SI9700284A - Sušilna naprava - Google Patents

Abstract

Sušilna naprava, zlasti za sušenje lesa oz. polizdelkov iz lesa, npr. rezanega lesa in vsekakor tudi furnirja, kot tudi podobnih predmetov, naj bi bila učinkovita, energetsko racionalna in torej ekonomična. Glede na vrsto vsakokrat za sušenje predvidenega lesa, njegove izmere in pričakovano vlažnost sušenega lesa glede na namen njegove nadalnje uporabe naj bi bilo v taisti napravi možno vselej zagotoviti učinkovitost, vsakokratnim atmosferskim pogojem ustrezen in optimalen režim prestopa vlage s sušečega se lesa na razpoložljiv zračni tok, s čimer naj bi bila zagotovljena tudi ustrezna kakovost sušenega lesa. Vsaj ena od sten (11, 12, 13, 14) ohišja (1), je opremljena s primerno velikimi vrati (131), skozi katera je možno v komoro, natančneje v notranjost ohišja (1), dovažati les, predviden za sušenje. Razen tega je ena od prečnih sten (11, 12), v danem primeru stena (11), opremljena z loputo (111). Pod zaslonom (3), proti kateremu je sicer zavihtljiva omenjena loputa (111), je v območju med dnom (101) ohišja (1) in z loputo (111) opremljeno prečno steno (11) sušilne naprave s tem na voljo sušilna celica (6) zadostne prostornine in dovolj velike tlorisne površine, da je možno vanjo namestiti vsaj eno, prednostno pa več sušilnih ogrodij (5) z nanje naloženimi kosi lesa, predvidenega za sušenje, pri čemer je vsako od ogrodij (5) opremljeno ne le z vertikalnimi distančniki (51), marveč tudi s horizontalnimi distančniki (52), po potrebi pa še z vmesnimi horizontalnimi distančniki (51').ŕ

Description

Predmet pričujočega izuma je sušilna naprava, zlasti za sušenje lesa oz. polizdelkov iz lesa, npr. rezanega lesa in vsekakor tudi furnirja, kot tudi podobnih predmetov.

Namen izuma je zasnovati učinkovito, energetsko racionalno in torej ekonomično sušilno napravo, zlasti sušilno komoro, katere zasnova naj bi bila kompleksna v tem smislu, da bi bilo glede na vrsto vsakokrat za sušenje predvidenega lesa, njegove izmere in pričakovano vlažnost sušenega lesa glede na namen njegove nadaljnje uporabe v taisti napravi oz. sušilni celici možno vselej zagotoviti učinkovit, vsakokratnim atmosferskim pogojem ustrezen in optimalen režim prestopa vlage s sušečega se lesa na razpoložljiv zračni tok, s čimer naj bi bila zagotovljena tudi bistveno izboljšana kakovost sušenega lesa glede na deformacije in strukturne spremembe lesa, razen tega pa naj bi bila tovrstna sušilna naprava po možnosti tudi prostorsko/volumsko karseda racionalna, in sicer prednostno vse do te stopnje, da bi bila lahko na voljo tudi v mobilni izvedbi, zlasti vgrajena v transportni kontejner standardnih izmer, ki ga je v splošnem brez težav možno prevažati z razpoložljivimi prevoznimi sredstvi v mednarodnem transportu.

Rastoče drevo vsebuje razmeroma veliko količino vode oz. vlage, ki tudi po sečnji ostane v lesu. Pri tem imajo različne vrste dreves v splošnem različno stopnjo vode, vlažnost pa je odvisna tudi od podnebja, klimatskih pogojev in tudi trenutnih atmosferskih pogojev. Razen tega je znano, da les vsebuje takoimenovano prosto vodo in tudi takoimenovano vezano vodo, ki je vsebovana v samem lesnem tkivu oz. celicah. Po drugi strani pa je pri gospodarski predelavi lesa v različne namene zahtevana čimvečja uniformnost in ustrezna kakovost izhodiščne surovine in torej med drugim tudi natančno opredeljena in vnaprej določena vlažnost. Zato je potrebno v veliki večini primerov pred nadaljnjo predelavo les primemo sušiti, pri čemer je potrebno bdeti nad spremenljivimi lastnostmi lesa, in sicer tako nad vsebnostjo vlage kot tudi ostalimi lastnostmi lesa, vključno z oblikovnimi odstopanji. Brez nadaljnjega pa predstavlja bistven element gospodarske predelave lesa tudi ekonomičnost samega procesa sušenja.

Zahvaljujoč stalno spreminjajočim se vremenskim vplivom ter s tem povezanimi temperaturnim spremambam je možno les ali podobne predmete na dokaj enostaven način sušiti tudi na prostem. Takoimenovano naravno sušenje je splošno znano in ima zlasti pri lesu ob stalnem zagotavljanju ugodnih pogojev lahko za posledico razmeroma dobro kakovost sušenega lesa. To velja predvsem za razrezan les. Vendar pa je treba upoštevati, da je naravno sušenje lesa izjemno dolgotrajen proces, ki traja vsaj nekaj mesecev, običajno pa več kot leto dni, pri nekaterih vrstah lesa celo tudi več let. Pri tem se zahteva skladiščenje večjih količin lesa, zloženega v primernih skladovnicah, na ustrezni lokaciji, kjer je na voljo primerna naravna cirkulacija razmeroma suhega zraka, zadostna sončna toplota in podobno. Pri sušenju lesa je treba vedeti, da se vezana voda iz notranjosti lahko izloča na površino, od koder se jo navzame okoliški zrak in s tem suši les, edinole v primeru, če površina ni prekrita s plastjo vode ali celo snega ali drugih nečistoč. Zato je v naravi hitrost sušenja zelo odvisna od vremenskih pogojev in nanjo razen s pokrivanjem ali celo premeščanjem lesa oz. spreminjanjem lokacije skladovnic ni možno bistveno vplivati. Razen tega med sušenjem vseskozi tudi nedvomno obstaja tveganje, da les napadejo mikroorganizmi, glivice, plesni ali drugi škodljivci, npr. insekti. Čim dlje traja sušenje, toliko večje je tveganje. Glede na razporeditev posameznih kosov v skladovnicah je sušenje lahko tudi dokaj neenakomerno, kar se lahko odraža npr. tudi v deformacijah, namreč oblikovnih spremembah, npr. krivljenju in celo zvijanju kosov lesa. Na površini skladovnice nahajajoč se les je namreč dosti bolj izpostavljen neposrednim atmosferskim vplivom od tistega, ki se nahaja v notranjosti skladovnice. Razen tega je vsak kos lesa v skladovnici (npr. tram ali deska) na določenih površinah bolj izpostavljen atmosferskim vplivom kot njegova sredica. Problem deformacij med sušenjem pa je prav tako ali včasih celo še bolj pereč pri kosih lesa, razrezanega na manjše dimenzije, zlasti na manjšo debelino, npr. pri furnirju. Končna vlažnost sušenega lesa oz. njegove sredice je po določenem času sušenja odvisna predvsem od tega, kakšnim vremenskim pogojem je bil sušeč se les izpostavljen ter je v splošnem ni možno povsem natančno opredeliti oz. kakorkoli vnaprej določiti. Pri lesu, predvidenem za nadaljnjo industrijsko predelavo je torej nemogoče natančno planirati proizvodnjo, razen seveda v primeru dragega in neekonomičnega kopičenja zalog vhodnih surovin. Temu primemo so tudi ekonomski učinki pri predelavi lesa, odvisni od naravnega sušenja, v večini primerov razmeroma neugodni, še zlasti takrat, kadar zaradi nezadostnih zalog sušenega lesa predelujejo nezadostno ali neustrezno sušen les, kar ponavadi povzroči neustrazno kakovost končnega izdelka. Po drugi strani seveda drži, da za sušenje na prostem ne potrebujemo npr. električne energije, vendar pa je polega opisanih rizikov v zvezi s kakovostjo lesa vsekakor potreben tudi velik skladiščni prostor, po drugi strani pa je vezava denarnih sredstev za daljše obdobje od sečnje lesa do prodaje sušenega lesa oz. celo končnega izdelka nedvomno prav tako pomemben dejavnik, ki lahko usodno vpliva na stroške predelave in s tem na uspešnost poslovanja oz. konkurenčnost na trgu. Znani so sicer tudi poskusi, da bi tudi na prostem proces sušenja pospešili z namestitvijo aksialnih ventilatorjev v bližino skladovnic. V obdobju vlažnega vremena je sušenje lesa z vlažnim zrakom seveda neučinkovito, pa tudi sicer zaradi razmeroma velikih stroškov električne energije tak ukrep v bistvu ne pomeni rešitve, ki bi lahko kakorkoli bistveno spremenila odnos med prej naštetimi prednostmi in pomanjkljivosti naravnega sušenja lesa.

V izogib navedenim pomanjkljivostim in torej z namenom skrajšanja časa sušenja so bile razvite naprave za sušenje oz. sušilnice. Le-teh je veliko vrst, njihov namen pa je čim hitrejše in čimbolj učinkovito sušenje lesa ob še sprejemljivi ekonomičnosti samega procesa. V osnovi gre za dve vrsti sušilnic, pri čemer so v eni skupini takoimenovane sušilne komore, v drugi pa sušilne linije. Obe vrsti doslej znanih naprav obsegata praviloma na licu mesta nameščene, nemobilne naprave. Pri prvih les namestijo v vsakokrat razpoložljivo komoro, v kateri spreminjajo fizikalne pogoje (temperaturo, vlažnost ter masni oz. volumski pretok pretok zraka in podobno) in dosežejo postopno sušenje lesa. Pri sušilnih linijah les s pomočjo ustreznih transportnih naprav transportirajo vzdolž postrojenja, v katerem so na različnih mestih na voljo različni fizikalni pogoji, tako da med transportom lesa vzdolž postrojenja postopoma spet dosežejo ustrezno sušenje lesa. Sušilne komore so cenejše, vendar je njihova zmogljivost praviloma manjša. Sušilne linije so zmogljivejše, vendar so običajno povezane tudi z obsežnejšimi investicijskimi vlaganji. Tako obstoječe oz. doslej znane sušilne komore kot tudi obstoječe oz. doslej znane sušilne linije pa imajo določene pomanjkljivosti, ki bodo podrobneje obravnavane v nadaljevanju in zlasti pri odločitvah glede postavitve sušilnih linij večkrat postavijo pod vprašaj smiselnost ogromnih vlaganj.

Nemara v tem tudi tiči razlog, da so sušilne linije pravzaprav razmeroma redko uporabljane in da v stroki prevladujejo sušilne komore.

Pri doslej znanih sušilnih komorah ali sušilnih linijah je sušenje lesa izvedljivo pri nizkih temperaturah (med 15°C in 45°C), srednjih temperaturah (med 45°C in 90°C) ali tudi pri razmeroma visokih temperaturah (med 90°C in 130°C), pri čemer je segrevanje lahko bodisi konvektivno, kontaktno, s sevanjem ali celo dielektrično.

Znane so npr. sušilne komore, v katere pred sušenjem s pomočjo ustreznih transportnih naprav, npr. vozičkov, pripeljejo skladovnico lesa. Zatem s pomočjo ventilatorjev, nameščenih bodisi na stropu sušilne komore ali redkeje tudi na drugih mestih v komori, ustvarijo strujanje zraka, ki pri določenih izvedbah poteka v prečni smeri komore,, pri drugih izvedbah v prečni smeri in v horizontalni ravnini, pri nekaterih nadaljnjih izvedbah pa v vzdolžni smeri.

Pri vseh prijavitelju doslej znanih izvedbah sušilnih linij in sušilnih komor in linij so transportne naprave pri sušilnih komorah ali linijah tako zasnovane, da med sušenjem omogočajo skladiščenje kar največje količine lesa na čim manjšem prostoru. Les je zložen v skladovnice, tako da so med posameznimi vrstami v skladovnici nameščeni distančni tramovi ali letve, s pomočjo katerih je ustvarjen določen razmik med kosi sušečega se lesa, ki naj bi bil vsaj tolikšen, da bi zračno strujanje lahko prodiralo skozi skladovnico vsaj v eni ravnini. Pri tem gre seveda za kompromis med velikostjo razmika in količino lesa, ki ga je možno naenkrat zložiti v skladovnico, primemo za sušenje v vsakokrat razpoložljivi komori. Razen tega se pri vseh doslej znanih komorah dogaja, da zrak karseda močno segrevajo, s čimer naj bi povečali intenzivnost sušenja. Ker se zrak ob dotiku z vlažnim lesom tudi sam hitro navlaži, ob nadaljnjem strujanju ob skladovnici ni zmožen prevzeti dodatne vlage. Tako se pogosto dogaja, da ventilatorji sicer omogočajo strujanje zraka, vendar z vlago v bistvu že nasičenega zraka, kar v bistvu pomeni zgolj neekonomično trošenje energije za pogon ventilatorjev in strujanje jalovega zračnega toka. Povrhu se dogaja, da vlaga iz segretega tako nasičenega zraka ob dotiku s hladnimi notranjimi stenami komore ali drugimi površinami kovinskih delov (npr. pogonskega agregata, transportnih naprav) kondenzira, pri čemer kondenzat ostaja v sušilnici kljub določeni izmenjavi zraka v komori. Tak kondenzat pa povrhu vsega ne sestoji zgolj iz vode, marveč tudi iz nekaterih drugih substanc, vsebovanih v lesni masi. Te substance imajo pri sušenju različnih vrst lesa različne lastnosti in so lahko tudi korozivne ali drugače kemično agresivne ali imajo drugačne škodljive učinke na samo komoro oz. tudi na proces v njej.

Tako je tudi v EP 0 170 648 Al opisana sušilnica, ki je namenjena za izvajanje enega od sodobnejših postopkov sušenja. Komora obsega toplotno izolirane in s parno zaporo opremljene stene. V komoro namestijo skladovnico rezanega lesa, pri čemer so posamezne vrste spet med seboj razmaknjene s tramovi oz. letvami. Sušilnica obsega ventilator, ki zagotavlja cirkulacijo zraka skozi takoimenovan ogrevalni register, zatem preko sušečega se lesa do takoimenovanega hladilnega registra. Iz sladnjega zrak nadaljuje kroženje spet do ogrevalnega registra ter mimo lesa spet do hladilnega registra. V območju ogrevalnega registra se zrak segreje, nakar lahko sprejme ustrezno količino vlage s sušečega se lesa, ki jo v območju hladilnega registra odda in se zatem osušen spet segreje v ogrevalnem registru. Dasiravno naj bi bilo na ta način ob manj intenzivnem segrevanju pri razmeroma nizkih temperaturah dosežen blažji, a kljub vsemu učinkovit režim sušenja, s čimer naj bi bile preprečene sicer neizogibne strukturne in površinske poškodbe lesa (npr. tkzv. koritavost, vdor celičnih sten oz. kolaps, tkzv. zaskoritev, obarvanost in

Ί podobno), je očitno, da vlaga in druge izločene substance iz sušečega se lesa ostajajo v komori. Iz doslej povedanega jasno izhaja, da bi bil tak način sušenja primeren kvečjemu za odstranjevanje vode oz. vlage iz predhodno dobro pripravljenega, zlasti iz vsaj deloma že sušenega lesa, pri čemer pa se seveda postavlja vprašanje racionalnosti postavitve celotne sušilnice zgolj za to takorekoč zadnjo fazo sušenja pred samo predelavo.

V splošnem namreč velja, daje - kadar uporabniki želijo iz komore odstraniti večjo količino vlage - potrebno segret zrak, nasičen z vlago, izločeno iz lesa, odvajati iz komore. S tem pa poleg vlage uhaja v okolico velika količina toplote, porabljene za segrevanje zraka. Energijska bilanca takega načina sušenja lesa je običajno porazna, do neke mere pa jo je možno ublažiti npr. z vgradnjo toplotne črpalke, pri čemer je seveda potrebno poskrbeti za ustrezen odvod kondenzata. Ko je vlaga iz lesa povečini že odstranjena, je izločanje kondenzata iz zraka z razmeroma nizko vsebnostjo vlage spet takorekoč neznatna, tako da v tej fazi naprava spet deluje takorekoč v prazno. Zato v splošnem tudi tak ukrep sam po sebi ne predstavlja zadovoljive rešitve problema.

Kadar pri obstoječih sušilnicah želijo doseči, da bi bila določena količina zraka zmožna sprejeti večjo količino vlage iz lesa in torej povečati učinkovitost sušenja, običajno skušajo segreti zrak - preden prite v stik s sušečim se lesom - na čim višjo temperaturo. Sušenje lesa je torej večfazen proces, ki obsega segrevanje lesa z odstranjevanjem meteorske vode ali celo ostankov ledu ali snega s površine, razen tega pa izločanje proste vode oz. vlage in izločanje vezane vode oz. vlage iz lesnega tkiva oz. samih celic. Pri različnih vrstah lesa je tudi režim sušenja vključno z intenzivnostjo pri posameznih fazah lahko povsem različen. Določene vrste lesa (npr. topol) vsebujejo bistveno večji delež vlage kot druge vrste lesa.

Tako je pri odvajanju proste vode bistveno, da sušilna komora ali linija predvsem v začetku sušenja omogoča odvod velikih količin vode v kar najkrajšem času, pri čemer je v splošnem možno računati tudi z razmeroma visokimi temperaturami zraka. V splošnem velja prepričanje, da sušenje z zrakom srednje visoke ali celo razmeroma nizke temperature predstavlja bistveno upočasnjen in dražji proces. Odstranjevanje proste in vezane vode iz notranjosti, jedra oz. sredice lesa, je namreč fizikalno bolj zapleten in dolgotrajnejši proces. Po drugi strani pa - ko je les na površini že suh, nadaljevanje intenzivnega sušenja z zrakom visoke temperature lahko privede do porušitve celične strukture lesa, do tkzv. parjenja lesa ali celo do nekakšnih lokalnih implozij, vdrtin celičnih sten (tkzv. kolapsa) v notranjosti in celo na sami površini lesa (tkzv. koritavosti in tudi do tkzv. zaskoritve kot posledice različnih napetosti glede na različne stopnje sušenosti in s tem krčenja na različnih globinah). Sušenje pri visokih temperaturah je seveda razmeroma hitro in ekonomično, toda tako sušen les je lahko nekakovosten, deformiran, v bistvu pa je zlasti ob upoštevanju omenjene možnosti nesrečno in nasilno spremenjene strukture lahko tudi celo povsem uničen. Tovrstne poškodbe so zlasti pereče in doslej takorekoč neizogibne pri najbolj občutljivih vrstah lesa in pri najbolj zahtevnih polizdelkih predvsem ekstremnih, torej največjih ali najmanjših dimenzij, npr. pri tramovih ali furnirjih.

Razen navedenih obstojijo tudi vakuumski procesi in temu ustrezne sušilnice (PCT/DK.87/00012 oz. WO 87/04779, pri katerih naj bi bilo sicer možno dokaj natančno uravnavati hitrost sušenja in pričakovano vlažnost lesa, hkrati pa se izogniti poškodbam lesa. Naprave, ki omogočajo tovrstno sušenje, so predvsem zaradi potrebne tesnosti, ki je pogoj za zagotavljanje usreznega podtlaka v notranjosti, tehnološko izjemno zahtevne, razen tega pa primerne za odvajanje razumeroma majhnih količin vlage, torej zlasti preostale vlage iz predhodno že vsaj v pretežni meri osušenega lesa. Zato tovrstna naprava lahko predstavlja kvečjemu del postrojenja za sušenje lesa, ki je spet nedvomno povezan z visoko naložbo, za nameček pa je potrebno še transportiranje lesa iz sicer razpoložljivih sušilnih naprav v vakuumsko komoro in iz nje.

Pri vseh doslej znanih sušilnih napravah se je torej izkazalo, da imajo določene pomanjkljivosti in da so torej bodisi razmeroma neučinkovite, energetsko potratne in torej neekonomične, ker ne zagotavljajo vsakokrat ustreznega prestopa vlage na vsakokrat potreben in razpoložljiv zračni tok. Te naprave torej ne omogočajo najboljše oz. najbolj ugodne prilagoditve procesa sušenja vsakokrat optimalnim zahtevam glede na vrsto lesa in temu ustrezen režim sušenja, kar ima lahko za posledico neracionalnost procesa sušenja ali celo neustrezno kakovost ali celo uničenje sušenega lesa navzlic potrošeni energiji in času, skratka kljub stroškom, nastalim pri sušenju.

Tako kot nekatere od obstoječih sušilnih naprav je tudi pričujoča naprava zasnovana z ozračenim, torej z okolico preko odzračevalno-ozračevalnih vodov povezanim ohišjem. Le-to je opremljeno s toplotno postajo, namreč vsaj s kondenzacijskim sklopom in z ogrevalnim sklopom, kot tudi z vsaj enim ventilatorjem. Razen tega je v sami napravi na voljo ustrezna sušilna celica, kamor je skozi vsakokrat primerna vrata v ohišju prednostno s pomočjo vsakokrat primernih sušilnih ogrodij možno namestiti kosovni material, zlasti npr. les, predviden za sušenje, tako da sušenje poteka s prestopom vlage s površine za sušenje predvidenega kosovnega materiala na zračni tok, ki je - prisilno cirkulirajoč - na voljo v ohišju in zlasti v območju omenjene sušilne celice. Po izumu pa je vsaj ena stena z ustreznima kanaloma odzračljivega/ozračljivega ohišja naprave opremljena z loputo, ki v smislu preusmerjanja zračnega tokokroga in s tem določanja vsakokrat željenega režima sušenja sodeluje z zaslonom, razporejenim nad sušilno celico v ohišju in hkrati ob toplotni postaji in zaključenem na odmiku od nasprotne stene ohišja v območju dna ohišja. Pri tem je tudi omenjeni zaslon v območju toplotne postaje opremljen z vsaj eno loputo, ki je lahko npr. tudi samodejno nastavljiva, razen tega pa je med omenjenim zaslonom nad sušilno celico in stropom ohišja na voljo proti omenjeni loputi oz. prehodu med zaslonom in omenjeno loputo oz. pripadajočo steno ohišja potekajoč kanal, v katerem je nameščen ventilacijski sklop. Omenjena ozračevalno-odzračevalna kanala sta nameščena ob tisti steni ohišja, ob kateri je neposredno ob omenjenem zaslonu nameščena toplotna postaja. Pri tem iz omenjenega ohišja na prosto oz. v okolico naprave vodi en kanal izpod stropa ohišja, drug kanal pa iznad dna ohišja. Nadalje je v območju sušilne celice nameščen vsaj en dodatni ventilacijski sklop, ki obsega ventilator, ki je nameščen na zavihtljivem podstavku in na ta način premakljiv v svoj vsakokrat aktivni položaj položaj in iz njega. Še nadalje je uvodoma omenjena, z zaslonom sodelujoča loputa nameščena v pripadajoči steni ohišja na ta način, da je v njenem zaprtem položaju omogočen interni zračni tokokrog iz omenjenega kanala med stropom ohišja in zaslonom skozi prehod med zaslonom in pripadajočo steno ter zatem ob omenjeni steni v sušilno celico, ki se torej nahaja pod omenjenim zaslonom, in po njej v smeri proti loputi zaslona in torej proti toplotni postaji, medtem ko je pri odprtem položaju omenjene, z zaslonom sodelujoče lopute, mimo slednje oz. pod njo in torej skozi pripadajočo odprtino v pripadajoči steni po eni strani omogočen vstop zraka iz zunanjosti neposredno v sušilno celico, po drugi strani pa je mimo lopute oz. nad njo omogočen izstop zraka iz ohišja, namreč iz kanala med zaslonom in stropom ohišja v okolico oz. na prosto. Pri tem je v določenih primerih lahko prednostno, če so vsaj nekateri izmed ventilatorjev v omenjenem kanalu med zaslonom in stropom ohišja razporejenega vantilacijskega sklopa opremljeni tudi z ogrevalnimi sklopi.

Razen tega je pri napravi po izumu vsakokratno sušilno ogrodje, predvideno za prejem gradiva, zlasti lesa, predvidenega za sušenje, opremljeno tako z vertikalnimi distančniki kot tudi s horizontalnimi distančniki. Zlasti je prednostno, če so vsaj nekatera od sušilnih ogrodij opremljena s kolesci za zagotavljanje njihove mobilnosti oz. da so sušilna ogrodja kar s pomočjo vertikalnih distančnikov namestljiva drugo nad drugim. Prui napravi po izumu je posebna pozornost namenjena tudi ustrezni razporeditvi sušečega se lesa v ohišju oz. na omenjenih sušilnih ogrodjih, pri čemer naj bi se dominantne površine kosov sušečega se lesa nahajale v vertikalni ravnini. Zato je pri napravo po izumu pomembno, da je razdalja med vsakokrat sosednjima vertikalnima distančnikoma vsakokrat razpoložljivega sušilnega sklopa, gledano v horizontalni smeri, bistveno manjša od dolžine vertikalnih distančnikov, gledano v vertikalni smeri. Pri sušenju več drugega nad drugim razporejenih kosov v taistem sušilnem ogrodju so pri sušilnem ogrodju poleg vertikalnih distančnikov predvideni tudi vmesni vertikalni distančniki za zagotavljanje vsakokrat ustreznega medsebojnega razmika med posameznimi sušečimi se kosi v območju vsakokrat pripadajočega vertikalnega distančnika. V takem primeru je razdalja med vsakokrat sosednjima vertikalnima distančnikoma, gledano v horizontalni smeri, bistveno manjša od dolžine vertikalnih distančnikov, gledano v vertikalni smeri, ter manjša ali kvečjemu enaka razdalji med vsakokrat sosednjima vmesnima vertikalnima distančnikoma, spet gledano v vertikalni smeri.

Nadalje je v notranjosti ohišja, in sicer v bližini odzračevalno-ozračevalnih vodov nameščena sevalna naprava, ki je prednostno izvedena kot UV-sevalna naprava, predvidena za sevanje ultravijoličnih svetlobnih žarkov, s čimer je možno preprečiti razvoj določenih vrst glivic, plesni in drugih mikroorganizmov.

Še nadalje sta v notranjosti ohišja naprave nameščena vsaj dva magneta, prednostno permanentna magneta, ki sta v smislu tvorbe bipolarnega magnetnega polja nameščena v bližini ozračevalno-odzračevalnih vodov v območju med zaslonom in pripadajočo steno, in sicer z namenom, da bi s tako donbljenim magnetnim poljem vplivali na kimične, fizikalne in biološke lastnosti vode tako zraku kot tudi v lesnem tkivu.

Razen tega je pri napravi po izumu pomembno, da toplotna postaja obsega vsaj kondenzacijski sklop in ogrevalni sklop, zlasti pa je prednostno, če toplotna postaja v ohišju, opremljenem z izpustom kondenzata, poleg kondenzacijskega sklopa, ogrevalnega sklopa, kompresorja in dušilke, ki so med seboj povezani v ustrezen in sklenjen tokokrog, obsega tudi ventilator. Ne glede na doslej navedene možne izvedbe in prednostne je ohišje v vseh primerih lahko izvedeno iz običajnega transportnega kontejnerja, pri čemer bistvene zunanje izmere ohišja ustrezajo tistim, ki so predpisane za potrebe mednarodnega kontejnerskega transporta.

Pričujoča sušilna naprava bo v nadaljevanju podrobneje opisana na osnovi primera izvedbe, prikazanega na priloženi skici, pri tem pa kažejo sl. 1 shematično in v prerezu v vzdolžni vertikalni ravnini prikazano sušilno napravo po izumu, sl. 2 shematično in v prerezu v prečni vertikalni ravnini prikazano sušilno napravo po izumu, sl. 3 shematično in v prerezu v vzdolžni horizontalni ravnini prikazano sušilno napravo po izumu, sl. 4 napravo po sl. 1 - 3 v stanju, primernem za kondenzacijsko-konvekcijski režim obratovanja, spet shematično in v prerezu v vzdolžni vertikalni ravnini ter med sušenjem v njej nameščenega lesa, sl. 5 napravo po sl. 4, vendar v prerezu v prečni vertikalni ravnini, sl. 6 napravo po sl. 1 - 3, tokrat v stanju, primernem za režim obratovanja, ki ustreza pospešenemu naravnemu sušenju, spet prikazano shematično in v prerezu v vzdolžni vertikalni ravnini ter med sušenjem v njej nameščenega lesa, sl. 7 napravo po sl. 5, vendar v prerezu v prečni vertikalni ravnini, sl. 8 shematično prikazano toplotno postajo sušilne naprave po izumu, in sl. 9 sušilno ogrodje naprave po izumu, prikazano v perspektivi.

Sušilna naprava po izumu je - kot je to npr. prikazano na sl. 1 - 3 - v splošnem izvedena kot sušilna komora, katere ohišje 1 je v danem primeru izvedeno kar kot običajen in standarden kontejner, kakršne npr. običajno uporabljajo v mednarodnem letalskem oz. ladijskem oz. železniškem oz. kamionskem kontejnerskem transportu blaga ali celo za izvedbo mobilnih bivalnih ali poslovnih objektov. Iz takšne izbire izvedbe ohišja 1 namreč lahko izhajajo tudi določene prednosti pričujoče naprave v primerjavi z doslej znanimi, vsekakor pa seveda lahko tudi določene omejitve, ki pa jim je rešitev po izumu vsekakor kos. Na ta način je namreč po potrebi enostavno izvedljiva bodisi mobilna komora, ali pa so npr. lahko na voljo druge bistvene prednosti, vključno z možnostjo opredelitve načina postavitve oz. namestitve sušilne komore na vsakokrat razopoložljivo lokacijo po želji vsakokratnega uporabnika tudi v primerih, kadar je komora mišljena kot nemobilna.

Vsaj ena od sten 11, 12, 13, 14 ohišja 1, v danem primeru vzdolžna stena 13, je opremljena s primemo velikimi vrati 131, skozi katera je možno v komoro, natančneje v notranjost ohišja 1, dovažati in izvažati les, predviden za sušenje. Razen tega je ena od prečnih sten 11, 12, v danem primem stena 11, opremljena z loputo 111, ki je v danem primem sicer izvedena kot dvojna oz. dvokrilna loputa, kar pa na samo bistvo izuma ne vpliva. Za izum pomembne značilnosti omenjene lopute 111 bodo podrobneje obrazložene v nadaljevanju.

Na nasprotni strani sušilne naprave oz. njenega ohišja 1, torej na nasprotni prečni steni 12, natančneje na zgornjem delu te stene 12 ohišja 1, sta nameščeni z ustrezno skupno loputo 1211 opremljeni izstopni odprtini 1210, 1220 odzračevalno-ozračevalnih vodov 121, 122, s pomočjo katerih je notranjost ohišja 1 povezana z okolico. Pri tem je z enim od slednjih, v danem primem z vodom 121 preko pripadajoče lopute 1211 z okolico povezano ali od slednje ločeno območje 10' neposredno ob stropu 100 ohišja 1, z drugim vodom 122 pa torej spet preko omenjene lopute 1221 območje 10 neposredno ob dnu 101 ohišja 1, kjer je na odmiku od pripadajoče čelne stranice 12 nameščena tudi toplotna postaja 2. Pri tem je omenjena loputa 1211 lahko opremljena z ustrezno (neprikazano) upravljalno enoto, kar je zlasti prednostno, kadar je npr. delovanje celotne naprave avtomatizirano.

Toplotna postaja 2 je prednostno naprava, ki deluje v smislu toplotne črpalke in kakršna je npr. prikazana na sl. 8. V danem primem toplotna postaja 2 obsega ohišje 20, v katerem sta nameščena kondenzacijski sklop 21 in ogrevalni sklop 22, razen tega pa je ohišje 20 opremljeno z izpustom 201 kondenzata. Nadalje naprava obsega tudi kompresor 23 in dušilko, ki sta skupaj z omenjenima sklopoma 21, 22 vključena v ustrezen tokokrog 26, kot tudi ventilator 25, ki omogoča strujanje zračnega toka skozi toplotno postajo v smeri od kondenzacijskega sklopa 21 proti ogrevalnemu sklopu 22 in od tam v isti smeri naprej proti drugim območjem v ohišju 1 sušilne naprave. Tovrstna postaja 2 omogoča, da segret vlažen zrak zahvaljujoč kondenzacijskemu sklopu 21 odda vlago, ki odteka po skozi izpust 201, zatem pa se zrak v območju ogrevalnega sklopa 22 ustrezno segreje, prednostno npr. za okoli 2C° glede na temperaturo zraka, ki je napravo vsakokrat dovajan iz okolice.

Nadalje je v ohišju 1 nameščen zaslon 3, in sicer na ta način, daje neposredno ob toplotni postaji 2 in torej na odmiku od omenjene prečne stene 12 spuščen do dna 101 ohišja 1, tako da se omenjena voda 121, 122 in toplotna postaja 2 nahajajo med omenjeno steno 12 in zaslonom 3, hkrati pa je zaslon 3 nameščen pod stropom 100 ohišja 1 komore, in sicer na ustreznem odmiku od stropa 100, in poteka v smeri proti nasprotni prečni steni 11 ohišja 1 oz. proti prej omenjeni loputi 111 v omenjeni steni 11. Zaslon 3 je zaključen na odmiku od stropa 100 in hkrati na tolikšnem odmiku od pripadajoče prečne stene 11, daje možno z loputo 111 bodisi zapreti ali odpreti prehod 30 med stropom 100, bočno stranico 112 in zaslonom 3. Pri tem je tudi loputa 111 lahko opremljena z neprikazano upravljalno enoto, tako daje npr. pri avtomatizirani sušilnici njeno odpiranje oz. zapiranje brez nadaljnjega lahko izvedljivo kot popolnoma samodejno.

Zahvaljujoč omenjeni ureditvi zaslona 3 je v ohišju 1 sušilne naprave po izumu pod stropom 100 na voljo kanal 1000. V omenjenem kanalu 1000, torej med stropom 100 ohišja 1 sušilne naprave in zaslonom 3, je nameščen ventilacijski sklop 40, ki v danem primeru sestoji iz dveh med seboj razmaknjenih ventilatorjev 41, 42, nameščenih bližje vodoma 121, 122, prednostno pa Še iz dveh nadaljnjih ventilatorjev 43, 44, ki sta v danem primeru razporejena glede na dolžino ohišja 1 nekako v osrednjem območju, razen tega pa sta opremljena tudi z grelnima sklopoma 430, 440.

Pod omenjenim zaslonom 3 je v območju med dnom 101 ohišja in z loputo 111 opremljeno prečno steno 11 sušilne naprave tako na voljo sušilna celica 6 zadostne prostornine in dovolj velike tlorisne površine, da je možno vanjo namestiti vsaj eno, prednostno pa več sušilnih ogrodij 5 z nanje naloženimi kosi lesa, predvidenega za sušenje. Za izum pomembne značilnosti sušilnega ogrodja 5 bodo posebej obrazložene v nadaljevanju.

V zvezi z ureditvijo zaslona 3 pa je nadalje potrebno pojasniti, da je v območju toplotne postaje 2 zaslon 3 tako izveden, da je omogočen prehod iz območja omenjene sušilne celice 6 skozi toplotno postajo 2 v območje med zaslonom 3 in pripadajočo prečno steno 12 ohišja 1, kjer sta na voljo prej omenjena voda 121,122. Razen tega je neposredno ob toplotni postaji 2 zaslon 3 opremljen z vsaj eno loputo 31, s pomočjo katere je možno odpreti ali zapreti prehod med omenjeno sušilno celico 6 in območjem med zaslonom 3 in pripadajočo steno 12 ohišja 1, kjer se nahajajo toplotna postaja 2 in voda 121, 122. Tudi loputa 31 je npr. lahko izvedena kot dvojna oz. dvokrilna loputa, pri čemer sta v takem primeru brez nadaljnjega lahko krili nameščeni vsaka na svoji strani toplotne postaje 2, ki v splošnem kot rečeno obsega vsaj ventilator 25 ter npr. kondenzacijski sklop 21 in ogrevalni sklop 22.

Hkrati je pri napravi po izumu tudi v sami sušilni celici 6 na voljo ventilacijski sklop 7, izveden iz vsaj enega za ventilatorja 71, nameščenega na zavihtljivem ogrodju 72. Slednje namreč omogoča zasuk ventilatorja 71 iz njegovega pasivnega položaja /v danem primeru vsaj v bistvu vzporedno s pripadajočo vzdolžno steno oz. 14/ v aktivni položaj /v danem primeri vsaj v bistvu pravokotno glede na pripadajočo vzdolžno steno 13 oz. 14/. Pri tem je vsakokrat aktivni položaj ventilatorja 71 tisti, ki v danih razmerah zagotavlja želeno smer premikanja zraka v celici 6 s pomočjo delujočega ventilatoija 71, medtem ko pasivni položaj ventilatorja 71 v danem primeru pomeni tisti položaj, v katerega je možno izključeni ventilator 71 odvihteti iz aktivnega položaja, ga torej umakniti in s tem omogočiti npr. premikanje sušilnih ogrodij 5 po sušilni celici 6. Tako je npr. možno vsakokraten ventilator 71 na ogrodju 72 med dovažanjem ali izvažanjem lesa, predvidenega za sušenje oz. med polnjenjem ali praznjenjem sušilne celice 6 zavihteti bodisi k vsakokrat pripadajoči bočni stranici 13, 14. Pri tem v splošnem ne izključujemo možnosti vihtenja ogrodja 72 z ventilatorjem 71 v smeri proti dnu 101, zaslonu 3 ali celo proti stropu 100 ogrodja sušilne naprave. Kot je razvidno npr. na sl. 3, sta v danem primeru na voljo dva ventilatorja 7Γ, 71, nameščena vsak na svojem ogrodju 72', 72 in razporejena vsak ob pripadajoči vzdolžni steni 13, 14 ohišja 1 naprave. Pri tem nadalje pripominjamo, daje tudi vihtenje ogrodja 72 vsakokratnega ventilatorja 71 lahko izvedljivo s pomočjo ustrezne (neprikazane) upravljalne enote, kar npr. lahko spet zlasti prednostno pri avtomatizirani sušilnici.

Vsakokratno sušilno ogrodje 5, katerega primer izvedbe je posebej prikazan na sl. 9, je predvideno za namestitev v sušilno celico 6 z na sebi nameščenimi kosi lesa, predvidenega za sušenje. Ogrodje 5 je po izumu tako zasnovano, da za razliko od tistih pri doslej znanih napravah obsega ne le vertikalne distančnike 51 za zagotavljanje razmika med kosi sušečega se lesa po višini, temveč tudi horizontalne distančnike 52 za zagotavljanje razmika med kosi sušečega se lesa po širini. Vsekakor je prednostno, če je na voljo več sušilnih ogrodij 5, od katerih so vsaj nekatera opremljena tudi s kolesi 50 (sl. 4). Na ta način je možno npr. na sušilno ogrodje 5, opremljeno s kolesi 50, drugega nad drugim namestiti tudi več nadaljnjih sušilnih ogrodij 5. Kot je to shematično prikazano npr. na sl. 5 in 7, so na ta način na vsakem od sušilnih ogrodij 5 nameščeni kosi lesa, predvidenega za sušenje, med seboj ustrezno razmaknjeni tako v horizontalni kot tudi v vertikalni smeri. S tem je na vseh lokacijah sušilne celice 6 naprave po izumu omogočeno izvrstno strujanje zraka med posameznimi kosi lesa, predvidenimi za sušenje, s tem pa tudi izdaten prestop vlage s sušečega se lesa na zrak v celici.

Pri sušenju lesa, npr. desk, je pri napravi po izumu zlasti ugodno, če izberemo tak način namestitve lesa v ohišje 1 oz. na vsakokrat razpoložljivo sušilno ogrodje 5, da se dominantne površine posameznih kosov lesa nahajajo v vertikalni ravnini. Z namenom, da bi torej zagotovili opisan in po izumu ustrezen položaj kosov sušečega se lesa na sušilnih ogrodjih 5, so distančniki 51, 52 tako zasnovani, daje razdalja med vsakokrat sosednjima vertikalnima distančnikoma 51, gledano v horizontalni smeri, bistveno manjša od dolžine vertikalnih distančnikov 51, gledano v vertikalni smeri. Kadar pa je mogoče glede na izmere vertikalnih distančnikov 51 in izmere dominantnih površin posameznih za sušenje predvidenih kosov računati z možnostjo sušenja več drug nad drugim razporejenih kosov v taistem sušilnem ogrodju 5, so poleg vertikalnih distančnikov 51 lahko predvideni tudi vmesni vertikalni distančniki 51' za zagotavljanje vsakokrat ustreznega medsebojnega razmika med posameznimi sušečimi se kosi, zloženimi po višini drug nad drugim v območju vsakokrat pripadajočega vertikalnega distančnika 51. V takem primeru je razdalja med vsakokrat sosednjima vertikalnima distančnikoma 51, gledano v horizontalni smeri, bistveno manjša od dolžine vertikalnih distančnikov 51, gledano v vertikalni smeri, hkrati pa manjša ali kvečjemu enaka razdalji med vsakokrat sosednjima vmesnima vertikalnima distančnikoma 5Γ, spet gledano v vertikalni smeri.

Razen tega je v ohišju 1, in sicer prednostno v območju 10' pod stropom 100, zlasti v bližini vodov 121, 122, nameščena sevalna naprava 8, ki je najbolj smotrno izvedena kot UV-sevalna naprava, torej sevalna naprava, za izvajanje sevanja ultravijoličnih svetlobnih žarkov. Ultravijiolična svetloba, ki jo seva omenjena naprava 8, namreč lahko v določenih pogojih preprečuje razvoj glivic, plesni in podobnih nezaželenih mikroorganizmov v zraku in torej v notranjosti ohišja 1 napravi po izumu in torej tudi na sušečem se lesu.

Še nadalje sta v ohišju 1 naprave na voljo vsaj dva permanentna magneta 9, ki v ustrezni razporeditvi v notranjosti ohišja 1 zagotavljata vsakokrat ustrezno permanentno magnetno polje, ki tudi lahko ugodno vpliva na kemične, fizikalne in biološke lastnosti vode, vsebovane v obliki vlage v zraku kot tudi v sušečem se lesu.

Sušilna naprava v stanju po sl. 4 in 5 omogoča vzpostavitev režima kondenzacijsko-konvekcijskega sušenja. Naprava je zasnovana na način, ki je bil predhodno že podrobno obrazložen. Ko skozi vrata 131 v celico 6 s pomočjo sušilnih ogrodij 5 namestimo ustrezno količino lesa, predvidenega za sušenje, so kosi lesa med seboj ustrezno razmaknjeni, in sicer zahvaljujoč vertikalnim distančnikom 51 in po potrebi še vmesnim vertikalnim distančnikom 51' v vertikalni smeri, hkrati pa zahvaljujoč horizontalnim distančnikom 52 tudi v horizontalni smeri (sl. 5). V tej fazi je na površini lesa pritoten film z vlago nasičenega zraka, ki preprečuje izločanje vode iz notranjosti posameznih kosov lesa. Vrata 131 zapremo in vključimo razpoložljive ventilatorje 41, 42, 43, 44 ventilacijskega sklopa 40, ventilator 25 toplotne postaje in ustrezno usmerjene ventilatorje 71 sušilne celice 6. Loputa 111 v steni 11 je zaprta (sl 4). Toplotna postaja 2, ki je vključena, v tem režimu zagotavlja segrevanje krožečega zračnega toka na vnaprej določeno temperaturo. Pri tem so ji po potrebi npr. lahko v pomoč tudi vsakokrat razpoložljivi grelni sklopi 430, 440 ventilacijskega sklopa 40, pri ugodnih temperaturah zraka v okolici sušilne naprave pa je možno delovanje sklopov 430, 440 ali celo postaje 2 npr. s pomočjo zunanjega termostata tudi povsem izključiti. Z namenom, da bi s kar najhitreje omogočili prestop vlage z lesa na zrak, je ugodno, če zagotovimo karseda intenzivno cirkulacijo zraka pri ustrezni temperaturi. Ko zrak s površine prevzema vlago, se to vlago zraku zatem odvzema v območju postaje 2, prednostno v območju kondenzacijskega sklopa 21 (sl. 8), in prestreza pod izpustom 201. Pri tem je ohišje 1 naprave v splošnem lahko ozračeno, namreč z okolico povezano preko kanalov 121 in 122. Zrak se v toplotni torej postaji 2 segreje na določeno temperaturo ter se zahvaljujoč ventilatorju 25 in zatem ventilatorjem 41, 42 in 43, 44 pretaka po kanalu 1000 med zaslonom 3 in stropom 100 ohišja 1 in tam po potrebi z grelnimi sklopi 430, 440 še dogreje, nakar mimo lopute 111 in skozi prehod 30 med zaslonom 3 in propadajočo steno 11 ohišja 1 vstopi v sušilno celico 6. Tam zrak po potrebi s pomočjo ventilatorjev 17 preusmerjamo na vsakokrat optimalne lokacije v odvisnosti od vsakokratne razporeditve sušilnih ogrodij 5, opremljenih z vertikalnimi in horizontalnimi distančniki 51, 52. Zahvaljujoč omenjenemu preusmerjanju in tako ugodni razporeditvi lesa, predvidenega za sušenje, je prestop vlage z lesa na zrak lahko izjemno intenziven. Po kanalu 122 lahko iz ohišja 1 naprave v okolico odteka zrak, ki se zadržuje ob dnu 101 ohišja 1. Strokovnjakom, poznavajočim naravne zakonitosti, bo namreč jasno, da se pri dnu 101 ohišja 1 glede na povedano lahko zadržuje v pretežni meri zgolj vlažen in ohlajen zrak. Zaradi tlačne diference se potem ta iztekajoči zrak nadomesti s prav tako nesegretim, vendarle bistveno bolj suhim zunanjim zrakom, ki lahko vstopi po drugem kanalu 121. Preostali zrak iz sušilne celice 6 pa znova potuje skozi toplotno postajo 2, kjer na kondenzacijskem sklopu 21 odda vlago ter osušen in zatem še primemo segret potuje v kanal 1000 in od ondod znova v sušilno celico 6. Na ta način je torej možno pri sušenju lesa, zlasti na začetku, ko je na lesu še prisotna prosta voda, les osušiti razmeroma hitro in brez segrevanja na visoke temperature ter s tem izzivanja poškodb in deformacij.

Ko torej z opisanim režimom sušenja v ohišju 1 oz. celici 6 dosežemo vnaprej določeno stopnjo vlažnosti zraka, je potrebno in smiselno režim sušenja spremeniti. Pri izločanju proste in vezane vode iz lesa in celic je namreč potrebno vzpostaviti stanje, pri katerem naj bi bilo na voljo dovolj zraka vsakokrat ustrezne, natančno določene vlažnosti za zagotovitev ustreznih klimatskih pogojev glede na vrsto in izmere sušečega se lesa, pri čemer naj bi bil ta zrak zmožen v ustreznem režimu sproti prevzemati vlago, ki se iz lesa postopoma izloča na površino.

Tak režim je pri sušilni napravi po izumu v taisti sušilni celici 6 možno hitro in enostavno doseči na presenetljivo enostaven način, in sicer brez kakršnihkoli dodatnih naprav in ne da bi bilo kakorkoli potrebno premeščati les, predvsem pa brez vsakršnega segrevanja zraka. V tem režimu (sl. 6 in 7) loputo 111 ob prehodu 30 med zaslonom in pripadajočo steno 12 odpremo, v večini primerov (glede na klimatske pogoje) pa ogrevanje s pomočjo toplotne postaje 2 ali morebitnih razpoložljivih grelnih sklopov 430, 440 lahko tudi povsem izključimo. Loputa 1211 vodov 121, 122 je v tem režimu delovanja naprave zaprta.

Za razliko od prej znanih sušilnic naprava po izumu v obravnavanem režimu takorekoč fizično onemogoča zgolj ponavljajoče se premešavanje in kroženje že navlaženega zraka oz. mešanje vlažnega zraka s suhim zrakom, kar bi sicer imelo za posledico temu primemo skromno učinkovitost. Delujoči ventilatorji 41, 42, 43 in 44 ventilatorskega sklopa 40, ventilator 25 toplotne postaje 2 in vsakokrat razpoložljivi in ustrezno nameščeni ventilatoiji 71 na zavihtljivih podstavkih 72 namreč vzpostavijo ustrezno zraka. Zrak namreč od zunaj, torej iz okolice naprave, priteka v ohišje 1 1 oz. v sušilno celico 6 mimo odprte lopute 111. Zatem zrak odteče iz celice 6 skozi loputo 31 in toplotno postajo 2, katere ogrevalni sklop 22 je - kot rečeno - prednostno ali vsaj večidel kar izključen, in se med drugim tudi zahvaljujoč delovanju ventilatorja 25 obme navzgor v kanal 1000. Ventilatorji 41, 42, 43 in 44 potiskajo oz. usmerjajo omenjeni tok po kanalu 1000 v smeri proti prehodu 30. Vendar pa je omenjenemu zračnemu zaradi položaja lopute 111 preprečen ponoven vstop v sušilno celico 6 in je prisiljen zapustiti notranjost ohišja 1. S tem je doseženo, da v stik s sušečim se lesom vselej pride v stik le svež, še nenavlažen in torej suh zrak iz okolice sušilnice. Strokovnjaku bo razumljivo, da je možno ta vstopajoči zrak pri neugodnih vremenskih razmerah po potrebi tudi predgrevati ali celo sušiti, kar je vse izvedljivo s pomočjo razmeroma cenenih in enostavnih naprav, katerih uporaba in namestitev v ničemner ne spreminja bistva zasnove in delovanja same sušilne naprave po izumu.

Claims (20)

1. PATENTNI ZAHTEVKI

   1. Sušilna naprava, zasnovana z ozračenim ohišjem (1), opremljenim s toplotno postajo (2), namreč vsaj s kondenzacijskim sklopom (21) in z ogrevalnim sklopom (22), kot tudi z vsaj enim ventilatorjem (25), in v kateri je nadalje na voljo sušilna celica (6), kamor je skozi vsakokrat primerna vrata (133) v ohišju (1) prednostno s pomočjo vsakokrat ustreznih sušilnih ogrodij (5) možno namestiti kosovni material, zlasti npr. les, predviden za sušenje, tako da sušenje poteka s prestopom vlage s površine za sušenje predvidenega kosovnega materiala na zračni tok, ki je prisilno cirkulirajoč - na voljo v ohišju (1) in zlasti v območju omenjene sušilne celice (6), označena s tem, da je vsaj ena stena (11) s kanaloma (121, 122) ozračljivega/odzračljivega ohišja (1) opremljena z loputo (111), ki v smislu preusmerjanja zračnega tokokroga in s tem določanja vsakokrat željenega režima snšeiija sodeluje z zaslonom (3), razporejenem nad sušilno celico (6) v ohišju (1) in hkrati ob toplotni postaji (2) ter zaključenem na odmiku od nasprotne stene (12) ohišja (1) v območju dna (101) ohišja (1), pri čemer je tudi zaslon (3) v območju toplotne postaje (2) opremljen z vsaj eno loputo (31), in pri čemer je med omenjenim zaslonom (3) nad sušilno celico (6) in stropom (101) ohišja (1) na voljo proti omenjeni loputi (111) oz. prehodu (30) med zaslonom (3) in omenjeno loputo (111) oz. pripadajočo steno (11) ohišja (1) potekajoč kanal (1000), v katerem je nameščen ventilacijski sklop (40).
2. 2. Naprava po zahtevku 1, označena s tem, da sta z obema skupno loputo (1211) opremljena ozračevalno-odzracevalna kanala (121, 122) nameščena ob tisti steni (12) ohišja (1), ob kateri je neposredno ob omenjenem zaslonu (3) nameščena toplotna postaja (2), pri čemer iz omenjenega ohišja (1) na prosto oz. v okolico naprave vodi en kanal (121) izpod stropa (100) ohišja (1), drug kanal (122) pa iznad dna (100) ohišja (1).
3. 3. Naprava po zahtevkih 1 in 2, označena s tem, daje v območju sušilne celice (6) nameščen vsaj en dodatni ventilacijski sklop (7), ki obsega vsaj po en ventilator (71), nameščen na zavihtljivem podstavku (72) in na ta način premakljiv v svoj vsakokrat aktivni položaj položaj in iz njega.
4. 4. Naprava po zahtevku 1, označena s tem, da je loputa (111) nameščena v pripadajoči steni (11) ohišja (1) na ta način, da je v njenem zaprtem položaju omogočen interni zračni tokokrog iz kanala (1000) med stropom (100) ohišja (1) in zaslonom (3) skozi prehod (30) med zaslonom (3) in steno (11) ter zatem ob omenjeni steni (11) v sušilno celico (6) med omenjenim zaslonom (3) in omenjeno steno (11) v smeri proti loputi (31) zaslona (3) in torej proti toplotni postaji (2), medtem ko je pri odprtem položaju omenjene lopute (111) mimo slednje in torej skozi pripadajočo odprtino v steni (11) po eni strani omogočen vstop zraka iz zunanjosti neposredno v sušilno celico (6), po drugi strani pa je mimo lopute (111) hkrati omogočen tudi izstop zraka iz ohišja (1), namreč iz kanala (1000) med zaslonom (3) in stropom (100) ohišja (1) v okolico oz. na prosto.
5. 5. Naprava po zahtevku 1, označena s tem, da so vsaj nekateri izmed ventilatorjev (41, 42, 43, 44) v kanalu (1000) med zaslonom (3) in stropom (100) ohišja (1) razporejenega ventilacijskega sklopa (4) opremljeni tudi z ogrevalnimi sklopi (430, 440) za dogrevanje zraka v kanalu (1000).
6. 6. Naprava po zahtevku 1, označena s tem, daje vsakokratno sušilno ogrodje (5), predvideno za prejem gradiva, zlasti lesa, predvidenega za sušenje, opremljeno ne le z vertikalnimi distančniki (51), temveč tudi s horizontalnimi distančniki (52).
7. 7. Naprava po zahtevku 6, označena s tem, da so vsaj nekatera od sušilnih ogrodij (5) opremljena s kolesci (50) za zagotavljanje njihove mobilnosti.
8. 8. Naprava po zahtevku 6 in/ali 7, označena s tem, da so sušilna ogrodja (5) s pomočjo vertikalnih distančnikov (51) namestljiva drugo nad drugim.
9. 9. Naprava po zahtevku 1, označena s tem, da toplotna postaja (2) obsega vsaj kondenzacijski sklop (21) in ogrevalni sklop (22).
10. 10. Naprava po zahtevku 9, označena s tem, da toplotna postaja (2) v ohišju (20), opremljenem z izpustom (201) kondenzata, poleg kondenzacijskega sklopa (21), ogrevalnega sklopa (22), kompresorja (23) in dušilke (24), ki so med seboj povezani v ustrezen in sklenjen tokokrog (26), obsega tudi ventilator (25).
11. 11. Naprava po zahtevku 1, označena s tem, daje ohišje (1) izvedeno iz običajnega transportnega kontejnerja, pri čemer bistvene zunanje izmere ohišja ustrezajo tistim, ki so sicer predpisane za potrebe mednarodnega kontejnerskega transporta.
12. 12. Naprava po zahtevku 1, označena s tem, da je loputa (31) zaslona (3) samodejno nastavljiva.
13. 13. Naprava po zahtevku 1, označena s tem, daje v notranjosti ohišja (1), in sicer prednostno v bližini odzračevalno-ozračevalnih vodov (121, 122) nameščena sevalna naprava (8).
14. 14. Naprava po zahtevku 13, označena s tem, da je sevalna naprava (8) izvedena kot UV-sevalna naprava, predvidena za sevanje ultravijoličnih svetlobnih žarkov.
15. 15. Naprava po zahtevku 1, označena s tem, da sta v notranjosti ohišja (1) nameščena vsaj dva magneta (9).
16. 16. Naprava po zahtevku 15, označena s tem, da sta v ohišju (1) nameščena vsaj dva permanentna magneta (9).
17. 17. Naprava po zahtevku 16, označena s tem, da sta v ohišju (1) nameščena vsaj dva permanentna magneta, ki sta v smislu tvorbe bipolarnega magnetnega polja nameščena v bližini ozračevalno-odzračevalnih vodov (121, 122) v območju med zaslonom (3) in pripadajočo steno (12).
18. 18. Naprava po zahtevku 6, označena s tem, da je razdalja med vsakokrat sosednjima vertikalnima distančnikoma (51), gledano v horizontalni smeri, bistveno manjša od dolžine vertikalnih distančnikov (51), gledano v vertikalni smeri.
19. 19. Naprava po zahtevku 6 in 18, označena s tem, da so pri sušilnem ogrodju (5) poleg vertikalnih distančnikov (51) predvideni tudi vmesni vertikalni distančniki (51') za zagotavljanje vsakokrat ustreznega medsebojnega razmika med posameznimi sušečimi se kosi, zloženimi po višini drug nad drugim v območju vsakokrat pripadajočega vertikalnega distančnika (51).
20. 20. Naprava po zahtevkih 6, 18 in 19, označena s tem, da je razdalja med vsakokrat sosednjima vertikalnima distančnikoma (51), gledano v horizontalni smeri, bistveno manjša od dolžine vertikalnih distančnikov (51), gledano v vertikalni smeri, ter manjša ali kvečjemu enaka razdalji med vsakokrat sosednjima vmesnima vertikalnima distančnikoma (51'), spet gledano v vertikalni smeri.