SI9300514A

SI9300514A - Immunopotentiatory agent and physiologically acceptable salts thereof

Info

Publication number: SI9300514A
Application number: SI9300514A
Authority: SI
Inventors: John Richard Rhodes
Original assignee: Wellcome Found
Priority date: 1992-10-01
Filing date: 1993-09-30
Publication date: 1994-06-30
Also published as: JPH072660A; KR100348775B1; YU62793A; CA2124677C; GR3022541T3; MX9306079A; NZ256110A; AU4831193A; ATE146075T1; EP0609606A1; HUT70482A; EP0678298A2; WO1994007479A3; JPH07504204A; US5508310A; CN1213746C; DE69306545T2; CN1091005A; EP0609606B1; WO1994007479A2

Description

THE WELLCOME FOUNDATION LIMITED

Sredstva za zvečanje imunosti in njihove fiziološko sprejemljive soli

Ta izum se nanaša na uporabo razreda spojin kot sredstev za zvečanje imunosti, na pripravke, ki vsebujejo take spojine in na njihovo izdelavo, na kombinacije takih spojin z antitumorskimi ali antiinfekcijskimi zdravili in na uporabo takih kombinacij v profilaksi ali zdravljenju takih bolezni, povezanih s tumorji ali infekcijami.

Glavna zaščitna funkcija imunskega sistema se nanaša na odpornost proti vdoru povzročiteljev bolezni, vključno virusov, rikecij, mikoplazem, bakterij, glivic in parazitov vseh vrst. Zato izboljšanje imunskega odziva, zlasti če je oslabljen, zveča odpornost proti okužbi ali infestaciji s katerimkoli od gornjih povzročiteljev bolezni.

Druga zaščitna funkcija imunskega sistema je, da se upre presaditvi tujega tkiva, bodisi naravni ali v zvezi z odnosom fetus-mati, bodisi nenaravni, kot jo opravi zdravnik pri transplantaciji.

Smatrajo, da je nadaljnja zaščitna funkcija imunskega sistema odpornost proti razvoju malignih celic, kot pri raku. Pri raku uporabljajo sredstva za zvečanje imunosti za zvečanje zavračanja tumorja in za preprečenje rekurentnih tumorjev po drugih oblikah zdravljenja.

Še druga zaščitna funkcija vključuje vzdrževanje nereaktivnosti proti samemu sebi s pozitivnimi supresorskimi mehanizmi. Pri avtoimunskih in sorodnih motnjah se pojavljajo imunska reaktivnost, usmerjena proti lastnim antigenom, ali pretirani, zvišani odzivi, ki so samouničevalni.

Vsako od zaščitnih funkcij imunskega sistema lahko modificiramo z nespecifično terapijo s sredstvi za zvečanje imunosti samimi ali v kombinaciji z drugimi sredstvi, ki se uporabljajo za izboljšanje odpornosti ali za uničenje povzročitelja bolezni, ki napada. Poleg tega lahko specifično odpornost zvečamo z uporabo sredstev za zvečanje imunosti v kombinaciji z antigenom, kot pri cepivu, ki uporablja npr. virus, tumorske celice itd. Ta uporaba je lahko namenjena temu, da izzove bodisi specifično imunost ali toleranco. Primer za slednjo je uporaba z antigenom pri alergijski ali avtoimunski bolezni. Uporaba sredstev za zvečanje imunosti je lahko terapevtska ali profilaktična; slednjo uporabljamo zlasti pri starostnikih, kjer so okužba, avtoimunost in rak običajnejši. Tempiranje in način dajanja sta kritična pri odločanju, ali bo posledica pozitiven ali negativen odziv. Vsako sredstvo, ki je sposobno, da zveča imunski odziv, ga lahko v odvisnosti od tempiranja in doze tudi prepreči; zato lahko v določenih okoliščinah sredstvo za zvečanje imunosti uporabimo kot imunosupresivno sredstvo za uporabo pri alergiji, avtoimunosti in transplantaciji.

S sredstvom za zvečanje imunosti je mišljeno sredstvo, ki je sposobno, da vzpostavi oslabljeno imunsko funkcijo ali zviša normalno imunsko funkcijo ali oboje. Vendar ima zaradi določenih elementov imunskega sistema sredstvo za zvečanje imunosti tudi imunosupresivne učinke.

Imunske odzive vsklajujejo T-limfociti, katerih stereospecifične receptorje sprožijo antigenski fragmenti, vezani na specializirane molekule (MHC) na površini celic, ki nosijo antigene. Poleg specifičnega medsebojnega delovanja med receptorjem T-celic in kompleksom antigen-MHC, so potrebni T-celicam kostimulativni signali, ki jih zagotavljajo celice, ki nosijo antigen. Medsebojno delovanje med celicami, ki nosijo antigen, in T-celicami vključuje dodatne adhezijske molekule, od katerih so nekatere vezane na medsebojno delovanje med receptorjem T-celic in kompleksom antigen-MHC, druge pa so ločene od tega medsebojnega delovanja. Nekatere od teh adhezzijskih molekul zagotavljajo kostimulativne signale. Poleg tega so z raziskavami in vitro ugotovili, da so prehodne kovalentne kemijske reakcije med ligandi celične površine bistvene pri antigensko specifični aktivaciji T-celic. (Rhodes, J. (1989), J. Immunol. 143:1482; Gao, Χ.Μ. & Rhodes, J. (1990, J. Immunol. 144-2883; Rhodes, J. (1990), J. Immunol. 145:463). Te reakcije imajo obliko kondenzacije karbonilamino (tvorba Schiffove baze) med skupinami na APC in površini T-celic.

Opis patenta WO 9203164 razkriva nov adjuvans, NAGO, ki deluje tako, da encimsko zvečuje izražanje ligandov, ki tvorijo Schiffovo bazo. Opis patenta DE 3508875 razkriva 2-fenilakrolein kot sredstvo za zvečanje imunosti pri kuncih, okuženih s herpesvirusom PSR. Opis patenta EP 54924 razkriva določene spojine v smislu pričujočega izuma, njihovo sintezo in njihove lastnosti kot snovi, ki premaknejo krivuljo disociacije kisika v levo (left-shifters). Vse zgoraj navedene reference so s tem vključene ob sklicevanju nanje.

Terapevtski cilji za zdravilo za zvečanje imunosti vključujejo kronične virusne infekcije, kot virusni hepatitis in virus humane imunske pomanjkljivosti. Tudi rak je terapevtski cilj. Vse večje dokazov, ki kažejo, da kronične virusne infekcije in maligni tumorji na različne načine uhajajo imunskemu sistemu. Tako imunski sistem ne more ustaviti patogenega procesa, čeprav se tvorijo citotoksične T-celice in protitelesa proti abnormalnim celicam (bodisi okuženim z virusom ali malignim). Obstoja lahko splošen proces uhajanja, pri katerem izkoriščajo virusi in tumorji mehanizem, ki vzdržuje neodzivnost proti samemu sebi. Med razvojem fetusa eliminira vezava receptorja T-celic (TCR) v odsotnosti kostimulativnih signalov samoreaktivne T-celice. To ima za posledico, da pride do programirane smrti takih T-celic. Tudi periferne samoreaktivne T-celice ostanejo zaradi vezave TCR v odsotnosti kostimulacije v neodzivnem stanju. To imenujemo anergija. Do uhajanja imunskemu sistemu lahko pride pri patogenih procesih, če so kostimulativni signali uničeni. Posledica je, da postanejo T-celice, ki se odzivajo na bolezen, anergične ali da pride do njihove programirane celične smrti. Za slednjo je vedno več dokazov pri AIDSu. Sredstva za zvečanje imunosti, ki tvorijo Schiffove baze, naj bi bila učinkovita pri preprečevanju tega mehanizma uhajanja, ker delujejo tako, da zagotove T-celicam kostimulacijo. Na ta način lahko zdravila za zvečanje imunosti, ki tvorijo Schiffove baze, izrecno popravijo okvaro imunosti, ki omogoča, da se virusne infekcije obdrže in da določeni maligni tumorji napredujejo.

Sedaj pa smo ugotovili, da določene majhne molekule, ki sodelujejo pri reakcijah kondenzacije karbonil-amino, presenetljivo delujejo kot sredstva za zvečanje imunosti.

Pričujoči izum se nanaša na uporabo spojin ali njihovih fiziološko sprejemljivih soli, ki tvorijo s karbonilnimi ali amino skupinami na površini T-celic Schiffove baze ali hidrazone, s pridržkom, da je spojina 2-fenilakrolein izvzeta, za izdelavo zdravila za zvečanje imunskega odziva. V nadaljevanju govorimo o spojinah ali njihovih fiziološko sprejemljivih soleh kot o spojinah v smislu izuma.

Pričujoči izum se nanaša na uporabo spojine s formulo (I)

O (I)

R/^VR¹ v kateri je R vodik, metil, ki je v danem primeru substituiran s substituiranim fenilom ali z dvema C₁₄ alkilnima skupinama in hidroksi skupino;

R¹ je skupina CH2COR² ali njena tavtomerna oblika, v kateri je R² metil, ki je v danem primeru substituiran s skupino COtCH^ CO2H, v kateri je χ 1 do 7;

ali je R¹ skupina A-Ph, kjer je A O, CH₂, CH(CH₃), CO ali enojna vez, in je Ph v danem primeru substituirana fenilna skupina;

ali je R vezan na R¹, da tvori 9- ali 10-členski, v danem primeru substituiran bicikličen obročni sistem, od katerega je en obroč benzen, ali njene fiziološko sprejemljive soli.

Spojine, ki jih predstavlja formula (II)

A^ R³ (II)

Ph v kateri sta A in Ph definirana kot spredaj, R³ je H, C^alkil ali CH^CJIJR⁴, kjer je R⁴ hidroksi ali C^alkoksi, ali njihova fiziološko sprejemljiva sol predstavljajo prednosten podrazred spojin v okviru formule (I).

Nadaljnji prednosten podrazred spojin v okviru formule (I) predstavlja formula (III) s

C^R⁷ (ΠΙ) v kateri je R⁷ skupina CH₂COR², kjer je R² definiran kot spredaj, ali njihova fiziološko sprejemljiva sol.

Nadaljnji prednosten podrazred spojin v okviru formule (I), v kateri ima biciklični obročni sistem formulo (IV)

v kateri je R⁸ hidroksi ali alkoksi; A¹ je O, COaliCH₂;

pomeni C₂ »alkilen, ki je v danem primeru substituiran s fenolno skupino.

Pričujoči izum se še zlasti nanaša na uporabo spojin s formulo (V)

S

I

(V) ali njihove fiziološko sprejemljive soli za izdelavo zdravila za povečanje imunskega odziva, kjer je z 0 ali 1; n je 0 ali 1;

B je vodik ali C₁₄alkil;

B¹ je vodik ali v danem primeru substituiran fenil;

B² je vodik, metil ali metil, ki je v danem primeru substituiran s skupino CO^H^COOH, v kateri je x 1 do 7, ali je lahko vezan preko kisika ali ogljikovodične verige, ki vsebuje v danem primeru kisik, na B¹, če je B¹ fenil, da tvori v danem primeru substituiran bicikličen obročni sistem, ki vsebuje 8 do 10 atomov, od katerih je lahko eden kisik in sojastali ogljik, če je z = 0, B¹ ne more biti vodik in B² mora biti vodik.

Če je B¹ v danem primeru substituiran fenil, so prednostni substituenti definirani kot Υ¹, Υ², Υ³, Υ⁴, Y⁵ in Y⁶, kot so definirani spodaj v formuli (VI).

Prednostna skupina spojin s formulo (I) so tiste, kijih predstavlja formula (VI)

(VI) v kateri je Υ¹ izbran izmed vodika, hidroksi, C^alkilamino in alkanoilamino, ki ima 1 do 4 atome ogljika v svojem alkilnem delu;

Υ², Y³ in Y⁴ so neodvisno izbrani izmed vodika, halogena, C^alkila, C^alkoksi, haloalkila, hidroksila in benziloksi; in Y⁵ je hidroksil ali skupina Q\ kjer je O¹

Q²

-O-CH₂ ali -O-(CH2)_n- C - X

Q³ kjer sta

Q² in Q³ neodvisno izbrana izmed vodika in C_lJ(alkila;

X je izbran izmed ciano, karboksila ali funkcionalnega derivata karboksilne kisline,

5-tetrazolila in alkilsulfonilkarbamoila, ki ima 1 do 6 atomov ogljika v svojem alkilnem delu; in nje 0 do 6;

Y⁶ je -(CH_2p)CHO, kjer je p = 0 do 5;

če je p > 1, je lahko formil(-CHO) v skupini Y⁶ na kateremkoli atomu ogljika in alkilen (CH^) je lahko raven ali razvejen;

ali je Y⁶ (CI^CO) -X¹ ali (COCH₂) -X¹, kjer je q = 1 do 3 in je

X¹ metoksifenil ali C^alkil, ali njihovo fiziološko sprejemljiva sol.

Spojine, v katerih je X izbran izmed ciano, 5-tetrazolila, alkilsulfonilkarbamoila, ki ima 1 do 6 atomov ogljika v svojem alkilnem delu, in skupine -CO.Y, kjer je

Y -OR⁹ in je R⁹ vodik, C₁₄alkil ali benzil, ali je

Y -NR¹⁰Rⁿ, kjer sta R¹⁰ in R¹¹ neodvisno vodik ali alkil z 1 do 4 atomi ogljika, tvorijo prednosten podrazred spojin v okviru formule (VI).

Spojine s formulo (VI), v kateri je X derivat karboksilne kisline, vključujejo: farmacevtsko sprejemljive estre, vključno estre alifatskih in aromatskih ogljikovodikov, kot alkil in aralkil estre, kjer ima npr. alkil 1 do 12 in prednostno 1 do 4 atome ogljika (zlasti metil, etil, izopropil in t-butil) in kjer je aralkil npr. benzil, in estre amino kislin (npr. L-valil ali L-izolevcil); in farmacevtsko sprejemljive amide, vključno nesubstituirani amid, N-substituirane amide in Ν,Ν-disubstituirane amide (ki obsegajo ciklične in heterociklične amide), kjer je substituentna skupina (so substituentne skupine) npr. alifatski ogljikovodik, kot alkil, zlasti C^alkil, kot metil, etil, izopropil in t-butil.

Spojine s formulo (VI), v kateri je Υ¹ alkilamino, lahko tvorijo kislinske adicijske soli.

Y takih soleh je identiteta kisline manj važna, čeprav je za uporabo v medicini fiziološko sprejemljiva za prejemnika. Primerne kisline so v stroki znane, npr. klorovodikova kislina in ocetna kislina.

Kot podrazred v okviru formule (V) lahko omenimo uporabo spojin, v katerih B₁ in B₂ tvorita bicikličen obročni sistem, kjer je biciklični obročni sistem izbran izmed kumarina, tetralona, benzofuranona ali naftokinona, substituiranega z do 4 substituenti, izbranimi izmed vodika, C₁₄alkoksi, hidroksi ali fenolne skupine, skupaj z njihovimi fiziološko sprejemljivimi solmi.

Spojine v smislu izuma vključujejo spojine, navedene v tabeli 2, in

5-(2-formil-3-hidroksifenoksi)pentanamid,

Ν,Ν-dietil 5-(2-formil-3-hidroksifenoksi)pentanamid,

N-izopropil 5-(2-formil-3-hidroksifenoksi)pentanamid, etil 5-(2-formil-3-hidroksifenoksi)pentanoat,

5-(2-formil-3-hidroksifenoksi)pentanonitril, (±)-5-(2-formil-3-hidroksifenoksi)-2-metilpentanojsko kislino skupaj z njenimi solmi, 5-(2-formil-3-hidroksifenoksi)-2,2-dimetilpentanojsko kislino skupaj z njenimi solmi, metil 3-(2-formil-3-hidroksifenoksi)metilbenzoat,

3- (2-formil-3-hidroksifenoksi)metilbenzojsko kislino skupaj z njenimi solmi, benzil 5-(2-formil-3-hidroksifenoksi)pentanoat,

5-[4-(2-formil-3-hidroksifenoksi)-N-butil]tetrazol skupaj z njegovimi solmi,

7-(2-formil-3-hidroksifenoksi)heptanojsko kislino skupaj z njenimi solmi, 5-(2-formil-3-hidroksi-4-n-propoksifenoksi)pentanojsko kislino skupaj z njenimi solmi,

5-(4,6-dikloro-2-formil-3-hidroksifenoksi)pentanojsko kislino skupaj z njenimi solmi,

5-(2-formil-3-hidroksifenoksi)-N-metilsulfonilpentanamid, etil 4-(2-formil-3-hidroksifenoksi)benzoat,

5-(4-kloro-2-formil-3-hidroksifenoksi)pentanojsko kislino skupaj z njenimi solmi,

5- (3-acetilamino-2-formilfenoksi)pentanojsko kislino skupaj z njenimi solmi, aminogvanidin,

4- (2-formil-3-hidroksifenoksi)butanojsko kislino skupaj z njenimi solmi,

6- (2-formil-3-hidroksifenoksi)heksanojsko kislino skupaj z njenimi solmi, etil 4-(3-acetilamino-2-formilfenoksimetil)benzoat,

4- (3-acetilamino-2-formilfenoksimetil)benzojsko kislino skupaj z njenimi solmi,

2- (2-formil-3-hidroksifenoksimetil)benzojsko kislino skupaj z njenimi solmi,

5- [4-(2-formil-3-hidroksifenoksimetil)fenil]tetrazol skupaj z njegovimi solmi, 5-(2-formil-3-hidroksi-4-metoksifenoksi)pentanojsko kislino skupaj z njenimi solmi,

3- (2-formil-3-hidroksifenoksi)propionitril.

Posebno prednostna spojina je

CHO

HO

s kemičnom nazivom 4-(2-formil-3-hidroksifenoksimetil)benzojska kislina, skupaj z njenimi solmi. Spojine s formulo (la) so bile razkrite v EP00549724B.

Zato lahko uporabimo spojino v smislu izuma ali njeno fiziološko sprejemljivo sol za zdravljenje bolezni, pri katerih je okvara v imunskem sistemu in/ali neučinkovit obrambni mehanizem gostitelja, ali za zvečanje aktivnosti imunskega sistema nad normalne nivoje.

V nadaljnjem vidiku lahko uporabimo spojino s formulo (I) ali njeno fiziološko sprejemljivo sol za zdravljenje bolezni, pri katerih je okvara v imunskem sistemu in/ali neučinkovit obrambni mehanizem gostitelja, ali za zvečanje aktivnosti imunskega sistema nad normalne nivoje.

Spojino v smislu izuma ali njeno fiziološko sprejemljivo sol lahko dajemo za zdravljenje ali profilakso sesalcem z imunsko pomanjkljivostjo samo ali v kombinaciji z drugimi terapevtskimi sredstvi, npr. z drugimi antivirusnimi sredstvi ali z drugimi antikarcinomskimi sredstvi.

Z zvečanjem imunskega odziva je mišljena vzpostavitev oslabljene imunske funcije, izboljšanje normalne imunske funkcije ali oboje. Imunska funkcija je definirana kot razvoj ali izražanje humoralne imunosti (ki jo posredujejo protitelesa), celične imunosti (ki jo posredujejo T-celice) ali odpornosti, ki jo posredujejo makrofagi in granulociti.

V tem opisu bomo uporabljali izraz bolnik z imunsko pomanjkljivostjo za opis bolnikov s pomanjkljivim ali okvarjenim imunskim sistemom. Bolnika z imunsko pomanjkljivostjo lahko karakteriziramo s pomočjo testa proliferacije T-limfocitov. Pri uporabi tega testa je za bolnike z imunsko pomanjkljivostjo značilna zmanjšana sposobnost T-celic, da se odzovejo na stimulacijo z mitogeni in anamnestično odzivnimi antigeni. Primer za mitogen in anamnestično odziven antigen, kot ju na splošno uporabljamo v tem testu, sta fitohemaglutinin (PHA) oziroma tetanusni toksoid.

Adler et al., Cancer (1980) 45, 2062-2063 so določali imunsko funkcijo bolnic z rakom dojke s pomočjo testa proliferacije T-limfocitov ob uporabi PHA. Kvantitativna ocena odziva limfocitov na PHA je temeljila na indeksu stimulacije (SI). V prej omenjenem članku so vrednost SI pod 14 smatrali kot imunsko pomanjkljivost.

V skladu s to prijavo tudi mi smatramo, da imajo pri odzivu na PHA rakavi bolniki, ki imajo vrednost SI pod 14, imunsko pomanjkljivost.

Smatrajo, da pride do imunske pomanjkljivosti in imunosupresije v mnogih kliničnih situacijah, kjer pride do okvar signalizacije limfocitom, zlasti T-celicam, ki vsklajujejo imunski odziv. T-celice zahtevajo dva signala, da sprožijo učinkovit imunski odziv, in ta sta:

(i) zasedba specifičnega receptorja T-celice za antigen in (ii) stimulacija s pomočjo kostimulativnih receptorjev.

V odsotnosti signala (ii), ne samo, da se T-celice ne morejo odzvati, temveč lahko postanejo tudi kronično paralizirane ali anergične. Trdovratne virusne in bakterijske infekcije in neoplastična bolezen lahko povzročijo nezadostno odzivnost T-celic tako, da na različne načine motijo prenašanje drugih signalov in na ta način uidejo imunskemu odzivu. Kaže, da spojina s formulo (I) deluje tako, da nadomesti ali na drug način kompenzira pomanjkljive kostimulativne signale T-celicam.

Okoliščine, v katerih je imunski sistem lahko okvarjen ali pomanjkljiv, so različne. Tako je npr. pomanjkljivost imunskega sistema običajna pri nedonošenčkih ali prezgodaj rojenih otrocih (novorojenčkih). Lahko je tudi posledica suspresije z določenimi zdravili, ki je lahko namerna, npr. kot stranski učinek kemoterapije pri raku. Tudi motnje v rasti enega ali več sestavnih delov imunskega sistema, kot pri nekaterih oblikah raka, imajo lahko za posledico imunsko pomanjkljivost. Imunsko pomanjkljivost lahko nadalje povzročijo virusne infekcije, vključno virus humane imunske pomanjkljivosti (HIV).

Z učinkovito množino je mišljena množina spojine v smislu izuma, ki bo vzpostavila imunsko funkcijo do skoraj normalnih nivojev ali zvečala imunsko funkcijo nad normalne nivoje, da bi obvladali ali zmanjšali infekcijo.

Nadaljnji vidik pričujočega izuma zagotavlja metodo za zdravljenje bolnikov z imun11 sko pomanjkljivostjo, ki obsega dajanje učinkovite množine spojine v smislu izuma ali njene fiziološko sprejemljive soli sesalcu (vključno človeku).

V skladu z nadaljnjim vidikom zagotavlja pričujoči izum uporabo spojine v smislu izuma ali njenih fiziološko sprejemljivih soli za zdravljenje in/ali profilakso akutnih in kroničnih virusnih infekcij.

Primeri za akutne viruse, proti katerim lahko uporabimo zdravljenje z zvečano imunostjo s spojino v smislu izuma ali njenimi fiziološko sprejemljivimi solmi, prednostno v kombinaciji z antivirusnim sredstvom, so:

herpesvirusi, virusi influence, virusi parainfluence, adenovirusi, virusi coxsakie, pikornavirusi, rotavirusi, virusi hepatitisa, virus mumpsa, virus rubele, virus ošpic, poksvirusi, respiratorni sincicijski virusi, papilomavirusi, enterovirusi, arenavirus, rinovirusi, poliovirusi, virus newcastleške bolezni, virus stekline, arbovirusi.

Primeri za kronične virusne infekcije, proti katerim lahko uporabimo terapijo z zvečanjem imunosti s spojino v smislu izuma ali njenimi fiziološko sprejemljivimi solmi, so trdovratne infekcije s herpesvirusi, infekcija z virusom Epstein-Barr, trdovratne infekcije z virusom rubela, infekcije s papovirusom, infekcije z virusom hepatitisa in infekcije z virusom humane imunske pomanjkljivosti.

Pričujoči izum je uporaben pri zdravljenju virusnega hepatitisa v vseh njegovih oblikah, pri čemer so doslej prepoznali 5 vrst hepatitisa, hepatitis A, B, C, D oz. E.

Izmed DNA virusov so tisti iz skupine herpes vir najpogostejših virusnih bolezni pri ljudeh. Skupina vključuje virus hepres simplex, tip 1 in 2 (HSV), varičela zoster virus (VZV), citomegalovirus (CMV), virus Epstein-Barr (EBV), humani herpesvirus, tip 6 (HHV-6) in humani herpesvirus, tip 7. HSV 1 in HSV 2 sta dva od najpogostejših povzročiteljev infekcij pri človeku. Večina teh virusov je sposobnih, da vztrajajo v nevralnih celicah gostitelja; ko so enkrat inficirani, so posamezniki izpostavljeni nevarnosti rekurentnih kliničnih manifestacij infekcije, ki so lahko mučne tako fizično kot psihološko.

Za infekcijo s HSV so pogosto značilne obširne in izčrpavajoče poškodbe kože, ust in/ali genitalij. Primarne infekcije so lahko subklinične, čeprav imajo tendenco, da so resnejše kot infekcije pri posameznikih, ki so bili že prej izpostavljeni virusu. Očesne infekcije s HSV lahko vodijo do keratitsa ali kataraktov in s tem spravljajo v nevar12 nost gostiteljev vid. Infekcije novorojenčkov in imunokompromitiranih bolnikov, vključno bolnikov z AIDS-om ali prodor infekcije v osrednje živčevje, so lahko smrtne.

Zato smatrajo, da je prenašanje virusa z direktnim fizičnim stikom med gostiteljem in prejemnikom in širitev infekcije s HSV zelo pomemben socialen problem, zlasti ker še ni na razpolago učinkovitega cepiva.

Varičela zoster (VZV) je herpesvirus, ki povzroča norice in pasovec. Norice so primarna bolezen, do katere pride v gostitelju brez imunosti, in pri majhnih otrocih je običajno blažja bolezen, za katero sta značilna mehurčast izpuščaj in vročina. Pasovec ali zoster je rekurentna oblika bolezni, ki se pojavlja pri odraslih, ki so bili pred tem že inficirani z varičela-zoster virusom. Za klinične manifestacije pasovca je značilen glavobol in mehurčast kožni izpuščaj, ki je porazdeljen enostransko in dermatomalno. Razširitev vnetja lahko privede do paralize ali konvulzij. Če postane prizadet meningis, pride lahko do kome. Pri bolnikih z imunsko pomanjkljivostjo lahko pride do disseminacije, ki povzroči resno ali celo smrtno bolezen. VZV je resna stvar pri bolnikih, ki prejemajo iz transplantacijskih razlogov ali za zdravljenje maligne neoplazije imunosupresivna zdravila, in je resna komplikacija pri bolnikih z AIDS-om zaradi njihovega prizadetega imunskega sistema.

Enako kot pri drugih herpesvirusih vodi infekcija s CMV do povezanosti med virusom in gostiteljem za vse življenje, in po primarni infekciji lahko pride do večletnega pojavljanja virusa. Kongenitalna infekcija, kije posledica infekcije matere med nosečnostjo, lahko povzroči klinične učinke, kot smrt ali zelo hudo bolezen (mikro-cefalija, hepatosplenomegalija, zlatenica, mentalna retardacija), retinitis, ki vodi do slepote, ali v manj resnih oblikah slab razvoj in občutljivost za infekcije prsi in ušes. Infekcije s CMV pri bolnikih, ki so imunokompromitirani, npr. kot posledica malignosti, zdravljenja z imunosupresivnimi zdravili po transplantaciji ali infekciji z virusom humane imunske pomanjkljivosti, lahko povzročijo retinitis, pnevmoitis, gastrointestinalne motnje in nevrološke bolezni. Infekcija s CMV pri bolnikih z AIDS-om je prevladujoči vzrok smrtnosti, ker je v 50 do 80 % odrasle populacije prisotna v latentni obliki in se lahko ponovno aktivira v bolnikih, ki so imunsko prizadeti.

Virus Epstein-Barr (EBV) povzroča infekcijsko mononukleozo in lasno levkoplakijo in smatrajo ga tudi za vzročnega povzročitelja raka pri ljudeh, kot nazofaringalnega raka, imunoblastnega limfoma in Burkittovega limfoma.

HBV je virusen povzročitelj bolezni in je po vsem svetu velikega pomena. Ta virus je etiološko povezan s primarnim hepatocelularnim karcinomom in zanj smatrajo, da povzroča na svetu 80 % raka jeter. V Združenih državah hospitalizirajo več kot 10.000 ljudi na leto zaradi bolezni zaradi HBV in v povprečju jih umre 250 zaradi bliskovite bolezni. Ocenjujejo, da se trenutno nahaja v Združenih državah 500.000 do 1 milijon infekcioznih nosilcev. Kronični aktivni hepatitis se na splošno razvije pri več kot 25 % nosilcev in pogosto napreduje do ciroze. Klinični učinki infekcije s HBV segajo od glavobola, vročine, slabega počutja, navzeje, bruhanja, anoreksije do abdominalnih bolečin. Razmnoževanje virusa običajno kontrolira imunski odziv, pri čemer traja pri ljudeh potek do ozdravitve več tednov ali mesecev, toda infekcija je lahko resnejša in vodi do trdovratne, zgoraj opisane kronične bolezni jeter.

Izmed RNA virusov je postala posebno važna ena skupina, in to so retrovirusi. Retrovirusi tvorijo podskupino RNA virusov, ki morejo, da bi se razmnoževali, najprej obratno prepisati RNA njihovega genoma v DNA (prepisovanje običajno opisuje sintezo RNA iz DNA). Ko je v obliki DNA, se lahko virusni genom vgradi v genom gostiteljske celice, kar mu omogoči, da izkoristi mehanizem prepisovanja/prevajanja gostiteljske celice za namene svojega razmnoževanja. Ko se je enkrat vgradila, virusne DNA dejansko ni mogoče razlikovati od DNA gostitelja in v tem stanju lahko virus vztraja do konca življenja celice.

V primeru, da gre za imunosupresijo, ki je posledica infekcije s HIV, je lahko potrebna za tiste, ki so diagnosticirani kot HlV-seropozitivni, to je tiste, ki imajo protitelesa proti HIV, in tiste s PGL (progresivna generalizirana limfadenopatija) ali ARC (AIDSu soroden kompleks), kot tudi bolnike, ki bolujejo za AIDSom ali bolnike, ki bolujejo za AIDSu podobnimi imunskimi pomanjkljivostim, kjer se infekcija s HIV ne da ugotoviti in ki tudi zahtevajo vzpostavitev imunosti na načine, ki niso specifični za katerikoli določeni virus.

Spojine v skladu z izumom lahko uporabljamo same ali v kombinaciji z drugimi terapevtskimi sredstvi za zdravljenje gornjih infekcij ali stanj. Kombinirana zdravljenja v skladu s pričujočim izumom obsegajo dajanje vsaj ene spojine v smislu izuma ali njenega funkcionalnega derivata in vsaj ene druge farmacevtsko aktivne sestavine. Aktivno sestavino (aktivne sestavine) in farmakološko aktivne učinkovine lahko dajemo skupaj ali ločeno in, če jih dajemo ločeno, se to lahko vrši istočasno ali zapored v poljubnem vrstnem redu. Množine aktivne sestavine (aktivnih sestavin) in farmakološko aktivne učinkovine (aktivnih učinkovin) in relativna tempiranja dajanja bomo izbrali tako, da bomo dosegli želeni kombinirani terapevtski učinek. Prednostno obsega kombinirano zdravljenje dajanje ene spojine v smislu izuma ali njenega fiziološko funkcionalnega derivata in ene od niže navedenih učinkovin.

Primeri takih nadaljnjih terapevtskih sredstev vključujejo sredstva, ki so učinkovita za zdravljenje infekcij s HIV ali stanj v zvezi z njimi, kot so 3’-azido-3’-deoksitimidin (zidovudin), drugi 2’,3’-dideoksinukleozidi, kot 2’,3’-didoksicitidin, 2’,3’dideoksiadenozin in 2’,3’-didoksinozin, karbovir, aciklični nukleozidi (npr. aciklovir), 2’,3’-didehidrotimidin, inhibitorji proteaze, kot N-terc.butil-dehidro-2-[2(R)hidroksi-4-fenil-3(S)-[[N-2-kinolil-karbonil)-L-asparginil]butil]-(4aS,8aS)-izokinolin-3(S)- karboksamid (Ro 31-8959), analogi oksatiolan nukleozidov, kot cis-l-(2hidroksi-metil)-l,3-oksatiolan-5-il)-citozin ali cis-l-(2-hidroksimetil)-l,3-oksatioloan5-il)-5-fluoro-citozin, 3’-deoksi-3’-fluoro-timidin, 2’,3’-dideoksi-5-etinil-3’fluorouridin, 5-kloro-2’,3’-dideoksi-3’-fluorouridin, Ribavirin, 9-[4-hidroksi-2(hidroksimetil)but-l-iljgvanin (H2G), inhibitorji TAT, kot 7-kloro-5-(2-piril)3H-l,4-benzodiazepin-2(H)-on (Ro5-3335) ali 7-kloro-l,3-dihidro-5-(lH-pirol-2-il)3H-l,4-benzodiazepin-2-amin (Ro24-7429), interferoni, kot α-interferon, inhibitorji renalne ekskrecije, kot probenecid, inhibitorji transporta nukleozidov, kot dipiridamol, pentoksifilin, N-acetilcistein, procistein, a-trihosantin, fosfonomravljinčna kislina, kot tudi imunomodulatoiji, kot interlevkin II, faktorji, ki stimulirajo kolonije makrofagov granulocitov, etritropoetin, topni CD₄ in njegovi genetsko manipulirani derivati. Primeri nadaljnjih terapevtskih sredstev, ki so učinkovita za zdravljenje infekcij s HBV, vključujejo karbovir, analoge oksatiolan nukleozidov, kot cis-l-(2-hidroksi-metil)-l,3-oksatiolan-5-il)-citozin ali cis-l-(2hidroksimetil)-l,3-oksatiolan-5-il- 5-fluoro-citozin, 2’,3’-didoksi-5-etinil-3’fluorouridin, 5-kloro-2’,3’-didoksi-3’-fluorouridin, l-(/3-D-arabinofuranozil)-5propiniluracil, aciklovir in interferone, kot a- interferon.

Poročali so (Hughes, W.T. (1987) Treatment and Prophylaxis of Pneumoeystis carinil pneumonia, Parasitology Today 3(11) 332-335), da trpi najmanj 60 % bolnikov s sindromom pridobljene imunske pomanjkljivosti (AIDS) za pljučnico, povzročeno s Pneumocystisom carinil.

Brez zdravljenja je pljučnica, povzročena s Pneumocystisom carinil, pri imunokompromitiranih gostiteljih skoraj vedno usodna. Za zdravljenje tega stanja uporabljajo najpogosteje trimetoprim-sulfametoksazol (kotrimoksaol) in pentamidin. Vendar pa poročajo, da sta ti zdravili pri bolnikih z AIDSom učinkoviti le 50 do 70 %-no in da povzročata mnogo pogostejše pojavljanje neugodnih reakcij (okoli 50 %) kot je običajna pogostnost (Wofsy, C.B. Antimicrobial Agents Annual, 1986, Vol 1, str. 377-400). Zato obstoja potreba po novih sredstvih, zlasti za profilakso pljučnice P. carinil.

V drugem vidiku zagotavlja pričujoči izum uporabo spojine v smislu izuma ali njene fiziološko sprejemljive soli za izdelavo zdravila za zdravljenje in/ali profilakso infekcij s Pneumocystisom carinil pri sesalcih (vključno ljudeh).

V še nadaljnjem vidiku zagotavlja pričujoči izum uporabo spojine v smislu izuma ali njene fiziološko sprejemljive soli za zdravljenje stanj, ki so posledica zadevnih pomanjkljivosti T-celic, kot so DiGeorgeov sindrom, glivične infekcije, mikoplazemske infekcije, tuberkuloza, gobavost in sistemski lupus eritemotozus.

Še drug vidik pričujočega izuma zagotavlja uporabo spojine v smislu izuma ali njene fiziološko sprejemljive soli za izdelavo zdravila za zdravljenje in/ali profilakso raka pri sesalcih (vključno ljudeh).

V še nadaljnjem vidiku zagotavlja pričujoči izum uporabo spojine v smislu izuma ali njene fiziološko sprejemljive soli za izdelavo zdravila za zdravljenje in/ali profilakso raka razen v radioterapiji.

Spojino v smislu izuma ali njene fiziološko sprejemljive soli lahko uporabimo tudi za zdravljenje in profilakso raka, ob dnevni dozi, ki je bistveno nižja kot doza, ki je bila prej razkrita v EP54924, in ob daljšem trajanju. Trajanje doziranja za zdravljenje in profilakso raka ob uporabi spojine v smislu izuma je daljše, kot bi bilo potrebno za radiosenzibiliziranje ali druge oblike oksigeniranja tumorja.

Primeri za oblike rakov, ki so posebno primerni za zdravljenje s spojino v smislu izuma, so melanom, cervikalni karcinom, karcinom dojke, karcinom kolona, karcinom glave in vratu, gastrični karcinom, renalni karcinom, laringalni karcinom, rektalni karcinom in ne-Hodgkinov limfom. Možni terapevtski cilji so raki, ki izražajo za tumor specifične antigene ali antigene, ki se redko izražajo ali ki se izražajo z zelo nizko gostoto na normalnih celicah. Možni cilji za zdravljenje so raki, ki vsebujejo za tumor specifične citotoksične T-celice, ki so anergične ali drugače neučinkovite. Tudi kirurško izrezani tumorji, pri katerih je tveganje rekurence veliko, so primerni za zdravljenje s spojino v smislu izuma. Tudi bolniki z rakom v zgodnji stopnji razvoja z minimalno boleznijo ali lokalizirano boleznijo so primerni za zdravljenje.

Za spojine v smislu izuma menimo, da delujejo tako, da zagotove kostimulativni signal kloniranim (delno) aktiviranim T-celicam in vitro, s čimer maksimalno aktivirajo T-celice.

V nadaljnjem vidiku zagotavlja pričujoči izum uporabo spojine v smislu izuma ali njenih fiziološko sprejemljivih soli kot vakcinskega adjuvansa. Cepivo lahko zato pripravimo tako, da formuliramo antigensko komponento s spojino v smislu izuma.

Spojine v smislu izuma lahko dajemo humanemu prejemniku na način, ki ga izberemo izmed oralnega, parenteralnega (vključno subkutanega, intradermalnega, intramuskularnega in intravenskega), rektalnega in inhalacijskega načina. Velikost učinkovite doze spojine bo odvisna od več faktorjev, vključno identitete prejemnika, vrste zvečanja imunosti, za katero gre, resnosti stanja, ki ga je treba zdraviti, in načina dajanja, in konec koncev bo o njej odločal lečeči zdravnik.

Za vsako od prej omenjenih stanj bo taka učinkovita doza na splošno v območju od 1,0 do 29 mg/kg telesne mase humanega prejemnika dnevno, prednostno v območju od 0,1 do 20 mg/kg telesne mase dnevno in najbolj prednostno v območju od 1 do 10 mg/kg telesne mase dnevno; optimalna doza je 3 mg/kg telesne mase dnevno. Gornje doze so za uporabo pri ljudeh.

Želeno dozo lahko dajemo kot 2 do 4 poddoze, ki jih dajemo v ustreznih presledkih preko dneva. Če torej uporabljamo tri poddoze, bo vsaka na splošno v območju od 0,03 mg do 33 mg, prednostno 0,16 mg do 16,6 mg in najbolj prednostno 0,3 do 6,6 mg (kisline)/kg telesne mase z optimumom 1,0 mg (kisline)/kg telesne mase. Dnevna doza za človeka z maso reda velikosti 50 kg bo tako na splošno v območju od 5 mg do 5 g (kisline), prednostno v območju od 25 mg do 2,5 g (kisline) in najbolj prednostno v območju od 50 mg do 1 g (kisline). Optimalno je dnevna doza za človeka 150 mg (kisline). Želeno dozo dajemo prednostno kot dnevno dozo preko najmanj 5-dnevnega razdobja, najbolj prednostno v teku razdobja najmanj 28 dni.

Čeprav je spojine v smislu izuma možno dajati kot surovo kemikalijo, je prednostno, da jih dajemo kot farmacevtsko formuliran pripravek. Ti pripravki v smislu izuma obsegajo spojino v smislu izuma, kot je definirana zgoraj, skupaj z enim ali več sprejemljivimi nosilci zanjo in v danem primeru drugimi terapevtskimi sestavinami. Nosilec (nosilci) mora (morajo) biti sprejemljivi v tem smislu, da so združljivi z drugimi sestavinami pripravka in neškodljivi za njegovega prejemnika.

Pripravki vključujejo tiste, ki so primerni za oralno, parenteralno (vključno subkutano, intradermalno, intramuskulamo in intravensko) in rektalno dajanje, čeprav je najprimernejši način lahko odvisen npr. od stanja prejemnika. Pripravke lahko primemo dajemo v obliki dozirne enote in jih lahko pripravimo po katerikoli od metod, ki so znane v farmacevtski stroki. Vse metode vključujejo stopnjo, v kateri združimo spojino v smislu izuma (učinkovino) z nosilcem, ki predstavlja eno ali več pomožnih sestavin. Na splošno pripravimo pripravke tako, da enakomerno in intimno združimo učinkovino s tekočimi nosilci ali fino porazdeljenimi trdnimi nosilci ali z enimi in drugimi, in nato, če je potrebno, oblikujemo produkt v želeni pripravek.

Pripravke v smislu pričujočega izuma, ki so primerni za oralno dajanje, lahko dajemo v ločenih enotah, kot so kapsule, oblati ali tablete, ki vsebujejo vsaka vnaprej določeno množino učinkovine; kot praške ali granule; kot raztopino ali suspenzijo v vodni tekočini ali v nevodni tekočini; kot tekočo emulzijo olje-v-vodi ali tekočo emulzijo voda-v-olju. Učinkovino lahko dajemo tudi kot bolus, electuarium ali pasto.

Tableto lahko izdelamo s stiskanjem ali oblikovanjem, v danem primeru z eno ali več pomožnimi sestavinami. Stisnjene tablete lahko pripravimo tako, da v primernem stroju stisnemo učinkovino v sipki obliki, kot je prah ali zrnca, v danem primeru pomešano z vezivom, lubrikantom, inertnim razredčilom, mazivnim sredstvom, površinsko aktivnim sredstvom ali dispergimim sredstvom. Oblikovane tablete lahko izdelamo tako, da oblikujemo v primernem stroju zmes uprašene spojine, navlažene z inertnim tekočim razredčilom. Tablete so lahko v danem primeru preslojene ali opremljene z zarezo in lahko so formulirane tako, da zagotavljajo počasno ali kontrolirano sproščanje učinkovine iz njih.

Pripravki za parenteralno dajanje vključujejo vodne in nevodne sterilne injekcijske raztopine, ki lahko vsebujejo antioksidante, pufre, bakteriostatske snovi in raztopljene snovi, ki napravijo formulacijo izotonično s krvjo prejemnika, ki mu je namenjena; in vodne in nevodne sterilne suspenzije, ki lahko vključujejo suspendirna in zagostilna sredstva. Pripravki so lahko v posodah z dozirno enoto ali več dozami, npr. v zataljenih ampulah in fiolah, in lahko jih hranimo v liofiliziranem stanju, ki zahteva neposredno pred uporabo samo dodatek sterilnega tekočega nosilca, npr. vode za injekcije. Ne vnaprej pripravljene injekcijske raztopine in suspenzije lahko pripravimo iz sterilnih praškov, granul in tablet prej opisane vrste.

Pripravke za rektalno dajanje lahko dajemo kot supozitorij z običajnimi nosilci, kot je kakavovo maslo.

EP54924 ne vsebuje nobenega vabila, da bi dajali spojino s formulo (la) nazalno ali pulmonalno, niti kakršnekoli domneve, da bi bila ta spojina, če bi jo dajali na tak način, učinkovita pri zdravljenju stanj, o katerih je tam govor. Omenjeni opis podobno ne vsebuje nikakršnega opisa kakršnegakoli pripravka, primernega za nazalno ali pulmonalno dajanje.

Pripravke, primerne za pulmonalno dajanje skozi ustno votlino, dajemo take, da dajemo delce, ki vsebujejo učinkovino in ki imajo zaželeno premer v območju od 0,5 do 7 /im, v bronhialno razvejenje prejemnika.

Kot ena možnost so taki pripravki v obliki fino zmletih praškov, ki jih lahko dajemo primemo bodisi v kapsuli, ki se da predreti, primerno iz želatine, za uporabo v inhalacijski pripravi, ali alternativno kot pripravek z lastnim pogonom, ki obsega učinkovino, primemo tekoče pogonsko sredstvo in v danem primeru druge sestavine, kot površinsko aktivno sredstvo in/ali trdno razredčilo. Pripravke z lastnim pogonom lahko uporabimo tudi tam, kjer dajemo učinkovino v obliki kapljic raztopine ali suspenzije.

Pripravki z lastnim pogonom so analogni tistim, ki so v stroki znani, in pripravimo jih lahko po običajnih postopkih. Primerno jih dajemo v posodi, opremljeni z ročno ali avtomatsko delujočim ventilom, ki ima želene pršilne karakteristike; ventil je s pridom dozirni ventil, ki odda pri vsakem delovanju določen volumen, npr. 50 do 100 /il.

Nadaljnja možnost je, da je učinkovina v obliki raztopine za uporabo v pripravi za atomiziranje ali razpršilniku, kjer uporabljamo pospešen tok zraka ali ultrazvočno mešanje, da nastane megla finih kapljic za inhalacijo.

Pripravki, primerni za nazalno dajanje, vključujejo pripravke, ki so na splošno podobni tistim, ki so opisani zgoraj za pulmonalno dajanje. Ko jih dajemo, naj bi imeli taki pripravki zaželeno premer delcev v območju od 10 do 200 μτη, da je omogočeno zadrževanje v nosni votlini; to lahko dosežemo, kot je primerno, z uporabo praška s primerno velikostjo delcev ali z izbiro primernega ventila. Drugi primerni pripravki vključujejo grobozrnate praške, ki imajo premer delcev v območju od 20 do 500 μτη, za dajanje s hitro inhalacijo skozi nosni prehod iz posode, ki jo držimo tesno ob nosu, in nazalne kapljice, ki obsegajo 0,2 do 5 m/v % učinkovine v vodni ali oljni raztopini.

Prednostni pripravki v dozirnih enotah so tisti, ki vsebujejo učinkovito dozo učinkovine, kot je navedena zgoraj, ali njen učinkoviti del.

Sledeči primeri so navedeni za ilustracijo pričujočega izuma in ne smemo smatrati, da predstavljajo kakršnokoli omejevanje izuma. Vse temperature so v stopinjah Celcija (°C).

Farmacevtski pripravki

Raztopina za razprševanje

Spojina v smislu izuma 1,0 mg voda za injekcije do 10,0 ml

Raztopi spojino s formulo (I) kot za injekcije. Steriliziraj raztopino s filtriranjem skozi membranski filter, velikost por 0,2 μτη, in zberi filtrat v sterilnem recipientu. Napolni v sterilne steklene ampule, 10 ml/ampulo, pod aseptičnimi pogoji in zapri vsako ampulo tako, da stališ steklo.

Pripravek z lastnim pogonom

Spojina v smislu izuma, mikronizirana 1,0 mg pogonsko sredstvo do 5,0 ml

Suspendiraj mikronizirano spojino s formulo (I) v pogonskem sredstvu. Napolni to suspenzijo pod tlakom v predhodno oblikovane aerosolne doze z ventilom, 5 ml/dozo, skozi ustje ventila.

Pogonsko sredstvo je komercialno dostopna zmes trikloromonofluorometana, diklodifluorometana in diklorotetrafluoroetana.

Prašek za inhalacijo

Spojina v smislu izuma, mikronizirana 1,0 mg laktoza 29,0 mg

Trituriraj in pomešaj mikronizirano spojino s formulo (I) z laktozo. Napolni z nastalo prahasto mešanico trde želatinske kapsule, po 30 mg na kapsulo. Alternativno lahko mikronizirano spojino s formulo (I) stisnemo v čep in uporabimo pripravo, ki oddaja majhne množine spojine s formulo (I) v zračni tok.

Nazalne kapljice

Spojina v smislu izuma 100 mg metil p-hidroksibenzoat 10 mg voda za injekcije do 10 ml

Raztopi spojino s formulo (I) in metil p-hidroksibenzoat v vodi za injekcije. Napolni to raztopino v primerne kapalne stekleničke, po 10 ml/stekleničko, in zapri s pritrditvijo kapalnega nastavka in pokrovčka stekleničke.

Tableta

Spojina v smislu izuma 100 mg laktoza 100 mg škrob 50 mg polivinilpirolidon 5 mg magnezijev stearat 5 mg

260 mg

Spojino, laktozo in škrob pomešamo in nato granuliramo z raztopino polivinilpirolidona v vodi. Po sušenju granul primešamo magnezijev stearat in stisnemo v tablete s povprečno maso 260 mg.

Kapsula

Spojina v smislu izuma 100 mg sekundami kalcijev fosfat dihidrat 100 mg natrijev Škrabov glikolat 16 mg metilceluloza, 0,4 Pa.s 5 mg stearinska kislina 4 mg smukec 5 mg

230 mg

Spojino, sekundarni kalicijev fosfat dihidrat in natrijev škrobov glikolat pomešamo in nato granuliramo z raztopino metilceluloze v vodi. Po sušenju pomešamo granule s stearinsko kislino in smukcem in zmes napolnimo v želatinske kapsule s povprečno maso polnitve 230 mg.

Supozitorii

Spojina v smislu izuma 100 mg osnova za supozitorije (mešani gliceridi nasičenih maščobnih kislin) 1700 mg 1800 mg

Zmelji spojino do velikosti delcev pod 150 μτη. Dodaj osnovo za supozitorije z 38 do 40°C. Mešaj do enakomerne disperzije. Zlij v kalupe za supozitorije in pusti ohladiti.

Injekcija - ena doza, intravenska

Spojina v smislu izuma 100 mg raztopina natrijevega hidroksida (30 %-na) q.s voda za injekcije do 5 ml

Suspendiraj spojino v nekaj vode za injekcije. Z dodajanjem raztopine natrijevega hidroksida naravnaj pH na 10 do 10,5. Dodaj dovolj vode za injekcije, da dobiš zahtevani končni volumen. Ponovno preveri pH. Steriliziraj s filtriranjem skozi sterilni membranski filter z velikostjo por 0,22 μτη. Napolni pod aseptičnimi pogoji v sterilne fiole in liofiliziraj.

Injekcija - več doz, intramuskularna

Spojina v smislu izuma, sterilna 1000 mg polisorbat 20 3 mg polivinilpirolidon 1000 mg klorokrezol 60 mg natrijev klorid q.s. do izotoničnosti voda za injekcije do 30 ml

Raztopi polisorbat 20, polivinilpirolidon, natrijev klorid in klorokrezol v vodi za injekcije. Sterilno filtriraj, 0,22 μτη. Zmelji sterilno spojino do velikosti delcev pod 20 μ,ιη in dodaj filtrirani raztopini. Mešaj, dokler ne dosežeš enakomerne disperzije. Napolni v sterilne steklene fiole.

Tablete s podaljšanim sproščanjem

Spojina v smislu izuma kazein hidrogenirano ricinovo olje magnezijev stearat

200 mg 195 mg 400 mg 5mg

800 mg

Stali hidrogenirano ricinovo olje in dodaj spojino, zmleto do velikosti delcev manj kot 150 μτη. Dodaj kazein. Mešaj do enakomernosti. Pusti ohladiti in zmelji v granule. Vmešaj magnezijev stearat in stisni na povprečno maso 1200 mg.

Prednostni pripravki dozirnih enot so tisti, ki vsebujejo dnevno dozo ali enoto dnevne poddoze, kot je navedeno zgoraj, ali njen primeren del, spojine v smislu izuma ali njenih fiziološko sprejemljivih soli.

Razumljivo je, da lahko pripravki v smislu izuma vsebujejo poleg zgoraj posebej navedenih sestavin še druga sredstva, ki so v stroki običajna, ob upoštevanju vrste zadevnega pripravka; tisti, ki so primerni za oralno dajanje, lahko vključujejo npr. sredstva za izboljšanje okusa in arome.

Spojino v smislu izuma ali njene fiziološko sprejemljive soli lahko dajemo tudi kot depojske pripravke v stroki znane vrste, iz katerih se učinkovina sprošča prek daljšega razdobja, potem ko se nahaja pripravek v telesu prejemnika.

Rezultati testov s spojino v smislu izuma so opisani v naslednjih poskusnih primerih za podrobnejše ilustriranje učinka pričujočega izuma.

Primer 1

Mišim smo dali subkutano v dorzalno središčno linijo bodisi antigen sam, antigen plus običajen adjuvans ali antigen plus testno spojino. V isto injekcijsko mesto smo dajali tudi kasnejše dodatne injekcije testne spojine, kjer je navedeno, tja do 4 dni. Po dneh smo odstranili regionalne (ingvinalne) bezgavke in bezgavčne celice ponovno stimulirali samo z antigenom. Antigensko specifično razmnoževanje limfocitov smo izmerili po nadaljnjih 4 dneh s standardnim postopkom ob uporabi privzema ³Htimidina v DNA in tekočinske scintilacijske spektrometrije. Test za humoralno imunost smo izvedli tako, da smo dajali na enak način antigen in testne spojine. Po 1 do 2 tednih smo z venepunkcijo vzeli vzorce krvi in določili serumska protitelesa s testom z imunosorbentom, vezanim na encim (ELISA).

Rezultati

Podatki na sl. 1 kažejo učinke tukaresola na iniciacijo T-limfocitov na antigen (hemocianin prilepka Fissurella). Miši BIOS so dobile 50 pg antigena bodisi samega (), z običajnim adjuvansom galunom (^-^). ali s 100 /zg tukaresola (f ).

Podatki na sl. 2 kažejo učinke majhne spojine p-hidroksifenilacetaldehid (pHPA) (spojina 1), ki tvori Schiffovo bazo, na iniciacijo T-celice na rekombinantni nukleoprotein (NPj virusa influence pri miših BIOS. Na dan 0 so miši dobile 1 /zg NP bodisi samega (i*D ali z 1 mg pHPA (O). Skupina s pHPA je dobila na dan 1 in dan 2 nadaljnjo injekcijo 1 mg pHPA (v celem 3 injekcije). Po 7 dneh smo odstranili regionalne bezgavke in bezgavčne celice ponovno stimulirali z virusom influence A/Okuda. Antigensko specifično razmnoževanje smo izmerili po nadaljnjih 4 dneh tako, kot je opisano. (Spojine so oštevilčene enako kot v tabeli 2).

Podatki na sl. 3 kažejo učinke ketonov dioksoheptanojska kislina (DHA) (spojina 12) in 3-hidroksi-l-(4-metoksifenil)-3-metil-2-butanon (HMMB) (spojina 18), ki tvorita Schiffovo bazo, na odziv na hemocianin prilepka Fissurella (KHL) pri miših BIOS. Eno samo injekcijo KHL (10 /zg) smo dali na dan 0 in testne spojine smo dali na isto mesto na dan 0, 1, 2 in 3. Po 7 dneh smo odstranili regionalne bezgavke in LNC ponovno stimulirali z antigenom, da smo s standardnim postopkom izmerili iniciacijo T-celic. Testne spojine smo primerjali z običajnim adjuvansom aluminijevim hidroksidom Π 00 /zg pomešano z antigenom) takole: Antigen sam (ED * Antigen plus galun (□). Antigen plus 1 mg DHA (f). Antigen plus 2 mg HMMB '(<).

Podatki na sl. 4 kažejo učinke aminogvanidina na odzivnost T-celic. Ta spojina je nukleofilen hidrazin, ki zlahka reagira s celično karbonilno skupino in tvori kondenzacije karbonil-amino. (Vez, ki nastane, je hidrazon, podoben Schiffovi bazi, venda»· bolj stabilen). Miši so dobile eno samo injekcijo KHL(50/zg) bodisi samega '(S)» emulgiranega s Freundovim kompletnim adjuvansom (^), ali z 2 mg aminogvanidina (D) * Iniciacijo T-celic v regionalnih bezgavkah smo določili po standardnem postopku.

Podatki na sl. 5 kažejo učinke molekule piridinijevega klorida hidrazida, ki tvori hidrazon, na odzivnost T-celic. Miši so dobile eno samn injekcijo antigena (50 /xg ovalbumina) bodisi samega (0),, s 100 /xg galuna (k>) > ali z 10 mg PCH, nato pa še z dvema dnevnima dozama s po 10 mg PCH na isto mesto (Π) . Iniciacijo T-celic smo določili s standardnim postopkom.

Podatki na sl. 6 kažejo učinek spojin DHA in HMMB, ki tvorita Schiffovo bazo, na primarni odziv protitelesa na antigen (10 /xg ovalbumina) v primeijavi s standardnim psihokemičnim adjuvansom galunom. Antigen sam (□) . Antigen plus galum (□). Antigen plus 2 mg DHA (φ). Antigen plus 1 mg DHA (<) , antigen plus 2 mg HMMB (B) Podatki na sl. 7 kažejo učinek HMMB na primarni odziv protiteles na KHL v miših BIOS. Miši so dobile 10 /ig antigena samega (Q). ali antigena plus 2 mg HMMB (O).

Gornji rezultati kažejo, da so majhne spojine, ki so sposobne, da tvorijo s skupinami na celični površini kondenzacije karbonil-amino (bodisi Schiffove baze ali hidrazone), učinkoviti zvečevalci imunskih odzivov pri miših.

Primer 2: Antitumorska aktivnost tukaresola

Aktivnost tukaresola smo ocenili proti izrasli subkutano implantiranega adenokarcinoma 38 mišjega kolona (MCA38) v samicah mišk C57BL/6 ob uporabi tegale protokola:

Dan 0 15 mišjim samicam in 16 mišjim samcem C57BL/6 smo subkutano implantirali kocko z 2 mm³ tumorja. Miši smo naključno porazdelili v tri skupine - skupina A, 5 miši in 5 mišjakov, skupina B, 5 miši in 5 mišjakov, skupina C, 5 miši in 6 mišjakov.

Dan 5 do dan 22 Testnima skupinama B in C smo vsaki dali 589C80 (1 mg ali 0,2 mg na miš, raztopljeno v 0,2 ml PBS, intraperitonealno) po enkrat vsak drugi dan (skupno 9 doz). Kontrolnim mišim (skupina A) smo dali samo PBS.

Dan 24 Vse miši smo usmrtili, izrezali tumorje in jih stehtali. Povprečno in mediansko tumorsko maso v testni skupini smo primerjali s tistima pri kontrolah.

Tukaresol smo raztopili v PBS z dokapavanjem 1 M KOH do pH 10,0, nato pa z dokapavanjem konc. HCl do povratka pH do nevtralnosti.

Da bi podaljšali razdobje doziranja s 7 na 14 dni, smo izbrali dozirno shemo, pri kateri smo zdravilo dajali vsak drugi dan. S tem smo tumorje izpostavili zdravilu od dneva 13 pa vse do dneva 25, to je 2 dni predno smo poskus končali. Rezultati so prikazani v tabeli 1.

Slika tumorske rasti (difuzno granularen) je povzročila, da so postale meritve volumna s šestilom nepomembne in zato ti podatki tu niso vključeni.

TABELA 1

Masa tumorja (grami) na dan 24 po implantaciji tumorja

Skupina A, kontrola Skupina B, 0,1 mg/miš	Skupina C, 0,2 mg/miš
1,207	0,740	0,802
1,130	0,695	0,272
0,772	0,358	0,230
0,728	0,303	0,197
0,636	0,298	0,181
0,575	0,090	0,126
0,335	0,079	0,126
0,276	0,038	0,085
0,060	0,022	0,029
N.T.	N.T.	0,019
		0,006
Povprečje 0,635	0,291	0,188
S.D. 0,379	0,272	0,222
Povprečno
%-no zmanj. -	54,2	70,4
Mediana 0,636	0,298	0,126
Mediansko -	53,15	80,19

%-no zmanj.

N.T. - neodvzet tumor. Te miši niso vključene v zgoraj navedenih izvedenih vrednostih.

Tukaresol je inhibiral izrast subkutano implantiranega MCA38 v singenetskih miših C57B1/6.

Primer 3: Eksperimentalni protokol za rezultate v tabeli 2

Kri zdravih darovalcev, ki so bili imunizirani v teku zadnjih 5 let s tetanusnim toksoidom, smo odvzeli z venepunkcijo. Frakcijo mononukleamih celic smo pripravili s centrifugiranjem z gostotnim gradientom na Ficoll triosilu (Lymphoprep, Nycomed AS Oslo, Norveška). Celice smo sprali in ponovno suspendirali v mediju za tkivne kulture RPMI 1640 (Flow Laboratories, Ayrshire, Škotska), ki je vseboval 10 % avtolognega seruma in so mu bili dodani antibiotiki. Celice smo naravnali na koncentracijo 10⁶ na ml in alikvote po 100 μ.1 dali v vsako vdolbinico mikrotitracijske plošče za celično kulturo s 96 vdolbinicami (vdolbinice v obliki črke U) (Titertek, Flow Labs). V vsako vdolbinico smo dali testne spojine v volumnih po 10 μ\ in v tej stopnji dodali tudi kontrole s primernim vektorjem. Dodali smo afinitetno očiščen tetanusni toksoid do končne koncentracije 10 /ig/ml. Celice smo kultivirali 5 dni v navlaženem zraku, ki je vseboval 5 % CO2 pri 37°C, pri čemer je bil v zadnjih 18 urah kulture prisoten ³H timidin (3,7.10⁴Bq na vdolbinico). Pridelane celice smo zbrali na papirju s steklenimi mikrovlakni s polavtomatskim sistemom (Skatron) in določili s tekočinsko scintilacijsko spektrometrijo stopnjo vgradnje timidina v DNA. Razmerja IC50 smo določili v primerjavi s primerjalno spojino p-hidroksifenilacetaldehidom.

Mehanizem, s katerim vplivajo spojine, ki tvorijo Schiffove baze, pozitivno ali negativno na imunske odzive, je isti, ker spojine reagirajo z amino skupinami na površini limfocitov in celic, ki nosijo antigene (APC). Na ta način zagotavljajo kostimulacijo T-celicam, pri čemer ojačujejo kostimulacijo, ki jo zagotavlja fiziološka tvorba Schiffovih baz med ligandi na površini celic. Pri visokih koncentracijah pa si bodo spojine pridobile prednost pri reakciji med celičnimi ligandi, za katero se, poleg tega, da zagotavlja kostimulacijo, zdi, da je potrebna za učinkovito vezavo APC na T-celico. Nizke in srednje koncentracije bodo zato izboljšale imunske odzive, medtem ko bodo visoke koncentracije inhibitorne. Do inhibitornega učinka pride lažje in vitro (ker je predelani antigen na površini APC omejujoč element) in ta učinek predstavlja merilo sposobnosti tvorjenja Schiffove baze, ki odraža sposobnost zvečanja imunosti in vivo. Pri zvečevanju imunosti so lahko pomembni tudi reverzibilnost tvorbe Schiffove baze, izomerizacije in cikli protoniranja in deprotoniranja, ker povzročajo odstopanje od enostavne enačbe med imunosupresijo in vitro in zvečevanjem imunosti in vivo. Na učinkovitost in vivo bodo torej vplivali razpolovna doba, topnost in farmakokinetične lastnosti spojin.

Primer 4: Kompetitivni test za tvorbo Schiffove baze s spojinami na e-amino skupinah na površini celic

Da bi izmerili tvorbo Schiffove baze na amino skupinah na površini limfocitnih celic, uporabljamo naslednji kompetitivni test za tvorbo Schiffove baze na aminih na celični površini: sulfo-NHS-biotin reagira s prostimi amino skupinami na proteinih ob tvorbi amidne vezi. Ob uporabi sulfo-NHS-biotina s sistemom za afinitetno markiranje z FITC (fluorescein izotianat)-avidin-biotinom obarvamo amino skupine na površini celic in jih merimo z analizo sortiranja fluorescenčno aktiviranih celic (FACS). Aldehidi in ketoni, ki tvorijo Schiffove baze, kompetitivno inhibirajo reakcijo sulfo-NHS-biotina s površinami celic; pri tem uporabljamo tale test:

Pripravi periferne krvne mononuklearne celice in naravnaj na 5 χ 10⁶ na ml v slanici, zapufrani s fosfatom. Enemu vzorcu dodaj testno spojino s koncentracijo 5 mM. Inkubiraj celice 30 minut pri 37°C. Kontrolni vzorec inkubiraj s PBS. Dodaj NaCNBH₃(korigiran do nevtralnega pH) z 10 mM za 1 uro pri sobni temperaturi. Celice speri dvakrat v PBS. Dodaj sulfo-NHS-biotin do končne koncentracije 5 mM za 1 uro pri 37°C. Celice speri dvakrat v PBS. Dodaj komercialni FITC-avidin v razredčenju 1:50 za 30 minut pri 4°C. Speri celice trikrat v mrzlem PBS. Fiksiraj z 1 %-nim paraformaldehidom. Izvedi analizo s FACS.

TABELA 2

Imunosupresija in vitro s spojinami, ki tvorijo Schiffove baze

Ime spojine	Struktura	Razmerje ICj₀s 4-hidroksifenilacetaldehidom
6. 4-nitrobenzaldehid		Av^ch0	7
	O₂i	Jaa
7. metil 4-formilbenzoat	OHC-	—— C0₂Me	8,5
8. 4-klorobenzaldehid	Cl-	-0—	>4
9. 4-metoksibenzaldehid	MeC	—CHO	>4, >10
10. 4-metilbenzaldehid	Me-		>5, >20
11. 8, 10-dioksoundekanojska kislina	^Hx 0 0		50
		COtH
12. 4,6-dioksoheptanojska kislina	0 0	80
13. pentandion	0 0 AA	8

Ime spojine	Struktura	Razmerje IC₅₀s 4-hidroksifenilacetaldehidom
14. 5-metoksi-1-tetralon	Q0 MeO	11
15. 6-metoksi- 1-tetralon	...Ω	11
16. 7-metoksi- 1-tetralon	Ώ	16
17. 2-tetralon				2; 1
18. 3-hidroksi-1(4-metoksifcnil)3-metil-2-butanon	MeO^	Me Me	0,34; 2,0; 1,0
19. 2', 4’-dihidioksi2-(4-metoksifenil) acetofenon	OH 0 hcAJ	X^.OMe	2,7

Ime spojine	Struktura	Razmerje IC_S0s 4-hidroksifenilacetaldehidom
20. 2-hidroksi-l(4-metoksifenil)pent-2-en-4-on	Me(<M ^{0H 0}	4; 6,6
21. naringenin 4', 5, 6trihidroksiflavonon	OH 0	1; 5
22. 4'-metoksi-2(4-metoksifenil) acetofenon	⁰ OMe	5,5
23. 6, 7-dihidroksikumarin		''er	^0	2,3
24. 7-mctoksi-2-tctralon	^MeO	\z		3,0
25. 6, 7-dimetoksi2-tetralon	^Mc°Y^Y^ MeCr⁵^^^^		2,7

Ime spojine	Struktura	Razmerje IC₅₀s 4-hidroksifenilacetaldehidom
26. 6-hidroksi-4-metilkumarin	Me	2; 2,5
27. gama lakton homogentizinske kisline		0,25; 0,5: 0,7: 1,5
28. 6-hidroksi-l, 2naftokinon	o o 1	0,2; 0,5; 1,0
29. 8-metoksi-2-tetralon	MeO ic’	0,8; 1,0

Za

Claims

PATENTNI ZAHTEVKI

1. Uporaba spojine ali njenih fiziološko sprejemljivih soli, ki tvorijo s karbonilnimi ali amino skupinami na površini T-celic Schiffove baze ali hidrazone, s pridržkom, daje spojina 2-fenilakrolein izvzeta, za izdelavo zdravila za zvečanje imunskega odziva.
2. Uporaba po zahtevku 1, označena s tem, da je spojina spojina s formulo (I) (D v kateri je R vodik, metil, kije v danem primeru substituiran s substituiranim fenilom ali z dvema C_M alkilnima skupinama in hidroksi skupino;

R¹ je skupina CH2COR² ali njena tavtomerna oblika, v kateri je R² metil, ki je v danem primeru substituiran s skupino CO(CH2)_xCO₂H, v kateri je χ 1 do 7;

ali je R¹ skupina A-Ph, kjer je A O, CH₂, CH(CH₃), CO ali enojna vez in je Ph v danem primeru substituirana fenilna skupina;

ali je R vezan na R¹, da tvori 9- ali 10-členski, v danem primeru substituiran bicikličen obročni sistem, od katerega je en obroč benzen, ali njene fiziološko sprejemljive soli.
3. Uporaba po zahtevku 1 ali 2, označena s tem, da predstavlja podrazred spojin s formulo (I) spojina s formulo (II)

O fR³ (Π)

Ph v kateri sta A in Ph definirana kot spredaj,

R³ je H, C_Malkil ali CH₂(C₆H₄)R⁴, kjer je R⁴ hidroksi ali C^alkoksi, ali njihova fiziološko sprejemljiva sol.
4. Uporaba po kateremkoli od zahtevkov 1 do 3, označena s tem, da predstavlja podrazred spojin s formulo (I) spojina s formulo (III) (ΙΠ) v kateri je R⁷ skupina CH^COR², kjer je R² definiran kot spredaj, ali njena fiziološko sprejemljiva sol.
5. Uporaba po kateremkoli od zahtevkov 1 do 4, označena s tem, da ima biciklični obročni sistem formulo (IV) (IV) v kateri je R⁸ hidroksi ali Cj^alkoksi;

A¹ je O, CO ali CH₂;

pomeni C₂₃alkilen, ki je v danem primeru substituiran s fenolno skupino, ali njena fiziološko sprejemljiva sol.
6. Uporaba spojine s formulo (V)

II (V) ali njene fiziološko sprejemljive soli za zvečanje imunskega odziva, označena s tem, daje z 0 ali 1; n je 0 ali 1;

B je vodik ali C_Malkil;

B¹ je vodik ali v danem primeru substituiran fenil;

B² je vodik, metil ali metil, ki je v danem primeru substituiran s skupino CC^CH^COOH, v kateri je χ 1 do 7, ali je B² kisik ali C₂₃ alkilenska skupina, ki vsebuje v danem primeru kisik, vezan na B¹, če je B¹ fenil, da tvori v danem primeru substituiran bicikličen obročni sistem, ki vsebuje 9 ali 10 atomov, od katerih je eden lahko kisik in so ostali ogljik;

če je z - 0, B¹ ne more biti vodik in B² mora biti vodik.
7. Uporaba po kateremkoli od zahtevkov 1 do 3 in 6, označena s tem, da predstavlja prednostno skupino spojin formula (VI) v kateri je Υ¹ izbran izmed vodika, hidroksi, C^alkilamino in alkanoilamino, ki ima 1 do 4 atome ogljika v svojem alkilnem delu;

Υ², Y³ in Y⁴ so neodvisno izbrani izmed vodika, halogena, C^alkila, C^alkoksi, haloalkila, hidroksila in benziloksi; in Y⁵ je hidroksil ali skupina Q\ kjer je Q’

-O-CH₂ kjer sta

Q² in Q³ neodvisno izbrana izmed vodika in C^alkila;

X je izbran izmed ciano, karboksila ali funkcionalnega derivata karboksilne kisline, 5-tetrazolila in alkilsulfonilkarbamoila, ki ima 1 do 6 atomov ogljika v svojem alkilnem delu; in n je 0 do 6;

Y⁶ je -(CpH^pjCHO, kjer je p = 0 do 5, če je p > 1, je lahko formil(-CHO) v skupini Y⁶ na kateremkoli atomu ogljika in je alkilen (CpH^) lahko raven ali razvejen;

ah je Υ⁶ (ΟΤ/ΖΟ^-Χ¹ ali (COCH₂)_q-X¹, kjer je q = 1 do 3 in je

X^I metoksifenil ali C^alkil, ah njihova fiziološko sprejemljiva sol.
8. Uporaba po zahtevku 7, označena s tem, da je X izbran izmed ciano, 5-tetrazolila, alkilsulfonilkarbamoila, ki ima 1 do 6 atomov ogljika v svojem alkilnem delu, in skupine -CO.Y, kjer je

Y -OR⁹ in je R⁹ vodik, alkil z 1 do 4 atomi ogljika ali benzil, ali je

Y -NR¹⁰Rⁿ, kjer sta R¹⁰ in R¹¹ neodvisno vodik ali alkil z 1 do 4 atomi ogljika, ali njihova fiziološko sprejemljiva sol.
9. Uporaba po kateremkoli od zahtevkov 6 do 8, označena s tem, da je X karbonil, skupaj z njihovimi fiziološko sprejemljivimi solmi.
10. Uporaba po zahtevku 6, označena s tem, da Bj in B₂ tvorita bicikličen obročni sistem, izbran izmed kumarina, tetralona, benzofuranona ali naftokinona, substituiranega z do 4 substituenti, izbranimi izmed vodika, C^alkoksi, hidroksi ali fenila, substituiranega s hidroksi, ali njihova fiziološko sprejemljiva sol.
11. Uporaba 4-(2-formil-3-hidroksifenoksimetil)benzojske kisline ali njene fiziološko sprejemljive soli za izdelavo zdravila za zvečanje imunskega odziva.
12. Uporaba spojine ali njene fiziološko sprejemljive soli po kateremkoli od zahtevkov 1 do 11 za izdelavo zdravila za zdravljenje in/ali profilakso virusne infekcije.
13. Uporaba po zahtevku 12, označena s tem, da je virusna infekcija infekcija z virusom humane imunske pomanjkljivosti (HIV).
14. Uporaba po zahtevku 12, označena s tem, da je virusna infekcija infekcija s hepatitisom B.
15. Uporaba po zahtevku 12, označena s tem, da je infekcija infekcija s hepatitisom C.
16. Uporaba spojine ali njene fiziološko sprejemljive soli po kateremkoli od zahtevkov 1 do 11 za izdelavo zdravila za zdravljenje in/ali profilakso raka.
17. Uporaba po zahtevku 16, označena s tem, da je rak kolorektalni rak.
18. Uporaba spojine ali njene fiziološko sprejemljive soli po kateremkoli od zahtevkov 1 do 17, označena s tem, da vsebuje nadalje še drugo kemoterapevtsko sredstvo in/ali drugo imunoterapevtsko sredstvo.
19. Uporaba spojine ali njene fiziološko sprejemljive soli po kateremkoli od zahtevkov 1 do 18, primerne za nazalno ali pulmonalno dajanje.

Za

THE WELLCOME FOUNDATION LIMITED:

23271-ΙΧ-93-ΚΑ

POVZETEK

Sredstva za zvečanje imunosti in njihove fiziološko sprejemljive soli

Ta izum se nanaša na razred spojin kot sredstev za zvečanje imunosti, na pripravke, ki vsebujejo take spojine in na njihovo pripravo, na kombinacije takih spojin z antitumorskimi in antiinfektivnimi zdravili in na uporabo takih kombinacij v profilaksi ali zdravljenju takih bolezni, ki izvirajo iz tumoijev ali infekcij.