SI9620005A - Railway rail-fastening clip and assembly - Google Patents

Description

SPOJKA IN SESTAV ZA PRIČVRSTITEV ŽELEZNIŠKIH TRAČNIC

Pričujoči izum se nanaša na spojko in sestav za pričvrstitev železniških tračnic.

Sestav za pričvrstitev železniških tračnic, ki ga dobavljajo prijavitelji izuma in. se uporablja v nekaterih delih Združenih držav Amerike, vključuje podložno ploščo iz valjanega jekla, ki se z vijačnimi klini pritrdi na lesen prag, in tračniške spojke, ki so poznane kot “e-spojke” in so opisane v GB-A1510224. Te tračniške spojke imajo prvi del oblike ravnega srednjega kraka, ukrivljen drugi del, tretji del oblike kopita, četrti del in peti del oblike palca. Kadar je spojka postavljena tako, da ležita longitudinalni osi tretjega in petega dela v isti horizontalni ravnini, ležita tretji in peti del (gledano na spojko od zgoraj ali od spodaj glede na horizontalno ravnino) na nasprotnih straneh prvega dela. V takem položaju sta loka ukrivljenega drugega dela in ukrivljenega četrtega dela spojke oblikovana tako, da pri obeh dvigajočemu se predelu sledi padajoči predel. Na vsaki strani ležišča za tračnico je z oblikovanjem valjane jeklene plošče narejena rama s tunelom, v katerega se zasidra srednji krak spojke. Obremenitev se s tračnice preko podložne plošče razporedi na lesen prag.

Čeprav je bilo delovanje takih sestavov doslej v splošnem zadovoljivo, so prijavitelji ugotovili, da lahko na lokacijah, kjer se uporabljajo, zlasti na ovinkih, sile, ki jim je sestav podvržen, zlomijo podložno ploščo, posebno na predelu okrog tunela. Ob obremenitvi se lahko zgodi tudi, da se zaradi gibkosti podložne plošče na območju okrog tunelov predel podložne plošče na zunanji strani tunela ukrivi navzgor glede na predel pod tračnico, tako da obremenitev ni dobro razporejena po celi širini plošče. Prijavitelji so tudi ugotovili, da lahko ob iztirjenju vlaka pride do poškodb tračniških spojk in podložnih plošč v teh sestavih in da se tračniške spojke ob stiku z vzdrževalno opremo za tire lahko premaknejo itd. Vzrok za oba problema leži v višini sestava, ki je največja na predelu spojke, saj mora imeti spojka poudarjen lok v četrtem delu spojke, da lahko ob namestitvi preskoči ramo.

Z namenom, da bi podložno ploščo ojačili, prijavitelji predlagajo, da . .-2- se višina tunela zmanjša in da se debelina materiala nad tunelom poveča, tako da se celotna višina rame ne poveča. Kot alternativno rešitev bi lahko takšno zmanjšanje višine tunela dovolilo majhno, vendar pomembno zmanjšanje celotne višine rame. Zmanjšana višina tunela lahko omogoči tudi, da se zmanjša nagib sten tunela (nagib je predviden zaradi lažje izdelave) in s tem zmanjša tudi širina tunela na njegovem vznožju, kar bi lahko povečalo nosilno ploskev in čvrstost podložne plošče okrog tunela. Poveča se tudi trdnost plošče v krivini, kar popravi razporeditev bremena preko cele širine.

Prvi vidik pričujočega izuma je v tem, da je predložena spojka za pričvrstitev železniške tračnice, narejena iz palice iz prožnega materiala, ki je ukrivljena tako, da ima gledano od enega do drugega konca palice najprej precej raven del, namenjen za namestitev spojke v pripravo za zasidranje, kadar je spojka v uporabi, nato drugi ukrivljen del, nato tretji del, nato četrti ukrivljen del in končno peti del, pri čemer je drugi del precej ukrivljen po celi svoji dolžini, in se na enem predelu tretjega in petega dela nahaja prvi stični predel, ki pritiska, kadar je spojka v uporabi, na zgornji zunanji del ploskve priprave za zasidranje spojke, medtem ko se na drugem predelu tretjega in petega dela nahaja drugi stični predel, ki pritiska, kadar je spojka v uporabi, na tračnico poleg priprave za zasidranje spojke, s tem, da ležita pri neobremenjeni spojki, obrnjeni tako, da tvorita longitudinalni osi delov palice s prvim in drugim stičnim predelom spojke prvo horizontalno ravnino, tretji in peti del spojke na nasprotnih straneh prvega dela, gledano iz smeri nad to ravnino ali pod njo, in nadalje, da je pri neobremenjeni spojki, obrnjeni tako, da najnižje točke prvega in petega dela spojke tvorijo drugo horizontalno ravnino, videti, gledano iz smeri nad to ravnino ali pod njo, kot da se drugi del spojke, ki izhaja iz prvega dela, ukrivi navzven iz te druge horizontalne ravnine, najprej proti in nato stran od vertikalne ravnine, ki poteka skozi peti del spojke.

Takšna spojka je primerna, če se uporabi z izboljšano podložno ploščo, kakršna je opisana zgoraj. Spojka je zasnovana tako, da je v delovnem stanju palica pretežno pod torzijo, kar je bolj učinkovito.

--3Boljše je, če je oblika spojke takšna, da leži longitudinalna os četrtega dela spojke pretežno v omenjeni prvi horizontalni ravnini ali pod njo.

Ker noben del srednje linije spojke ne sega znatno višje iz ravnine, v kateri sta sredini palice v območju prvega in drugega stičnega predela spojke, je obris spojke glede na pripravo za zasidranje spojke veliko niže, iz česar sledi, da je verjetnost okvare ali premika spojke zelo zmanjšana.

Takšno zmanjšanje profila spojke je mogoče doseči tako, da klinasto prirežemo del prostega konca prvega dela spojke, ki štrli najvišje, kadar je spojka v uporabi, in/ali da prirežemo zgornjo notranjo ploskev omenjenega podhoda v pripravi za zasidranje spojke, če je priprava narejena iz vlite plošče, tako da je ob namestitvi v pripravo za zasidranje spojke prvi del spojke potisnjen navzdol, kar dovoljuje vsaj majhen upogib, obenem pa močno zmanjša možnost, da bi se omenjeni četrti del spojke med namestitvijo deformiral tako, da bi njegova najnižja točka ležala znatno nad omenjeno prvo horizontalno ravnino.

Prijavitelji so prepričani, da lahko spojka bolje deluje, kadar ob prevozu vlaka nanjo delujejo stranske sile, ker srednja linija četrtega dela spojke leži pretežno v horizontalni ravnini, kadar je spojka v uporabi. To drži še zlasti v primerih, ki sicer redko nastopijo, ko pri e-spojki lok četrtega dela lahko poči zaradi utrujenosti, medtem ko je tu trenje med spojko in tračnico zadostno, da prepreči premik spojke vstran pod pritiskom takih stranskih sil, ki bi sicer povzročile, da bi se četrti del zvil v lok. Ker je ploski četrti del spojke, ki predstavlja prvi vidik pričujočega izuma, trdnejši, se pričakuje, da bo sposoben prestati trenje s tračnico ter da bo zdrsnil, namesto da bi se zvil v lok.

Približno podobnost s spojko, s katero je realiziran prvi vidik pričujočega izuma, najdemo v spojkah, ki so opisane v US-4,350,291 (Dobson), US-4,718,604 (Eisenberg in drugi avtorji) in US-5,042,717 (Vanotti). Vendar nobena od spojk nima drugega dela, ki izhaja iz ravnega srednjega kraka in se ukrivi najprej proti petemu delu spojke in nato stran od njega. Poleg tega ima vsaka od spojk izražen lok med tretjim in petim delom spojke, ki je tak, da srednja linija spojke v tem predelu leži znatno nad prvimi

- '--4in drugimi stičnimi točkami.

Prvi stik Eisenbergove spojke je pravokoten na ravnino zadnjega loka, kar povzroča trenje v zadnjem loku, vendar je to doseženo s takim oblikovanjem podložne plošče, s katero se uporablja spojka, da ima plošča na vrhu rame sorazmerno tanek vertikalen izrastek na eni strani prehoda skozi podložno ploščo. Takšen izrastek je mogoče izdelati na uliti plošči, ki je mnogo dražja od plošče iz valjanega jekla. Poleg tega se pri splošno uporabljani metodi za nameščanje tračnic, še posebno v ZDA, tračnice s pomočjo žerjava obesijo v položaj nad podložnimi ploščami, ki se predhodno namestijo vzdolž železniške proge. Ker je tračnica gibka in se vzdolž svoje dolžine ukrivlja, nameščanje tračnice ni natančno, zato lahko pride do poškodb šibkih izrastkov in premikov podložnih plošč. Sestav Eisenberga in drugih avtorjev je zato nepraktičen.

Dobsonova spojka je namenjena za uporabo na obstoječih podložnih ploščah, ki nimajo tunelov za srednji krak spojke. Kanali za namestitev srednjega kraka spojke se zato izdolbejo v lesene prage, kar na splošno ni sprejemljivo, ker se v kanalu zbira voda in les trohni, zato ta sistem doslej tudi ni bil splošno sprejet.

Vanottijeva spojka se za razliko od prej omenjene “e-spojke” in spojke, s katero je realiziran prvi vidik pričujočega izuma, namesti vertikalno in se nato zavrti v zaklopni položaj.

Drugi vidik pričujočega izuma je v tem, da je predložen sestav za pričvrstitev železniških tračnic, s katerim se železniška tračnica pričvrsti na temelje železniške proge, pri čemer ta sestav vsebuje prvo in drugo spojko za pričvrstitev železniških tračnic, s kakršno je realiziran prvi vidik pričujočega izuma, in podložno ploščo, ki jo sestavlja, če gledamo enega od njenih glavnih prerezov, ležišče tračnice, na katerem leži železniška tračnica in ki je nameščeno med obema predeloma za zasidranje spojk, ki se vsaj deloma raztezata po širini plošče, pri čemer ima vsak predel za zasidranje spojk podhod, v katerega sega prvi del prve oziroma druge spojke za pričvrstitev tračnic, in sicer tako, da se prvi stični predel vsake spojke za pričvrstitev tračnic dotika zgornjega dela zunanje ploskve svojega predela

5::

za zasidranje spojke, s tem da se zgornji del predela za zasidranje spojk dviga v naklonu glede na celotno ploskev podložne plošče, iz česar sledi, da lahko spojka, ko jo porinemo v predel za zasidranje spojke, drsi stransko navzgor ob omenjenem zgornjem delu, dokler se zaradi trenja ne ustavi na višini, sorazmerni višini omenjenega drugega stičnega predela, ki pritisne na rob železniške tračnice in zagotavlja, da spojka izvaja želen pritisk na tračnico.

Podložna plošča, uporabljena v sestavu, ki predstavlja realizacijo pričujočega izuma za razliko od podložne plošče Eisenberga in drugih avtorjev nima izrastka, ki bi bil skoraj vertikalen. Podložna plošča je zato veliko manj podvržena poškodbam ob polaganju tračnic, tudi ni potrebno, da bi bila podložna plošča vlita, temveč je lahko narejena iz valjane jeklene plošče.

Zaželeno je, da je zunanja ploskev vsakega predela za zasidranje spojke oblikovana tako, da zagotavlja, da tračnica ob nameščanju zdrsne na svoje mesto. Z drugimi besedami, oblika ramen naj omogoči lažje vdevanje tračnic skozi ramena tako, da je ciljno področje, v katerega se namešča tračnica, efektivno širše in rame same pomagajo, da se tračnica postavi na pravo mesto. Takšno obliko je mogoče doseči, ne da bi porabili neželeno veliko materiala in ne da bi katerikoli del rame nevarno daleč štrlel nad glavnim telesom podložne plošče.

Zunanja ploskev predela za zasidranje spojke je lahko na primer oblikovana tako, da je presek tega predela klinaste oblike, to pomeni, da izhaja iz ležišča tračnice navzgor v nagibu. Zaželeno je, da je omenjeni zgornji del konkaven, krivina naj ima radij 50. V takem primeru je lahko preostali del predela za zasidranje spojke precej raven in nagnjen pod kotom približno 18° glede na glavni prerez podložne plošče.

Alternativno je mogoče podložno ploščo oblikovati tako, da je spodnji del podhoda, če gledamo vrh predela za zasidranje spojke v smeri paralelno z longitudinalno osjo podhoda, približno konveksna krivulja, medtem ko je zgornji del konkavna krivulja. V tem primeru ima lahko zgornji del precej ravno ploskev, z naklonom, ki je prednostno pod kotom 37° glede na

- --6preostalo glavno ploskev podložne plošče, pri čemer je zunanja ploskev predela za zasidranje spojke oblikovana tako, da ima v nadaljevanju ležišča tračnice najprej v bistvu vertikalno ploskev, nato prvo navzgor naklonjeno ploskev, nato precej horizontalno ploskev nad podhodom, nato drugo navzgor naklonjeno ploskev, ki sestavlja omenjeni zgornji del, nato navzdol naklonjeno ploskev, pri čemer sta omenjena prva navzgor naklonjena ploskev oziroma omenjena navzdol naklonjena ploskev naklonjeni pod manjšim oziroma večjim kotom kot druga navzgor naklonjena ploskev. Zaželeno je, da je rob, kjer se stikata omenjena druga navzgor naklonjena ploskev in omenjena navzdol naklonjena ploskev, zaokrožen.

V nadaljevanju sledi opis enega od možnih primerov s pomočjo spremljajočih slik, ki prikazujejo:

Slike 1, 2 in 3 prikazujejo naris spojke za pričvrstitev železniške tračnice, ki predstavlja realizacijo pričujočega izuma, ter stranski pogled in pogled od zadaj na to spojko;

Slika 4 prikazuje prvo podložno ploščo, ki se uporablja s spojko, prikazano na slikah 1,2 in 3, v sestavu, ki predstavlja realizacijo drugega vidika pričujočega izuma;

Slika 5 prikazuje prvi sestav za pričvrstitev železniške tračnice, ki predstavlja realizacijo drugega vidika pričujočega izuma;

Slika 6 prikazuje neko drugo spojko, ki predstavlja realizacijo pričujočega izuma;

Slika 7 prikazuje še eno spojko, ki predstavlja realizacijo pričujočega izuma;

Slika 8 prikazuje drugo podložno ploščo, ki se uporablja v sestavu, ki predstavlja realizacijo drugega vidika pričujočega izuma;

Sliki 9 in 10 prikazujeta vsaka svojo spojko, ki predstavlja realizacijo prvega vidika pričujočega izuma v sestavu, ki predstavlja realizacijo drugega vidika pričujočega izuma;

Slika 11 prikazuje še eno spojko, ki predstavlja realizacijo pričujočega izuma.

Tračniška spojka 1, prikazana na slikah 1, 2 in 3 je narejena tako, da se ukrivi palica iz gibkega materiala, ki ima v tem primeru prerez kroga (na primer jeklena palica), in sicer tako, da ima, če gledamo od enega konca palice A proti drugemu koncu B, najprej raven srednji del 11, nato drugi del 12, ki je ukrivljen za dobrih 180°, nato precej raven tretji del 13, nato četrti del 14, ki je ukrivljen za dobrih 180° in raven peti del 15. Tretji del 13 ima prvi stični predel 13’ in peti del 15 ima drugi stični predel 15’.

Srednji del 11 se uporablja za namestitev spojke v pripravo za zasidranje spojke (na primer v podložno ploščo prikazano na sliki 4), kadar je spojka v uporabi. Del 12 tvori zadnji del in četrti del 14 tvori prednji del. V pogledu od zgoraj, kot na sliki 1, srednji del 11 ne sega preko prednjega dela 14 in peti del 15 ne sega preko zadnjega dela 12.

Kadar je spojka 1 v takem položaju, da longitudinalne osi spojke pri prvem in drugem stičnem predelu 13’, 15’ ležita v prvi horizontalni ravnini X in gledamo na spojko od zgoraj ali od spodaj, leži srednji del 11 med tretjim in četrtim delom 13,15.

Kadar je spojka v takem položaju, da ležijo najnižje točke srednjega in peteka dela 11 in 15 na drugi horizontalni ravnini Y, se zadnji del 12, ki izhaja iz srednjega dela 11, ukrivi ven iz te horizontalne ravnine Y najprej proti in nato stran od vertikalne ravnine Z, ki poteka skozi longitudinalno os petega dela 15.

Če je izdelana iz palice premera 19 mm, merita, na primer, najdaljši oziroma najširši del spojkel 14 mm in 79 mm, medtem ko je njena višina v najvišji točki 71 mm. Peti del sega približno do polovice spojke 1. Kot a na sliki 1 je približno 28°, koti β, γ, δ na sliki 3 so približno 53°, 53° in 45°.

Tračniška spojka 1 se uporablja v kombinaciji s pripravo za zasidranje spojke. Primer primerne priprave za zasidranje spojke je podložna plošča 2, prikazana na sliki 4, ki ima v bistvu pravokoten odsek 20, na katerem sta na straneh ležišča za tračnico 23 izoblikovani rami 21,21’, vsaka s svojim tunelom 22, 22’. Ležišče za tračnico 23 ima rahel naklon, v tem primeru 1 na 40, tako da je tračnica nagnjena. Podložna plošča 2 je asimetrična glede na srednjo linijo skozi ležišče tračnice 23, tako da “poljska” stran 24’ podložne plošče 2, ki je na zunanji strani proge, kadar je

- -8-plošča v uporabi, sega dalj od svoje rame 21’ kot stran 24 znotraj koloseka, kar sledi iz izkušnje, da se preko prereza proge pojavijo različne obremenitve. Podložna plošča 2 je pričvrščena na prag proge ali se na prag pritrdi z vijačnimi klini (niso prikazani), ki se vstavijo skozi luknje 25 (okrogle v tem primeru, vendar so lahko tudi pravokotne, če uporabimo zagozdne kline namesto vijačnih), narejene v plošči 2 na zunanji “poljski” strani in na strani koloseka 24’, 24. Robovi “poljske” strani in strani koloseka 24’, 24 sta ploski, tako da so vijačni klini enako obremenjeni. Podložna plošča 2 ima na nižji glavni ploskvi neobvezni rebri 26, ki se raztezata povprek po plošči pod območjem ležišča tračnice 23 paralelno z rameni 21 in preprečujeta stransko premikanje plošče 2.

Podložna plošča 2 je plošča iz valjanega jekla, na kateri so s primerno deformacijo plošče paralelno s krajšima stranicama plošče oblikovani rami 21, 21’ in tunela 22, 22’. Strehi obeh tunelov sta zakrivljeni. Profil zunanje ploskve obeh ram 21,21’ je oblikovan tako, da se iz ležišča 23 pri obeh ramah najprej dviga v bistvu vertikalna stranska ploskev 21 a, nato navzgor naklonjena notranja ploskev 21 b, nato precej horizontalna ploščad 21 c nad tunelom 22,22’, nato še ena navzgor naklonjena notranja ploskev 21 d, ki ima bolj strm naklon, kot naklonjena ploskev 21 b, sledi zaobljen vrh 21 e in navzdol naklonjena strma zunanja ploskev 21f. V prikazanem primeru je ploskev 21 b naklonjena pod kotom 19° glede na horizontalo, medtem ko je naklonski kot ploskve 21 d 37° in ploskve 21 f 80°.

V tem primeru meri odsek 20 plošče 2 200 mm x 444 mm, plošča je na zunanjih predelih 24 debela 12 mm. Premer lukenj 25 je 25,4 mm, razdalja njunih središč od krajše in od daljše stranice plošče 2 je 25,4 mm. Ležišče za tračnico 23 je široko 154 mm, njegova središčnica je od ene krajše stranice oddaljena 191 mm in od druge 253 mm. Središče tunela 22 v eni rami 21 je od najbližje krajše stranice oddaljeno 84 mm in ta tunel 22 je visok 23 mm in ob vznožju širok 24 mm. Središče tunela 22’ v zunanji rami 2Γ je od najbližje krajše stranice oddaljeno 146 mm in ta tunel 22 je visok 28 mm in ob vznožju širok 29 mm. Središči obeh tunelov 22, 21’ sta od sebi najbližjih robov ležišča za tračnice 23 oddaljeni 30 mm, radij krivine stropa je pri obeh tunelih 22, 22’ 10,5. Ploščad 21 c je pri obeh ramah 21, 21Ί 4 mm nad stropom tunela 22,22’. Stranske stene tunela so od vertikale naklonjene za 3°. Obe rami 21,21’ imata približno vertikalno ploskev 21 a višine 12 mm, nato prvo naklonjeno ploskev 21 b dolžine 25 mm, nato ploščad 21 c dolžine 12 mm, nato drugo naklonjeno ploskev 21 d dolžine 22 mm, natp zaobljen vrh 21 e z radijem zakrivljenosti 4, in končno navzdol naklonjeno ploskev 21 f dolžine 30 mm. Največja višina ramen 21,21’ pri zaobljenih vrhih 21 e je 50 mm oziroma 55 mm.

Za primerjavo podajamo dimenzije podložne plošče iz znanega stanja tehnike, in sicer Pandrolove podložne plošče, ki je tudi izdelana iz plošče debeline 12 mm, vendar ima višino tunelov 35 mm oziroma 30 mm, stene tunela naklonjene pod kotom v območju od 11,5° do 15,5° glede na vertikalo ter širino tunelov ob vznožju 47 mm oziroma 44 mm.

Slika 5 prikazuje del podložne plošče 2, ki ima tračniško spojko 1 nameščeno na eni izmed ram 21. Pri nameščanju se spojka 1 postavi na vhod tunela 22 ali 22’ tako, da je srednji del 11 naklonjen navzgor glede na longitudinalno os tunela. Ko srednji del 11 spojke 1 porinemo v tunel 22 ali 22’ tako, da udarimo zadnji del 12 ali povlečemo prednji del 14, bodisi ročno ali s pomočjo avtomatske priprave za zateg spojke, se srednji del 11 pomakne navzdol in premakne spojko 1 vztran.

Medtem ko spojko 1 porivamo, tretji del 13 drsi vztran (v smeri puščice S na sliki 5). Naklonjena notranja ploskev 21 d rame 21 deluje kot zadrževalo, ki se upira takemu premikanju spojke 1 vztran, ko jo porivamo na ramo 21. Tretji del 13 spojke zato drsi postrani navzgor po naklonjeni notranji ploskvi 21 d dokler se zaradi trenja ne ustavi na višini odvisno od drugega stičnega predela 15’, ki se vsede na prirobnico 30 tračnice 3 in s tem zagotovi, da spojka 1 tako močno pritisne na tračnico 3, da drži tračnico 3 na mestu. Kot naklona naklonjene notranje ploskve 21 d zato določajo predvsem karakteristike uporabljene spojke, vključno s silo, s katero pritiska. Stik med spojko 1 in naklonjeno notranjo ploskvijo 21 d na prvem stičnem predelu 13’ je tak, da ostane spojka 1 v stabilnem ravnotežju in da z vso svojo silo pritiska na tračnico, pri tem pa ne generira velike sile na prvi stični

-Wtočki, kar bi v nasprotnem primeru povečalo možnost premočne obrabe rame 21. Zgornja ploskev rame je oblikovana tako, da pride do navpičnega stika v eni sami točki, da torej spojka pritiska navpično na vrhnjo ploskev, kar ima za posledico manjši upogib zadnjega dela 12 in večjo torzijo tretjega dela 13.

Qblika zadnjega dela 12, to je najprej zavoj proti in nato stran od petega dela 15, zagotavlja, da je tretji del 13, kadar je spojka v uporabi, predvsem pod torzijskim bremenom, kar poveča učinkovitost spojke.

Namesto spojke 1 s slik 1 do 3 se lahko uporabi spojka 1 ki prikazana na sliki 6 in je oblikovana kot zrcalna slika spojke 1. Druga spojka 1”, prikazana na sliki 7, je podobna zrcalni spojki Γ, vendar ima manj ukrivljen četrti del 14.

Katerakoli izmed spojk 1,1’ ali 1” se lahko uporabi s podložno ploščo 2, kakršna je prikazana na sliki 4, ali z modificirano podložno ploščo 2’, kakršna je prikazana na sliki 8. Slika 9 prikazuje del podložne plošče 2’, na kateri je nameščena spojka 1’, ki drži tračnico 3, medtem ko slika 10 prikazuje del podložne plošče 2’, na kateri je nameščena spojka 1 ’, ki drži tračnico 3.

Podložna plošča 2' se od podložne plošče 2 razlikuje v tem, da namesto naklonjenih ploskev 21 b, 21 c in 21 d na zgornji ploskvi obeh ram 21, 21’ zgornjo ploskev tvori navzgor naklonjena ploskev 21 g, ki je precej ravna, razen v zgornjem delu 21 g’, ob vrhu 21 e rame 21, 21’, kjer je konkavna. Pri podložni plošči 2’, ki je v vseh drugih pogledih in dimenzijah podobna prehodno opisani podložni plošči 2, je radij krivine zgornjega dela 21 g’ 50, medtem ko ima zaobljeni del 21 e radij krivine 8, preostali del zgornje ploskve 21 g pa je naklonjen pod kotom 17,6° glede na ploskev 20 podložne plošče 2’.

Sestav, ki predstavlja realizacijo pričujočega izuma, ima nižji profil, kot sestav, ki je bil v uporabi doslej, in sicer tipično za okrog 10 mm, gledano paralelno glede na os tračnice. To pomeni, da je manjša verjetnost, da se spojke premaknejo, ali da jih udari oprema za vzdrževanje tračnic ali predmeti, ki visijo z vozil. Poleg tega je pri spojkah in ploščah, ki

-Λΐ predstavljajo realizacijo pričujočega izuma, manjša verjetnost poškodb zaradi iztirjenih koles, ker je višina sestava v območju, kjer iztirjena kolesa običajno tečejo, znatno nižja kot pri predhodno predlaganih zasnovah, in ker je plošča znatno močnejša.

Čeprav je morda izdelava sestava dražja, lahko dosežek spojke z nizkim profilom dopolnimo še tako, da zašilimo prosti konec srednjega dela, kot prikazuje slika 11, in s tem povzročimo, da se del zahtevanega upogiba spojke generira tako, da potisnemo srednji krak navzdol, namesto da bi potisnili tretji in peti del 13,15 navzgor, s tem pa se izognemo zvijanju ukrivljenega prednjega dela 14, ki ga lahko povzroči takšno premikanje tretjega in petega dela 13,15 navzgor. Alternativno lahko srednji del 11 potisnemo navzdol, kadar ga vstavimo v tunel 22 ulite podložne plošče 2 tako, da prirežemo strop tunela 22 (ni prikazano).

Claims (12)

1. PATENTNI ZAHTEVKI:

   1. Spojka (1, T, 1”) za pričvrstitev železniške tračnice, narejena iz palice iz prožnega materiala, ki je ukrivljena tako, da ima, gledano od enega do drugega konca palice najprej precej raven del (11), namenjen za namestitev spojke (1, T, 1”) v pripravo za zasidranje (2, 2’J, kadar je spojka (1, T, 1”) v uporabi, nato drugi ukrivljen del (12), nato tretji del (13), nato četrti ukrivljen del (14) in končno peti del (15), pri čemer je drugi del (12) precej ukrivljen po celi svoji dolžini, in se na enem predelu tretjega in petega dela (13,15) nahaja prvo stično področje (13’, 15’), ki pritiska, kadar je spojka (1, T, 1”) v uporabi, na zgornji zunanji del ploskve priprave (2, 2’) za zasidranje spojke, medtem ko se na drugem predelu tretjega in petega dela (13, 15) nahaja drugo stično področje (13’, 15’), ki pritiska, kadar je spojka (1, T, 1”) v uporabi, na tračnico (3) poleg priprave (2, 2’) za zasidranje spojke, s tem, da ležita pri neobremenjeni spojki (1, T, 1”), obrnjeni tako, da tvorita longitudinalni osi delov palice s prvim in drugim stičnim predelom (13’, 15’) spojke (1, T, 1”) prvo horizontalno ravnino (A), tretji in peti del (13,15) spojke (1, T, 1”) na nasprotnih straneh prvega dela (11), gledano iz smeri nad prvo horizontalno ravnino (A) ali pod njo, in nadalje, da je pri neobremenjeni spojki (1, T, 1”), obrnjeni tako, da najnižje točke prvega in petega dela (13,15) spojke (1, T, 1”) tvorijo drugo horizontalno ravnino (B), videti, gledano iz smeri nad to ravnino ali pod njo, kot da se drugi del (12) spojke, ki izhaja iz prvega dela (11), ukrivi navzven iz te druge horizontalne ravnine (B), najprej proti in nato stran od vertikalne ravnine (C), ki poteka skozi peti del (15) spojke.
2. 2. Spojka po zahtevku 1, pri čemer longitudinalna os četrtega dela (14) spojke (1, T, 1”) leži v bistvu znotraj ali pod omenjeno prvo horizontalno ravnino.
3. 3. Spojka po zahtevku 2 v kombinaciji s pripravo (2, 2’) za usidranje spojke, ki je pritrjena na temelje železniške proge in ima podhod, ki sprejme omenjeni prvi del spojke (1, T, T’), pri čemer ιβje/sta del prostega konca omenjenega prvega dela (11) spojke (1,1’, 1”), ki sega najviše, kadar je spojka (1,1’, 1”) v uporabi, in/ali zgornji notranji del omenjenega podhoda v omenjeni pripravi (2,2’) za zasidranje spojke, klinasto prirezan/a, kar ima za posledico da je ob namestitvi spojke (1,1’, 1”) v pripravo (2,2’) za zasidranje spojke, prvi del (11) spojke (1,1’, 1”) porinjen navzdol, kar povzroči vsaj majhen odmik spojke (1,1’, 1”), obenem pa zagotovi, da njena najnižja točka leži znatno nad omenjeno prvo horizontalno ravnino in s tem v znatni meri prepreči možnost, da bi se omenjeni četrti del (14) deformiral med takim nameščanjem spojke (1,1’, 1).
4. 4. Sestav za pričvrstitev železniških tračnic, s katerim se železniška tračnica (3) pričvrsti na temelje proge, pri čemer ta sestav vsebuje prvo in drugo spojko (1,1’, 1) za pričvrstitev železniških tračnic po zahtevkih 1 do 3, ter podložno ploščo (2, 2’) v obliki enotne večje ploskve z ležiščem (23) za tračnico, na katerem leži železniška tračnica (3) in ki je nameščeno med obema predeloma (21, 21’) za zasidranje spojk, ki se vsaj deloma raztezata po širini plošče, pri čemer ima vsak predel (21, 21’) za zasidranje spojk podhod (22, 22’), v katerega sega omenjeni prvi del (11) prve oziroma druge spojke (1, 1’, 1”) za pričvrstitev tračnic, in sicer tako, da se prvi stični predel (13’, 15’) vsake spojke (1,1’, 1”) za pričvrstitev tračnic dotika zgornjega dela (21 d, 21 g’) zunanje ploskve predela (21, 21’) za zasidranje spojk, ki pripada tej spojki (1,1’, 1”), s tem da se zgornji del (21 d,

   21 g’) predela za zasidranje spojk dviga v naklonu glede na celotno ploskev (20) podložne plošče (2, 2’), tako da lahko prvi stični predel (13’, 15’) spojke (1, 1’, 1”), potem ko je le-ta porinjena v predel (21, 2Γ) za zasidranje spojk, drsi stransko navzgor ob omenjenem zgornjem delu (21 d, 21 g’), dokler se zaradi trenja ne ustavi na višini, sorazmerni višini omenjenega drugega stičnega predela (13’, 15’), ki pritisne na rob železniške tračnice (3) in zagotavlja, da spojka (1,1’, 1) izvaja želen pritisk na tračnico (3).

   -.14
5. 5. Sestav po zahtevku 4, pri čemer ima omenjeni zgornji del (21 d) v bistvu ravno ploskev.
6. 6. Sestav po zahtevku 5, pri čemer je ravna ploskev naklonjena pod kotom 37° glede na glavno ploskev (20) podložne plošče (2, 2’).
7. 7. Sestav po zahtevku 4, pri čemer je omenjeni zgornji del (21 g’) konkaven.
8. 8. Sestav po zahtevku 7, pri čemer je radij krivine omenjenega zgornjega dela (21 g’) 50.
9. 9. Sestav po zahtevkih 7 ali 8, pri čemer je preostali del zunanje ploskve omenjenega predela (21, 21’) za zasidranje spojk precej raven.
10. 10. Sestav po zahtevku 9, pri čemer je ravni del (21 g) omenjene zunanje ploskve naklonjen pod kotom približno 18° glede na glavno ploskev (20) podložne plošče (2, 2’).
11. 11. Sestav po zahtevku 4, pri čemer je zunanja ploskev predela (21, 2Γ) za zasidranje spojk oblikovana tako, da se pri pogledu na vrh predela (21, 21’) za zasidranje spojk v smeri paralelno longitudinalni osi omenjenega prehoda (22, 22’) zdi, kot da je spodnji predel (21 b, 21 c) ploskve približno konveksna krivulja in da je zgornji predel (21 c, 21 c’) ploskve približno konkavna krivulja.
12. 12. Sestav po zahtevku 4, pri čemer je zunanja ploskev predela (21,21’) za zasidranje spojk oblikovana tako, da ima najprej v bistvu vertikalno ploskev, ki izhaja iz ležišča (23) za tračnice, nato prvo navzgor naklonjeno ploskev (21 b), nato precej horizontalno ploskev (21 c) nad prehodom (22, 22’), nato drugo navzgor naklonjeno ploskev (21 b), ki sestavlja omenjeni zgornji del, in nato navzdol naklonjeno ploskev (21 f), pri čemer je naklon omenjene prve navzgor naklonjene ploskve (21 f) in omenjene navzdol naklonjene ploskve (21 f) manjši oziroma večji kot naklon druge navzgor naklonje ploskve (21d).

    --.1513. Sestav po zahtevku 12, pri čemer je rob (21 e), kjer se stikata omenjena navzgor naklonjena ploskev (21 d) in omenjena navzdol naklonjena ploskev (21 f), zaobljen.