SI9400043A - Secundary winding spool of ignition coil for combustion engine - Google Patents

Description

SAGEM ALLUMAGE

Tuljavnik sekundarnega navitja vžigalne tuljave za motor z notranjim zgorevanjem

Predloženi izum obravnava tuljavnik sekundarnega navitja vžigalne tuljave za motor z notranjim zgorevanjem in bolj podobro takšen tuljavnik, ki obsega cevasto jedro navitja in množico reber, ki so v bistvu pravokotna na os jedra, pri čemer rebra med seboj razmejujejo obročaste oddelke navitja, katerih dno tvori jedro, in vsako obsega en prehod, ki dopušča žici sekundarnega navitja, da prehaja skozenj v smislu navitja iz oddelka, ki je nameščen navzgornje glede na to rebro, v oddelek, ki je nameščen navzdolnje.

Takšni sekundarni tuljavniki so poznani npr. iz dokumenta EP-A-0 375 502.

V motorjih z notranjim zgorevanjem krmiljenim vžiganjem je zgorevanje plinske mešanice v valju povzročeno z iskro, ki nastane med elektrodama vžigalne svečke.

Da bi se stvorilo to iskro, se priključke svečke priključi na priključka sekundarnega navitja (visoka napetost) transformatorja, kot je vžigalna tuljava, katere primarno navitje je priključeno na napetostni izvor preko prekinjala, kotje transistor.

Ko je to prekinjalo sklenjeno, teče električen tok po primarnem navitju. Če se nato prekinjalo v določenem trenutku razklene, se v primarnem navitju pojavi visoka prenapetost, ki zaradi indukcije povzroči sunek napetosti v sekundarnem navitju. Ko ta napetost doseže zadostno višino, se pojavi iskra, ki povzroči vžig vnetljive zmesi.

Napetost na priključkih sekundarja lahko doseže več 10 000 voltov. Prej omenjena rebra, s tem da razmejujejo ločene oddelke navitja, omogočajo, da se omeji nevarnost tvorjenja iskre med dvema ovojema tega navitja. Dejansko je napetost med ovojem na vhodu in ovojem na izhodu takšnega oddelka omejena na nekaj tisoč voltov v običajnem primeru, kjer je število oddelkov reda velikosti 10.

Čeprav sta vhod in izhod oddelka izvedena z režo v vsakem izmed reber, ki omejuje ta oddelek, je vendarle napetost med dvema ovojema, ki sta nameščena drug nasproti drugemu na eni in drugi strani te reže v dveh sosednjih oddelkih, torej le reda velikosti nekaj tisoč voltov, tako da nevarnost tvorjenja iskre vendarle ni povsem odstranjena.

Prej navedeni dokument predlaga, da se odpravi to pomankljivost, s tem da se predvidi izolirne oddelke med oddelki z navoji, tako da se poveča razdaljo med ovoji dveh zaporednih oddelkov navitja.

Vendarle pa takšna razporeditev predstavlja pomanjkljivost v tem, da se poveča osna razsežnost sekundarnega tuljavnika in s tem le-tega obsegajoče vžigalne tuljave.

Predloženi izum skuša odstraniti to pomanjkljivost.

V ta namen je predmet izuma tuljavnik sekundarnega navitja vžigalne tuljave za motor z notranjim zgorevanjem, in sicer takšne vrste, ki obsega cevasto jedro navitja in množico reber, ki so v bistvu pravokotna na os jedra, pri čemer rebra med seboj razmejujejo obročaste oddelke navitja, katerega jedro tvori dno, in katerih vsako obsega prehod, da se omogoči žici sekundarnega navitja, da poteka skozenj v smislu navitja od oddelka, ki je nameščen navzgornje glede na to rebro, v oddelek, ki je nameščen navzdolnje, in je značilen po tem, da ima omenjeno jedro takšno obliko, da omenjeni prehod vodi v navzgornji oddelek na določeni razdalji od omenjenega jedra in v navzdolnji oddelek na nivoju omenjenega jedra.

Tako so na nivoju prehoda ovoji dveh priležnih oddelkov razporejeni tako, da je možno omejiti napetost med drug nasproti drugemu razmeščenimi ovoji.

Prehod lahko predvsem tvori dno reže, ki se razprostira od roba rebra.

Še posebno sta lahko dna dveh priležnih oddelkov radialno premaknjena na nivoju omenjenega prehoda, pri čemer je razdalja enaka debelini navitja.

Z drugimi besedami žica sekundarnega navitja je ob prehodu iz navzgornjega oddelka v navzdolnji oddelek speljana z višjega nivoja navitja na nižji nivo.

V tem primeru so le zadnji ovoji navitja navzgornjega oddelka nasproti prvim ovojem navzdolnjenega oddelka, tako da ni praktično nikakršne potencialne razlike na nivoju reže za prehod.

V posebnem izvedbenem primeru izuma ima jedro prerez, ki je na splošno pravokotniški, pri čemer je omenjeni prehod izveden v vogalu jedra in je ustrezni vogal navzgornjega oddelka prirezan.

Možne so tudi druge geometrije, pri čemer je bistveno, da se dna dveh priležnih oddelkov v projekciji drug na drugega popolnoma ne prekrivata, tako da se omogoči prehod žice z določenega nivoja navzgornjega oddelka na dno navzdolnjega oddelka. Dna oddelkov so lahko predvsem identična in so lahko v projekciji med dvema priležnima oddelkoma premaknjena v svoji ravnini ali pa kotno okoli svoje osi.

Tako sta lahko dna dveh priležnih oddelkov krožna, vendar ekscentrična, ali eliptična s kotno zamaknjenima velikima osema ali pravokotniška, vendar zamaknjena v svoji ravnini vzporedno z eno izmed njunih stranic ali njuno diagonalo, ali pa pravokotniška, pri čemer sta njuni diagonali kotno med seboj zamaknjeni.

Prav tako se lahko predvidi, da se kotno zamakne prehod med vhodom v oddelek in njegovim prehodom na izhodu.

Omenjeni prehodi med vhodom in izhodom so lahko predvsem diametralno nasprotni.

Sedaj bo kot neomejujoč primer opisan poseben izvedbeni primer po izumu, sklicujoč se na priložene risbe, na katerih prikazujejo:

sl. 1 pogled s strani na sekundarni tuljavnik po izumu, sl. 2 drug nad drugim nameščena pogleda na prereza vzdolž linij Ila-IIa in Ilb-IIb na sl. 1 in 3, da bi se bolje razumelo izum, sl. 3 pogled na osni prerez po liniji III-ΠΙ s sl. 2, sl. 4 shematičen osni pogled na navitje v oddelku za navitje, sl. 5a do 5d prehod žice v zaporednih oddelkih z navitjem in sl. 6 do 10 podobno kot sl. 2, vendar prikazujoč izvedbene variante.

Sl. 1 prikazuje sekundarni tuljavnik 1 vžigalne tuljave za motor z notranjim zgorevanjem, ki je izveden s cevastim jedrom 2 z osjo 3 in je na znan način izdelan iz umetne izolirne snovi. Dela 4 za montažo in priključitev tuljavnika sta izvedena iz enega samega kosa skupaj z jedrom 2.

Sicer pa rebra 5, ki so pravokotna na os 3, med seboj razmejujejo oddelke 6 navitja. Vsak oddelek 6 torej tvori grlo, katerega stranske stene 7 so izoblikovane z dvema rebroma, ki omejujeta ta oddelek, in katerega dno 8 je izvedeno z jedrom 2.

Navitje je izvedeno po oddelku za oddelkom, od desne proti levi na sl. 1. Potemtakem rebro 5b s sl. 1 ločuje svoj navzgornji oddelek 6a , ki je nameščen na njegovi desni, od svojega navzdolnjega oddelka 6b, ki je nameščen na njegovi levi.

Kot je razvidno s sl. 2, ima tuljavnik 1 in predvsem njegovo jedro obliko, ki je skoraj pravokotniška.

S te slike je prav tako razvidno, kako je prehod žice navitja od enega oddelka k drugemu izveden s pomočjo rež 9, ki se raztezajo od roba reber in so skoraj tangentne na jedro. Še posebej je na tej sliki razvidna reža 9a, ki je izoblikovana v rebru 5a, da se omogoči vhod v oddelek 6a, in reža 9b, ki je izoblikovana v rebru 5b, da se omogoči prehod žice od oddelka 6a v oddelek 6b. Reža 9a je tangentna na dno 8a oddelka 6a in dospeva do nivoja tega dna, prav tako kot je reža 9b tangentna na dno 8b oddelka 6b in prav tako dospeva do nivoja tega dna.

Sicer je s sl. 2 razvidno, da se na nivoju reže 9b prehoda iz oddelka 6a v oddelek 6b, pri čemer je dno 8a oddelka 6a na svojem vogalu 10 prirezano, tako da se na nivoju tega vogala 10 dno reže 9b razteza za določeno razdaljo e od dna 8a oddelka 6a.

Sl. 4 prikazuje le dna 8a in 8b oddelkov 6a in 6b, reže 9a in 9b, navitje lla v oddelku 6a in prvi ovoj 12 navitja v oddelku 6b. Sicer je s te slike razvidno, da je razdalja e enaka debelini navitja lla. Zato je prvi ovoj 12 navitja v oddelku 6b na nivoju reže 9b nasproti zadnjemu sloju navitja v oddelku 6a, tako da ne prihaja do nikakršne potencialne razlike med navitji v oddelkih na nivoju te reže.

Sl. 5a do 5d, ki na poenostavljen način predstavljajo prereze vzdolž linije, kot je linija V-V na sl. 2, prikazujejo žično navitje 20, katerega premer naj bo enak debelini oddelka 6 in ki torej shematizirano predstavljeno tvori več navojnih slojev.

Na sl. 5a je prikazana žica 20, ki zapolnjuje oddelek 6_n in prehaja v oddelek 6 , prehajajoč skozi režo 9 , kije stvorjena v rebru 5_n.

Zapolnitev oddelka 6_n+1 z žico 20, je izvedena, kot je prikazano na sl. 5b. S te slike je razvidno, da ni nikakršne potencialne razlike na nivoju reže 9_n med navitjem v oddelku 6_n in navitjem v oddelku 6 .

Ko navitje v tem oddelku 6_n+1 doseže v vogalnem področju reže 9_n+1 rebra 5_n+1 nivo dna 8_n+2 oddelka 6_n+2, žica 20 prečka to režo in začenja se navitje v oddelku n+2, kot je predstavljeno na sl. 5c.

Navitje se tako nadaljuje oddelek za oddelkom, pri čemer sl. 5d prikazuje navitje v sledečem oddelku 6 , □·

Sl. 6 do 10 predstavljajo druge izvedbene primere in so podobne sl. 2, le da so predstavljena le dna oddelkov, in so prehodi iz enega oddelka v drugi ponazorjeni s puščicami.

Na sl. 6 so dna oddelkov krožna, pri čemer sta dna 61 in 62 navzgornjega oz. navzdolnjega oddelka zamaknjena v svoji ravnini. Prehod od navzgornjega oddelka v navzdolnji oddelek je izveden na nivoju puščice 63 in prehod k nadaljnjem oddelku je diametralno nasproten.

Na sl. 7 dna 71 in 72 navzgornjega oz. navzdolnjega oddelka tvorita elipso, katerih veliki osi sta si pravokotni in se prehod od navzgornjega oddelka v navzdolnji oddelek izvede na nivoju ene izmed puščic 73 ali 73’. Prehod v še nadaljnji oddelek je tukaj zamaknjen za 90° glede na predhodni prehod.

V primeru s sl. 8 sta dna 81 in 82 navzgornjega oz. navzdolnjega oddelka kvadratna in zamaknjena v svoji ravnini vzporedno z eno svojih stranic. Prehod iz navzgornjega oddelka v navzdolnji oddelek je izveden na nivoju puščice 83 v področju okolice zamaknjenih stranic 84. Prehod proti še nadaljnjemu oddelku je izveden v področju stranice 85, ki je nasproti stranici 84.

Sl. 9 prav tako prikazuje izvedbeni primer, kjer sta dna 91 in 92 navzgornjega oz. navzdolnjega oddelka pravokotniška, vendar sta tukaj kotno zamaknjena s sukanjem v svoji ravnini okoli svoje osi. Prehod iz navzgornjega oddelka v navzdolnji oddelek je izveden na nivoju puščic 93, 93’, 93, 93’ in prehod v še nadaljnji oddelek na nivoju ene izmed puščic 94, 94’, 94, 94’.

Končno sta pri izvedbenem primeru s sl. 10 dna 101 in 102 navzgornjega oz. navzdolnjega oddelka vedno kvadratna, vendar sta v svoji ravnini zamaknjena vzporedno eni izmed svojih diagonal. Prehod od navzgornjega oddelka v navzdolnji oddelek je izveden na nivoju puščic 103 in prehod v še nadaljnji oddelek je zamaknjen za 180°.

Claims (10)

1. PATENTNI ZAHTEVKI

   1. Tuljavnik sekundarnega navitja vžigalne tuljave za motor z notranjim zgorevanjem, obsegajoč cevasto jedro (2) navitja in množico reber (5), ki so skoraj pravokotna na os (3) jedra in med seboj razmejujejo obročaste oddelke (6) navitja, kateremu jedro tvori dno (8), in katerih vsako obsega prehod (9), da se omogoči žici sekundarnega navitja, da v smislu navitja prehaja iz oddelka, ki je nameščen navzgornje glede na to rebro, v oddelek, ki je nameščen navzdolnje, označen s tem, da ima omenjeno jedro takšno obliko, da omenjeni prehod vstopa v navzgornji oddelek v določeni razdalji (e) od omenjenega jedra in v navzdolnji oddelek na nivoju omenjenega jedra.
2. 2. Tuljavnik po zahtevku 1, označen s tem, da je omenjeni prehod tvorjen z dnom reže, ki se razteza izhajajoč od roba rebra.
3. 3. Tuljavnik po kateremkoli izmed zahtevkov 1 in 2, označen s tem, da sta dna dveh priležnih oddelkov radialno zamaknjena na nivoju omenjenega prehoda za razdaljo (e), kije enaka debelini navitja.
4. 4. Tuljavnik po kateremkoli izmed zahtevkov 1 do 3, označen s tem, da ima omenjeno jedro prerez, ki je na splošno pravokotniški, in je omenjeni prehod izveden v vogalu jedra in je ustrezni vogal (10) navzgornjega oddelka prirezan.
5. 5. Tuljavnik po kateremkoli izmed zahtevkov 1 do 3, označen s tem, da dna dveh priležnih oddelkov tvorita kroga, ki nista koncentrična, a sta skoraj identična.
6. 6. Tuljavnik po kateremkoli izmed zahtevkov 1 do 3, označen s tem, da dna dveh sosednjih oddelkov tvorita elipsi, ki sta predvsem skoraj identični in katerih veliki osi sta kotno zamaknjeni.
7. 7. Tuljavnik po kateremkoli izmed zahtevkov 1 do 3, označen s tem, da dna dveh sosednjih oddelkov tvorita dva pravokotnika, ki sta predvsem skoraj identična, vendar sta zamaknjena v svoji ravnini.
8. 8. Tuljavnik po kateremkoli izmed zahtevkov 1 do 3, označen s tem, da dna dveh sosednjih oddelkov tvorita pravokotnika, ki sta predvsem skoraj identična in katerih diagonali sta kotno zamaknjeni.
9. 9. Tuljavnik po kateremkoli izmed zahtevkov 1 do 8, označen s tem, da je prehod vhoda v oddelek kotno zamaknjen glede na njegov prehod izhoda.
10. 10. Tuljavnik po zahtevku 9, označen s tem, da sta omenjena vhodni in izhodni prehod diametralno nasprotna.