SI9620014A

SI9620014A - Oralne oblike ciklosporina

Info

Publication number: SI9620014A
Application number: SI9620014A
Authority: SI
Inventors: Moo J. Cho; Ralph E. Levy; Philippe J. Pouletty; Robert Floc'h; Christian Merle
Original assignee: Sangstat Medical Corporation; University Of North Carolina At Chapel Hill
Priority date: 1995-08-25
Filing date: 1996-07-31
Publication date: 1998-04-30
Also published as: KR100294935B1; IL120673A0; SK53697A3; NO971890L; BG62875B1; HUP9801052A3; CA2202887A1; PL319898A1; EP0789561A4; WO1997007787A1; DE69632125T2; NZ313899A; JPH10509462A; DE69632125D1; HUP9801052A2; EP0789561A1; HK1001956A1; IS4460A; CN1164828A; AU6644196A

Abstract

Dobili smo izboljšane oralne oblike ciklosporina, ki imajo visoko bioprimernost in so primerni za aplikacijo v obliki močnih kapsul ali nanodelcev. V izpostavljenih oblikah, ciklosporin apliciramo v oralno sprejemljivih oblikah, ki vsebujejo vsaj eno alkanolno topilo z 2 do 3 ogljikovimi atomi v kombinaciji z vsaj eno neionsko površinsko delujočo snovjo. Te oblike lahko nadalje vsebujejo vsaj eno sotopilo, kjer sotopila vključujejo tudi maščobne kisline in diole. Te formulacije se uporabljajo v imunosupresivni terapiji.ŕ

Description

Področje tega izuma so oralne oblike ciklosporina.

Ozadje izuma

Kljub trudom, da se izognemo zavrnitvi presajenega tkiva zaradi ujemanja vrste tkiva pri gostitelju in darovalcu, je pri večini postopkov transplantacije, kjer organ vsadimo v telo gostitelja, imunosupresivna terapija kritičnega pomena pri vzdrževanju viabilnosti darovalčevega organa v gostitelju. V postopke transplantacije se vključuje veliko Število različno imunosupresivno delujočih snovi, vključujoč azatioprin, metotreksat, ciklofosfamid, FK-506, rapamicin in kortikosteroidi. Snovi s povečano uporabo v imunosupresivni terapiji zaradi prednostnega učinka na reakcije, pri katerih posredujejo T-celice, so ciklosporini.

Ciklosporini so razred cikličnih polipeptidov sestavljenih iz enajstih aminokislin, ki so produkt metabolizma gljive vrste Tolypocladium inflatum Gams. Ciklosporini reverzibilno zavirajo imuno-primerne limfocite, še posebej T-limfocite, v Go ali Gi fazi celičnega cikla. Prav tako reverzibilno zavirajo nastajanje in sproščanje limfokina. Čeprav je znanih veliko različnih ciklosporinov, je najbolj uporabljan ciklosporin A.

Ciklosporin A se uporablja za podaljševanje življenjske dobe alogenskih transplantantov, kot so koža, srce, ledvica, trebušna slinavka, kostni mozeg, tanko črevo in pljuča. Pri presaditvah te vrste je dokazano, da ciklosporin A zavira človeško imunost v večjem obsegu tudi celične imunske reakcije vključujoč zavrnitev transplantanta, zakasnelo preobčutljivost, eksperimentalen alergenski encefalomielitis, Freundov artritis in bolezen vsadka proti gostitelju. Kljub temu, da s ciklosporinom A dosežemo uspeh, je potrebno z aplikacijo učinkovine nadaljevati, saj so učinki ciklosporinske terapije reverzibilni in se lahko zavrnitev transplantanta pojavi potem, ko končamo z apliciranjem ciklosporina A.

Čeprav so razvite ciklosporinske formulacije za oralno in intravenozno aplikacijo, ima zaradi lažje aplikacije in boljše sprejemljivosti pri bolnikih prednost oralna aplikacija. Pri intravenoznem apliciranju se lahko pojavijo anafilaktične reakcije, ki jih pri oralnem doziranju ni. Oralne ciklosporinske formulacije, ki so jih razvili in so redno na tržišču so mehke želatinske kapsule in raztopine, ki jih prodajajo pod blagovnima znamkama Sandimmune in Neoral.

Pri uporabi oralnih ciklosporinskih formulacij v imunosupresivni terapiji se morata tako zdravnik kot proizvajalec zavedati določenih problemov. Pri oralnih oblikah ciklosporina je lahko bioprimernost ciklosporina omejena, ker se ciklosporin ne meša z vodo in se iz vodnega okolja rad obarja. Koncentracija ciklosporina v oralnih formulacijah je prav tako lahko omejena zaradi ciklosporinske hidrofobne narave. Prav tako lahko od ene oblike do druge niha absorbcija ciklosporina iz gastrointestinalnega trakta. To zahteva nenehno spremljanje količine ciklosporina v krvi med zdravljenjem. Pri oralnih oblikah pa sta pomembna tudi embalaža in shranjevanje. Na primer, pri mehkih želatinskih ciklosporinskih kapsulah je potrebna tesno neprodušno pakiranje, kar je zaradi količine in visokih stroškov neprimerno. Prav tako so ciklosporinske formulacije pri nižjih temperaturah nestabilne in se lahko pojavi kristalizacija ciklosporina.

Željene oblike ciklosporina so oblike, ki upoštevajo vsaj nekaj izmed zgoraj naštetih problemov. Idealna oralna oblika ima visoko bioprimernost, vsebuje visoko koncentracijo ciklosporina in je primerna za pripravo v obliki močnih kapsul.

Pomembna literatura

Physician's Desk Reference (1994) strani 2071-2074 opisujejo oralne oblike ciklosporinov, ki so v prodaji pod blagovno znamko imenom Sandimmune.

Oralne oblike ciklosporinov so prav tako opisane v spremnem listu Neoral (1995) (Blagovna znamka Sandoz Pharmaceutical Corporation, East Hanover, New Jersey,

07936).

U.S.Patenti, ki opisujejo ciklosporine in njihove derivate, ki vključujejo: 4,220,641; 4,639,434; 4,289,851; in 4,384,996. U.S.Pat.No. 5,047,396 opisuje pripravo za intravenozno aplikacijo ciklosporina.

U.S.Pat.Nos. 4,388,307; 4,907,076 in 4,990,337 opisujejo pripravo oralnih oblik ciklosporina.

Priprava močnih kapsul za oralno aplikacijo farmacevtskih zmesi je opisana v U.S.Pat.Nos. 4,822,618; 4,576,284; 5,120,710; in 4,894,235.

Povzetek izuma

S tem izumom smo dobili oralne oblike ciklosporina in metode za njihovo uporabo v imunosupresivni terapiji. V izpostavljenih oblikah, je ciklosporin prisoten v oralno sprejemljivih oblikah, ki vsebujejo vsaj eno alkanolno topilo z 2 do 3 ogljikovimi atomi v kombinaciji z vsaj eno neionsko površinsko delujočo snovjo. Te oblike lahko nadalje vsebujejo vsaj eno sotopilo, kjer sotopila vključujejo tudi maščobne kisline in dioli. Te ciklosporinske formulacije lahko pakiramo v obliki močnih kapsul. Amorfne bioprimerne ciklosporinske nanodelce lahko dobimo z vključevanjem polioksialkilensko površinsko delujoče snovi na razredčevanju stabilne disperzije v vodnem mediju.

Kratek opis slik

Slika 1 prikazuje diagram najvišje koncentracije ciklosporina (C_max) za nekaj različnih oralnih formulacij glede na izpostavljen izum, kjer je C_max prikazan kot relativna vrednost v primerjavi s C_max doseženim s Sandimmune oralno obliko (SO).

Slika 2 prikazuje diagram časa pri katerem se pojavi C_max(T_max) za vsako od formulacij prikazanih v diagramu 1, kjer je T_max prikazan kot relativna vrednost v primerjavi s T_maxdoseženim s Sandimmune® oralno obliko (SO).

Slika 3 prikazuje diagram relativnega področja pod krivuljo, ki predstavlja časovno odvisnost koncentracije v krvi (AUC) za vsako formulacijo prikazano v diagramu na sliki 1, kjer AUC predstavlja relativno vrednost v primerjavi z AUC vrednostjo za Sandimmune oralno obliko (SO) .

Slika 4 prikazuje diagram najvišje koncentracije ciklosporina (C_max) dosežene pri ljudeh za nekaj različnih oralnih formulacij glede na izpostavljen izum, kot tudi Sandimmune oralno raztopino (Sand v diagramu).

Slika 5 prikazuje diagram področja pod krivuljo, ki predstavlja časovno odvisnost koncentracije v krvi (AUC) za vsako formulacijo prikazano v diagramu na sliki 4.

Slika 6 prikazuje diagram časa pri katerem se pojavi C_max(T_max) za vsako formulacijo prikazano v diagramu na sliki 4.

Opis specifičnih oblik

Oralne oblike ciklosporina, ki imajo visoko bioprimernost so lahko v obliki kapsul, najbolje v obliki močnih kapsul. Pri formulacijah tega izuma je ciklosporin prisoten v oralno sprejemljivih oblikah, ki vsebujejo vsaj eno alkanolno topilo z dvema do tremi ogljikovimi atomi v kombinaciji z vsaj eno neionsko površinsko delujočo snovjo. Te oblike lahko nadalje vsebujejo vsaj eno sotopilo, kjer sotopila vsebujejo estre maščobnih kislin in diole. Vsaka od komponent mora biti farmacevtsko sprejemljiva. Za zagotavljanje visoke biosprejemljivosti dobimo formulacije za raproducibilno absorpcijo ciklosporina iz ene specifične oblike v drugo. Te oblike so uporabne v imunosupresivni terapiji.

V stroki je poznanih veliko ciklosporinov, ki delujejo imunosupresivno in jih lahko apliciramo oralno. Taki ciklosporini so Ciklosporin A, Ciklosporin B, Ciklosporin C, Ciklosporin D in Ciklosporin G ter njihovi sintetični analogi (glej Merck Index (1989) 2759. Te oralne formulacije so še posebej primerne za aplikacijo Ciklosporina A. Če ga apliciramo v oralnih oblikah tega izuma bo Ciklosporin A prisoten v koncentracijah med 50 in 150 mg/mL, običajno med 100 in 150 mg/mL, kar temelji predvsem na volumnu nosilne snovi formulacije.

Nosilna snov formulacije vključuje alkanolno topilo, ki vsebuje vsaj en alkanol in ponavadi ne več kot tri različne alkanole, z večinoma dvema do tremi ogljikovimi atomi in eno do dvema hidroksi skupinama, za katere velja, da ni več kot ena hidroksi skupina na 1.5 ogljikovega atoma. Primerni alkanoli vključujejo etanol in propilen glikol. Skupna količina alkanolnega topila v zmesi je vsaj 1% (v/v volumen/volumen; Op. Prev.), običajno vsaj 3% (v/v), seže lahko do 95% (v/v), na splošno je v mejah med 5 in 75% (v/v), običajno med 5 in 60% (v/v), najpogosteje med 10 in

60% (v/v) formulacije. Ko je v zmesi kot alkanolno topilo prisoten etanol se količina etanola giblje med 5 in 20% (v/v), običajno med 5 in 15% (v/v) formulacije. Če je v zmesi kot alkanolno topilo prisoten propilen glikol, je lahko količina propilen glikola v zmesi med 5 in 90% (v/v), običajno med 5 in 85% (v/v), najpogosteje med 10 in 50% (v/v) formulacije.

V oralno sprejemljivem nosilcu bo prav tako prisotna vsaj ena neionska površinsko delujoča snov, običajno ne več kot dve polioksialkilenski neionski površinsko delujoči snovi. Polioksialkilenska neionska površinsko delujoča snov mora imeti hidrofilno-liofilno ravnotežje (HLB) med 5 in 20, običajno med 8 in 16. Najbolje je, če je polioksialkilenska neionska površinsko delujoča snov polioksietilenska spojina. Te vključujejo: etoksilirane alkohole, to so polioksietilenski alkoholi ali etoksilirani maščobni alkoholi, kjer so alkoholni deleži splošno med 10 in 18, običajno med 10 in 14 ogljikovimi atomi ter njihovi etri in estri; polioksietilenske derivate delnih estrov maščobnih kislin, običajno monoestrov, polioli pa imajo 4 do 6 ogljikovih atomov, običajno 6 ogljikovih atomov, kjer so polioli običajno poliolni anhidridi, kot je sorbitan. Delež maščobne kisline površinsko delujoče snovise običajno giblje med 10 in 18 ogljikovimi atomi. Število etilenoksidnih skupin je splošno v mejah med 2 in 30, običajno med 2 in 25. Prednostne površinsko delujoče snovi so polioksietilen(4) lauril eter (BRIJ 30®) in polioksietilen(20)mono sorbitan mono-oleat(TWEEN 80®). Skupna količina neionsko površinsko delujočih snovi prisotnih v teh zmeseh je v mejah med 5 in 65%, običajno med 5 in 60% (v/v) formulacije. Če je Tween 80 v formulaciji prisoten, bo običajno v količini med 5 in 60%, običajno med 10 in 50% (v/v) formulacije. Če je prisoten Brij 30 (blag. Znamka) bo večinoma v količini med 10 in 45%, najpogosteje med 15 in 40% (v/v) formulacije.

Ta zmes lahko nadalje vsebuje enega ali več sotopil, v splošnem ne več kot tri različna sotopila, običajno ne več kot dva različna sotopila, kjer primerna sotopila vključujejo estre maščobnih kislin in diolov, kjer je sotopilo lahko 100% ester maščobne kisline, 100% diol ali njihovo kombinacijo. Skupna količina prisotnih sotopil v zmesi se giblje med 20 in 80% (v/v), običajno med 25 in 75% (v/v). Če so sotopila v zmesi prisotna je razmerje sotopila proti topilu med 1:1 in 15:1, običajno med 1:1 in 13:1.

Estri maščobnih kislin, ki so lahko sotopila so tisti estri maščobnih kislin, kjer je dolžina ogljikovodikove verige maščobne kisline od 12 do 18, običajno od 14 do 18 ogljikovih atomov in so estri maščobnih kislin monoestri nižjega alkanola. Primerni estri maščobnih kislin splošno vsebujejo verigo maščobne kisline s parnim številom ogljikovih atomov, kjer je lahko ogljikovodikova veriga nasičena ali nenasičena, običajno pa nima več kot dva nenasičena mesta. Uporabljane maščobne kisline so ponavadi pridobljene iz rastlin ali sesalcev in vključujejo palmitat, stearat, palmitoleat, linoleat, linolenat in podobno, še posebej miristat in oleat. Alkohol mono-estra maščobne kisline je nižji alkanol z 2 do 4 ogljikovimi atomi v dolžino, običajno 2 do 3 ogljikovimi atomi v dolžino, razvejana ali nerazvejana. Prednostna estra maščobnih kislin sta izopropil miristat in etil oleat. Če je prisoten izopropil miristat, bo v mejah med 55 in 75% (v/v), če pa je prisoten etil oleat pa je v mejah med 35 in 75% (v/v) celotne formulacije. Običajno so estri maščobnih kislin prisotni v količini, ki je vsaj enaka (v/v) ali pa do 8-krat večja od količine površinsko delujoče snovi v zmesi, vendar ne večja kot 5-krat večja od količine površinsko delujoče snovi v formulaciji (v/v).

Pri formulacijah tega izuma so lahko prisotni tudi dioli, prav tako kot sotopilo ester maščobne kisline. Dioli kot sotopila so običajno tekočine pri fiziološki temperaturi.

Večinoma imajo od 8 do 28 ogljikovih atomov, najpogosteje od 16 do 20 ogljikovih atomov, kjer je diol lahko polioksialkilen diol in ima alkilen od dva do tri ogljikove atome. Primerni dioli za uporabo kot sotopila so v mejah med 200 in 800 daltoni, običajno med 200 in 650 daltoni. Prednostni dioli so polietilenglikoli, še posebej polietilenglikol 200 (PEG200) z polietilenglikol 400 (PEG₄oo) , polietilenglikol 600 (PEG600) in podobni. Najbolj uporabljan je PEG400. Če so ti dioliv zmeseh tega izuma prisotni kot sotopila bodo predstavljali od 5 do 60% (v/v), običajno od 5 do 55% (v/v) formulacije.

Za tvorbo amorfnih nanodelcev, najbolje v zmesi, je skupna količina nižjega alkanola v splošnem med 25 in 60 utežnimi deleži, najpogosteje med 30 in 50 utežnimi deleži. Skupna količina alkilenoksi spojin(e) je v splošnem med 20 in 50 utežnimi deleži, najpogosteje med 25 in 40 utežnimi deleži. Kjer so vključene kombinacije polioksialkilenskih spojin je količina estrov maščobnih kislin običajno med 25 in 100% polioksialkilenske spojine.

Pri spojinah tega izuma lahko sotopila sama dajo formulaciji željene fizikalne lastnosti, kot so viskoznost, stabilnost in podobno. Kjer je željeno lahko formulacija nadalje vsebuje dodatne snovi, ki zmesi dajejo željene fizikalne lastnosti. To so na primer snovi za zgoščevanje, suspendiranje, strjevanje in podobne. Te snovi vključujejo akacijo, karboksimetil celulozo, hidroksipropilcelulozo, lecitin, metil celulozo, polietilenglikole z visoko molekulsko maso, npr. tiste polietilenglikole z molekulsko maso med 1000 in 6000, običajno 1000 do 5000 daltoni, povidon, natrijev alginat, tragakant in podobni. Prav tako je v teh formulacijah lahko prisotno veliko število manjših komponent, ki imajo različne funkcije, kot so encimski inhibitorji, preservativi, antioksidanti, antimikrobne snovi, stabilizatorji in podobno. Skupna količina snovi za zgoščevanje in ostalih dodatkov prisotnih v zmesi ne presega 5 utežnih odstotkov, običajno je 2 utežna odstotka, največkrat pa predstavlja 1 utežni odstotek formulacije.

Kot je poznano v stroki pa lahko formulacije vsebujejo tudi veliko število ekscipiensov.

Te formulacije so stabine v širokem temperaturnem območju. Stabilne pomeni, da ni prizadeta fizikalna celovitost formulacije, oziroma, da se ne pojavi kristalizacija ciklosporina. To vključuje tudi nižje temperature, kot so na primer tiste v hladilnih napravah, kjer se temperature gibljejo med 0 in 15°C, največkrat med 2 in 8°C.

Te zmesi so primerne za aplikacijo v obliki kapsul, to je v obliki močnih ali mehkih kapsul. Metode za pridobivanje močnih kapsul, ki vsebujejo tekočinske zmesi so v stroki poznane in so opisane v U.S.Pat.Nos.4,822,618 in 4,576,284 tu vključeni z referencami. Na splošno so močne kapsule, ki jih uporabljamo pri tem izumu sestavljene iz dveh delov: ovoja in pokrova. Ta dva dela pašeta skupaj in tako ustvarita notranji del z definiranim volumnom, ki je zapečaten z zunanjo lupino. Oba dela sta lahko iz hidrofilnega polimera, kot sta škrob ali želatina. Pri pripravi močnih kapsul, tekočino vlijemo v ovoj in kapsulo zapremo tako, da pokrov poveznemo čez ovoj. Obe komponenti zapečatimo, tako da preprečimo izhajanje zmesi iz kapsule, z uporabo snovi za pečatenje, ki je opisana v EP 116744, ki je tu vključena z referencami. Da se izognemo razgradnji v želodcu, kapsule, ki vsebujejo zmes prekrijemo z notranjo prevleko, ki preprečuje razgradnjo kapsule v kislem želodčnem okolju. V stroki so poznane številne takšne prevleke. Na primer U.S.Pat.No. 5,206,219, ki je tu vključen z referencami.

Zmesi, še posebej formulacije, ki tvorijo nanodelce, lahko pripravimo najprej z raztapljanjem ciklosporina v v nižjem alkanolu, kjer so lahko vključeni tudi majhni deli polioksialkilenske snovi, običajno manj kot 50 utežnih delov zmesi uporabljane za raztapljanje ciklosporina.

Delamo lahko pri povišani temperaturi med 60 in 90°C. Po raztapljanju ciklosporina lahko dodamo glavni del polialkilenoksi spojine, nato pa z dodatkomprimernih spojin dosežemo željena razmerja. Na splošno se ciklosporin raztopi v nižjem alkanolu (lahko vključuje tudi del polialkilenoksi snovi) pri utežnem razmerju 1:1.5-5, pogosteje 1:2-4.

Formulacije tega izuma se uporabljajo v imunosupresivni terapiji. Imunosupresivna terapija je indicirana pri različnih boleznih, vključujoč idiopatičen nevrotičen sindrom, sladkorna bolezen tipa I insulin, Behcetov sindrom, aktivna Crohnova bolezen, aplastična anemija, močna kortikosteroidna astma, psoriaza, revmatoidni artritis in ostale bolezni, pri katerih igra imunski sistem patogensko vlogo. Še posebej uporabni so pri transplantacijah, tako pri alogenetskih kot pri ksenogenetskih organskih, tkivnih ali celičnih presaditvah, kjer je imunosupresija potrebna zaradi preživetja presajenega organa, tkiva ali celice, to je, da preprečimo zavrnitev presadka ali bolezni vsadka proti gostitelju, npr. pri presaditvi kostnega mozga.

Pri uporabi teh formulacij v imunosupresivni terapiji pri gostitelju, oralno apliciramo željeno količino ciklosporina, da dosežemo željeno stopnjo imunosupresije pri gostitelju, ki je odvisna od posameznega stanja, ki ga zdravimo. Pri transplantaciji se začetna doza ciklosporina običajno aplicira pred operacijo. Po presaditvi darovalčevega organa v gostitelja se ciklosporin aplicira redno, to je kronično, da vzdržujemo imunosupresijo pri gostitelju. Začetno dozo apliciramo 4 do 12 ur pred transplantacijo v mejah med 10 in 18 mg/kg teže gostitelja, običajno med 10 in 15 mg/kg. Po operaciji se začetna doza jemlje dnevno še 1 do 3 tedne, običajno 1 do 2 tedna. Dozo lahko nato zmanjšujemo, dokler ne dosežemo 3 do 10 mg/kg teže na dan, običajno 3 do 6 mg/kg. Dozo zmanjšujemo dokler ne dosežemo te ravni s 3 do 8% tedensko, običajno 5% na teden. Dozo ponavadi prilagodimo glede na koncentracijo v krvi, da vzdržujemo koncentracijo 150 do 250 ng/mL, kot smo izmerili s HPLC, RIA, Elisa ali TDx poiskusi. Te formulacije lahko apliciramo v kombinaciji z dodatnimi snovmi, kjer je potrebna dodatna terapija, kar je v stroki že znano. Na primer, apliciramo jih lahko v kombinaciji z adrenalnimi kortikosteroidi, azatioprinom in podobnimi.

Aplikacija teh formulacij v povezavi s presaditvijo darovalčevega organa gostitelju se kaže v podaljšanju preživetja darovalčevega organa v telesu gostitelja, kot rezultat zaviranja reakcija gostiteljevega imunskega sistema na prisotnost darovalčevega organa. Podaljševanje preživetja pomeni, da darovalčev organ dlje preživi v gostitelju, kot bi če ne bi ob transplantaciji uporabljali imunosupresivne terapije. Obenem to pomeni podaljševanje preživetja za nedoločen čas. Darovalčev organ preživi dokler ohranja funkcionalnost v telesu gostitelja.

Za primernost uporabe je potrebno zagotoviti primerno količino ciklosporina, eno ali več dozirnih ravni in sotopila, to so nižji alkanol(i) in polialkilenoksi spojina(e), vsaj eden izmed etanola in propilen glikola in vsaj eden izmed polisorbata 80 in PEG 400.

Naslednji primeri so navedeni le zaradi ilustracije in ne zaradi omejevanja.

Poskusi

Pripravljenih je bilo nekaj različnih oralnih ciklosporinskih zmesi. Nato smo opazovali bioprimernost pripravljenih formulacij pri podganah in človeku.

Primer 1

I. Oralne ciklosporinske zmesi

Pripravimo sledeče oralne zmesi Ciklosporina A. V vsakem primeru damo 100 mg CsA in označeno količino etanola ali propilen glikola v 1.0 mL volumetrično epruveto ter dopolnimo do oznake s primernim volumnom estra maščobne kisline in/ali diola.

Oblika	Zmes
19	EtOH Tween 80 IM	0.1 mL 300 mg dopolnimo do 1 mL	(10%) (0.278 mL) <(0.622 mL) (531 mg)
20	EtOH Brij 30 IM	0.05 mL 350 mg dopolnimo do 1 mL	(5%) (0.368 mL) <(0.582 mL) (496 mg)
21	EtOH Tween 80 IM	0.1 mL 300 mg dopolnimo do 1 mL	(5%) (0.368 mL) <(0.582 mL) (496 mg)
22	EtOH Tween 80 EO	0.1 mL 300 mg dopolnimo do 1 mL	(10%) (0.278 mL) <(0.622 mL) (541 mg)
23	EtOH Brij 30 EO	0.05 mL 350 mg dopolnimo do 1 mL	(5%) (0.368 mL) <(0.582 mL) (506 mg)
24	PG Brij 30 EO	0.05 mL 350 mg dopolnimo do 1 mL	(5%) (0.368 mL) <(0.582 mL) (506 mg)

33	EtOH Brij 30 IM	0.1 mL 150 mg dopolnimo do 1 mL	(10%) (0.158 mL) <(0.742 mL) (633 mg)
34	EtOH Brij 30 EO	0.1 mL 150 mg dopolnimo do 1 mL	(10%) (0.158 mL) <(0.742 mL) (646 mg)
35	EtOH Tween 80 PG	0.1 mL 500 mg dopolnimo do 1 mL	(10%) (0.463 mL) <(0.437 mL) (453 mg)
36	EtOH Tween 80 PG EO	0.1 mL 300 mg 100 mg dopolnimo do 1 mL	(10%) (0.278 mL) (0.097 mL) <(0.525 mL) (465 mg)
37	EtOH Tween 80 PEG 400 EO	0.1 mL 300 mg 100 mg dopolnimo do 1 mL	(10%) (0.278 mL) (0.088 mL) <(0.534 mL) (464 mg)
38	EtOH Brij 30 PG EO	0.1 mL 300 mg 100 mg dopolnimo do 1 mL	(10%) (0.316 mL) (0.097 mL) <(0.487 mL) (424 mg)
39	EtOH Brij 30 PG EO	0.1 mL 300 mg 200 mg dopolnimo do 1 mL	(10%) (0.316 mL) (0.193 mL) <(0.391 mL) (340 mg)

40	PG Brij 30 EO	300 mg 300 mg dopolnimo do 1 mL	(290 mL) (0.316 mL) <(0.394 mL) (343 mg)
41	EtOH Brij 30 Tween 80 EO	0.05 mL 150 mg 100 mg dopolnimo do 1 mL	(5%) (0.158 mL) (0.093 mL) <(0.649 mL) (565 mg)
42	PG Brij 30 Tween 80 EO	0.05 mL 150 mg 100 mg dopolnimo do 1 mL	(5%) (0.158 mL) (0.093 mL) <(0.649 mL) (565 mg)
43	EtOH Tween 80 PG	0.1 mL 400 mg dopolnimo do 1 mL	(10%) (0.371 mL) (0.529 mL)
44	EtOH Tween 80 PEG400	0.1 mL 400 mg dopolnimo do 1 .mL	(10%) (0.371 mL) <(0.529 mL) (601 mg)
45	EtOH Tween 80 PG PEG400	0.1 mL 300 mg cca.250 mg cca.250 mg	(0.278 mL) (0.243 mL) (0.220 mL)
46	EtOH Tween 80 PG	0.1 mL 100 mg dopolnimo do 1 mL	(10%) (0.093 mL) (0.807 mL)
48	EtOH Tween 80 PG PEG400	0.1 mL 200 mg cca.250 mg cca.250 mg	(0.186 mL) (0.243 mL) (0.220 mL)

49	EtOH Tween 80 PG	0.1 mL 600 mg dopolnimo do 1 mL	(10%) (0.558 mL) (0.342 mL)
50	EtOH Tween 80 PG	0.1 mL 300 mg dopolnimo do 1 mL	(10%) (0.278 mL) (0.622 mL)
51	EtOH Tween 80 PG	0.1 mL 200 mg dopolnimo do 1 mL	(10%) (0.186 mL) (0.714 mL)
52	EtOH Tween 80 PG	0.05 mL 400 mg dopolnimo do 1 mL	(5%) (0.371 mL) (0.579 mL)

Opomba:

PG = propilen glikol EtOH = etanol

Brij 30 = polioksietilen(4)lauril eter

Tween 80 = polioksietilen(20)mono sorbitan mono-oleat

IM = izopropil miristat

EO = etil oleat

II. In vivo študije bioprimernosti zmesi 19-24 in 33-42

Bioprimernost ciklosporina v formulacijah 19-24 in 33-42 izmerimo po sledečem postopku. Najprej moramo določiti naslednje farmakokinetične parametre: (a) najvišjo koncentracijo ciklosporina v krvi (C_max) ; (b) čas, ki je potreben, da dosežemo C_max (Tm_ax) ; in področje pod krivuljo, ki predstavlja odvisnost časa koncentracije v krvi proti času krivulje (AUC). Zaradi primerjave s formulacijami 1916 in 33-42 je bil opravljen tudi test bioprimernosti ciklsporina v Sandimmune oralni raztopini pod analognimi pogoji. Za vsako izmed zgornjih formulacij, smo hranili CsA-navadne Sprague Dawley podgane s težo 250-300 g, s peletizirano standardno hrano (Agway® 3000, proizvajalca Granville Mil, Greensboro, NC) in vodo ad libitum (po želji; Op. prev.). En dan pred izvedbo eksperimenta vstavimo, pod lahko etrno anestezijo, v levo vratno in desno femoralno veno silikonski gumijast kanalček. Po nočnem postu apliciramo CsA.

Po aplikaciji vzamemo iz vratne vene 200 pL vzorce krvi v 0.5 mL polipropilensko mikrofugirno epruveto, ki vsebuje 0.3 mg liofiliziranega Na EDTA in vrtimo 10 sekund. Pri živalih, ki jim učinkovino apliciramo oralno, jemljemo vzorce 0,0.5,1,2,4,8,12,24,36,48 in 72 ur po aplikaciji.

CsA, vključujoč nekatere svoje metabolite, določimo v celotni krvi s fluorescentno polarizacijskim biotestom (FPI)(TDx, Abbot Lab.). Na kratko, 150 pL krvnega vzorca kvantitativno prenesemo v 1.5 mL mikrofugirno epruveto. Celice liziramo in raztopimo v 50 μι topila, ki vsebuje površinsko delujočo snov. Proteine nato oborimo z 300 μΕ acetonitrila. Po centrifugiranju supernatant uporabimo za FPI test v TDx avtoanalizerju, ki mu sledi postopek, ki ga priporoča Abbot Diagnostic. Ker je bil TDx test prvotno razvit za človeško kri, so bile potrebne sledeče spremembe priporočenih postopkov. Pripravit je potrebno serije standardnih raztopin znanih koncentracij CsA, z dodajanjem znane količine CsA obdelane z EDTA v podganjo kri. Ko pričakujemo, da je koncentracija CsA v krvi višja od 1.0 pg/mL, vzorec krvi 10-krat razredčimo v 1.0 M fosfatnem pufru s pH 7.0. Za razredčene vzorce je potrebno pripraviti drugo kalibracijsko krivuljo z uporabo serije standardnih raztopin, ki vsebujejo znane količine CsA, ki predstavlja 10% volumna v podganji krvi in 90% fosfatnega pufra.

Opisane farmakokinetične parametre dobimo iz neprimerljivih analiz. Najvišjo koncentracijo (C_max) in čas pri katerem se pojavi najvišja koncentracija (T_max) določimo s pomočjo koncentracijsko-časovnega profila za vsako podgano posebej. Področje pod krivuljo, ki predstavlja časovno odvisnost koncentracije v krvi (AUC) od časa 0 pa do točke zadnjega podatka (AUCo->t) izračunamo glede na linearno trapezoidalni postopek. Preostalo področje pod repom krivulje, ki predstavlja časovno odvisnost koncentracije v'krvi (AUCt->oc) določimo kot razmerje končne opazovane koncentracije (c*) do prvoredne razmerne konstante, ki je povezana z končno izločitveno fazo koncentracijsko časovnega profila (λ_ζ) . Razmerje stika λ_ζ določimo z logaritemsko linearno regresijo koncentracijsko časovnih podatkov v očitno končni logaritemsko linearni fazi koncentracijsko-časovnega profila (to je končnih 3 do 5 točk, kar je odvisno od profila pod analizo) . Skupen AUC (AUC_t->oc) je seštevek AUC₀>t in AUC_t ->oc ·

Rezultate za vsako formulacijo primerjamo z rezultati dobljenimi za SO, kar je predstavljeno v Diagramih 1-3. Rezultati prikazujejo, da ima večina formulacij višjo bioprimernost ciklosporina v primerjavi s Sandimmune® oralno raztopino (SO), kar je prikazano z višjimi AUC vrednostmi zmesi tega izuma.

III. In vivo človeška bioprimernost zmesi 19-24 in 33-42

Za poskusne osebe je bilo izbranih 48 zdravih moških starosti med 19 in 55 let, z ne več kot 20% odstopanjem od idealne telesne teže. Izvedena je bila tristrana križana študija enojne, pospešene, ponovljene in dvakrat zaščitene doze. 48 oseb je bilo razdeljenih v 6 skupin po 8 oseb. Vsaka skupina prejme enojno 300 mg dozo ciklosporina v obliki zgornjih zmesi ali-Sandimmune oralne raztopine (SO), ob treh različnih priložnostih, mad katerimi pa mora biti enotedenski razmik.

Osebe so se morale 10 ur pred in 4 ure po doziranju postiti. Dovoljeno je pitje vode, vendar ne 1 uro pred in 2 uri po doziranju. Pred aplikacijo vzamemo 15 mL vzorec krvi. Za oralno aplikacijo pa 3 mL alikvot zmesi (300 mg) vzamemo skupaj z 200 mL čokoladnega mleka. 10 mL vzorce krvi vzamemo pri t=0,0.5,1,1.5,2,3,4,6,8,10,12,16,20 in 24 urah.

Koncentracije ciklosporina A v vzorcih krvi določimo z uporabo TDx (Abbott Diagnostic, N.Chicago, IL) po proizvajalčevih navodilih.

Neprimerljive farmakokinetike dobimo po standardnih metodah. Najvišja koncentracija v krvi (C_max) in čas, pri katerem se pojavi (T_max) sta razvidna iz koncentracijskočasovnih podatkov. Področje pod krivuljo, ki predstavlja časovno odvisnost koncentracije v krvi (AUC) izrčunamo po linearno trapezoidalnem pravilu do zadnje koncentracije v krvi nad mejo občutljivosti (25 ng/mL) in ekstrapoliramo do neskončnosti.

Izračunamo povprečne vrednosti C_max, T_roax in AUC vrednosti za vsako formulacijo, ki so prikazane v Diagramih 4-6. Rezultati kažejo, da se za vsako zmes C_max pojavi vsaj dvakrat hitreje kot pri Sandimmune oralni raztopini (SO) pod enakimi pogoji. Nadalje je AUC za testne spojine vsaj 2000 ng'uro/mL večji kot pri Sandimmune oralni raztopini (SO) pod enakimi pogoji. Glede na te rezultate imajo formulacije 35, 43-46 in 48-52 višjo bioprimernost kot Sandimmune oralna raztopina (SO).

Formulacije za tvorbo amorfnih nanodelcev pripravimo po raztapljanju v vodnem mediju.

IV. Zmesi z nanodelci

A. 5 g ciklosporina A dodamo k 5 mL etanola. Zmes mešamo, da se ciklosporin A popolnoma raztopi. Dobljeni raztopini dodamo 25 g polisorbata 80 in dopolnimo do 50 mL z 1,2-propilen glikolom. ?mes mešamo pri sobni temperaturi, dokler se ne tvori homogena raztopina.

B. 5 g ciklosporina A dodamo k 5 mL etanola. Zmes mešamo, da se ciklosporin A popolnoma raztopi. Dobljeni raztopini dodamo 15 g polisorbata 80 in dopolnimo do 50 mL z zmesjo 1,2-propilen glikola in polietilen glikola 400. Zmes mešamo pri sobni temperaturi, dokler se ne tvori homogena raztopina.

C. K 50 mL vode dodamo 1 mL raztopine, ki jo dobimo kot je opisano v Primeru 1, s stekleno injekcijo, kot je priporočeno za oralno aplikacijo koncentriranih emulzij ali mikroemulzij pri človeku. Dodatku raztopine sledi hitro raztapljanje in tako dobimo belo suspenzijo finih delcev z modrim odsevom kot koloidne suspenzije (Tyndallov efekt).

Po 5-urnem centrifugiranju pri 26,000 g, usedlino speremo z vodo in nato centrifugiramo še 24 ur pri 26,000 g. Postopek spiranja in centrifugiranja ponovimo še dvakrat pod enakimi pogoji. Po sušenju naredimo rentgenski praškovni diagram. Trdna snov je izključno v amorfni obliki.

Usedlino pregledamo z elektronskim mikroskopom. Usedlina je sestavljena iz amorfnih sferičnih nanodlcev s premerom med 200 ožin 400 nm v prisotnosti nekaj skupkov.

D. K 50 mL vode dodamo 2 mL raztopine, ki jo dobimo kot je opisano v Primeru 1 in koloidno suspenzijo pregledamo 10 minut in 1 uro po raztapljanju z difrakcijsko difuzijskim laserskim granulometrom (Malvern SB.OD - blagovna znamka; Op. Prev.).

Po eni uri opazujemo dvodelno populacijo: ena predstavlja 70% teže ciklosporina A s.povprečnim premerom 300xl0'⁹ m, druga pa 30% teže ciklosporina A s povprečnim premerom 20xl0^-6 m, ki verjetno tvorita agregate nanodelcev.

E. K 50 mL vode dodamo 1 mL raztopine, ki jo dobimo kot je opisano v Primeru 1 in koloidno suspenzijo mešamo 10 minut.

Suspenzijo nato dodamo k 200 mL umetne želodčne kisline in segrejemo na 37°C.Homogeno koloidno suspenzijo pregledamo z difrakcijsko difuzijskim laserskim granulometrom (Malvern SB.OD). Suspenzija je sestavljena izključno iz nanodelcev s povprečnim premerom 600xl0~⁹ m.

F. 1 mL raztopine, ki jo dobimo kot je opisano v Primeru dodamo direktno k 200 mL umetne želodčne kisline.

Homogeno suspenzijo segrejemo na 37°C in pregledamo z difrakcijsko difuzijskim laserskim granulometrom (Malvern SB.OD). Suspenzija je sestavljena izključno iz nanodelcev s povprečnim premerom 350xl0^-9 m.

Iz zgornjih rezultatov in diskusije je razvidno, da so zagotovljene nove ciklosporinske zmesi, ki imajo visoko bioprimernost. Te zmesi lahko vsebujejo visoke koncentracije ciklosporina in so pri hranjenju stabilne pri širokem razponu temperature, vključujoč nizke temperature v hladilnikih. Zmesi tega izuma lahko uporabimo v obliki kapsul, vključujoč močne kapsule, ki se lahko hranijo in aplicirajo. Prav tako ta izum vključuje amorfne nanodelce, ki imajo povečano bioprimernost ciklosporina.

Vse v tem izumu navedene objave in prijave citirane v opisu predmetnega izuma so tu vključene z referencami, kot da je vsaka posamezna objava ali prijava'v tem izumu specifično in individualno označena, da je tu vključena kot referenca.

Čeprav je bil ta izum zaradi jasnosti in razumevanja podrobno opisan z določenimi ilustracijami in primeri, je strokovnjakom jasno, da so dovoljene določene spremembe in modifikacije, brez da bi prišlo do odstopanj od namena ali cilja tega izuma.

Za

SANGSTAT MEDICAL CORPORATION

1505-B Adams Drive, Menlo Park CA 94

Zast

Jan

Claims

1. Ciklosporinska formulacija, značilna po tem, da je sestavljena iz:

ciklosporina;

vsaj enega alkanolnega topila z 2 do 3 ogljikovimi atomi; in vsaj ene neionske polioksialkilenske površinsko delujoče snovi, kjer je omenjena površinsko delujoča snov izbrana iz skupine, ki jo sestavljajo polioksietilenski alkoholi in monoestri maščobnih kislin in etoksiliranih poliolov z od 4 do 6 ogljikovimi atomi.

2. Formulacija po zahtevku 1, značilna po tem, da je omenjena oblika nadalje sestavljena iz vsaj enega sotopila izbranega iz skupine, ki jo sestavljajo monoestri nižjih alkanolov in maščobnih kislin z med 14 in 18 ogljikovimi atomi in dioli z od 8 do 28 ogljikovimi atomi.

3. Formulacija, po zahtevku 1, značilna po tem, da je omenjeno alkanolno topilo sestavlja od 5 do 75% (v/v) omenjene formulacije, vsaj ena neionsko polioksialkilensko površinsko delujoča snov od 5 do 65% (v/v) omenjene formulacije in vsaj eno sotopilo z od 20 do 80% (v/v) omenjene formulacije.

4. Ciklosporinska formulacija značilna po tem, da je sestavljena iz:

ciklosporina A;

vsaj enega alkanolnega topila izbranega iz skupine, ki jo sestavlja etanol in propilen glikol, kjer omenjeno alkanolno topilo predstavlja od 5 do 75% (v/v) omenjene formulacije;

vsaj ene neionske polioksietilenske površinsko delujoče snovi, kjer je omenjena površinsko delujoča snov izbrana iz skupine, ki jo sestavljajo polioksietilenski alkoholi in monoestri etoksiliranih sorbitantov in predstavlja od 5 do 65% (v/v) omenjene formulacije; in vsaj enega sotopila, kjer je vsaj eden izmed omenjenih sotopil ester nižjega alkohola z 2 do 4 ogljikovimi atomi in maščobnimi kislinami z 14 do 18 ogljikovimi atomi, kjer omenjeno sotopilo predstavlja med 20 in 80% formulacije.

5. Formulacija po zahtevku 4, značilna po tem, da je omenjena neionsko delujoča snov izbrana iz skupine, ki jo sestavljata polioksietilen(4)lauril eter in polioksi-etilen(20)mono sorbitan mono-oleat, omenjen ester maščobnih kislin je izbran iz skupine, ki jo sestavljata izopropil miristat in etil oleat in omenjena formulacija vsebuje dva sotopila, za katerega je značilno, da je eden izmed sotopil diol z od 8 do 28 ogljikovimi atomi.

6. Oralna ciklosporinska formulacija značilna po tem, da je sestavljena iz:

ciklosporina A s koncentracijo med 50 in 150 mg/mL; alkanolnega topila, ki je zmes etanola in propilen glikola in predstavlja od 5 do 75% (v/v) omenjene formulacije; in mono estra etoksiliranega sorbitana med 10 do 50% (v/v) omenjene formulacije.

7. Formulacija po zahtevku 6, značilna po tem, da etanol predstavlja od 5 do 20% omenjene formulacije.

8. Formulacija po zahtevku 6, značilna po tem, da propilen glikol predstavlja od 10 do 50% (v/v) omenjene formulacije.

9. Močne kapsule ciklosporinske formulacije, značilna po tem, da vsebujejo:

močne kapsule, ki vsebujejo oralno formulacijo glede na patentni zahtevek 1.

10. Vodna disperzija ciklosporinskih nanodelcev, značilna po tem, da je vsaj 50 utežnih odstotkov v disperziji prisotnega ciklosporina v delcih, ki so manjši od 10’⁶m in da je ciklosporin amorfen.

11. Disperzija po patentnem zahtevku 10, značilna po tem, da vsebuje manjše količine nižjega alkanola in vsaj ene polioksietilenske površinsko delujoče snovi.

12. Disperzija po patentnem zahtevku 11, za katero je značilno, da je nižji alkanol etanol ali propilen glikol in omenjena polioksietilenska snov je polisorbat 80.

13. Zmes, značilna po tem, da je vsebuje ciklosporin, etanola ali propilen glikol in vsaj enega izmed polisorbata 80 in PEG 400.

14. Metoda za pripravo vodne disperzije ciklosporinskih delcev po patentnem zahtevku 10, značilna po tem, da je sestavljena iz:

kombiniranja etanola ali propilen glikola s ciklosporinom, da dobimo raztopino; in mešanja omenjene raztopine s polietilenoksi površinsko delujočo snovjo, da dobimo drugo raztopino, ki po raztapljanju z vodo tvori amorfne nanodelce omenjenega ciklosporina.