pravzaprav po splavljenju ves naenkrat. Z zračnim tokom, ki je nasičen s praškom, se lahko precejšnja količina praška zaleti v usta in grlo, kjer nima nikakršnega pozitivnega terapevtskega učinka; glavni cilj naprave pa je s terapevtskega vidika pravzaprav ta, da se kar največ praška spravi v pljuča, torej vidik, ki je še do nedavnega bil drugotnega pomena.

Medtem ko so se v praksi številne znane naprave na prašek izkazale za sorazmerno zadovoljive, pa so vse po vrsti pomanjkljive v tem, da uporabniku ni na voljo nikakršno preprosto sredstvo, da bi med uporabo vedel, ali seje v resnici splavila vsa količina doze zdravila. Tako je pri tržno dosegljivih znanih napravah doza s praškom, ki naj bi bil splavljen, skrita v sami napravi in uporabnik nikakor ni v stanju z gotovostjo vedeti, da je ves prašek bil sproščen in vdihnjen. Razen tega imajo pri nekaterih znanih napravah opraviti s tem, da se sčasoma med uporabo nekaj praška nabere in ta v napravi tvori usedlino, kar terja pogosto čiščenje. Nadaljnja pomanjkljivost nekaterih znanih naprav na prašek je njihova mehanska zamotanost, kar ima za posledico povečane izdelovalne stroške in težave pri sestavljanju.

Mi pa smo sedaj izumili postopek fluidizacije zdravila v prahu za inhaliranje kot tudi inhalator (napravo za inhaliranje), katerega delovanje je preprosto in terapevtsko učinkovito in ki uporabniku med inhaliranjem omogoča jasen pregled nad dejansko sproščenim delom vsebine kapsule.

Po enem vidiku predloženega izuma gre za postopek splavljanja zdravila v prahu z vdihnjenjem, pri čemer postopek obsega vlečenje zraka skozi inhalacijsko cev, ki jo v bistvu zapira določen vsebnik (npr. kapsula, kot je želatinska kapsula), ki vsebuje zdravilo, pri čemer ima ta vsebnik luknje za prehod zraka, ki omogočajo vlečenje zraka skozenj za fluidiziranje in odvajanje njegove praškaste vsebine v cev, in dostop zraka v cev nadolnje od vsebnika.

Izum zadeva tudi napravo za vdihnjenje zdravila v prahu, ki obsega inhalacijsko cev, v njej sredstvo za sprejem vsebnika, ki zagotavlja, da vanj vloženi vsebnik cev v bistvu zapira, in vhod za zrak nadolnje od sredstva za sprejem vsebnika.

Izum nadalje zadeva napravo za vdihnjenje zdravila v prahu, ki obsega inhalacijsko cev, vsebnik, ki cev v bistvu zapira, in vstop zraka nadolnje od vsebnika, pri čemer ima vsebnik majhne skoznje luknje, da skoznje lahko teče zrak v cev.

Po eni od značilnosti izuma vsebnik pri uporabi inhalatorja inhalacijsko cev v bistvu zapira. To razumemo tako, da vsebnik normalni zračni tok, ki je možen skozi odprto inhalacijsko cev, v bistvu blokira ali prepreči. V vsebniku je nekaj odprtin, ki omogočajo vleko zraka skozenj v inhalacijsko cev, ampak te so majhne v primerjavi s premerom cevi.

Po nadaljnji značilnosti izuma ima inhalacijska cev, čeprav jo pri uporabi v bistvu blokira vsebnik, zračni vstop za prost vpust zraka v cev nadolnje od vsebnika (tj. med vsebnikom in ustničnim koncem inhalacijske cevi). Uporabnik lahko zato potegne ustrezni del zraka skozi cev in bo samo majhen del zraka prišel skozi vsebnik. Izkazalo se je, da se s pomočjo te preproste zgradbe pride do izvrstne fluidizacije praška v vsebniku in do izvrstnega toka praška neposredno skozi cev, usta in grlo v pljuča. Tudi smo ugotovili, da je ta fluidizacija pomembna za vzbujanje razbijanja kepic (sprimkov) praška na potrebne drobne delce.

Razen tega se da s skrbno izbiro in uravnavanjem zračnega toka skozi vsebnik napravo nastaviti tako, da ustreza raznim uporabnikom in/ali raznim zdravilom.

Vsebnik za hranjenje zdravila v prahu je lahko zgrajen naprimer v enem kosu s cevjo ali je ločena enota, ki jo cev sprejme ali se z njo poveže. Vsebnik lahko vsebuje sredstvo za oblikovanje odmerka praška za dostavo enote odmerka zdravila v vsebnik, ki je pripravljen na inhaliranje. Alternativno in po prednostnem vidiku izuma vsebnik obsega kapsulo, ki je lahko običajna z izjemo tega, da so v njej predvidene luknje za tok zraka skozenj.

Izum bomo v nadaljnjem opisovali v glavnem glede na to, da pri njem uporabljamo vsebnik v obliki kapsule, s tem da je treba razumeti, da izuma ne omejujemo na uporabo kapsule.

Pri uporabi inhalatorja po izumu vlečemo zrak skozi kapsulo ali kak drug vsebnik, da fluidiziramo prašek (naredimo aerosol), ki je spravljen v njem. Luknje za vstop zraka v vsebniku naj bodo tako majhne, da v primerjavi z glavnim zračnim tokom, ki ga vdihujoči uporabnik ustvarja v inhalatorju, močno omejijo dostop zraka v vsebnik. To ima za posledico podtlačno polje v vsebniku nasproti luknjam za vstop zraka, zaradi česar se prašek sprva giblje proti temu polju, nakar se fluidizira in transportira v nasprotni smeri proti luknjam za izstop zraka in v cev. Tako nastali aerosol se nato razredči s prihodom zraka v inhalacijsko cev nadolnje od vsebnika preko enega ali več zračnih vstopov, s čimer se podpira dobavljanje praška v pljuča.

V zelo enostavni in elementarni obliki inhalator po izumu obsega enostavno cev, katere en konec je predviden za vstavitev v uporabnikova usta (ali v nosnico), medtem ko je njen drugi konec dimenzioniran za sprejem s tornim ujemom želatinske ali

4plastične kapsule, ki vsebuje zdravilo. Med kapsulo in ustničnim koncem cevi je predvidena ena ali več lukenj za vstop zraka. Kapsula ima na svojem zunanjem koncu eno ali več lukenj za prehod zraka in na svojem notranjem koncu luknje za prehod zraka/praška za spuščanje praška v inhalacijsko cev, ko je naprava v rabi. Kapsula je med uporabo naprave lahko vidna, tako da uporabnik lahko vidi nastajanje aerosola praška v njej in se prepriča o popolni spraznitvi le-te v inhalacijsko cev.

Koristno je, da se v nasprotju z nekaterimi znanimi napravami, pri katerih je šlo za uporabo kapsul s praškom, kapsula v predloženem izumu niti ne zasuka niti ne strese in se odprta ne zvije. Edino gibanje, ki se tu pojavi, je gibanje praška v kapsuli, ki potuje skozi inhalacijsko cev v pljuča.

Inhalacijska cev je zasnovana z enim ali več vstopi zraka, po katerih se v cev nadolnje od vsebnika uvaja zrak. Prednost dajemo takemu vstopu, kije predviden blizu konca vsebnika. Pri eni od izvedb je (so) vstop(i) lahko razporejen(i) okoli oboda vsebnika, bolj običajno pa bodo malo odmaknjeni nadolnje od vsebnika. Velikost zračnega vstopa (vstopov) bo odvisna od splošne zasnove naprave, ki bo pobliže opisana kasneje.

Inhalacijska cev kot taka je lahko naprimer slamica ali podobno, lahko pa je gibka ali toga cev iz plastike ali česa drugega. Lahko je taka za enkratno uporabo ali taka za neprekinjeno rabo, pri čemer se porabljeno lupino kapsule (ali drugega vsebnika) odstrani po vsaki uporabi. Narava cevi ni kritična z izjemo zasnove zračnega vstopa (vstopov) in sredstva za sprejem kapsule.

Sredstvo za sprejem kapsule (ali, bolj splošno, sredstvo za sprejem vsebnika) je tako razporejeno, da, ko je kapsula razporejena v njem, kapsula zapre skoznjo luknjo inhalacijske cevi. Ni potrebe, da bi tesnilo moralo biti popolno; pravzaprav je pri eni od ureditev, ki jo opisujemo, prehod za vstop zraka razporejen med obodom kapsule in cevjo. V splošnem pa bo kapsula v votlini cevi držana s tesnim tornim ujemom in jo bo v bistvu zamašila. Na ta način se med uporabo naprave večina vdihnjenega zraka dovaja po zračnem vstopu (vstopih) in samo majhna količina se prepušča skozi luknje kapsule. V preprosti ureditvi je sredstvo za sprejem kapsule primerno dimenzioniran notranji konec inhalacijske cevi. V drugih, bolj zamotanih ureditvah je sredstvo za sprejem kapsule lahko naprimer ločena enota, ki je na inhalacijsko cev poljubno pritrdljiva.

Izum se posebno ubada z napravo za vdihnjenje zdravila v prahu skupaj s standardnimi (ali posebno narejenimi) kapsulami običajne vrste, ki vsebujejo enotne doze zdravila, in v tem smislu bo izum v nadaljnjem opisan. Kot že rečeno, pa je možno uporabiti druge oblike vsebnika za shranitev enotnih doz zdravila in priključiti le-te na inhalacijsko cev za dosego v bistvu enakega učinka kot s kapsulami, tako da so take ureditve v zadevni opis vključene.

Kapsule za uporabo v inhalatorjih po izumu je treba pred uporabo prebosti, tako da je možen tok zraka skoznje. Da se to doseže, je v kapsulah predvidena ena ali več lukenj. V prednostni ureditvi so luknje narejene na vsakem od koncev kapsule, možne pa so drugačne ureditve. Ko je kapsula razporejena v sredstvu za sprejem kapsule, mora ena luknja ali skupina lukenj (izstopnih lukenj) biti odprta v inhalacijsko cev, druga luknja ali luknje (vstopne luknje) pa morajo biti odprte za dovod zraka. Ugotovili smo, da majhne luknje za vstop zraka, take premera manj od 1 mm, privedejo do najboljšega vrtinčenja proizvoda v kapsuli. Pri manj omejenih luknjah za vstop zraka bi prašek lahko kapsulo zapustil prehitro, da bi se primerno razpustil po zraku, ki vstopa skozi vhode cevi; celo se lahko zgodi, da ne pride do nikakršne razpustitve v obliki aerosola. Izstopne in vstopne luknje so lahko iste ali različnih velikosti in tudi število le-teh je lahko vsakokrat isto ali različno. V splošnem dajemo prednost izvedbi, ko je skupno polje izstopnih lukenj večje od, naprimer polovico do trikrat večje od, skupnega polja vstopnih lukenj. Optimalna ureditev pa se določi z rutinskim poskusom in vajo. Namesto uporabe kapsul, ki imajo različna polja prebodov na vsakem koncu, je možno uporabiti kapsule, katerih prebodi so na obeh koncih enaki, ampak za potrebe omejitve dovoda zraka se na luknjah za vstop zraka na kapsuli uporabi podobno luknjan pokrov ali kapa, ki je nataknjena preko tiste strani kapsule, kjer vstopa zrak.

Kapsule, ki smo jih prebodli za potrebe uporabe v predloženem izumu, so kot take nove in predstavljajo nadaljnji vidik predloženega izuma.

Prehod zraka skozi prebodeno kapsulo fluidizira prašek v njej in povzroči, da se prašek temeljito porazdeli po zračnem toku. Vrtinčenje je vidno skozi prozorno steno kapsule in uporabnik preprosto vleče vase vse dotlej, dokler je kaj praška videti v kapsuli. Zaradi omejenega spuščanja zraka v kapsulo in s tem omejenega dotoka iz nje je dobava praška iz kapsule kolikor želimo majhna. Počasnost odvajanja praška je izredno zaželena značilnost te naprave, saj dopušča uskladiti čas, ki je potreben za spraznitev kapsule, s časom, kije potreben za napolnitev uporabnikovih pljuč. Rezul6 tat tega je drobna porazdelitev praška in transport le-tega z zračnim tokom, zmanjšanje količine praška, ki se oprime uporabnikovih ust in grla, in povečanje deleža, ki doseže pljuča.

V splošnem večina vdihnjenega zraka vstopi v inhalacijsko cev preko njenega zračnega vstopa (vstopov), tako da gre za delež okoli 80%, v nekaterih primerih celo več. Preostanek pride skozi kapsulo in pri tem povleče s seboj prašek, ki je v njej. V konkretnem primeru uporabe se da z rutinskim poskusom in z vajo določiti optimalno ureditev zračnih tokov, da se dosežejo želeni učinki. Ena od značilnosti, ki je dosegljiva v napravah po izumu, je nivo odpora zračnemu toku, kar naredi napravo udobnejšo za uporabnika, saj se zmanjša napor, ki je potreben za spraznjenje kapsule.

Vloga zračnih prehodov v napravi je pomembna. V sledečem opisu se predpostavlja, da imajo vse luknje kapsule enak premer, tako da je rezultat spreminjanja števila lukenj sorazmerna in merljiva sprememba njihovega skupnega presečnega polja.

Ugotovili smo, da je, če je v kapsuli manj vstopnih lukenj kot izstopnih, možno upočasniti hitrost vlečenja praška iz kapsule. Ob predpostavki, da se druge okoliščine ne menjajo, velja: čim manj lukenj na vstopni strani kapsule, tem počasnejše je odtegovanje praška in vodenje le-tega v cev in zatem skozi usta v pljuča.

Nasprotno, če imamo zračni vstop (vstope) na cevi, katerih skupno presečno polje lahko znaša naprimer 2- do 12-kratnik presečnega polja lukenj za vstop zraka v kapsulo, je možno uravnavati odpor naprave prehajanju zraka. Ob predpostavki, da se druge okoliščine ne menjajo, velja: čim večje polje zračnega vstopa (vstopov) na cevi, tem večja je količina zraka, vstopajočega v cev, in tem večja je zmogljivost zajemanja praška.

Ugotovili smo tudi, da s spreminjanjem števila in s kombinacijo lukenj za vstop in izstop zraka na kapsuli lahko uravnavamo delovanje naprave, napolnjene s praški različno velikega zrna. V splošnem bodo praški z manjšim zrnom terjali manjše skupno polje lukenj za vstop in izstop zraka kot praški z večjim zrnom za dosego istega praznjenja kapsule v enakem času.

Od tod sledi, da se da s poskusnim spreminjanjem presečnega polja in števila zračnih prehodov optimizirati razne izvedbene primere tega izuma, da se ustreže potrebam uporabnika z različnimi inhalacijskimi zmožnostmi, kot so otroci, odrasli ali starejši, kot tudi potrebam praška z različno velikim zrnom in aerodinamičnimi lastnostmi.

Obstoj raznih vstopov in lukenj potemtakem pomeni vzpostavljanje različnih pogojev v napravi. Znotraj kapsule povzroči omejen dostop zraka podtlačno polje in visok zračni upor, kar vodi k fluidizaciji praška z drobno porazdelitvijo po zračnem toku. Rezultat nizkega zračnega upora v cevi, povzročenega z več zraka, potegnjenega skozi zračne vstope, je bolj udobna uporaba za pacienta kot tudi visoka sposobnost odtegovanja praška. Izvedbeni primer po tem izumu kombinira prednosti tako nizkega zračnega upora na splošno kot tudi visokega zračnega upora v kapsuli, ne da bi kateri od teh kazal pomanjkljivosti.

Luknje v kapsulah za vlečenje zraka skoznje lahko realiziramo poljubno. Tako naprimer lahko rabimo igle za izdelavo lukenj, prednost pa dajemo luknjanju kapsul z rezalnim robom, kot je rezilo noža. Na ta način se zmanjša tveganje, da bi luknjanje povzročalo nastanek drobirja želatine, razen tega pa uravnavanje velikosti vrezov omogoča krmiljen tok zrak. Nadalje smo ugotovili, da izgub praškaste vsebine iz kapsule praktično ni, če so luknje narejene z rezanjem, medtem ko včasih lahko pride do izgube praška, če so luknje narejene z uporabo igel. Zgoraj smo omenili uporabo majhnih vstopnih lukenj premera manj od 1 mm. Luknje, narejene z rezanjem, so podolgovate, tako da ima rez širino na najširšem delu tipično 0,5 mm in dolžino 3 do 5 mm.

Naprava po izumu lahko vsebuje sredstvo za prebodenje predtem napolnjenih kapsul, in to sredstvo je lahko v enem kosu z napravo ali je narejeno kot posebna enota. Znane tovrstne naprave normalno obsegajo eno ali več igel, razporejenih za prebodenje kapsule. Prednostna naprava za uporabo v predloženem izumu naj bi obsegala večje polje prebodenosti v enem območju kapsule kot v drugem območju. Če so po prednostni značilnosti izuma luknje narejene z rezanjem, so rezila lahko pripravljena za izdelavo izrezov po želji naprimer na vsakem koncu kapsule. V prednostni ureditvi sredstvo za sprejem vsebnika obsega boben, ki vsebuje podolgovato ležišče za sprejem ene same kapsule, in predvideni so rezilni elementi (noži) za izdelavo izrezov v vsakem koncu kapsule na osnovi relativnega gibanja med kapsulo in rezili.

Alternativno so luknje v kapsulah predvidene lahko že od samega začetka, pri čemer so začasno prekrite, daje preprečena predčasna izguba praška iz njih. Ko se želi kap8 sulo uporabiti, se začasno prekritje (npr. adhezivni film) lahko odstrani. V posebni izvedbi je na enem koncu inhalacijske cevi predvidena kapsula (ali kapsuli podoben vsebnik), pri čemer so zunanje luknje kapsule začasno prekrite s filmom, ki se ga da kot lupino potegniti stran, začasno pa so prekrite tudi notranje luknje. Nato, neposredno pred uporabo, se pokrova odstranita.

V prednostnih napravah po izumu, kjer gre za uporabo kapsule z enotno dozo, za izvlečenje vsebine kapsule ni potrebno nikakršno tresenje. To je v nasprotju z mnogimi napravami iz stanja tehnike. Po predloženem izumu se prašek odvzame na osnovi specifičnih ureditev toka zraka v napravi. Praškasta vsebina kapsule med obratovanjem oblikuje plešoč oblak, ki ga nosi zrak. Kapsula sama ostane med vdihnjenjem v bistvu negibna.

Da bi bil izum še bolj popolno razumljen, si pomagamo s skicami iz priloženih listov skic, v katerih kaže sl. 1 prvo izvedbo naprave po izumu v vzdolžnem prerezu, sl. 2 drugo izvedbo naprave po izumu v vzdolžnem prerezu, sl. 3 tretjo izvedbo naprave po izumu v vzdolžnem prerezu, sl. 4 primer kapsule v pogledu od spredaj, sl. 5 kapsulo s sl. 4 v pogledu od zadaj, sl. 6 tretjo izvedbo naprave po izumu v narisni projekciji, sl. 7 komponentno predstavitev naprave s sl. 6 (vključno pokrov), in sl. 8 kapsulo kot detajl naprave s sl. 7, pripravljeno za vdihnjenje, v osnem prerezu po osi luknje 120.

V skicah, kjer enake sklicevalne številke označujejo istovrstne dele, je predstavljena inhalacijska cev 1, ki ima en konec, konec 2, ki pride v uporabnikova usta, in naspotni konec 3.

Na sl. 1 je želatinska kapsula 4 prilagodno vložena in držana v nasprotnem koncu 3 cevi 1. Blizu notranjega konca 5 kapsule 4 sta v cevi 1 dve odprtini 6 za vstop zraka.

Kapsula 4 je običajna dvodelna kapsula s sferičnima koncema 5 in 5a. Zunanji konec 5a ima dve luknji 7, notranji konec 5 pa štiri luknje 8 (prim. tudi sl. 4 in 5). Luknje so medsebojno enako velike (ni pa nujno). Pri standardni kapsuli 4 (14 mm x 5 mm) znaša premer luknje npr. 0,65 mm. Kapsula 4 vsebuje dozo (9) zdravila, bodisi čistega ali zamešanega v nosilni prašek. Prašek naj prednostno ne zavzema več kot okoli 10% prostornine kapsule, da obstaja primeren prostor za tvorbo aerosola praška in zraka med rabo.

Sl. 2 se od sl. 1 razlikuje po tem, da je nad zunanjim koncem 5a kapsule predviden pokrov 20, pri čemer ima ta konec lahko enako število lukenj 10 kot notranji konec 5. Pokrov 20 ima omejeno (zmanjšano) zračno ustje 21.

Sl. 3 se od sl. 1 razlikuje po tem, da odprtin 6 za vstop zraka ni, namesto njih pa so na koncu 3 cevi 1 predvideni notranji radialni kraki 30 za držanje kapsule 4 na odmiku od notranje stene cevi, tako da obstajajo prehodi za vstop zraka med zunanjo površino kapsule 4 in cevjo 1.

Sl. 6 do 8 kažejo tretjo izvedbo inhalatorja po izumu. V teh skicah enake sklicevalne številke kažejo enake dele.

Sl. 6 kaže inhalator 70, ki obsega kapo 71 zalogovnika za kapsule, vrtljiv boben 72 in ustnični del 73. Ustnični del 73 obsega ustje 74 za izmetavanje kapsul in inhalacijsko ustje 75. Boben 72 obsega niz zunanjih reber 76 za olajšanje ročnega oprijema.

Sl. 7 je komponentni prikaz inhalatorja s sl. 6, torej prostorski prikaz, s katerega so razvidne vse sestavine naprave. Kapa 71 zalogovnika za kapsule obsega cilindričen kapast element, kije na enem koncu, koncu 80, zaprt, drugi konec 81 pa je odprt in ima na svoji notranji površini kratke vijačnice 82. Telo 83 za podpiranje zalogovnika je krožnega preseka in ima na svoji zunanji površini niz kratkih vijačnic 84 za sodelovanje z vijačnicami 82 kape 71 zalogovnika. Podporno telo 83 ima na svoji prednji strani 89 aksialno luknjo 85, ki sprejme en konec osi 86. Na odmiku od osne luknje 85 je vzporedno z njo razporejena skoznja luknja 87, ki se odpira v štrlečem valjastem tulcu na hrbtni osnovni ploskvi 90. Tulec 88 sprejme valj 91, ki vsebuje zalogo kapsul 92, ki so bile vtaknjene skoncema.

Podporno telo 83 ima na svoji hrbtni osnovni ploskvi še dva nadaljnja štrleča valjasta tulca 93, 94, ki sprejmeta in zapreta konca valjev 95, 96 za rezervne kapsule. Na čelni ploskvi 89 podpornega telesa 83 je razporejeno rezilo 97, ki je postavljeno pravokotno na čelno ploskev 89. Na čelni ploskvi 89 se nahaja tudi strminski nastavek 150.

Boben 72 ima aksialno luknjo 100, ki sprejme os 86, na kateri je boben 72 vrtljiv. Boben 72 ima izven svoje sistemske osi razporejeno aksialno skoznjo luknjo 101, ki tvori ležišče za sprejem kapsule pri uporabi naprave. Po zunanji površini bobna 72 so razporejena zunanja rebra 76. Vsaka od čelnih ploskev 102, 103 bobna ima obodno ven štrlečo steno 104, 105, katere višina je malenkostno večja od razsežnosti rezil 97, 110 v osni smeri, tako da rezili ne zadevata omenjenih čelnih ploskev 102,103 bobna.

Nosilec 111 noža je okrogle zasnove in ima osno luknjo, ki sprejme en konec osi 86. Nosilec 111 ima prvo skoznjo luknjo 112 in drugo skoznjo luknjo 113. Iz nosilca 111 proti bobnu 72 štrli nož 110. Nosilec 111 ima dva vstopa za zrak (ju ni na sl. 7, zato pa prim. sl. 8), ki sta ravni luknji, pravokotni na os prve skoznje luknje 112.

Ustnik 73 je čeloma spojen z nosilcem 111 noža. Ustnik 73 ima prvo skoznjo luknjo 120, ki tvori inhalacijsko cev, ki se konča z inhalacijskim ustjem 75, in drugo skoznjo luknjo 121, ki je luknja za izmetavanje rabljenih kapsul, ki se konča z ustjem 74 za izmetavanje kapsul.

Ustnik 73 je čeloma spojen z nosilcem 111 noža. Ustnik 73 ima prvo skoznjo luknjo 120, ki tvori inhalacijsko cev, ki se konča z inhalacijskim ustjem 75. Za pokritje ustnika 73, ko naprava ni v uporabi, lahko predvidimo pokrov 130, ki je opremljen z zatikačem 131 za pripenjanje v žep.

Napravo sestavimo in naprava deluje kot sledi. Valj 91, ki vsebuje zalogo kapsul 92 s praškom, je razporejen v tulcu 88 in kapsula se na osnovi težnosti premakne v luknjo 87 podpornega telesa 83. Boben 72 se zavrti okoli osi 86 glede na podporno telo 83 in glede na nosilec 111 noža in privede luknjo 101 v soosnost z luknjo 87. Kapsula vstopi in jo v celoti prevzame boben. Kapsula je malo daljša od razmika med osnovnima ploskvama 102, 103 bobna, tako da nasprotna konca kapsule štrlita onstran omenjenih osnovnih ploskev 102,103.

Boben ima protipovratno napravo (poljubne vrste), tako da se okoli osi 86 lahko vrti koračno samo v eno smer. Protipovratna naprava ni narisana. Če boben zavrtimo, konca kapsule zadeneta ob noža 97, 110. Konca kapsule se pri tem zarežeta (zarezi 140,141 v sl. 8).

Če boben zavrtimo za korak naprej, pride kapsula v soosnost z luknjo 112 nosilca

111. Enota je sedaj pripravljena za vdih. Uporabnik vloži konec ustnika 73 v svoja usta in vdihne. Zrak teče skozi inhalacijsko cev 120 in luknjo 112 in zato skozi luknjo 101 v bobnu 72. Podtlak potegne kapsulo k vstopni luknji 112, ki se tesno spoji s koncem luknje 120 (prim. sl. 8). Da je naleg konca kapsule na luknjo 120 olajšan, je konec luknje pri 142 lahko lijakast (sl. 8).

Zrak, ki teče skozi ustnik, vstopa v napravo v glavnem po poti najmanjšega odpora, torej skozi zračna vhoda 143, v manjši meri pa tudi skozi reži v kapsuli. Zrak potemtakem teče skozi kapsulo z vstopanjem pri reži 140 in izstopanjem skupaj z zajetim praškom pri reži 141, in nato preko luknje 112, kjer priteče glavnina zraka preko vstopov 143. Zračni tok, ki s seboj nosi prašek, sedaj vstopi v luknjo 120 ustnika in preko nje v uporabnikova usta. Ker je boben 72 prozoren, lahko uporabnik operacijo vdihnjenja ponavlja vse dotlej, dokler se v kapsuli vidi še kaj praška.

Slednjič, ko je vsebina kapsule potrošena in podtlaka v napravi ni več, prazna kapsula pade z lijakaste razširitve luknje 120 v luknjo 101 bobna. Boben nato zavrtimo naprej v isti smeri kot prej, da kapsulo, kije še vedno v luknji 101, namestimo v soosnost z izmetalno luknjo 113. Hkrati zadnji konec kapsule zadene ob izmetalni strminski nastavek 150, ki porabljeno kapsulo potisne ven iz izmetalnega ustja 74. Boben 72 zatem zavrtimo, da prazno luknjo 101 namestimo v soosnost z luknjo 87 za sprejem nadaljnje kapsule iz zalogovnega valja 91. Ko je valj prazen, snamemo kapo 71 in valj 91 zamenjamo z enim od valjev 95, 96.

Naprava po sl. 7 glede vlaganja in izmetavanja kapsul temelji na gravitaciji; zato je treba omenjeni operaciji izvajati pri držanju naprave v pokončnem stanju. Operaciji zarezovanja kapsule in inhaliranja pa lahko opravimo pri poljubni legi naprave.

Claims (10)

1. Patentni zahtevki

   1. Postopek fluidizacije zdravila v prahu za inhaliranje, značilen po tem, da obsega vlečenje zraka skozi inhalacijsko cev, ki jo v bistvu zapira vsebnik, v katerem je zdravilo, pri čemer ima vsebnik luknje za prehod zraka, ki omogočajo, da zrak, ki ga vlečemo skoznje, fluidizira in povleče s seboj vsebino vsebnika v cev, in dostop zraka v cev nadolnje od vsebnika.
2. 2. Naprava za vdihnjenje zdravila v prahu (inhalator), značilna po tem, da obsega inhalacijsko cev, sredstvo za sprejem vsebnika v njej, tako da se kapsula ali drug vsebnik lahko tako namesti v njej, da je cev v bistvu zaprta, in vstop zraka nadolnje od sredstva za sprejem kapsule.
3. 3. Inhalator po zahtevku 2, značilen po tem, da sredstvo za sprejem kapsule obsega oddaljeni konec inhalacijske cevi, ki je notranje dimenzioniran za sprejem kapsule v tesnem tornem ujemu.
4. 4. Inhalator po zahtevku 2 ali 3, značilen po tem, da obsega kapsulo, pri čemer ta kapsula vsebuje enotno dozo zdravila v prahu in ima vsaj eno vhodno luknjo za vstop zraka in vsaj eno izhodno luknjo za izstop praška, ki ga nosi zrak, iz kapsule in vstop le-tega v inhalacijsko cev.
5. 5. Naprava za vdihnjenje zdravila v prahu (inhalator), značilna po tem, da obsega inhalacijsko cev, vsebnik, ki v bistvu zapira to cev, in vstop zraka nadolnje od vsebnika, pri čemer ima vsebnik majhne skoznje luknje za dostop zraka, ki teče skozenj v to cev.
6. 6. Inhalator po zahtevku 5, značilen po tem, da je vsebnik kapsula, ki ima vsaj eno vhodno luknjo za pripustitev zraka in vsaj eno izstopno luknjo za izstop praška, ki gaje zajel zrak, iz kapsule in vstop le-tega v inhalacijsko cev.
7. 7. Inhalator po zahtevku 2, značilen po tem, da obsega zalogovnik za sprejem zaloge kapsul, v katerih je prašek, in sredstvo za dostavo kapsule iz omenjenega zalogovnika v omenjeno sredstvo za sprejem vsebnika.
8. 8. Inhalator po zahtevku 7, značilen po tem, da nadalje obsega sredstvi v smislu dveh nožev in sredstvo za premikanje omenjene kapsule relativno glede na omenjena noža, da se naredi vsaj ena luknja za vstop zraka in vsaj ena za izstop iz omenjene kapsule.
9. 9. Inhalator po zahtevku 6 ali 8, značilen po tem, da je skupno polje izstopne luknje (lukenj) večje od skupnega polja vstopne luknje (lukenj).
10. 10. Inhalator po zahtevkih 4, 6, 7, 8 ali 9, značilen po tem, da je med uporabo gibanje praška v kapsuli za uporabnika vidno skozi steno kapsule.

    Plurichemie Anstalt