SI9520057A - Postopki za induciranje T-celične tolerance za presadek tkiva ali organa - Google Patents

Postopki za induciranje T-celične tolerance za presadek tkiva ali organa Download PDF

Info

Publication number
SI9520057A
SI9520057A SI9520057A SI9520057A SI9520057A SI 9520057 A SI9520057 A SI 9520057A SI 9520057 A SI9520057 A SI 9520057A SI 9520057 A SI9520057 A SI 9520057A SI 9520057 A SI9520057 A SI 9520057A
Authority
SI
Slovenia
Prior art keywords
cell
pharmaceutical composition
antibody
composition according
tissue
Prior art date
Application number
SI9520057A
Other languages
English (en)
Inventor
Randolph J. Noelle
Fiona H. Durie
David C. Parker
Michael C. Appel
Nancy E. Philips
John P. Mordes
Dale L. Grenier
Aldo A. Rossini
Original Assignee
Trustees Of Dartmouth College
University Of Massachusetts Medical Center
Priority date (The priority date is an assumption and is not a legal conclusion. Google has not performed a legal analysis and makes no representation as to the accuracy of the date listed.)
Filing date
Publication date
Application filed by Trustees Of Dartmouth College, University Of Massachusetts Medical Center filed Critical Trustees Of Dartmouth College
Publication of SI9520057A publication Critical patent/SI9520057A/sl

Links

Classifications

    • AHUMAN NECESSITIES
    • A61MEDICAL OR VETERINARY SCIENCE; HYGIENE
    • A61KPREPARATIONS FOR MEDICAL, DENTAL OR TOILETRY PURPOSES
    • A61K39/00Medicinal preparations containing antigens or antibodies
    • A61K39/0005Vertebrate antigens
    • A61K39/001Preparations to induce tolerance to non-self, e.g. prior to transplantation
    • AHUMAN NECESSITIES
    • A61MEDICAL OR VETERINARY SCIENCE; HYGIENE
    • A61KPREPARATIONS FOR MEDICAL, DENTAL OR TOILETRY PURPOSES
    • A61K35/00Medicinal preparations containing materials or reaction products thereof with undetermined constitution
    • A61K35/12Materials from mammals; Compositions comprising non-specified tissues or cells; Compositions comprising non-embryonic stem cells; Genetically modified cells
    • A61K35/14Blood; Artificial blood
    • A61K35/17Lymphocytes; B-cells; T-cells; Natural killer cells; Interferon-activated or cytokine-activated lymphocytes
    • AHUMAN NECESSITIES
    • A61MEDICAL OR VETERINARY SCIENCE; HYGIENE
    • A61KPREPARATIONS FOR MEDICAL, DENTAL OR TOILETRY PURPOSES
    • A61K35/00Medicinal preparations containing materials or reaction products thereof with undetermined constitution
    • A61K35/12Materials from mammals; Compositions comprising non-specified tissues or cells; Compositions comprising non-embryonic stem cells; Genetically modified cells
    • A61K35/37Digestive system
    • A61K35/39Pancreas; Islets of Langerhans
    • AHUMAN NECESSITIES
    • A61MEDICAL OR VETERINARY SCIENCE; HYGIENE
    • A61KPREPARATIONS FOR MEDICAL, DENTAL OR TOILETRY PURPOSES
    • A61K39/00Medicinal preparations containing antigens or antibodies
    • A61K39/46Cellular immunotherapy
    • A61K39/461Cellular immunotherapy characterised by the cell type used
    • AHUMAN NECESSITIES
    • A61MEDICAL OR VETERINARY SCIENCE; HYGIENE
    • A61KPREPARATIONS FOR MEDICAL, DENTAL OR TOILETRY PURPOSES
    • A61K39/00Medicinal preparations containing antigens or antibodies
    • A61K39/46Cellular immunotherapy
    • A61K39/462Cellular immunotherapy characterized by the effect or the function of the cells
    • A61K39/4621Cellular immunotherapy characterized by the effect or the function of the cells immunosuppressive or immunotolerising
    • AHUMAN NECESSITIES
    • A61MEDICAL OR VETERINARY SCIENCE; HYGIENE
    • A61KPREPARATIONS FOR MEDICAL, DENTAL OR TOILETRY PURPOSES
    • A61K39/00Medicinal preparations containing antigens or antibodies
    • A61K39/46Cellular immunotherapy
    • A61K39/464Cellular immunotherapy characterised by the antigen targeted or presented
    • A61K39/4643Vertebrate antigens
    • A61K39/46433Antigens related to auto-immune diseases; Preparations to induce self-tolerance
    • AHUMAN NECESSITIES
    • A61MEDICAL OR VETERINARY SCIENCE; HYGIENE
    • A61KPREPARATIONS FOR MEDICAL, DENTAL OR TOILETRY PURPOSES
    • A61K39/00Medicinal preparations containing antigens or antibodies
    • A61K39/46Cellular immunotherapy
    • A61K39/464Cellular immunotherapy characterised by the antigen targeted or presented
    • A61K39/4643Vertebrate antigens
    • A61K39/46434Antigens related to induction of tolerance to non-self
    • AHUMAN NECESSITIES
    • A61MEDICAL OR VETERINARY SCIENCE; HYGIENE
    • A61PSPECIFIC THERAPEUTIC ACTIVITY OF CHEMICAL COMPOUNDS OR MEDICINAL PREPARATIONS
    • A61P3/00Drugs for disorders of the metabolism
    • AHUMAN NECESSITIES
    • A61MEDICAL OR VETERINARY SCIENCE; HYGIENE
    • A61PSPECIFIC THERAPEUTIC ACTIVITY OF CHEMICAL COMPOUNDS OR MEDICINAL PREPARATIONS
    • A61P3/00Drugs for disorders of the metabolism
    • A61P3/08Drugs for disorders of the metabolism for glucose homeostasis
    • A61P3/10Drugs for disorders of the metabolism for glucose homeostasis for hyperglycaemia, e.g. antidiabetics
    • AHUMAN NECESSITIES
    • A61MEDICAL OR VETERINARY SCIENCE; HYGIENE
    • A61PSPECIFIC THERAPEUTIC ACTIVITY OF CHEMICAL COMPOUNDS OR MEDICINAL PREPARATIONS
    • A61P37/00Drugs for immunological or allergic disorders
    • AHUMAN NECESSITIES
    • A61MEDICAL OR VETERINARY SCIENCE; HYGIENE
    • A61PSPECIFIC THERAPEUTIC ACTIVITY OF CHEMICAL COMPOUNDS OR MEDICINAL PREPARATIONS
    • A61P37/00Drugs for immunological or allergic disorders
    • A61P37/02Immunomodulators
    • A61P37/06Immunosuppressants, e.g. drugs for graft rejection
    • CCHEMISTRY; METALLURGY
    • C07ORGANIC CHEMISTRY
    • C07KPEPTIDES
    • C07K14/00Peptides having more than 20 amino acids; Gastrins; Somatostatins; Melanotropins; Derivatives thereof
    • C07K14/435Peptides having more than 20 amino acids; Gastrins; Somatostatins; Melanotropins; Derivatives thereof from animals; from humans
    • C07K14/705Receptors; Cell surface antigens; Cell surface determinants
    • CCHEMISTRY; METALLURGY
    • C07ORGANIC CHEMISTRY
    • C07KPEPTIDES
    • C07K16/00Immunoglobulins [IGs], e.g. monoclonal or polyclonal antibodies
    • C07K16/18Immunoglobulins [IGs], e.g. monoclonal or polyclonal antibodies against material from animals or humans
    • C07K16/28Immunoglobulins [IGs], e.g. monoclonal or polyclonal antibodies against material from animals or humans against receptors, cell surface antigens or cell surface determinants
    • C07K16/2875Immunoglobulins [IGs], e.g. monoclonal or polyclonal antibodies against material from animals or humans against receptors, cell surface antigens or cell surface determinants against the NGF/TNF superfamily, e.g. CD70, CD95L, CD153, CD154
    • AHUMAN NECESSITIES
    • A61MEDICAL OR VETERINARY SCIENCE; HYGIENE
    • A61KPREPARATIONS FOR MEDICAL, DENTAL OR TOILETRY PURPOSES
    • A61K39/00Medicinal preparations containing antigens or antibodies
    • A61K2039/505Medicinal preparations containing antigens or antibodies comprising antibodies
    • AHUMAN NECESSITIES
    • A61MEDICAL OR VETERINARY SCIENCE; HYGIENE
    • A61KPREPARATIONS FOR MEDICAL, DENTAL OR TOILETRY PURPOSES
    • A61K2239/00Indexing codes associated with cellular immunotherapy of group A61K39/46
    • A61K2239/26Universal/off- the- shelf cellular immunotherapy; Allogenic cells or means to avoid rejection
    • AHUMAN NECESSITIES
    • A61MEDICAL OR VETERINARY SCIENCE; HYGIENE
    • A61KPREPARATIONS FOR MEDICAL, DENTAL OR TOILETRY PURPOSES
    • A61K2239/00Indexing codes associated with cellular immunotherapy of group A61K39/46
    • A61K2239/31Indexing codes associated with cellular immunotherapy of group A61K39/46 characterized by the route of administration
    • AHUMAN NECESSITIES
    • A61MEDICAL OR VETERINARY SCIENCE; HYGIENE
    • A61KPREPARATIONS FOR MEDICAL, DENTAL OR TOILETRY PURPOSES
    • A61K2239/00Indexing codes associated with cellular immunotherapy of group A61K39/46
    • A61K2239/38Indexing codes associated with cellular immunotherapy of group A61K39/46 characterised by the dose, timing or administration schedule
    • AHUMAN NECESSITIES
    • A61MEDICAL OR VETERINARY SCIENCE; HYGIENE
    • A61KPREPARATIONS FOR MEDICAL, DENTAL OR TOILETRY PURPOSES
    • A61K38/00Medicinal preparations containing peptides
    • CCHEMISTRY; METALLURGY
    • C07ORGANIC CHEMISTRY
    • C07KPEPTIDES
    • C07K2317/00Immunoglobulins specific features
    • C07K2317/70Immunoglobulins specific features characterized by effect upon binding to a cell or to an antigen
    • C07K2317/73Inducing cell death, e.g. apoptosis, necrosis or inhibition of cell proliferation

Abstract

Prikazani so postopki za induciranje T-celične tolerance za presadek tkiva ali organa v prejemniku presadka. Postopki vključujejo dajanje subjektov: 1) alogenske ali ksenogenske celice, ki izraža antigene dajalca in ki ima ligand na celični površini, ki vzajemno deluje z receptorjem na površini celice T prejemnika, ki posreduje kontaktno odvisno pomočniško efektorsko funkcijo, in 2) antagonista receptorja, ki inhibira vzajemno delovanje liganda z receptorjem. V prednostni izvedbi alogensko ali ksenogensko celico predstavlja celica B, prednostno počivajoča celica B, molekula na površini celice T, ki posreduje kontaktno odvisno pomočniško efektorsko funkcijo, pa je gp39. Prednosten antagonist gp39 je protitelo anti-gp39. Alogensko ali ksenogensko celico in antagonista gp39 damo značilno prejemniku presadka pred presaditvijo tkiva ali organa. Postopke v smislu predloženega izuma lahko uporabimo za induciranje T-celične tolerance za presadke, kot so jetra, ledvice, srce, pljuča, koža, mišice, nevronalno tkivo, želodec in črevesje. Prikazan je tudi postopek za zdravljenje diabetesa, ki obsega dajanje subjektu alogenskih ali ksenogenskih celic, ki izražajo antigene dajalca, antagonista gp39 in pankreasnih otočkov.ŕ

Description

Postopki za induciranje T-celične tolerance za presadek tkiva ali organa
Za induciranje T-celične aktivacije, specifične za antigen, in klonsko ekspanzijo je potrebno vnesti na površino počivajočih limfocitov T dva signala, ki ju zagotavljajo antigen predstavljajoče celice (APC) (Jenkins M. in Schwartz R., J. Exp. Med. 165, 302-319 (1987); Mueller D.L. et al., J. Immunol. 144, 3701-3709 (1990); Williams I.R. in Unanue E.R., J. Immunol. 145, 85-93 (1990)). Prvi signal, ki daje specifičnost za imunski odziv posreduje T-celični receptor (TCR) po spoznanju tujega antigenskega peptida, predstavljenega v zvezi z glavnim histokompatibilnostnim kompleksom (MHC). Drugi signal, imenovan kostimulacija, inducira celice T, da proliferirajo in postanejo funkcionalne (Schwartz R.H., Science 248, 1349-1356 (1990)). Kostimulacija ni niti specifična za angiten niti omejena z MHC in je mišljeno, da je zagotovljena z eno ali več različnih celičnih površinskih molekul, izraženih z APC (Jenkins M.K. et al., J. Immunol. 140, 3324-3330 (1988); Linsley P.S. et al., J. Exp. Med. 173, 721-730 (1991); Gimmi C.D. et al., Proč. Natl. Acad. Sci.(ZDA) 88, 65756579 (1991); Young J.W. et al., J. Ciin. Invest. 90, 229-237 (1992); Koulova L. et al., J. Exp. Med. 173, 759-762 (1991); Reiser H. et al., Proč. Natl. Acad. Sci. (ZDA) 89, 271-275 (1992); van-Seventer G.A. et al., J. Immunol. 144. 4579-4586 (1990); LaSalle
J.M. et al., J. Immunol. 147, 774-80 (1991); Dustin M.I. et al., J. Exp. Med. 169. 503 (1989); Armitage R.J. et al., Nature 357, 80-82 (1992); Liu Y. et al., J. Exp. Med. 175, 437-445 (1992). En kostimulatorni način, zajet v T-celični aktivaciji, vključuje molekulo CD28 na površini celic T. Ta molekula lahko prejme kostimulatorni signal, vnesen z ligandom na celice B ali druge APC. Ligandi za CD28 vključujejo člane družine B7 limfocitnih aktivacijskih antigenov B, kot npr. B7-1 in/ali B7-2 (Freedman A.S. et al., J. immunol. 137, 3260-3267 (1987); Freeman G.J. et al., J. Immunol. 143, 2714-2722 (1989); Freeman G.J. et al., J. Exp. Med. 174, 625-631 (1991); Freeman G.J. et al., Science 262. 909-911 (1993); Ažurna M. et al.. Nature 366, 76-79 (1993); Freeman G.J. et al., J. Exp. Med. 178, 2185-2192 (1993)). B7-1 in B7-2 sta tudi i
liganda za drugo molekulo, CTLA4, prisotno na površini aktiviranih celic T, čeprav vloga CTLA4v kostimulaciji ni jasna.
Vnos signala, specifičnega za antigen, v celico T s kostimulatornim signalom vodi do T-celične aktivacije, ki lahko vključuje tako T-celično proliferacijo kot tudi citokinsko sekrecijo. Nasprotno pa je za vnos antigen specifičnega signala za celico T v odsotnosti kostimulatornega signala mišljeno, da inducira stanje neodzivnosti ali anergijo v celici T in na ta način inducira za antigen specifično toleranco v celici T.
Vzajemna delovanja med celicami T in B imajo osrednjo vlogo v imunskem odzivu. Indukcija humoralne imunosti za timusno odvisne antigene potrebuje pomoč, ki jo zagotovijo celice T pomagalke (v nadaljevanju Th). Medtem ko nekaj pomoči, zagotovljene za limfocite B posredujejo topne molekule, ki jih sprostijo celice Th (npr. limfokini, kot sta IL-4 in IL-5), pa potrebuje aktivacija celic B tudi kontaktno odvisno vzajemno delovanje med celicami B in Th. Hirohata et al., J. Immunol., 140:3736-3744 (1988); Bartlett et al., J. Immunol., 143:1745-1754 (1989). To naznačuje, da B-celična aktivacija vključuje obligatno vzajemno delovanje med celičnimi površinskimi molekulami na celice B in Th. Molekule na celici T torej posredujejo kontaktno odvisne pomočniško efektorske funkcije celice T. Kontaktno odvisno vzajemno delovanje med molekulami na celicah B in celicah T je nadalje podprto z opažanjem, da izolirane plazemske membrane aktiviranih celic T, lahko zagotovijo pomočniške funkcije, potrebne za B-celično aktivacijo. Brian, Proč. Natl. Acad. Sci. ZDA, 85:564-568 (1988); Hodgkin et al., J. Immunol., 145:2025-2034 (1990); Noelle et al., J. Immunol., 146:1118-1124 (1991).
Molekula CD40, ki je bila identificirana na površini nezrelih in zrelih limfocitov B, kadar je premrežena s protitelesi, inducira B-celično proliferacijo. Valle et al., Eur. J. Immunol., 19:1463-1467 (1989); Gordon et al., J. Immunol., 140:1425-1430 (1988); Gruber et al., J. Immunol., 142; 4244-4152 (19(89). CD40je bila molekulsko klonirana in označena. Stamenkovic et al., EMBO J., 8:1403-1410 (1989). Ligand za CD40, gp39 (tudi imenovan ligand CD40 ali CD40L) je bil prav tako molekulsko kloniran in označen. Armitage et al., Nature, 357:80-82 (1992); Ledrman et al., J. Exp. Med. 175:1091-1101 (1992); Hollenbaugh et al., EMBO J., 11:4313-4319 (1992). Protein gp39 je izražen na aktiviranih, vendar ne na počivajočih celicah Th CD4+. Spriggs et al., J. Exp. Med., 176:1543-1550 (1992); Lane et al., Eur. J. Immunol, 22:2573-2578 (1992); Roy et al., J. Immunol, 151:1-14 (1993). Celice, transfektirane z genom gp39, ki izražajo protein gp39 na svoji površini, lahko sprožijo B-celično proliferacijo in skupaj z drugimi stimulativnimi signali inducirajo izdelavo protiteles. Armitage et al., Nature, 357:80-82(1992); Hollenbaugh et al, EMBO J, 11:4313-4319 (1992).
Celične površinske molekule, ki posredujejo kontaktno odvisne pomočniške elektorske funkcije celic T, so pomembne za induciranje imunskih odzivov, ki potrebujejo pomoč celic T. Vzajemno delovanje gp39 na celicah T s CD40 na celicah B ima npr. določeno vlogo pri aktiviranju B-celičnih odzivov za antigen. Predloženi izum temelji vsaj delno, na odkritju, da imajo celične površinske molekule, ki posredujejo konktaktno odvisne pomočniške elektorske funkcije celic T, prav tako odločilno vlogo pri odzivu celic T na aloantigene. Zlasti pa smo ugotovili, da lahko pri ustreznih razmerah interferenca z vzajemnim delovanjem gp39 z ligandom na alogenski celici, ki predstavlja aloantigene za celico T, inducira toleranco v celici T. Prednostno potrebuje alogenska celica, ki predstavlja aloantigene za celico T, vzajemno delovanje liganda gp39 na celici in gp39 na celici T, da je sposobna, da zagotovi signale, potrebne za aktivacijo celice T. Inhibiranje vzajemnega delovanja liganda gp39 na alogenski celici z gp39 na celici T, prepreči T-celično aktivacijo in prej inducira T-celično toleranco, specifično za aloantigen. Indukcijo T-celične tolerance za aloantigene, kot je opisana tukaj, lahko uporabimo kot preparativni režim za presaditev tkiva ali organa.
V skladu s tem so postopki v smislu izuma posebno uporabni za induciranje T-celične tolerance za tkivo ali organ dajalca v prejemniku tkiva ali organa. Postopki vključujejo dajanje prejemniku presadka: 1) alogenskih ali ksenogenskih celic, ki izražajo vsaj en antigen dajalca in ki ima ligand na celični površini, ki vzajemno deluje z receptorjem na površini celice T prejemnika, ki posreduje kontaktno odvisne pomočniške efektorske funkcije in 2) antagonista molekule na površini celice T prejemnika, ki posreduje kontaktno odvisne pomočniške efektorske funkcije. Antagonist inhibira vzajemno delovanje med molekulo na celici T in njenim ligandom na alogenski ali ksenogenski celici.
V prednostni izvedbi je receptor na površini celice T prejemnika, ki posreduje kontaktno odvisne pomočniške efektorske funkcije, gp 39. V tej izvedbi je antagonist molekula, ki inhibira vzajemno delovanje gp39 na celici T z ligandom gp39 na alogenski ali ksenogenski celici. Posebno prednosten antagonist gp39 je protitelo anti-gp39. V drugi izvedbi je antagonist gp39 topna oblika liganda gp39, npr. topen CD40. Alogenska ali ksenogenska celica, ki jo damo prejemniku, je prednostno limfoidna celica, npr. celica B. Alternativno je alogenska ali ksenogenska celica majhna počivajoča celica B. Alogensko ali ksenogensko celico in antagonista (npr. protitelo anti-gp39) damo subjektu prejemniku značilno predno vanj presadimo tkivo ali organ. Na primer, limfoidne celice (npr. celice B) od dajalca tkiva ali organa damo prejemniku skupaj z antagonistom, predno v prejemnika presadimo tkivo ali organ.
Postopke y smislu predloženega izuma lahko uporabimo za induciranje T-celične tolerance za presajena tkiva ali organe, kot so jetra, ledvica, srce, pljuča, koža, mišice, nevronalno tkivo, želodec in črevesja. V eni izvedbi »presajeno tkivo obsega pankreasne otočke. V skladu s tem predloženi izum zagotavlja postopek za zdravljenje diabetesa, ki obsega dajanje subjektu, ki potrebuje zdravljenje: 1) alogenskih ali ksenogenskih celic, ki izražajo antigene dajalca; 2) antagonista receptorja na površini celic T prejemnika, ki posreduje kontakto odvisne pomočniške efektorske funkcije, kot je npr. antagonist gp39 (npr. protitelo anti-gp39) in 3) pankreasnih otočkov dajalca.
Na sl. 1 je grafični prikaz preživetja presajenih alopresadkov pankreasnih otočkov v kemično diabetičnih miših, predhodno obdelanih samo s protitelesom anti-gp39 ali samo z nefrakcioniranimi ali frakcioniranimi alogenskimi vraničnimi celicami.
Na sl. 2A in 2B so grafično prikazanareživetja presajenih alopresadkov pankreasnih otočkov, določena na osnovi znižanja koncentracije plazemske glukoze v kemično diabetičnih miših, predhodno obdelanih z enojno dozo frakcioniranih alogenskih vraničnih celic skupaj z obdelavo s protitelesom anti-gp39 (MRI) bodisi 2 tedna (panel A) ali 7 tednov (panel B). Vsaka krivulja prikazuje podatke individualne miši. Odprti simboli označujejo prejemnike, v katerih je alopresadek otoček odpovedal spontano. Zaprti simboli označujejo miši, v katerih so presadki otočki funkcionalni na koncu poskusa.
Sl. 3A, B in C so profili pretočne citometrije, ki prikazujejo barvanje limfocitov humane periferne krvi, aktiviranih 6 ur bodisi s CD40Ig (panel A), mAb 4D9-8 (panel B) ali mAb 4D9-9 (panel C).
Sl. 4A, B in C so profili pretočne citometrije, ki prikazujejo barvanje 6 ur aktiviranih limfocitov humane periferne krvi, kultiviranih v prisotnosti cikloporina A, pri čemer so barvani bodisi z mAb 4D9-8 (panel A), mAb 4D9-9 (panel B) ali CD40Ig (panel
C).
Sl. 5A in B sta profila pretočne citometrije, ki prikazujeta barvanje 6 ur aktiviranih limfocitov humane periferne krvi s CD40Ig v prisotnosti neoznačenega mAb 4D9-8 (panel A) ali neoznačenega mAb 4D9-9 (panel B).
Sl. 6 je grafični prikaz inhibicije humane B celične proliferacije, inducirane s topnim gp39 in IL-4, kadar so celice kultivirane v prisotnosti antihumanega gp39 mAbs 4D9-8, 4D9-9, 24-31, 24-43, 89-76 ali 89-79.
Sl. 7 je grafični prikaz inhibicije odziva alospecifičnih pomešanih limfocitov, kadar so so celice kultivirane v prisotnosti antihumanega gp39 mAbs 24-31 ali 89-79.
Predloženi izum opisuje postopke za induciranje T-celične tolerance in vivo za presadek tkiva ali organa dajalca v prejemniku presadka. Postopki vključujejo dajanje prejemniku: 1) alogenske ali ksenogenske celice, ki izraža antigene dajalca in ima ligand na celični površini, ki deluje vzajmeno z receptorjem na površini celice T prejemnika, ki posreduje kontaktno odvisno pomočniško efektorsko funkcijo, in 2) antagonista receptorja na površini celice T, ki inhibira vzajemno delovanje liganda in receptorja. Kot uporabljamo tukaj, se izraz prejemnik nanaša na subjekt, v katerega je potrebno presaditi presadek tkiva ali organa, le-tega vanj presajamo ali smo ga že presadili. Kot je definirano tukaj, dobimo alogensko celico od drugega posameznika iste vrste kot je prejemnik in izraža aloantigene, ki se razlikujejo od antigenov, izraženih od prejemnikovih celic. Ksenogensko celico dobimo iz drugačne vrste kot je prejemnik in izraža ksenoantigene, ki se razlikujejo od antigenov, izraženih od prejemnikovih celic. Kot uporabljamo tukaj se izraz antigeni dajalca nanašajo na antigene, izražene od dajalčevega presadka tkiva ali organa, ki ga je potrebno presaditi v prejemnika. Antigeni dajalca so lahko aloantigeni ali ksenoantigeni, odvisno od izvora presadka. Alogenska ali ksenogenska celica, ki jo damo prejemniku kot del tolerančnega režima, izraža antigene dajalca, tj. izraža nekatere ali vse od enakih antigenov, prisotnih v tkivu ali organu dajalca, ki ga je potrebno presaditi. Alogensko ali ksenogensko celico dobimo prednostno od dajalčevega presadka tkiva ali organa, lahko pa jo dobimo tudi iz enega ali več izvorov, ki imajo skupne antigenske determinante z dajalcem.
Poleg alogenske ali ksenogenske celice damo prejemniku kot del tolerančnega režima tudi antagonista molekule na celicah T, ki posreduje kontaktno odvisne pomočniške elektorske funkcije,. Kot je definirano tukaj, je molekula ali receptor, ki posreduje kontaktno odvisne pomočniške elektorske funkcije, tisti, ki je izražen na celici Th in vzajemno deluje z ligandom na efektorski celici (npr. celica B), pri čemer je vzajemno delovanje molekule z njenim ligandom potrebno za ustvarjanje efektorskega celičnega odziva (npr. aktivacija celice B). Ugotovili smo tudi, da je poleg tega, da je takšna molekula ali receptor vključen v efektorske celične odzive, vključen tudi v odziv celice T za antigen. Prednostno je molekula na celici T, ki posreduje kontaktno odvisno pomočniško efektorsko funkcijo, gp39. V skladu s tem vključujejo postopki v smislu izuma v prednostnih izvedbah dajanje prejemniku presadka, alogenske ali ksenogenske celice in antagonista gp39. Aktivacija celic T prejemnika za alogensko ali ksenogensko celico vključuje vzajemno delovanje med gp39 na celicah T prejemnika in ligandom gp39 na alogenski ali ksenogenski celici. Z inhibiranjem tega vzajemnega delovanja z antagonistom gp39 celice T prejemnika niso aktivirane z antigeni dajalca, izraženimi z alogensko ali ksenogensko celico, ampak raje postanejo tolerančne za antigene dajalca. Indukcija tolerance za antigene dajalca v prejemniku na ta način omogoča uspešno presaditev tkiva ali organa dajalca, ne da bi bila imunsko posredovana zavrnitev presadka dajalca.
Različni vidiki predloženega izuma so opisani z nadaljnjimi podrobnostmi v naslednjih odstavkih.
I. Antagonisti gp39
V skladu s postopki v smislu izuma damo antagonista gp39 prejemniku, da povzročimo interferenco z vzajemnim delovanjem gp39 na celicah T prejemnika in ligandom gp39 na alogenski ali ksenogenski celici, kot je celica B. Antagonist gp39 je definiran kot molekula, ki povzroči interferenco z vzajemnim delovanjem. Antagonist gp39 je lahko protitelo, usmerjeno proti gp39 (npr. monoklonsko protitelo proti gp39), fragment ali derivat protitelesa, usmerjenega proti gp39 (npr. fragmenti Fab ali F(ab)’2, kimerna protitelesa ali humanizirana protitelesa), topne oblike liganda gp39 (npr. topni CD40), topne oblike fuzijskega proteina liganda gp39 (npr. topni CD40Ig), ali farmacevtska sredstva, ki prekinejo ali povzročijo interferenco z vzajemnim delovanjem gp39-CD40.
A. Protitelesa
Sesalca (npr. miš, hrček ali zajec) lahko imuniziramo z imunogeno obliko proteina gp39 ali fragmenta proteina (npr. peptidni fragment), ki izzove protitelesni odziv v sesalcu. Celico, ki izraža gp39 na svoji površini, prav tako lahko uporabimo kot imunogen. Alternativni imunogeni vključujejo očiščen protein gp39 ali proteinske fragmente. gp39 lahko očistimo iz gp39 izražajoče celice s standardnimi tehnikami čiščenja. Poleg tega lahko cDNA gp39 (Armitage et al., Nature, 357:80-82 (1992); Lederman et al., J. Exp. Med., 175:1091-1101 (1992); Hollenbaugh et al., EMBO J., 11:4313-4319 (1992)) izrazimo v gostiteljski celici, npr. v bakterijah ali celični liniji sesalcev, protein gp39 pa očistimo iz celičnih kultur s standardnimi tehnikami. Alternativno lahko peptide gp39 sintetiziramo na osnovi aminokislinske sekvence gp39 (opisujejo Armitage et al., Nature, 357:80-82 (1992); Lederman et al., J. Exp. Med., 175:1091-1101 (1992); Hollenbaugh et al., EMBO J., 11:4313-4319 (1992)) z uporabo znanih tehnik (npr. kemijska sinteza F-moc ali T-boc). Tehnike za prenašanje imunogenosti na protein vključujejo konjugacijo na nosilcu ali druge dobro znane tehnike. Protein lahko npr. damo v prisotnosti adjuvansa. Napredek imunizacije lahko nadzorujemo z detekcijo protitelesnih titrov v plazmi ali serumu. Standardni ELISA ali drugi imunotest lahko uporabimo z imunogenom kot antigenom, da določimo nivoje protiteles.
Po imunizaciji lahko dobimo antiserume in, če je potrebno, poliklonska protitelesa izoliramo iz serumov. Za izdelavo monoklonskih protiteles, lahko zberemo protitelesa izdelujoče celice (limfocite) od imuniziranih živali in zlijemo z mielomskimi celicami s standardnimi postopki za somatično celično fuzijo, na ta način te celice naredimo imortalne in dobimo hibridomske celice. To so dobro znane tehnike. Npr. hibridomska tehnika, ki sta jo originalno razvila Kohler in Milstein (Nature (1975) 256:495-497), kot tudi druge tehnike, kot je humana B-celična hibridomska tehnika (Kozbar et al., Immunol. Today (1983) 4:72), EBV-hibridomska tehnika za izdelavo humanih monoklonskih protiteles (Cole et al. Monoclonal Antibodies in Cancer Therapy (1985) (Allen R. Bliss, Inc., str. 77-96) in selekcioniranje kombiniranih protitelesnih knjižnic (Huse et al., Science (1989) 246:1275). Hibridomske celice lahko selekcioniramo imunokemijsko za izdelavo protiteles, specifično reaktivnih s proteinom ali peptidom in izoliramo monoklonska protitelesa.
Izraz protitelo, kot ga uporabljamo tukaj, vključuje tudi njegove fragmente, ki so specifično reaktivni s proteinom gp39 ali njegovim peptidom ali fuzijskim proteinom gp39.
Protitelesa lahko fragmentiramo z uporabo običajnih tehnik in fragmente selekcioniramo za uporabo, na enak način, kot je opisano zgoraj za popolna protitelesa.
Fragmente F(ab’)2 npr. lahko izdelamo z obdelavo protiteles s pepsinom. Nastali fragment F(ab’)2 lahko obdelamo, da reduciramo disulfidne mostove in tako izdelamo fragmente Fab’. Protitelo v smislu predloženega izuma nadalje vključuje tudi bispecifične in kimerne molekule, ki imajo del anti-gp39.
Kadar protitelesa, izdelana v nehumanih subjektih, terapevtsko uporabimo pri ljudeh, jih le-ti spoznajo v različnih stopnjah kot tujke in v pacientih se lahko ustvari imunski odziv. En način za zmanjšanje ali eliminiranje tega problema, ki je prednosten za splošno imunosupresijo, je, da izdelamo derivate kimernih protiteles, t.j. protitelesne molekule, ki združujejo variabilno regijo nehumanega bitja in humano konstantno regijo.
Molekule kimernih protiteles lahko vključujejo npr. vezavno domeno za antigen protitelesa miši, podgane ali druge vrste, s humanimi konstantnimi regijami. Opisani so različni načini za izdelavo kimernih protiteles in jih lahko uporabimo za izdelavo takšnih, ki vsebujejo imunoglobulinsko variabilno regijo, ki spozna gp39. Glej npr. Morrison et al., Proč. Natl. Acad. Sci. (ZDA) 81:6851 (1985); Takeda et al., Nature 314-452 (1985), Cabilly et al., US patent št. 4,816,567; Boss et al., US patent št. 4,816,397; Tanaguchi et al., evropsko patentno objavo EP 171496; evropsko patentno objavo 0173494, angleški patent GB 2177096B. Za taka kimerna protitelesa domnevajo, da naj bi bila manj imunogena v humanem subjektu kot ustrezna nekimerna protitelesa.
Za humane terapevtske namene lahko monoklonska ali kimerna protitelesa, specifično reaktivna s proteinom gp39 ali peptidom, nadalje humaniziramo z izdelovanjem kimer s humanimi variabilnimi regijami, v katerih so deli variabilnih regij, posebno konzervirane ogrodne regije vezavne domene za antigen, humanega izvora in so le hipervariabilne regije nehumanega izvora. Take spremenjene imunoglobulinske molekule je možno narediti s katerokoli od različnih znanih tehnik (npr. Teng et al., Proč. Natl. Acad. Sci. (ZDA) 80:7308-7312 (1983); Kozbor et al., Immunology Today, 4:7279 (1983); Olsson et al., Meth. Enzymol., 92:3-16 (1982)), prednostno pa v skladu z nauki PCT objave WO92/06193 ali EP 0239400. Humanizirana protitelesa so tudi komercialno dosegljiva, npr. od izdelovalca Scotgen Limited, 2 Holly Road. Twickenham, Middlesex, Velika Britanija.
Drug postopek za izdelovanje specifičnih protiteles ali fragmentov protiteles, reaktivnih proti proteinu gp39 ali peptidu, je selekcioniranje ekspresijskih knjižnic, ki kodirajo imurioglobulinske gene ali njihove dele, izražene v bakterijah s proteinom gp39 ali peptidom. Kompletne fragmente Fab, VH - regije in FV - regije so lahko npr. izražene v bakterijah z uporabo fagnih ekspresijskih knjižnic. Glej npr. Ward et al., Nature, 341:544-546: (1989); Huse et al., Science, 246: 1275-1281 (1989); in McCafferty et al., Nature, 348: 552-554 (1990). Selekcioniranje takih knjižnic z npr. peptidom gp39 lahko identificira imunoglobulinske fragmente, reaktivne z gp39. Alternativno je možno uporabiti SCID-hu miš (dosegljivo pri Genpharm) za izdelavo protiteles in njihovih fragmentov.
Metodologije za izdelavo monoklonskih protiteles, usmerjenih proti gp39, vključno humanemu gp39 in mišim gp39, in prikladna monoklonska protitelesa za uporabo v postopkih v smislu izuma so nadalje podrobno opisane v primeru 2.
Monoklonska protitelesa antihumanega gp39 v smislu izuma so prednostna za uporabo pri induciranju T-celične tolerance, specifične za antigen. Prednostna protitelesa vključujejo monoklonska protitelesa 3E4, 2H5, 2H8, 4D9-8, 4D9-9, 2431, 24-43, 89-76 in 89-79, opisana v primeru 2. Posebno prednostna protitelesa so monoklonska protitelesa 89-76 in 24-31. Hibridoma 89-76 oz.24-31, ki izdelujeta protitelesa 89-76 oz. 24-31 smo deponirali v skladu z budimpeštansko pogodbo pri American Type Culture Collection, Parklawn Drive, Rockville, Md., 2. septembra 1994. Za hibridom 89-76 je določena ATCC vpisna številka HB11713 in za hibridom 24-31 ATCC vpisna številka HB11712. Protitelesa 24-31 in 89-76 so izotipi IgGl.
V drugi izvedbi veže mAb antihumanega gp39 za uporabo v postopkih v smislu izuma epitop, spoznan od monoklonskega protitelesa, izbranega iz skupine, ki jo sestavljajo 3E4, 2H5, 2H8. 4D9-8, 4D9-9, 24-31, 24-43, 89-76 in 89-79. Bolj prednostno mAb antihumanega gp39 veže epitop, spoznan od monoklonskega protitelesa 24-31 ali monoklonskega protitelesa 89-76. Sposobnost mAb, da veže epitop, spoznan od kateregakoli od pred tem navedenih protiteles, lahko določimo s standardnimi navzkrižnimi tekmovalnimi testi. Protitelo, ki veže enak epitop, spoznan od mAb 2431 bo npr. tekmovalo za vezavo označenega 24-31 na aktivirane celice T, medtem ko protitelo, ki veže drugačen epitop, kot je tisti spoznan od mAb 24-31 ne bo tekmovalo za vezavo označenega 24-31 na aktivirane celice T.
B. Topni ligandi za gp39
Drugi antagonisti gp39. ki jih lahko damo za induciranje T-celične tolerance, vključujejo topne oblike liganda gp39. Monovalentni topni ligand gp39, kot je topni
CD40, se lahko veže na gp39 in s tem inhibira vzajemno delovanje gp39 s CD40 na celicah B. Izraz topen pomeni, da ligand ni permanentno združen s celično membrano. Topni ligand gp39 lahko pripravimo s kemijsko sintezo ali prednostno z rekombinantnimi tehnikami DNA, npr. z izražanjem le ekstracelične domene (odsotna transmembranska in citoplazemska domena) liganda. Prednostni topni ligand gp39 je topni CD40. Alternativno je lahko topni ligand gp39 v obliki fuzijskega proteina. Tak fuzijski protein obsega vsaj del liganda gp39, vezanega na drugo molekulo. CD40 je »lahko npr. izražen kot fuzijski protein z imunoglobulinom (t.j. fuzijski protein CD40Ig). V eni izvedbi izdelamo fuzijski protein, ki obsega aminokislinske ostanke dela ekstracelične domene CD40, spojene z aminokislinskimi ostanki sekvence, ki ustreza gibljivim regijam CH2 in CH3 imunoglobulinske težke verige, npr. Cyl; tako se tvori fuzijski protein CD40Ig (glej npr. Linsley et al. J. Exp. Med. 1783:721-730 (1991); Capon et al. Nature 337, 525-531 (1989); in Capon US5,116,964). Fuzijski protein lahko izdelamo s kemijsko sintezo ali prednostno z rekombinantnimi DNA tehnikami, ki temelje na cDNA CD40 (Stamenkovic et al, EMBO J, 8:1403-1410 (1989)).
II. Celice za induciranje tolerance, specifične za antigen
Predloženi izum temelji vsaj delno na odkritju, da je posledica predstavitve aloantigenov celicam T z alogenskimi celicami v prisotnosti antagonista gp39 T-celična toleranca za aloantigene. Celice, ki so sposobne inducirati toleranco s tem mehanizmom, vključujejo tiste, ki predstavljajo antigen in aktivirajo celice T z vzajemnim delovanjem z gp39 (t.j. vzajemno delovanje med gp39 na celicah T in ligandom gp39 na celičnem predstavljajočem antigenu je potrebno, da vnesemo ustrezne signale za T-celično aktivacijo celice T). Inhibicija vzajemnega delovanja liganda na alogenski ali ksenogenski celici z gp39 na prejemnikovih celicah T preprečuje T-celično aktivacijo z alo- ali ksenoantigeni in prej inducira T-celično toleranco za antigene. Interferenca z aktivacijo celice T preko gp39 lahko prepreči indukcijo kostimulativnih molekul na alogenski ali ksenogenski celici (npr. molekule družine B7 na celici B) tako, da daje le antigenski signal za celico T v odsotnosti kostimulativnega signala in na ta način inducira toleranco.
V postopkih v smislu izuma damo alogensko ali ksenogensko celico subjektu prejemniku. Alogenska ali ksenogenska celica je sposobna predstavljanja antigena celicam T prejemnika in je npr. limfocit B, profesionalna antigen predstavljajoča celica (npr. monocit, dendritična celica. Langerhansova celica) ali druga, ki predstavlja antigen imunskim celicam (npr. keratinocit, endotelijska celica, astrocit, fibroblast, oligodendrocit). Nadalje je prednostno, da ima alogenska ali ksenogenska celica zmanjšano sposobnost za stimulacijo kostimulativnega signala v celicah T prejemnika. Možno je npr. da alogenska ali ksenogenska celica ne izraža kostimulativnih molekul, kot je družina B7 proteinov (npr. B7-1 in B7-2) ali jih izraža le v nizkih nivojih. Izražanje kostimulativnih molekul na potencialnih alogenskih ali ksenogenskih celicah za uporabo v postopku v smislu izuma lahko določimo s standardnimi tehnikami, npr. s pretočno citometrijo z uporabo protiteles, usmerjenih proti kostimulatornim molekulam.
Prednostne alogenske ali ksenogenske celice za induciranje T-celične tolerance so limfoidne celice, npr. limfociti periferne krvi ali vranične celice. Prednostne limfoidne celice za induciranje T-celične tolerance so celice B. Celice B lahko očistimo iz mešanih populacij celic (npr. drugi celični tipi v periferni krvi ali vranici) s standardnimi tehnikami za ločevanje celic. Adherentne celice lahko npr. odstranimo s kultiviranjem vraničnih celic na posodah iz umetne snovi in rekuperiranjem neadherentne celične populacije. Celice T lahko odstranimo iz mešane populacije celic z obdelavo z anti-T-celičnimi protitelesi (npr. anti-Thyl,l in/ali anti-Thyl,2) in komplementom. V eni izvedbi uporabimo počivajoče limfoidne celice, prednostno počivajoče celice B, kot antigen predstavljajoče celice. Počivajoče limfoidne celice, kot so počivajoče celice B, lahko izoliramo z znanimi tehnikami, ki npr. temelje na njihovi majhni velikosti in gostoti. Počivajoče limfoidne celice lahko izoliramo npr. s protitočno centrifugalno elutracijo, kot je opisano v primeru 1. Z uporabo protitočne centrifugalne elutracije lahko dobimo majhno populacijo počivajočih limfoidnih celic, z odstranjenimi celicami, ki lahko aktivirajo T-celične odzive, z zbiranjem frakcij pri 14-19 ml/min, prednostno 19 ml/min (pri 3200 obr/min). Alternativno lahko majhne počivajoče limfocite (npr. celice B) izoliramo z diskontinuirnim centrifugiranjem z gostotnim gradientom, npr. z uporabo fikolovega ali perkolovega gradienta, plast, ki vsebuje majhne počivajoče limfocite pa lahko dobimo po centrifugiranju. Majhne počivajoče celice B lahko tudi ločimo od aktiviranih celic B s preizkušanjem izražanja kostimulatornih molekul, kot so B7-1 in/ali B7-2, na površini aktiviranih celic B s standardnimi tehnikami (npr. imunofluorescenca).
Alogenske ali ksenogenske celice, dane prejemniku, delujejo vsaj delno tako, da predstavijo antigene dajalca prejemniku celic T. Tako celice izražajo antigene, ki jih prav tako izraža tkivo ali organ dajalca. Značilno lahko to izvedemo z uporabo alogenskih ali ksenogenskih celic, ki jih dobimo od dajalčevega presadka tkiva ali or12 gana. Periferne limfoidne celice, celice B ali vranične celice iz dajalčevega tkiva ali organa lahko npr. izoliramo in uporabimo v postopkih v smislu izuma. Alternativno lahko dobimo alogenske ali ksenogenske celice iz vira, ki je drugačen od dajalčevega tkiva ali organa, dokler imajo celice antigenske determinante natanko take kot tkivo ali organ dajalca. Uporabimo lahko npr. alogenske ali ksenogenske celice, ki izražajo (večina ali vse) antigene enakega glavnega histokompatibilnega kompleksa kot tkivo ali organ dajalca. Tako lahko uporabimo alogenske ali ksenogenske celice iz vira, ki je haplotip MHC, ki se ujema z dajalčevim tkivom ali organom (npr. bližnji sorodnik dajalca presadka).
III. Dajanje celic in antagonistov gp39
T-celično toleranco za presadek organa ali tkiva lahko induciramo v smislu predloženega izuma z dajanjem prejemniku presadka antagonista gp39 v kombinaciji z alogensko ali ksenogensko celico, ki izražat antigene dajalca in deluje vzajemno s prejemnikom celic T preko gp39. V prednostni izvedbi damo prejemniku alogensko ali ksenogensko celico in antagonista gp39 simultano ali istočasno. Alternativno lahko damo antagonista gp39 pred dajanjem alogenskih ali ksenogenskih celic, npr. kadar je antagonist protitelo z dolgo razpolovno dobo. V prednostni izvedbi damo prejemniku antagonista in alogenske ali ksenogenske celice predno vanj presadimo organ ali tkivo (t.j. prejemnik je predhodno obdelan z antagonistom in celicami). Dajanje alogenskih ali ksenogenskih celic in antagonista lahko izvedemo več dni (npr. 5 do 8 dni) pred presaditvijo tkiva ali organa.
Za dajanje posamezne doze alogenskih celic (v kombinaciji z antagonistom) smo ugotovili, da zadostuje za indukcijo T-celične tolerance za tkivo ali organ dajalca (glej Primer 1). Število danih celic lahko variira odvisno od tipa uporabljenih celic, tipa presadka tkiva ali organa, mase prejemnika, splošnega stanja prejemnika in drugih spremenljivk, znanih strokovnjakom. Ustrezno število celic za uporabo v postopkih v smislu izuma lahko strokovnjak določi z običajnimi postopki (kot je npr. opisano v Primeru 1). Celice damo v obliki in na način, kije prikladen za induciranje T-celične tolerance v prejemniku. Celice lahko damo v fiziološko sprejemljivi raztopini, kot je pufrna fiziološka raztopina soli ali podoben nosilec. Celice damo prednostno intravenozno.
f
Antagonista v smislu izuma damo subjektu v biološko kompatibilni obliki, prikladni | za farmacevtsko dajanje in vivo, da induciramo T-celično toleranco. Z biološko i
s kompatibilno obliko, prikladno za dajanje in vivo je mišljena oblika antagonista, potrebna za dajanje, v kateri kakršnekoli toksične učinke odtehtajo terapevtski učinki spojine. Izraz je namenjen, da vključuje žive organizme, v katerih lahko izzovemo imunski odziv, npr. sesalce. Primeri subjektov vključujejo ljudi, pse, mačke, miši, podgane in njihove transgenske vrste. Antagonist gp39 lahko damo v katerikoli farmakološki obliki, v danem jprimer u s farmacevtsko ..sprejemljivii^^osilcffigDU«»..; < Dajanje terapevtsko aktivne količine antagonista je definirano kot količina, učinkovita v doziranih in časovnih periodah, potrebnih, da dosežemo želeni rezultat.,..., (npr. T-celično toleranco). Terapevtsko aktivna količina antagonista gp39 lahko variira npr. v skladu s faktorji, kot so bolezensko stanje, starost, spol in masa posameznika in sposobnostjo antagonista, da izzove želen odziv posameznika. Dozirne režime lahko prilagodimo, da zagotovimo optimalni terapevtski odziv. Različne razdeljene doze lahko npr. damo dnevno ali jih proporcionalno znižamo, kot je razvidno iz zahtev terapevtske situacije. Kot je opisano v Primeru 1, lahko za obdelavo s protitelesom anti-gp39 učinkoviti režim zdravljenja vključuje iniciacijo protitelesnega dajanja pred presaditvijo tkiva ali organa (npr. 5 do 8 dni pred presaditvijo), nato pa ponovno dajanje protitelesa (npr. vsak drugi dan) več tednov (2 do 7 tednov) po presaditvi.
/ Aktivno spojino (npr. antagonist, kot je protitelo) lahko damo na prikladen način, npr. z injekcijo (subkutano, intravenozno itd.), oralno, z inhalacijo, s transdermalno aplikacijo ali rektalno. Odvisno od načina dajanja lahko aktivno spojino premažemo I s snovjo, dajo zaščitimo pred delovanjem encimov, kislin in drugih naravnih razmer, ki lahko inaktivizirajo spojino. Prednosten način dajanja je z intravenozno injekcijo.
Za dajanje antagonista gp39 na način, drugačen od parenteralnega, je lahko i potrebno, da ga premažemo s snovjo ali damo istočasno z le-to, da preprečimo njegovo inaktiviziranje. Antagonista lahko damo npr. posamezniku v ustreznem nosilcu ali razredčilu ali istočasno z encimskimi inhibitorji ali v ustreznih nosilcih, kot so liposomi. Farmacevtsko sprejemljiva razredčila vključujejo fiziološko raztopino soli in vodne pufrne raztopine. Encimski inhibitorji vključujejo pankreasni tripsinski inhibitor, diizopropilfluorofosfat (DEP) in trasilol. Liposomi vključujejo emulzijo voda-v-olju-v-vodi kot tudi običajne liposome. (Strejan et al., (1984) J. Neuroimmunol 7:27).
Aktivno spojino lahko damo parenteralno ali intraperitonealno. Disperzije lahko pripravimo v glicerolu, tekočih polietilen glikolih in njihovih zmeseh in oljih. Pri običajnih razmerah shranjevanja in uporabe lahko ti pripravki vsebujejo varovalna sredstva, daje preprečena rast mikroorganizmov.
Farmacevtski pripravki, prikladni za injekcijsko uporabo vključujejo sterilne vodne raztopine (kjer je vodotopno) ali disperzije in sterilne praške za improvizirane pripravke sterilnih injekcijskih raztopin ali disperzij. V vseh primerih mora biti pripravek sterilen in tekoč do takšne mere, da je vbrizgavanje lahko. Biti mora stabilen pri razmerah izdelave in shranjevanja in zavarovan proti kontaminirnemu· delovanju mikroorganizmov, kot so bakterije in glive. Nosilec je lahko topilo ali disperzijski medij, ki vsebuje npr. vodo, etanol, poliol (npr. glicerol, propilen glikol in tekoči polietilenglikol ipd.), in prikladno zmesi le-teh. Ustrezno tekočnost lahko vzdržujemo npr. z uporabo premazov, kot je lecitin, z vzdrževanjem potrebne velikosti delcev v primeru disperzij in z uporabo surfaktantov. Preprečevanje delovanja mikroorganizmov lahko dosežemo z različnimi protibakterijskimi in protiglivičnimi sredstvi, kot so npr. parabeni, klorobutanol, fenol, askorbinska kislina, timerosal ipd. V mnogih primerih je prednostno, da vključimo v sestavek izotonična sredstva, npr. sladkorje, polialkohole, kot je manitol, sorbitol, natrijev klorid. Podaljšano absorpcijo injekcijskih sestavkov lahko izvedemo tako, da vključimo v sestavek sredstva, ki zadržijo absorpcijo, npr. aluminijev monostearat in želatino.
i
Sterilne injekcijske raztopine lahko pripravimo tako, da vgradimo aktivne spojine (npr. antagonist gp39) v potrebni količini v ustreznem topilu z eno ali kombinacijo sestavin, navedenih zgoraj, kot je potrebno, nato pa sterilno filtriramo. Na splošno pripravimo disperzije z vgraditvijo aktivne spojine v sterilni nosilec, ki vsebuje bazični disperzijski medij in potrebne druge sestavine, izbrane izmed tistih, navedenih zgoraj. V primeru sterilnih praškov za pripravo sterilnih injekcijskih raztopin sta prednostna postopka vakuumsko sušenje in liofilizacija, pri čemer dobimo praške aktivnih sestavin (npr. antagonisti) in katerekoli dodatne želene sestavine iz njihovih predhodno sterilno filtriranih raztopin.
Kadar je aktivna spojina prikladno zaščitena, kot je opisano zgoraj, lahko damo protein oralno, npr. z inertnim razredčilom ali prilagodljivim užitnim nosilcem. Kot uporabljamo tukaj farmacevtsko sprejemljiv nosilec vključuje katerokoli in vsa topila, disperzijske medije, premaze, protibakterijska sredstva in fungicide, izotonična in absorbcijska zadrževalna sredstva ipd. Uporaba takih medijev in sredstev za farmacevtsko aktivne substance je dobro znana v tehniki. V kolikor pa katerikoli običajni medij ali sredstvo ni kompatibilno z aktivno spojino, pa njegovo uporabo v terapevtskih sestavkih preučimo.
Dodatne aktivne spojine prav tako lahko vgradimo v sestavke,
Posebno prednostno je, da formuliramo parenteralne sestavke v obliki dozirnih ejicik zaradi lažjega dajanja in enakosti doziranja. Oblika dozirne enote, kot jo uporabljamo tukaj, se nanaša na fizikalno diskretne enote, primerne kot enotne doze za subjekte sesalce, ki jih je potrebno zdraviti; vsaka enota vsebuje predhodno določeno količino aktivne spojine, za katero je izračunano, da ustvari želeni terapevtski učinek skupaj s potrebnim farmacevtskim nosilcem.
Posebnosti oblik dozirnih enot v smislu izuma pa so določene indirektno, odvisno od (a) edinstvenih lastnosti aktivne spojine in posebnega terapevtskega učinka, ki ga je potrebno doseči in (b) omejitev, inherentnih v tehniki združevanja takih aktivnih spojin za zdravljenje občutljivosti posameznikov.
Po tolerančnem režimu, opisanem tukaj, ali istočasno z njim, presadimo tkivo ali organ dajalca v prejemnika presadka z običajnimi tehnikami.
IV. Uporabe postopkov v smislu izuma
Postopki v smislu izuma so uporabni za veliko vrst situacij presadkov tkiv in organov. Postopke lahko uporabimo za induciranje T-celične tolerance prejemnika presadka tkiva ali organa, kot so pankreasni otočki, jetra, ledvica, srce, pljuča, koža, mišice, nevralno tkivo, želodec in črevesje. Tako lahko postopke v smislu izuma uporabimo pri zdravljenju bolezni ali stanj, ki zahtevajo presaditev tkiva ali organa (npr. presaditev jeter za zdravljenje hiperholesterolemije, presaditev mišičnih celic za zdravljenje mišične distrofije, presaditev nevralnega tkiva za zdravljenje Huntingtonove ali Parkinsonove bolezni itd.). V prednostni izvedbi obsega presajeno tkivo pankreasne otočke. V skladu s tem predloženi izum obsega postopek za zdravljenje diabetesa s presaditvijo celic pankreasnih otočkov. Postopek obsega dajanje subjektu, ki potrebuje zdravljenje: 1) alogenskih ali ksenogenskih celic, ki izražajo antigene dajalca. 2) antagonista molekule, izražene na celicah T prejemnika, ki posreduje kontaktno odvisno pomočniško efektorsko funkcijo, kot je npr. antagonist gp39 (npr. protitelo anti-gp39) in 3) celice pankreasnih otočkov dajalca. Prednostno damo alogenske ali ksenogenske celice in antagonista prejemniku pred dajanjem pankreasnih otočkov.
Predloženi izum je nadalje ponazorjen z naslednjimi primeri, ki niso oblikovani tako, da bi ga omejevali. Vsebine vseh referenc, patentov in objavljenih patentnih prijav, citiranih vseskozi v tej prijavi, so vključene tukaj z referenco.
PRIMER 1
Indukcija tolerance za alopresadke pankreasnih otočkov z obdelovanjem prejemnika z alogenskimi celicami in anti-39
Sodobne študije alopresaditev so odvisne od generalizirane imunosupresije, ki nespecifično odstrani imunske efektorske funkcije. Vendar pa lahko imunosupresivna zdravila povzročijo značilne stranske učinke. Poleg tega je alopresaditev Langerhansovih otočkov za zdravljenje diabetesa dokazala refraktarnost za ta način (glej npr. Robertson R.P., N. Engl. J. Med. 327, 1861 (1992)). Terapije s protitelesi, usmerjenimi proti celicam T, lahko dopustijo uspešno alopresajanje otočkov v glodalcih, vendar pa je posledica tega načina tudi generalizirana imunosupresija (Carpenter C.B., N. Engl. J. Med. 322, 1224 (1990); Roark J.H. et al., Transplantation 54, 1098 (1992); Kahan B.D., Curr. Opin. Immunol. 4, 553 (1992)). V tem primeru je toleranca za alopresadke otočkov inducirana v prejemniku presadka z manipuliranjem predstavitve aloantigena celicam T, tako da se prepreči njihova aktivacija. Preživetje alopresadkov otočkov v kemično diabetičnih miših C57BL/6 (H2b) smo raziskali z uporabo naslednje metodologije:
Indukcija diabetesa
Mišje samice C57B1/6J (H-2b) naredimo diabetične z intravenoznim dajanjem streptozotocina (140 mg/kg). Permanentni diabetes potrdimo s prikazom koncentracije plazemske glukoze > 400 mg/dl pri treh primerih v obdobju enega tedna.
Frakcionacija alogenskih vraničnih celic
Dajalca alogenskih celic za predobdelavo prejemnikov presadkov dobimo od hibridnih živali (C57 x BALB/c)(H-2b'd)Fp da preprečimo bolezen presadka proti gostitelju. Za izolacijo majhnih limfocitičnih celic suspenzijam vraničnih celic 8 tednov starih mišjih samic (C57 x BALB/c)F, odstranimo eritrocite in nato frakcioniramo na osnovi velikosti z elutracijo, kot opisujejo Tony, H.P. et al.. J. Exp. Med. 161. 223 (1985); in Gosselin EJ. et al., J. Immunol. 140, 1408 (1988). Na kratko, majhne lim17 focite izoliramo s protitočno centrifulgalno elutracijo, npr. z uporabo centrifuge model J-6B (Beckman Instruments, Palo Alto CA).
Približno 1-5 χ 108 celic v 8 ml medija kulture ali uravnatožene raztopine soli z 1,5% fetalnega govejega seruma obdelamo z deoksiribonukleazo, damo v komoro za elutracijo z začetno protitočno hitrostjo pretoka 13,5 ml/min in vrtimo pri 4°C s konstantno hitrostjo 3200 obr/min. Frakcijo majhnih celic z zelo malo kontaminirnih velikih celic značilno eluiramo pri 14-19 ml/min, čeprav je točna hitrost pretoka lahko odvisna od medija, v katerem suspendiramo celice. V poskusih, opisanih tukaj, zberemo frakcijo majhnih celic pri 19 ml/min (pri 3200 obr/min). Tej frakciji je popolnoma odstranjena obsevalno resstentna funkcija (3000 radov) akcesornih celic, če testiramo s T-celičnimi linijami, specifičnimi za bodisi zajčji IgG in H2d (CDC35) ali aloreaktivnimi za H2b (D10.G4). Majhne celice in nefrakcionirane celice izperemo dvakrat v mediju brez seruma pred repno vensko injekcijo v alopresadek prejemnikov. Uporabimo približno 40-100 χ 106 nefrakcioniranih vraničnih celic (C57 x BALB/c)F1(H-2b/d) ali 40-100 χ 106 elutriranih majhnih vraničnih celic (C57 x BALB/c)F1(H-2b/d).
Predobdelava prejemnikov presadkov
Prejemnike presadkov predobdelamo bodisi z nefrakcioniranimi alogenskimi vraničnimi celicami (C57 x BALB/c)F1(H-2b/d), elutriranimi vraničnimi celicami z majhnim premerom frakcije 19, ki smo jim odstranili APC-aktivnost (izolirano, kot je opisano zgoraj), monoklonskimi protitelesi anti-gp39 (MRI, glej Primer 2, Poskus 3) ali kombinacijo alogenskih celic in protitelesa anti-gp39. Celice frakcije 19 testiramo pri dveh različnih dozirnih območjih, pri nizki dozi 40-44 χ 106 celic ali visoki dozi 7788 χ 106 celic. Kontrolne živali ne obdelamo niti z alogenskimi celicami niti s protitelesi. Alogenske celice damo prejemnikom presadkov z repno vensko injekcijo 5 do 8 dni pred presaditvijo alopresadkov otočkov. Obdelavo s protitelesi MRI izvedemo v dozi 250 /xg/miš dvakrat na teden, pri čemer pričnemo 7 dni pred presaditvijo otočkov in nadaljujemo 2 - 7 tednov ali dokler presadek ne odpove. Prvo injekcijo protitelesa značilno damo na isti dan kot prvo injekcijo alogenskih vraničnih celic.
Presaditev alopresadkov otočkov
Alogenske otočke BALB/c (H-2d) izoliramo s postopkom modificirane kolagenazne digestije (Gottlieb P.A. et al., Diabetes 39, 643 (1990)). Otočke vsadimo v dozi 30 otočkov/g telesne mase v subrenalno kapsulo prejemne miši C58B1/6J (H-2b) takoj po izolaciji. Preživetje presadkov definiramo kot ohranitev koncentracije plazemske glukoze < 200 mg/dl.
Rezultati
V prvi vrsti .poskusov prejemnike alopresadkov otočkov predobdelamo z bodisi samimi alogenskimi vraničnimi celicami ali samimi protitelesi anti-gp39. Kot je razvidno s sl. 1, so v odsotnosti predobdelave z vraničnimi celicami vsi alopresadki otočki zavrnjeni v 13 dneh presaditve (9±2 d; območje 5-13 d; N=23). Slabo preživetje otočkov opazimo tudi v živalih, obdelanih le z nefrakcioniranimi vraničnimi celicami, ki vsebujejo normalno aktivnost APC (6±3 d; območje 4-12 d; N=7) ali z nižjimi dozami (40-44 χ 106 celic) vraničnih celic z odstranjenim APC frakcije 19 (7±3 d; območje 3-14 d, N=16). Nasprotno, injiciranje višje doze majhnih splenocitov (75-88 χ 106 celic) z odstranjenim APC frakcije 19, podaljša preživetje alopresadkov (19± 10 d; območje 7-40 d, N = 16). Ta učinek na trajanje preživetja presadkov je statistično značilen (F358=17,3 p<0,001, če ga primerjamo s skupinami, ki niso bile obdelane z ničemer oz. s popolno vranično transfuzijo ali z nižjo dozo vraničnih celic frakcije 19), vendar pa ni permanenten. Razširjeno, vendar omejeno preživetje alogenskih otočkov v diabetičnih prejemnikih majhnih celic z odstranjenim APC frakcije 19, navaja k temu, da te celice same ne morejo ohraniti preživetja alopresadkov. Dodatno skupino prejemnikov presadkov obdelamo s 77-88 χ 106 celicami frakcije 20. Ta frakcija je tudi sestavljena iz ogromno majhnih limfocitov, vendar se razlikuje od populacije frakcije 19 v tem, da vsebuje merljivo funkcijo APC. Prejemniki teh celic (N=6) vsi zavrnejo njihove presadke takoj (povprečje =
8,5 d, območje 6-12). Drugo skupino prejemnikov presadkov obdelamo le z monoklonskim protitelesom anti-gp-39, MRI. S slike 1 je razvidno, da presadki otočki odpovejo v 15 dneh v 7/11 miših, obdelanih le z anti-gp39 mAb. Ostale 4 miši imajo funkcionalne presadke na koncu poskusa na dan 48. Iz rezultatov je razvidno, da dajanje samo protitelesa anti-gp39 MRI prejemniku lahko podaljša preživetje presadkov otočkov (povprečje 20=19 d; območje 9 nedoločeno; N=5). Stopnja podaljšanja je statistično podobna tisti, ki jo dosežemo z uporabo višje doze samih vraničnih celic frakcije 19 in značilno daljša kot tista, ki jo dosežemo v drugih treh skupinah (p<0,05).
Iz vrste poskusov, opisanih zgoraj, je razvidno, da lahko višje doze vraničnih celic z odstranjenjem APC frakcije 19 ali samo obdelava z anti-gp39 mAb poveča preživetje presadkov pankreasnih otočkov, če primerjamo s tem, da ni obdelave. Vendar pa nobena obdelava sama ni učinkovita pri induciranju dolgotrajne tolerance za alopresadke otočke v prejemnikih. V naslednji vrsti poskusov obdelavo z alogenskimi vraničnimi celicami združimo z obdelavo z anti-gp39 prejemnika. Za združeno dajanje alogenskih vraničnih celic in anti-gp39 ugotovimo, da je bolj učinkovita kot vsak reagent sam. Rezultati so prikazani na sliki 2, pri čemer vsaka krivulja pomeni * podatke od posamezne miši. Odprti simboli označujejo prejemnike, v katerih so presadki otočki odpovedali spontano. Zaprti simboli označujejo miši, katerih presadki otočki so funkcionalni na koncu poskusa. S sl. 2 (panel B) je razvidno, da dosežemo nedoločeno preživetje presadkov v vseh živalih, ki smo jih obdelovali 7 tednov z anti-gp39 mAb in posamezno injekcijo vraničnih celic z odstranjenjim APC frakcije 19 (N=6). Sprememba tega predpisa z znižanjem trajanja obdelave z antigp39 oslabi, vendar pa ne odpravi, ugodnega učinka na preživetje presadkov. Nedoločeno preživetje presadkov dosežemo v 6/8 prejemnikih, če dajemo gp39 mAb le dva tedna v kombinaciji z vraničnimi celicami frakcije 19 (sl. 2, panel A). Nedoločeno preživetje presadkov opazimo tudi v prejemnikih, obdelovanih z antigp39 dva ali sedem tednov v kombinaciji z eno injekcijo nefrakcioniranih alogenskih vraničnih celic.
Da potrdimo delovanje presadkov otočkov in odsotnost insulinske sekrecije s preostalimi naravnimi otočki, ki niso uničeni z obdelavo s streptozotocinom, odstranimo ledvica, ki nosijo subrenalne vsadke. V vseh primerih je posledica enostranske nefrektomije ponoven pojav hiperglikemije (>300 mg/dl) v 3 dneh.
Alopresadki otočki in naravni pankreas smo študirali histološko v vseh živalih, tako takrat ko je presadek odpovedal kot tudi na koncu poskusa. Histološke sekcije alopresadkov otočkov v ledvicah prejemnikov frakcioniranih alogenskih majhnih limfocitov in kontinuirno (7 tednov) obdelavo z MRI mAb, prikazujejo obilno intaktnih otočkov, vidnih pod renalno kapsulo, ki smo jim odstranili mononuklearno infiltracijo in vsebujejo dobro granuliran insulin in glukagonske pozitivne celice. Nasprotno pa prikazujejo sekcije presadkov otočkov v ledvicah prejemnikov, obdelanih samo z anti-gp39 mAb, karakteristično močno mononuklearno celično vnetje in spremljajoče uničenje celic otočkov. V vseh gostiteljskih pankreasih je morfologija otočkov enotno konsistentna s streptozotocinskim diabetesom.
PRIMER 2
Izdelava in označitev protiteles anti-gp39
Poskus 1 - Protitelesa usmerjena proti humanemu gp39
Za induciranje T-celične tolerance, specifične za antigen, v humanem subjektu je prednostno, da damo protitelo, usmerjeno proti humanemu gp39. Uporabimo naslednjo metodologijo, da izdelamo mišja monoklonska protitelesa antihumanega gp39. Miši Balb/c imuniziramo s topnim fuzijskim proteinom gp39, gp39-CD8 v kompletnem Freundovem adjuvansu (CFA). Miši nato izzovemo šest tednov kasneje s topnim gp39-CD8 v nekompletnem Freundovem adjuvansu (IFA). Topni gp39CD8 damo v topni obliki 4 tedne po drugi imunizaciji. Miši nato poživimo z aktiviranimi limfociti humane periferne krvi 2 tedna kasneje, nato pa jih končno poživimo s topnim gp39-CD8 po naslednjih 2 tednih. Splenocite zlijemo s fuzijskim partnerjem NS-1 na dan 4 po končni imunizaciji po standardnih predpisih.
Klone, ki izdelujejo protitelesa anti-humanega gp39, izberemo na osnovi multiplega selekcionirnega postopka. Klone na začetku selekcioniramo s testom vezanja na ploščo z uporabo gp39-CD8. Pozitivne klone nato selekcioniramo proti kontrolnemu fuzijskemu proteinu CDS, CD72-CD8. Klone, ki jih ocenimo pozitivne pri testu vezanja CD8-CD72 na ploščo, eliminiramo. Preostale klone nato selekcioniramo na počivajočih in 6 ur aktiviranih limfocitih humane periferne krvi (PBL) s pretočno citometrično analizo. Hibridome, ki obarvajo aktivirane, vendar pa ne počivajoče PBL, smatramo pozitivne. Končno preostale klone testiramo za njihovo sposobnost, da blokirajo vezavo CD40Ig na gp39, vezan na plošči.
Približno 300 klonov na začetku selekcioniramo proti gp39-CD8 in CD72-CD8 pri testu vezanja na ploščo. Ugotovimo, da 30 od teh klonov detektira gp39, vezan na plošči in ne CD8. Te klone nato selekcioniramo za detekcijo gp39 na aktiviranih humanih PBL. Približno 15 klonov detektira molekulo na aktiviranih PBL, ne pa počivajočih celicah. Specifičnost nadalje potrdimo z določevanjem kapacitete klonov, da blokiramo CD40Ig-detekcijo gp39, vezanega na plošči. 3 od 10 testiranih klonov blokirajo vezavo CD401g pri tem testu. Ti kloni so 3E4. 2H5 in 2H8. Takšni kloni so prednostni za uporabo v postopkih, opisanih tukaj. Klone, testirane kot pozitivne, na aktiviranih, vendar ne počivajočih PBL tudi selekcioniramo za reaktivnost z aktiviranimi podganjimi T-celičnimi kloni POMC8. Klon 2H8 izraža navzkrižno reaktivnost s to podganjo T-celično linijo.
Poskus 2 - Protitelesa usmerjena proti humanemu gp39
Podoben imunizacijski postopek, kot je tisti, opisan v Poskusu 1, uporabimo za izdelavo dodatnih protiteles, usmerjenenih proti humanemu gp39. Eno miš Balb/c imuniziramo s topnim gp39-CD8 v CFA, nato pa izzovemo 4 tedne kasneje s 6 ur aktiviranimi limfociti humane periferne krvi. Miš nato poživimo s topnim gp39-CD8 4 dni pred zlitjem splenocitov s fuzijskim partnerjem NS-1 po standardnih predpisih. Selekcioniranje hibridomskih klonov izvedemo z barvanjem s pretočno citometrijo humanih PBL, aktiviranih 6 ur. Izberemo klone, ki obarvajo aktivirane, vendar ne počivajoče humane PBL. 6 klonov 4D9-8, 4D9-9, 24-31, 24-43, 89-76 in 89-79 izberemo za nadaljnjo analizo.
Specifičnost izbranih protiteles potrdimo z različnimi testi. Najprej, iz pretočne citometrične analize je razvidno, da vseh šest mAbs obarva aktivirane, ne pa počivajoče celice T periferne krvi (glej sl. 3B in 3C kot reprezentativna primera, ki prikazujeta barvanje aktiviranih celic T s 4D9-8 oz. 4D9-9). Izražanje molekule, ki jo spozna vsako od šestih protiteles, je ugotovljivo v 4 urah aktivacije, maksimalno v 6-8 urah po aktivaciji in ni ugotovljivo 24 ur po aktivaciji. Vseh šest mAbs spozna molekulo, izraženo na aktiviranih CD3+PBL, predominantno fenotip CD4+, vendar pa del celic T CD8+ prav tako izraža molekulo. Izražanje molekule, ki jo spozna šest mAbs, inhibira prisotnost ciklosporina A v kulturnem mediju, ker je izražanje gp39 (glej sl. 4A in 4B kot reprezentativna primera, ki prikazujeta barvanje celic T, obdelanih s ciklosporinom, s 4D9-8 oz. 4D9-9). Kinetike in porazdelitve izražanja molekul, ki jih spoznajo ti mAbs so identične tistim za gp39, kot detektiramo s fuzijskim proteinom humanega CD40Ig. Poleg tega vseh šest mAbs blokira barvanje gp39 s CD40Ig (glej sl. 5A in 5B kot reprezentativna primera, ki prikazujeta inhibiranje barvanja gp39 s CD40Ig v prisotnosti 4D9-8 oz. 4D9-9). Pri testu ELISA vseh šest mAbs spozna gp39-CD8 topno fuzijsko obliko molekule gp39. Poleg tega vseh šest mAbs imunoprecipitira molekulo s približno 36 kD iz aktiviranih humanih PBL, označenih s 35S-metioninom. Imunoprecipitirana molekula je identična tisti, precipitirani s humanim fuzijskim proteinom CD40Ig.
Funkcionalno aktivnost 6 izbranih mAbs (4D9-8, 4D9-9, 24-32, 24-43, 89-76 in 89-79) preizkusimo, kot sledi. Najprej izmerimo sposobnost mAbs, da inhibira proliferacijo očiščenih humanih celic B, kultiviranih z IL-4 in topnim gp39. Očiščene humane celice B kultiviramo z gp39 in IL-4 v prisotnosti ali odsotnosti očiščenih monok22
Ionskih protiteles ali CD40Ig pri doziranjih med 0 in 12,5 /zg/ml. B-celično proliferacijo določimo po 3 dneh v kulturi z vgraditvijo timidina. Iz rezultatov (prikazano na sl. 6) je razvidno, da vseh šest mAbs lahko inhibira B-celično proliferacijo, inducirano z gp39 in IL-4. mAbs 89-76 in 24-31 sta najbolj učinkovita pri inhibiranju inducirane B-celične proliferacije.
Nadalje ugotovimo sposobnost mAbs, da inhibira B-celično diferenciacijo, kar izmerimo z izdelavo Ig, inducirano s celicami T, aktiviranimi z anti-CD3, in IL-2. Očiščeni IgD+ humanih celic B pripravimo s pozitivnim izbiranjem s FACS in nato kultiviramo s humanimi celicami T, aktiviranimi z anti-CD3 (obdelane z mitomicinom C), in IL-2 šest dni v prisotnosti ali odsotnosti očiščenih monoklonskih protiteles anti-gp39 z dozami med 0 in 10/tg/ml. Izdelavo IgM, IgG in IgA ugotovimo z ELISO na dan 6. Iz rezultatov (prikazano spodaj v tabeli 1) je razvidno, da vseh 6 protiteles lahko inhibira B-celično diferenciacijo, odvisno od celic T, kot izmerimo z izdelavo IgM, IgG in IgA.
Tabela 1
Izdelava imunoglobul ina mAb_ug/ml_IgM_IgG_IgA
ni - 17500 6710 4471
4D9-8 0,1 4813 2130 2819
1,0 4394 2558 1519
10,0 1081 389 398
4D9-9 0,1 3594 919 1731
1,0 2659 1233 1606
10,0 374 448 266
24-31 0,1 3863 981 344
1,0 1287 314 165
10,0 1120 596 23
24-43 0,1 6227 4132 432
1,0 3193 2130 192
10,0 7021 1232 1081
89-76 0,1 1,0 10,0 3783 2180 818 1069 352 551 344 171 19
89-79 0,1 9763 1924 3021
1,0 2314 460 156
• 10,0 183 135 434
Da ugotovimo učinek anti-gp39 mAbs na odzive celice T, mAbs vključimo v reakcije standardnih pomešanih limfocitov (MLR). 300 000 limfocitov humane periferne krvi (odzivnik = R) kultiviramo s 100 000 obsevanih limfocitov alogenske periferne krvi (stimulator = S) v prisotnosti ali odsotnosti anti-gp39 mABs (10 Mg/ml). Kulture izpostavimo pulziranju s 3H-timidinom na dneve 4, 5 ali 6 in zberemo 18 ur kasneje. Vseh šest mAb antihumanega gp39 inhibira alospecifične odzive, kot izmerimo z MLR (na sl. 7 je reprezentativni primer, ki prikazuje inhibiranje alospecifičnih odzivov, kadar so R in S inkubirani v prisotnosti 24-31 ali 89-76; CTLA4imunoglobulinski fuzijski protein in anti-CD28 mAb uporabimo kot pozitivni kontroli).
Da določimo ali šest mAb spozna različne etitope na molekuli humanega gp39, izvedemo navzkrižne blokirne poskuse. Aktivirane humane PBL najprej blokiramo z vsakim od šestih mAb (25 Mg/ml nekonjugiranega protitelesa). Celice izperemo in nato obarvamo z 10 Mg/ml protitelesa, konjugiranega z biotinom, nato pa izpostavimo reakciji z avidinom, konjugiranim s fitoeritrinom (PE-Av). Barvanje celic s PE-Av analiziramo s FACS. Rezultati so prikazani spodaj v tabeli 2.
Tabela 2
Blokirni_Barvilno protitelo
Ab 4D9-8 4D9-9 24-31 24-43 89-76 89-79
ni +++ +++ ++++ ++++ ++++ ++++
4D9-8 ND - ++++ ++++ +++ +++
4D9-9 +++ ND +++ ++++ +++ · +++
24-31 + + ND +++ ++ ++
24-43 + + +++ ND ++ +
89-76 + + +++ +++ ND +++
89-79 + ++ +++ +++ +++ ND
Intenziteta barvanja in odstotki pozitivnih celic so prikazani s simbolom + ( + + + + = MI > 200; + + + = MI > 125; + + = MI >50; + = MI > 25; - = ni obarvanja nad ozadjem). ND = ni določeno.
Vsa protitelesa blokirajo vezavo CD40Ig na aktivirana humana PBL. Vendar pa je iz podatkov, prikazanih v tabeli 2, jasno razvidna odpoved nekaterih protiteles za blokiranje vezave drugih protiteles na aktivirane humane PBL, kar navaja k temu, da le-ta spoznajo epitope na molekulah humanega gp39.
Hibridoma 89-76 in 24-31, ki izdelujeta protitelesa 89-76 in 24-31, sta bila deponirana po predpisih budimpeštanske pogodbe pri American Type Culture Collection, Parklawn Drive, Rockville, Md., 2. septembra 1994. Za hibridom 89-76 je določena ATCC vpisna št. HB11712 za hibridom 24-31 pa ATCC vpisna št. HB11712.
Poskus 3 - Protitelesa, usmerjena proti mišjemu gp39
V eni izvedbi v smislu izuma je antagonist gp39 monoklonsko protitelo antimišjega gp39, MRI. Naslednji postopek uporabimo, da izdelamo monoklonsko protitelo MRI, ki ga lahko uporabimo, da izdelamo druga protitelesa, usmerjena proti gp39.
Hrčke imuniziramo intraperitonealno s 5x10*’ aktiviranih celic Thl (d 1,6) v tedenskih intervalih 6 tednov. Ko je serumski titer proti murinemu Thl večji od približno 1:10
000, izvedemo zlitje celic s polietilen glikolom z uporabo splenocitov imunega hrčka in NS-1. Supernatant iz vdolbinic, ki vsebujejo rastoče hibridome, selekcioniramo s pretočno citometrijo na počivajočih in aktiviranih Thl. Poseben hibridom, ki izdela Mab, ki selektivno spozna aktivirane Th, nadalje testiramo in subkloniramo, da izvedemo MRI. MRI izdelamo v ascitesu in očistimo z ionsko izmenjalno HPLC. Hibridom MRI je deponiran pri American Type Culture Collection pod vpisno številko HB11048.
Ekvivalenti
Strokovnjaki bodo spoznali oz. z lahkoto določili le na osnovi rutinskega eksperimentiranja mnogo ekvivalentov specifičnih izvedb predloženega izuma, opisanih tukaj. Takšni ekvivalenti so zajeti v predloženih zahtevkih. Vsebine vseh referenc in objavljenih patentnih prijav, citiranih vseskozi v prijavi, so vključene tukaj z referenco.

Claims (51)

1. Farmacevtski sestavek za induciranje T-celične tolerance za tkivo ali organ dajalca v prejemniku tkiva ali organa, označen s tem, da obsega:
a) alogensko ali ksenogensko celico, ki izraža vsaj en antigen dajalca in ki ima ligand na celični površini, ki deluje vzajemno z receptorjem na površini prejemnikove celice T, ki posreduje kontaktno odvisno pomočniško efektorsko funkcijo in
b) antagonista receptorja na površini celice T, ki inhibira vzajejnno delovanje liganda z receptorjem.
2. Farmacevtski sestavek po zahtevku 1, označen s tem, da je receptor na površini prejemnikove celice T gp39.
3. Farmacevtski sestavek po zahtevku 2, označen s tem, da je antagonist protitelo anti-gp39.
4. Farmacevtski sestavek po zahtevku 3, označen s tem, da je protitelo anti-gp39 monoklonsko protitelo.
5. Farmacevtski sestavek po zahtevku 3, označen s tem, da je protitelo anti-gp39 protitelo antihumanega gp39.
6. Farmacevtski sestavek po zahtevku 4, označen s tem, protitelo MRI.
da je monoklonsko
7. Farmacevtski sestavek po zahtevku 4, označen protitelo kimerno monoklonsko protitelo.
8. Farmacevtski sestavek po zahtevku 4, označen protitelo humanizirano monoklonsko protitelo.
9. Farmacevtski sestavek po zahtevku 1, označen ksenogenska celica limfoidna celica.
tem, da je monoklonsko tem, da je monoklonsko tem, da je alogenska ali
10. Farmacevtski sestavek po zahtevku 9, označen s tem, da limfoidno celico predstavlja celica B.
11. Farmacevtski sestavek po zahtevku 10, označen s tem, da je celica B počivajoča celica B.
12. Farmacevtski sestavek po zahtevku 1, označen s tem, da tkivo ali organ obsega pankreasne otočke.
13. Farmacevtski sestavek po zahtevku 1, označen s tem, da tkivo ali organ izberemo iz skupine, ki jo sestavljajo jetra, ledvica, srce, pljuča, koža, mišice, nevronalno tkivo, želodec in črevesja.
14. Farmacevtski sestavek za induciranje T-celične tolerance za tkivo ali organ dajalca v prejemniku tkiva ali organa, označen s tem, da obsega:
a) alogensko ali ksenogensko celico, ki izraža vsaj en antigen dajalca, in
b) ligand, ki veže gp39.
15. Farmacevtski sestavek po zahtevku 14, označen s tem, da je ligand, ki veže gp39, protitelo anti-gp39.
16. Farmacevtski sestavek po zahtevku 15, označen s tem, da je protitelo antigp39 protitelo antihumanega gp39.
17. Farmacevtski sestavek po zahtevku 15, označen s tem, da je protitelo antigp39 MRI.
18. Farmacevtski sestavek po zahtevku 15, označen s tem, da je protitelo antigp39 monoklonsko protitelo.
19. Farmacevtski sestavek po zahtevku 18, označen s tem, da je monoklonsko protitelo kimerno monoklonsko protitelo.
20. Farmacevtski sestavek po zahtevku 18, protitelo humanizirano monoklonsko protitelo.
označen s tem, da je monoklonsko
21. Farmacevtski sestavek po zahtevku 14, označen s tem, da je ligand, ki veže gp39, topen ligand gp39.
22. Farmacevtski sestavek po zahtevku 21, označen s tem, da je topen ligand gp39 fuzijski protein CD40.
23. Farmacevtski sestavek po zahtevku 14, označen s tem, da je alogenska ali ksenogenska celica limfoidna celica.
24. Farmacevtski sestavek po zahtevku 23, označen s tem, da limfoidno celico predstavlja celica B.
25. Farmacevtski sestavek po zahtevku 24, označen s tem, da je celica B počivajoča celica B.
26. Farmacevtski sestavek po zahtevku 14, označen s tem, da tkivo ali organ obsega pankreasne otočke.
27. Farmacevtski sestavek po zahtevku 14, označe n s tem, da tkivo ali organ izberemo iz skupine, ki jo sestavljajo jetra, ledvica, srce, pljuča, koža, mišice, nevronalno tkivo, želodec in črevesja.
28. Farmacevtski sestavek za zdravljenje diabetesa, označen s tem, da obsega:
a) alogensko ali ksenogensko celico, ki izraža vsaj en antigen dajalca
b) ligand, ki veže gp39, in
c) celice pankreasnih otočkov dajalca.
29. Farmacevtski sestavek po zahtevku 28, označen s tem, da je ligand, ki veže gp39, monoklonsko protitelo.
30. Farmacevtski sestavek po zahtevku 29, označen s tem, da monoklonsko protitelo veže humani gp39.
31. Farmacevtski sestavek po zahtevku 29, označen s tem, da je monoklonsko protitelo kimerno protitelo.
32. Farmacevtski sestavek po zahtevku 29, označen s tem, da je monoklonsko protitelo humanizirano protitelo.
33. Farmacevtski sestavek po zahtevku 28, označen s tem, daje ligand, ki veže gp39, topen.
34. Farmacevtski sestavek po zahtevku 33, označen s tem, da je topen ligand fuzijski protein CD40.
35. Farmacevtski sestavek po zahtevku 28, označen s tem, da je alogenska ali ksenogenska celica limfoidna celica.
36. Farmacevtski sestavek po zahtevku 35, označen s tem, da limfoidno celico predstavlja celica B.
37. Farmacevtski sestavek po zahtevku 36, označen s tem, da je celica B počivajoča celica B.
38. Farmacevtski sestavek za induciranje T-celične tolerance za tkivo ali organ dajalca v prejemniku tkiva ali organa, označen s tem, da obsega:
a) alogensko celico dajalca in
b) protitelo anti-gp39.
39. Farmacevtski sestavek po zahtevku 38, označen s tem, da je protitelo anti-gp39 monoklonsko protitelo.
40. Farmacevtski sestavek po zahtevku 39, označen s tem, da monoklonsko protitelo predstavlja protitelo antihumanega gp39.
41. Farmacevtski sestavek po zahtevku 39, označen s tem, da je monoklonsko protitelo MRI.
42. Farmacevtski sestavek po zahtevku 39, označen s tem, da je monoklonsko protitelo kimerno monoklonsko protitelo.
43. Farmacevtski sestavek po zahtevku 39, označen s tem, da je monoklonsko protitelo humanizirano monoklonsko protitelo.
44. Farmacevtski sestavek po zahtevku 38, označen s tem, da je alogenska celica dajalca limfoidna celica.
45. Farmacevtski sestavek po zahtevku 44, označen s tem, da limfoidno celico predstavlja celica B.
46. Farmacevtski sestavek za induciranje T-celične tolerance za tkivo ali organ dajalca v prejemniku tkiva ali organa, označen s tem, da uporabimo ligand, ki veže gp39.
47. Farmacevtski sestavek po zahtevku 46, označen s tem, daje ligand protitelo antigp39.
48. Farmacevtski sestavek po zahtevku 47, označen s tem, da je protitelo monoklonsko protitelo.
49. Farmacevtski sestavek po zahtevku 48, označen s tem, da je monoklonsko protitelo kimerno monoklonsko protitelo.
50. Farmacevtski sestavek po zahtevku 48, označen s tem, da je monoklonsko protitelo humanizirano monoklonsko protitelo.
51. Farmacevtski sestavek po zahtevku 46, označen s tem, daje ligand topen fuzijski protein CD40.
SI9520057A 1994-04-25 1995-04-25 Postopki za induciranje T-celične tolerance za presadek tkiva ali organa SI9520057A (sl)

Applications Claiming Priority (2)

Application Number Priority Date Filing Date Title
US08/234,987 US5683693A (en) 1994-04-25 1994-04-25 Method for inducing T cell unresponsiveness to a tissue or organ graft with anti-CD40 ligand antibody or soluble CD40
PCT/US1995/004832 WO1995028957A2 (en) 1994-04-25 1995-04-25 Methods for inducing t cell tolerance to a tissue or organ graft

Publications (1)

Publication Number Publication Date
SI9520057A true SI9520057A (sl) 1998-06-30

Family

ID=22883593

Family Applications (1)

Application Number Title Priority Date Filing Date
SI9520057A SI9520057A (sl) 1994-04-25 1995-04-25 Postopki za induciranje T-celične tolerance za presadek tkiva ali organa

Country Status (34)

Country Link
US (4) US5683693A (sl)
EP (2) EP1530973A3 (sl)
JP (1) JP2974415B2 (sl)
KR (1) KR100468330B1 (sl)
CN (1) CN1134266C (sl)
AP (1) AP764A (sl)
AT (1) ATE288281T1 (sl)
AU (1) AU710925B2 (sl)
BG (1) BG62121B1 (sl)
BR (1) BR9507509A (sl)
CA (1) CA2188672A1 (sl)
CZ (1) CZ291266B6 (sl)
DE (1) DE69533984T2 (sl)
DK (1) DK0757557T3 (sl)
EE (1) EE03516B1 (sl)
ES (1) ES2237757T3 (sl)
FI (1) FI118792B (sl)
GE (1) GEP20022648B (sl)
HU (1) HU221752B1 (sl)
IS (1) IS2118B (sl)
LT (1) LT4309B (sl)
LV (1) LV11785B (sl)
MD (1) MD1444B2 (sl)
NO (2) NO319787B1 (sl)
NZ (1) NZ284905A (sl)
OA (1) OA10591A (sl)
PL (1) PL180031B1 (sl)
PT (1) PT757557E (sl)
RO (1) RO114743B1 (sl)
RU (1) RU2169009C2 (sl)
SI (1) SI9520057A (sl)
SK (1) SK136996A3 (sl)
UA (1) UA44892C2 (sl)
WO (1) WO1995028957A2 (sl)

Families Citing this family (41)

* Cited by examiner, † Cited by third party
Publication number Priority date Publication date Assignee Title
US5474771A (en) 1991-11-15 1995-12-12 The Trustees Of Columbia University In The City Of New York Murine monoclonal antibody (5c8) recognizes a human glycoprotein on the surface of T-lymphocytes, compositions containing same
US7070777B1 (en) * 1991-11-15 2006-07-04 The Trustees Of Columbia University In The City Of New York Method for inhibiting inflammation with an antibody that binds the 5C8 protein
US6472510B1 (en) 1992-02-14 2002-10-29 Bristol-Myers Squibb Company CD40 receptor ligands
CN100341896C (zh) * 1993-09-02 2007-10-10 达特茅斯学院理事 抗gp39抗体及其应用
ZA946765B (en) * 1993-09-02 1996-02-15 Dartmouth College Methods of prolonged suppression of humoral immunity
US5683693A (en) * 1994-04-25 1997-11-04 Trustees Of Dartmouth College Method for inducing T cell unresponsiveness to a tissue or organ graft with anti-CD40 ligand antibody or soluble CD40
US5876950A (en) * 1995-01-26 1999-03-02 Bristol-Myers Squibb Company Monoclonal antibodies specific for different epitopes of human GP39 and methods for their use in diagnosis and therapy
US6440418B1 (en) 1995-11-07 2002-08-27 Idec Pharmaceuticals Corporation Methods of treating autoimmune diseases with gp39-specific antibodies
US6001358A (en) 1995-11-07 1999-12-14 Idec Pharmaceuticals Corporation Humanized antibodies to human gp39, compositions containing thereof
US6340459B1 (en) 1995-12-01 2002-01-22 The Trustees Of Columbia University In The City Of New York Therapeutic applications for the anti-T-BAM (CD40-L) monoclonal antibody 5C8 in the treatment of reperfusion injury in non-transplant recipients
IL125928A (en) * 1996-03-20 2002-11-10 Bristol Myers Squibb Co The use of soluble ligands that react with CTLA4, B7, CD40, gp39 and / or CD28 for the preparation of pharmaceutical preparations
BR9807471A (pt) * 1997-01-10 2000-03-21 Biogen Inc Uso do composto anti-cd40l
ATE339966T1 (de) * 1997-06-20 2006-10-15 Biogen Idec Inc Cd154-blockadetherapie der pankreasinselzelltransplantation bei primaten
EP1754490A3 (en) * 1997-06-20 2010-01-20 Biogen Idec MA Inc. CD 154 blockage therapy for pancreatic islet tissue transplantation in primates
US20050031611A1 (en) * 1998-05-08 2005-02-10 Beth Israel Deaconess Medical Center Transplant tolerance by costimulation blockade and T-cell activation-induced apoptosis
WO2000006178A1 (en) * 1998-07-30 2000-02-10 Regents Of The University Of Minnesota EX VIVO TREATMENT OF ALLOGENEIC AND XENOGENEIC T-CELLS WITH gp39 ANTAGONISTS
US20020199218A1 (en) * 1999-08-19 2002-12-26 Daphne Goring Proline-rich extensin-like receptor kinases
RU2162297C1 (ru) * 1999-11-25 2001-01-27 Камакин Владислав Владимирович Способ индивидуального подбора оптимального питания человека
WO2001079555A2 (en) 2000-04-14 2001-10-25 Millennium Pharmaceuticals, Inc. Roles of jak/stat family members in tolerance induction
AU2001261585B2 (en) 2000-05-12 2006-08-31 Beth Israel Deaconess Medical Center, Inc. Compositions and methods for achieving immune suppression
EP1289554A4 (en) * 2000-06-02 2004-05-26 Univ Minnesota IMMUNOTHERAPEUTIC PROCESS FOR PREVENTING REJECTION OF ISLAND CELLS
EP1299542A2 (en) * 2000-06-06 2003-04-09 Idec Pharmaceuticals Corporation Non-agonistic antibodies to human gp39, compositions containing, and therapeutic use thereof
DE60135029D1 (de) 2000-07-03 2008-09-04 Bristol Myers Squibb Co Verwendung von löslichen ctla4-mutanten zur behandlung von rheumatoider arthritis
US20040022787A1 (en) 2000-07-03 2004-02-05 Robert Cohen Methods for treating an autoimmune disease using a soluble CTLA4 molecule and a DMARD or NSAID
CA2364983A1 (en) * 2000-12-13 2002-06-13 John R. Coleman Nucleic acid molecules and polypeptides for catabolism of abscisic acid
WO2002078743A1 (en) * 2001-02-16 2002-10-10 University Of Rochester Compositions and methods for reducing tranfusion reactions
US7556807B2 (en) 2001-02-20 2009-07-07 Kane Biotech, Inc. Signal peptides, nucleic acid molecules and methods for treatment of caries
US7597895B2 (en) * 2001-02-20 2009-10-06 The Governing Council Of The University Of Toronto Signal peptides, nucleic acid molecules and methods for treatment of caries
DK1397153T3 (da) 2001-05-23 2008-05-26 Bristol Myers Squibb Co Fremgangsmåde til beskyttelse af allogent ö-celle-transplantat ved anvendelse af oplöselige CTLA4-mutantmolekyler
US7498171B2 (en) 2002-04-12 2009-03-03 Anthrogenesis Corporation Modulation of stem and progenitor cell differentiation, assays, and uses thereof
JP2006512895A (ja) * 2002-06-28 2006-04-20 ドマンティス リミテッド リガンド
WO2005006949A2 (en) * 2003-07-07 2005-01-27 Wagner David H Methods for predicting development of auto-immune diseases and treatment of same
US7563443B2 (en) 2004-09-17 2009-07-21 Domantis Limited Monovalent anti-CD40L antibody polypeptides and compositions thereof
EP1795587A1 (en) * 2005-12-07 2007-06-13 Schuler, Gerold, Prof. Dr. Method for the direct culture of dendritic cells without a preceding centrifugation step
ES2530637T3 (es) * 2006-03-02 2015-03-04 Alexion Pharma Inc Prolongación de la supervivencia de un aloinjerto por inhibición de la actividad del complemento
FR2934140B1 (fr) * 2008-07-25 2010-09-03 Seb Sa Couvercle d'appareil electromenager de cuisson comportant un sous-ensemble de filtration
WO2010148501A1 (en) 2009-06-26 2010-12-29 Soricimed Biopharma Inc. Soricidin derived peptides and methods for the detection of trpv-6 cancers and drug delivery
WO2013013708A1 (en) 2011-07-26 2013-01-31 Fundació Institut D'investigació Biomèdica De Bellvitge Treatment of acute rejection in renal transplant
KR102656470B1 (ko) 2014-12-10 2024-04-09 리전츠 오브 더 유니버스티 오브 미네소타 질환을 치료하기 위한 유전적으로 변형된 세포, 조직 및 장기
RU2580640C1 (ru) * 2014-12-25 2016-04-10 Федеральное государственное бюджетное учреждение "Федеральный научный центр трансплантологии и искусственных органов имени академика В.И. Шумакова" Министерства здравоохранения Российской Федерации Способ профилактики гуморального отторжения при аво-несовместимой трансплантации печени детям раннего возраста
RU2688172C1 (ru) * 2018-04-05 2019-05-20 Государственное бюджетное учреждение здравоохранения Московской области "Московский областной научно-исследовательский клинический институт им. М.Ф. Владимирского" (ГБУЗ МО МОНИКИ им. М.Ф. Владимирского) Способ профилактики отторжения трансплантата трупной почки

Family Cites Families (13)

* Cited by examiner, † Cited by third party
Publication number Priority date Publication date Assignee Title
EP0585963A1 (en) * 1989-05-23 1994-03-09 Otsuka Pharmaceutical Co., Ltd. Monoclonal antibodies to CMP-170 antigen on activated endothelial cells
US5690933A (en) * 1989-05-31 1997-11-25 Glaxo Wellcome Inc. Monoclonal antibodies for inducing tolerance
AU661360B2 (en) * 1991-10-25 1995-07-20 Immunex Corporation Novel cytokine
US5474771A (en) * 1991-11-15 1995-12-12 The Trustees Of Columbia University In The City Of New York Murine monoclonal antibody (5c8) recognizes a human glycoprotein on the surface of T-lymphocytes, compositions containing same
IL104684A0 (en) * 1992-02-14 1993-06-10 Bristol Myers Squibb Co The cd40cr receptor and ligands therefor
WO1994004570A1 (en) * 1992-08-21 1994-03-03 Schering Corporation Cd40 ligand, anti cd40 antibodies, and soluble cd40
US5540926A (en) * 1992-09-04 1996-07-30 Bristol-Myers Squibb Company Soluble and its use in B cell stimulation
US5597563A (en) * 1992-09-04 1997-01-28 Beschorner; William E. Method induction of antigen-specific immune tolerance
CA2109398A1 (en) * 1992-10-30 1994-05-01 Alejandro A. Aruffo Extracellular matrix receptor ligands that modulate leukocyte function
CN100341896C (zh) * 1993-09-02 2007-10-10 达特茅斯学院理事 抗gp39抗体及其应用
ZA946765B (en) * 1993-09-02 1996-02-15 Dartmouth College Methods of prolonged suppression of humoral immunity
US5869049A (en) * 1993-09-02 1999-02-09 Trustees Of Dartmouth College Methods of inducing T cell unresponsiveness to bone marrow with gp39 antagonists
US5683693A (en) 1994-04-25 1997-11-04 Trustees Of Dartmouth College Method for inducing T cell unresponsiveness to a tissue or organ graft with anti-CD40 ligand antibody or soluble CD40

Also Published As

Publication number Publication date
BG62121B1 (bg) 1999-03-31
RO114743B1 (ro) 1999-07-30
KR100468330B1 (ko) 2005-12-30
ES2237757T3 (es) 2005-08-01
US5683693A (en) 1997-11-04
AU710925B2 (en) 1999-09-30
FI964272A (fi) 1996-12-19
BR9507509A (pt) 1997-02-02
DK0757557T3 (da) 2005-05-23
WO1995028957A2 (en) 1995-11-02
IS2118B (is) 2006-06-15
JP2974415B2 (ja) 1999-11-10
MD970009A (en) 1999-01-31
US6375950B1 (en) 2002-04-23
EP0757557A1 (en) 1997-02-12
CZ312596A3 (en) 1997-03-12
RU2169009C2 (ru) 2001-06-20
SK136996A3 (en) 1999-01-11
EP1530973A2 (en) 2005-05-18
DE69533984T2 (de) 2006-04-27
PL180031B1 (pl) 2000-12-29
IS4378A (is) 1996-10-22
EP1530973A3 (en) 2006-12-27
CZ291266B6 (cs) 2003-01-15
NZ284905A (en) 2004-10-29
EE03516B1 (et) 2001-10-15
UA44892C2 (uk) 2002-03-15
AU2358595A (en) 1995-11-16
NO20051182L (no) 1996-12-23
FI118792B (fi) 2008-03-31
AP9600906A0 (en) 1997-01-31
US7501124B2 (en) 2009-03-10
CA2188672A1 (en) 1995-11-02
DE69533984D1 (de) 2005-03-10
AP764A (en) 1999-09-16
WO1995028957A3 (en) 1995-11-23
LV11785A (lv) 1997-06-20
LT4309B (lt) 1998-03-25
LV11785B (en) 1998-02-20
LT96165A (en) 1997-11-25
EE9600162A (et) 1997-06-16
CN1150760A (zh) 1997-05-28
EP0757557B1 (en) 2005-02-02
HU221752B1 (hu) 2002-12-28
FI964272A0 (fi) 1996-10-23
JPH09512271A (ja) 1997-12-09
US20050152897A1 (en) 2005-07-14
NO319787B1 (no) 2005-09-12
MD1444B2 (ro) 2000-04-30
ATE288281T1 (de) 2005-02-15
CN1134266C (zh) 2004-01-14
PL317022A1 (en) 1997-03-03
US5902585A (en) 1999-05-11
BG100991A (en) 1998-01-30
NO964440D0 (no) 1996-10-18
OA10591A (en) 2002-07-15
GEP20022648B (en) 2002-03-25
NO964440L (no) 1996-12-23
PT757557E (pt) 2005-05-31
HU9602924D0 (en) 1996-12-30
HUT76091A (en) 1997-06-30

Similar Documents

Publication Publication Date Title
EP0757557B1 (en) Methods for inducing t cell tolerance to a tissue or organ graft
US6312692B1 (en) Method of treating graft-versus-host disease with anti-GP39 antibodies and bone marrow cells
KR100353639B1 (ko) 항원-특이적t세포의내성을유도하는방법
US20010033840A1 (en) Methods for inducing T cell tolerance to a tissue or organ graft
WO2001000679A2 (en) Methods for inducing t cell non-responsiveness to a tissue or organ graft
MXPA96005051A (en) Methods to induce tolerance to t cells for a tissue grafting uórg