SI20802A

SI20802A - Modulacija imunskega odgovora z ribavirinom

Info

Publication number: SI20802A
Application number: SI9920099A
Authority: SI
Inventors: Robert Tam
Original assignee: Icn Pharmaceuticals, Inc.
Priority date: 1999-01-29
Filing date: 1999-12-20
Publication date: 2002-08-31
Also published as: CZ20012519A3; HUP0200027A2; KR20020023939A; PL364699A1; NO20013529D0; CN1334736A; SK10092001A3; HRP20010496A2; JP2002535371A; WO2000044388A1; BR9917090A; CA2357735A1; AU2483300A; ZA200105595B; MXPA01007211A; IL144130A0; HK1040937A1; EP1146883A1; RU2211698C2; NO20013529L

Abstract

Odgovor imunskega sistema na izziv je modificiran z dajanjem nukleozida sistemu v koncentraciji, izbrani tako, da ima takšen učinek na označevalca B7, ki je nasproten učinku izziva. Upoštevani izzivi vključujejo alergene, neoplazmo, virus, bakterijo, okužbo in avtoimunsko reakcijo. Posebno zanimivi so molekulski označevalci B7-1 in B7-2. Prednostni nukleozidi so ribavirin in analogi ribavirina, zagotovljeni zlasti v koncentracijskem območju med okoli 0,2 mikroM in, oziroma 5 mikroM v tekočini, ki vsebuje celice, ki izražajo označevalca B7.ŕ

Description

MODULACIJA IMUNSKEGA ODGOVORA Z RDBAVIRINOM

Polje izuma

Polje izuma je imunologija.

Ozadje izuma

Poleg običajno uporabljenih fizioloških in fenotipičnih diagnostičnih parametrov, bolezni včasih lahko korelirajo z molekulskimi označevalci kot so polidija, mutacije specifičnih genov, prikaz določenih označevalcev celične površine itd. Mnogi izmed teh označevalcev delujejo kot napovedniki ali pokazatelji specifične bolezni in jih lahko tako uporabljajo kot diagnostično orodje za jasno definirano fiziološko stanje.

V zadnjih letih je bilo narejenih več poskusov za koreliranje sorazmerno zapletenih bolezni, kot so avtoimunost, astma, rak itd. s specifičnimi molekulskimi označevalci. Kajti več preučevanj je ugotovilo neposredno ali posredno vpletenost so-spodbujevalnih molekul B7-1 in B7-2 v moduliranje imunskega sistema pri boleznih. Vendar pa, vkljub mnogim, s takšnimi preučevanji dobljenim vpogledom v razne ravni izražanja B7-1 in B7-2 pri boleznih, ni bila izdelana razumljiva in poenotena slika. (Hepatology 25, No.5, 1997 pl 108-1114: Expression of costimulatory molecules B7-1 and B7-2 and human hepatocellular carcinoma; J. Cancer Res. Ciin. Oncol. 124, No.7, 1998 p383-388: Expression of costimulatory molecules B7-1 and B7-2 on human gastric carcinoma; J. Neuroimmunol. 84, No. 2, 1998 pl79-187: Costimulatory CD80 (B7-1) and CD86 (B72) on cerebrospinal fluid celiš in multiple sclerosis; J- Neuroimmunol. 91, No 1-2,1998, p 198-203: B7-1 (CD80), B7-2 (CD86), interleukin-12 and transforming growth factorbeta mRNA expression in CSF and peripheral blood mononuclear celiš from multiple sclerosis patients).

V mnogih primerih so opazili navidezno nekonsistentne korelacije med B7-1, B7-2 in specifičnimi obolenji. Glej tabelo 1. Pri nekaterih vrstah raka, na primer, je B7-1 prisoten v sorazmerno visokih količinah, B7-2 pa je prisoten v sorazmerno nizkih količinah. Pri drugih vrstah raka imata B7-1 in B7-2 natančno nasprotno korelacijo. (J. Cancer Res. Ciin. Oncol. 124, No.7 1998 p383-388: Expression of costimulatory molecules B7-1 and B7-2 on human gastric carcinoma; Br. J. Haematol 102, No.5, 1998 pl257-1262: The expression of costimulatory molecules and their relationship to the prognosis of human acute myeloid leukemia: poor prognosis of B7-2-positive leukemia; Int. J. Mol. Med. 2, No.2, 1998 pl67-171: Lack of B7-1 and B7-2 on head and neck cancer celiš and possible significance for gene therapy).

Tabela 1

Korelacija specifičnih bolezni z izražanjem B7-1 in B7-2

Vrsta raka	B7-1	B7-2
Hepatcitični karcinom	Navzdol	Navzdol
Želodčni karcinom (primarni)	Navzgor	Navzgor
Želodčni karcinom (metastatični)	Navzdol	Navzgor
Glava & vrat (primarni in naseljen)	Navzdol	Navzdol
Akutna mieloidna leukemija	Navzdol	Navzgor
Avtoimunska bolezen
Multipla skleroza	Navzgor	Navzgor
Astma	Neutralno	Navzgor
Vnetni črevesni sindrom	Navzgor	Navzgor

Izražanje B7-1 in B7-2 kaže tudi samo nekonsistentno korelacijo z znanimi citokinskimi vzorci. Glej tabelo 2. Na primer, zvečano izražanje B7-1 so korelirali z obema, navzgomjim in navzdolnjim uravnavanjem odgovora tipa 1, B7-2 pa so korelirali tudi z obema, navzgomjim in navzdoljnjim uravnavanjem odgovora tipa 1. Isto se lahko trdi tudi za korelacijo z B7-1 in B7-2 z odgovorom tipa 2. (glej tabelo 1) (Am. J. Respir. Celi. Mol. Biol. 17, No. 2,1997 p235-242: DifFerential regulation of human, antigenspecific Type 1 and Type 2 responses by the B7 homologues CD80 and CD86; J. Immunol. 156, No. 8,1996 p2387-2391: Costimulation of IL-4 production by murine B7-1 and B7-2 molecules.).

Tabela 2

Korelacija raznih vrst bolezni s tipom 1, tipom 2 in izražanjem B7-1 in B7-2

Tip/odgovor	Tip 1	Tip 2	B7-1	B7-2
Avtoimunska Bolezen	Navzgor (AIDS specifični za organ)	Navzgor (sistemski AIDS)	Navzgor	Navzgor/navzdol
Rak	Navzdol	Navzgor	Navzgor/navzdol	Navzgor/navzdol
Bakterijska infekcija	Navzgor	Navzgor	Navzgor	Navzgor
Virusna infekcija	Navzgor	Navzgor	Navzgor	Navzgor

Še nadalje, ni jasno, katero zdravilo, ali celo kategorija zdravil, bi bila učinkovita pri moduliranju aktivnosti B7-1 ali B7-2 in, četudi bi bila identificirana takšna zdravila, ostaja nejasno, kako koristno uporabiti te so-spodbujevalne molekule za moduliranje imunskega sistema. Če združimo vse te neznanke, obstaja še vedno znatna potreba po zagotovitvi postopkov in sestavkov za moduliranje enega ali več označevalcev B7, posebno kot sredstev za vplivanje na odgovor imunskega sistema na dani izziv.

Kratek opis tabel

Tabela 1 korelira specifična obolenja in njihovo korelacijo z izražanjem B7-1 in B7-2. Tabela 2 korelira razne vrste obolenj z izražanjem B7-1 in B7-2 in tipom 1 in tipom 2.

Povzetek izuma

Ta izum zagotavlja postopke in sestavke, s katerimi modificiramo odgovor imunskega sistema na izzive. Na splošno, odgovor modificiramo tako, da dodamo sistemu nukleozid v koncentraciji, ki smo jo izbrali tako, da ima takšen učinek na označevalec B7, ki je nasproten učinku izziva.

Po enem od vidikov prednostnih izvedb izzive izberemo iz skupin, kot so alergeni, neoplazma, virus, bakterija, okužba in avtoimunska reakcija. Posebno zanimivi so molekulski označevalci B7-1 in B7-2. Po drugem vidiku prednostnih izvedb je nukleozid analog ribavirina, pri posebno prednostni izvedbi je nukleozid ribavirin. Po še nadaljnjem vidiku prednostnih izvedb je zagotovljeno dovolj nukleozida, da dosežemo koncentracijsko območje med okoli 0,2 μΜ oziroma okoli 5 μΜ v tekočem sredstvu, ki vsebuje celice, ki izražajo označevalca B7.

Po še drugem vidiku prednostnih izvedb izziv koreliramo s zvečanjem odgovora tipa 2, uporabo nukleozida pa koreliramo z zmanjšanjem odgovora tipa 2.

Podroben opis specifičnih izvedb

Pričujoči izumitelj je odkril, da obstaja presenetljiva zveza med nekaterimi nukleozidi, zlasti ribavirinom in njegovimi analogi, in izražanjem enega ali več označevalcev B7. Nadaljnja odkritja so pokazala drugo, nepričakovano zvezo - da aplikacijo takšnih nukleozidov lahko uporabimo za ugodno vplivanje na izid bolezni ali drug izziv. Odkrit je bil zlasti postopek za modulacijo odgovora imunskega sistema na izziv, postopek pa obsega: (a) koreliranje izziva z učinkom na označevalca B7; (b) koreliranje aplikacije nukleozida znotraj nekega koncentracijskega območja z modulacijo molekulskega označevalca B7, kije nasprotna učinku; in (c) dodajanje nukleozida imunskemu sistemu znotraj koncentracijskega območja.

Izraz »nukleozid«, kot ga uporabljamo tu, se nanaša na spojino, sestavljeno iz kateregakoli dela pentoze ali modificirane pentoze, ki je vezan na specifični položaj heterocikla ali na naravni položaj purina (položaj 9) ali pirimidina (položaj 1) ali na ustrezni položaj analoga, zlasti vključno tako z D- kot L- oblikami bicikličnih in monocikličnih heterociklov, ki vsebujejo dušik. Izraz »D-nukleozidi« se nanaša na spojine nukleozidov, ki imajo del sladkorja D-riboze (na primer adenozin). Izraz »Lnukleozidi« se nanaša na spojine nukleozidov, ki imajo del sladkorja L-riboze. Izraz »nukleotid« pomeni nukleozide, pri katerih so fosfatni estri substituirani na 5' položaju nukleozida.

Izraz »farmacevtsko sprejemljive soli« se nanaša na katerokoli sol, ki izvira iz anorganskih in organskih kislin ali baz.

Izraz »neoplazma« se nanaša širše na katerokoli vrsto avtonomne patološke rasti tkiva, ki lahko postane maligno ali ne, vključno z vsemi vrstami tumorjev ali rakov.

Izraz »zdravljenje« ali »obdelava« obolenja se nanaša na izvrševanje protokola, ki lahko vključuje dajanje enega ali več zdravil pacientu z namenom, da se olajšajo znaki ali simptomi obolenja. Tako, »zdravljenje« ali »obdelava« ne zahtevata popolnega olajšanja znakov ali simptomov, na zahtevata postopka zdravljenja, specifično pa vključujeta protokole, ki imajo le marginalni učinek (kot placebo učinek) na pacienta.

Izraz »imunski sistem«, kot se tu uporablja, pomeni vsakršnokoli zbirko imunokompetentnih celic, ki skupno identificirajo in napadejo tuja bitja in ki dinamično odgovorijo na nove patogene ali druge izzive. Primeri imunskih sistemov so človeški ali drugi sesalski imunski sistemi, ki vključujejo vranico, B-limfocite timusa, T-limfocite in protitelesa. Imunski sistem, kot je tu definiran, mora imeti celično komponento, vendar ima pa lahko humoralno komponento ali pa je nima. Kjer je v imunski sistem vključena humoralna komponenta, le-ta lahko vsebuje topne molekule, ki jih izločajo imunokompetentne celice, vključno s protitelesi in interleukini. Primeri topnih molekul so IgG, IgM, IgE ali IL2, IL4,IL10.

Po tej definiciji lahko vzamemo v poštev to, da ima celotna kri, kot tudi kri, ki so ji odvzeti fibrinogen, krvne ploščice in eritrociti, imunski sistem, ker vsebuje imunokompetentne celice, ki se lahko dinamično odzivajo na nove patogene. Drugi imunski sistemi so okolja umetnih gojišč, ki vsebujejo imunokompetentne celice. V nasprotju s tem, raztopino protiteles z dodatkom pufra ne upoštevamo kot imunski sistem, ker ne vsebuje večjega števila imunokompetentnih celic. Pri še drugih izvedbah, vsi, človek ali živali, vsebujejo imunske sisteme, kot je tu definirano.

Izraz »izziv« uporabljamo tu za označitev katerekoli sestavine ali dogodka, ki izzove odgovor imunskega sistema. Izzive lahko uvrstimo v skupine treh kategorij: avtoizzivi, ne-avtoizzivi in spremenjeni avtoizzivi. Izzivi tipa avtoizziv vključujejo celice ali molekule, kjer sta imunski sistem in izziv iz istega organizma, avto-proteini ali analogne beljakovine in fragmenti le-teh. Primeri vključujejo človeške krvne celice, nediferencirane celice, protitelesa ali koagulacijske dejavnike iz istega človega. Izzivi iz tipa ne-avtoizzivi vključujejo celice, viruse ali molekule, kjer sta imunski sistem in izziv iz različnih organizmov, ali pa je izziv ksenogen. Primeri vključujejo organe ali celice neidentičnega donoija, bakterije, viruse ali vsakovrstne molekule, značilne za druge zvrsti, ki vključujejo endotoksine, encime ali strukturne beljakovine. Izzivi tipa spremenjenega avtoizziva vključujejo celice ali molekule, kjer izhajata imunski sistem in izziv iz istega organizma, vendar pa je izziv izpostavljen modifikacijam, abnormalnim ali neoplastičnim spremembam. Primeri takšnih modifikacij vključujejo modificiranje profila označevalca B7 na celicah, ki priskrbijo antigen. Primeri

-7Ί abnormalnih sprememb vključujejo celice povezane z apoptozo ali nekrotičnim tkivom. Primeri neoplastičnih sprememb pa povzročitev raka.

Izraza »odgovor imunskega sistema« in »imunski odgovor« se tu uporabljata v pomenu vsakršnega odgovora imunskega sistema na izziv. Pri tej aplikaciji so posebno zanimivi imunski odgovori, ki vključujejo modulacijo označevalca B7. Takšna modulacija lahko obsega kakršnokoli kombinacijo zvišanja in upadanja izražanja B7-1 in B7-2. Tako so vsi odgovori, ki so navedeni v tabelah 1 in 2, primeri upoštevanih odgovorov imunskega sistema.

Drugi upoštevani odgovori imunskega sistema obsegajo vključitev celičnih sestavin v specifične interakcije celic ali v spremembe genetske aktivnosti. Specifične interakcije celic so lahko interakcije celica s celico ali interakcije celice z izzivom. Primeri interakcij celice s celico so stiki T-celic s T-celicami pomagalkami ali stiki T- celic pomagalk z makrofagi. Primeri za celične interakcije z izzivom so celice, ki priskrbijo antigen in vključujejo izziv, predelujejo izziv in prikažejo predelani izziv na površini celice, ali B-celice, ki prikazujejo specifična protitelesa za izziv na svoji površini in vežejo izziv s protitelesom. Spremembe genetske aktivnosti so lahko prerazporeditve v genomski DNK ali selektivna aktivacija genov. Primeri za prerazporeditve v genomski DNK so dogajanja prepletanja, ki vodijo k preklopu razreda med različnimi razredi protiteles. Primeri za selektivno aktivacijo genov so naraščanje ali upadanje prepisa ali prevoda genskega kodiranja za interleukine ali B7-1 ali B7-2.

Kot se tu uporablja, pomeni produciranje učinka B7, ki je »nasproten« vzorcu, povezanem z izzivom, to, da je učinek B7, ki ga producira sam nukleozid, vsaj marginalno nasprotno usmerjen učinku, povezanem s samim izzivom. Če je tako izziv povezan z zmanjšanim izražanjem B7-1, bi bil obraten učinek B7 le-ta, pri katerem je B7-1 vsaj marginalno zvišan. Podobno, če je izziv povezan s povečanim izražanjem B72, bi bil obratni učinek B7 le-ta, pri katerem je B7-2 vsaj marginalno zmanjšan.

Kot se tu uporablja, izraz »dajanje nukleozida imunskemu sistemu« pomeni, da pride nukleozid v zadosten stik z nekaterimi sestavinami imunskega sistema, tako da povzroči odgovor imunskega sistema. Pri prednostnih izvedbah to pomeni dodajanje nukleozida telesu. Pri drugih izvedbah to pomeni dodajanje nukleozida v posodo ali drugemu vsebniku z imunskim sistemom.

Upoštevati bi bilo treba, da je definicija izraza »dajanje nukleozida imunskemu sistemu« dovolj široka, da vključuje katerokoli kombinacijo stikov in-vivo, in-vitro ali ex-vivo. In-vivo lahko vključuje vbrizgavanje, zaužitje, dajanje skozi kožo ali vdihavanje. Primeri za razno vbrizgavanje so intramuskulamo vbrizgavanje, vbrizgavanje v žilo ali podkožno vbrizgavanje. Primeri za razne oblike zaužitja so tablete, sirupi ali praški. Obliži, mazila ali elektroforezni postopki lahko opravijo dostavo skozi kožo. Vdihavanje lahko obsega postopke izparevanja ali razprševanja.

Stik in-vitro lahko dobimo bodisi z dajanjem raztopine, ki vsebuje nukleozid, imunskemu sistemu v primerno posodo ali z raztapljanjem nukleozida v raztopini, ki je lahko del imunskega sistema ali pa ne. Primeri za dajanje vključujejo automatizirano ali ročno pipetiranje, nakapavanje, vlivanje ali vbrizgavanje raztopine, ki vsebuje nukleozid, v imunski sistem. Alternativno lahko raztopimo nukleozid v tekočini s stresanjem, mešanjem ali vlivanjem ribavirina v tekočino.Ta tekočina lahko vsebuje imunski sistem ali pa je nosilna raztopina, ki vsebuje pufer, izotonične raztopine, kri. Ta nosilec lahko nato dajemo imunskemu sistemu.

Stik ex-vivo lahko izvedemo v več stopnjah, ki obsegajo (1) pridobivanje dela imunskega sistema iz nekega vira, (2) dajanje nukleozida imunskemu sistemu in (3) vračanje vsaj dela imunskega sistema viru. Pridobivanje dela imunskega sistema lahko izvedemo tako, da pridobimo nazaj del imunskega sistema iz in-vivo ali in-vitro vira. Primeri za vire in-vivo so vretenčarji, vključno s človekom, in nevretenčarji. Pridobivanje nazaj lahko izvedemo s punktiranjem ven, izcedkom iz oči ali z uhodi.

Primeri za vire in-vitro so celična gojišča, ki vsebujejo imunski sistem, obdelano ali shranjeno kri. Ponovno pridobivanje lahko izvedemo s katerimkoli sredstvom za prenos tekočine, na primer z automatskim ali ročnim pipetiranjem, izsesavanjem, nakapavanjem itd. Vračanje imunskega sistema viru lahko izvedemo s katerimkoli sredstvom za prenos tekočine. V primeru vira in-vitro je to lahko avtomatsko ali ročno pipetiranje, izsesavanje, nakapavanje ali, v primeru vira in-vivo, vbrizgavanje v žilo.

Obravnavani nukleozidi so ribavirin (Ι-β-D-ribofuranosil-l,2,4-triazol-3 -karboksamid) in njegovi analogi. Da zadevo pojasnimo, analogi pomenijo katerekoli derivate ribavirina, pri katerih (1) je ena ali več hidroksilnih skupin substituiranih z nehidroksilnim delom, ki ima manj od 25 atomov in vključuje vodik, nižji alkil, nižji aril, nižj aralkil, nižji alkil alkenil, halogen itd. in je eden ali več vodikov neodvisno substituiranih z nevodikovim delom, ki ima manj od 25 atomov in vključuje OH, nižji alkil, nižji aril, nižji aralkil, nižji alkil alkenil, halogen itd.

Ribavirin, analoge ribavirina ali druge nukleozide prednostno formuliramo v vodni raztopini z dodatkom pufra. Pri alternativnih izvedbah pa nukleozide lahko formuliramo v mnogih drugih tekočinah ali trdnih oblikah. Tekočinske oblike so lahko raztopine, ki vsebujejo čista topila, vključno z vodo, DMSO ali etanolom. Tekočinske oblike lahko obsegajo raztopine, ki vsebujejo zmesi topil z drugimi topili ali raztopljene trdne snovi, vključno z zmesmi voda-etanol, zmesmi voda-DMSO, pufri. Dalje, tekočinske oblike nukleozidov lahko zmešamo na primer s snovmi, ki spremenijo konsistenco, tako da nastanejo geli, kreme ali mazila. Primeri so amfifilne molekule, voski ali želatina. Trdne oblike lahko obsegajo trdne snovi, ki so lahko aktivne sestavine ali pa ne. Primeri za aktivne sestavine so pufri, smole ionski izmenjevalci vključno z MOPS, fosfati in nitrati. Primeri za neaktivne sestavine vključujejo škrob, celulozo ali silicijev dioksid. Še nadalje, trdne oblike so lahko v raznih pripravkih vključno s tabletami, kapsulami, praški itd.

-1010

Pri prednostnih izvedbah je zagotovljeno dovolj nukleozida, da dobimo območje koncentracij med okoli 0,2 μΜ in, oziroma, okoli 5 μΜ v tekočini, ki vsebuje celice, ki izražajo označevalec B7. Manj prednostne izvedbe upoštevajo druge koncentracije znotraj območja od 0,1 μΜ do okoli 10 μΜ.

Pri drugem vidiku prednostnih izvedb je izvid koreliran z povečanjem odgovora tipa 2, uporaba nukleozida pa je korelirana z zmanjšanjem odgovora tipa 2. Odgovor tipa 2 lahko razumemo, kot sledi.

Imunski sistemi sesalcev vsebujejo dva večja razreda limfocitov: B limfocite (celice B), ki imajo svoj izvor v kostnem mozgu in limfociti T (celice T), ki imajo svoj izvor v timusu. Celice B so v veliki meri odgovorne za humoralno imunost (t.j., proizvodnja protiteles), medtem ko so celice T odgovorne za imunost, ki jo posredujejo celice. Na splošno upoštevajo, da se celice T delijo v dva podrazreda, T-celice pomagalke in citotoksične celice T. T- celice pomagalke aktivirajo druge limfocite, vključno s celicami B in citotoksičnimi celicami T, in makrofage s tem, da izločajo topne proteinske posrednike, imenovane citokini, ki so vpleteni v imunost, posredovano prek celic. Kot se tu uporablja, so limfokini podvrsta citokinov.

Običajno se upošteva tudi, da spadajo T- celice pomagalke v dva podrazreda, v tip 1 in tip 2. Celice tipa 1 (poznane tudi kot celice Thl) proizvajajo interleukin 2 (IL-2), faktor tumome nekroze (TNF V) in interferon gama (IFN (), in so prvenstveno odgovorne za imunost, ki jo posredujejo celice kot sta hiperobčutljivost zapoznelega tipa in antivirusna imunost. Nasprotno pa proizvajajo celice tipa 2 (poznane tudi kot celice Th2) interleukine, IL4, IL-5, IL-6, IL-9, IL-10 in IL-13 in so prvenstveno udeležene pri podpiranju humoralnih imunskih odgovorov, kot jih vidimo pri odgovoru na alergene, na primer izotipne preklopitve protiteles IgE in IgG4 (Mosmann, 1989, Annu Rev Immunol, 7:145-173).

-1111

Kot jih tu uporabljamo, izraze »odgovori tipa 1 in tipa 2« razumemo tako, da vključujejo celotno območje učinkov, dobljenih pri uvajanju limfocitov tipa 1 oziroma tipa 2. Med drugim vključujejo takšni odgovori spremembe pri proizvajanju ustreznih citokinov prek prepisovanja, prevajanja, izločanja in možnih drugih mehanizmov, zvečanega razmnoževanja ustreznih limfocitov in drugih učinkov, ki so povezani s povečano proizvodnjo citokinov, vključno z učinki premičnosti.

Kot opisuje US Patent no. 5767097 to Tam (June 1998), čigar razkritje vključujemo tu kot referenco, se odgovori bodisi tipa 1 ali tipa 2 lahko selektivno zatrejo, medtem ko je drugi bodisi induciran ali ga pustimo sorazmerno neprizadetega, oboje odgovorov, bodisi tipa 1 kot ali 2, pa lahko selektivno povzročimo, medtem ko drugega bodisi zatremo ali pustimo sorazmerno neprizadetega.Tudi, kot je pojasnjeno v sopotekajočih aplikacijah PCT št.PCI/US98/00634, čigar razkritja vključujemo tu kot referenco, so nekateri nukleozidi kot ribavirin učinkoviti pri selektivnem moduliranju odgovorov tipa 1 in tipa 2 drugega glede na drugega. Ugotovitev, kateri nukleozid je učinkovit pri zmanjšanju odgovora tipa 2, se brez težav določi z eksperimentiranjem.

Predvideno je, da se tu opisani postopki lahko uporabljajo za zdravljenje raznolike množice obolenj in dejansko kateregakoli obolenja, ki se ugodno odziva na takšno obdelavo. Med drugimi stvarmi pride specifično v poštev, da takšne kombinacije lahko uporabimo za obdelavo alergijske (alergije), neoplazmske (rak), virusne (virusna infekcija), bakterijske (bakterijska infekcija) bolezni, okužbe ali avtoimunskega obolenja.

Infekcije, ki pridejo v poštev za zdravljenje z nukleozidi pričujočega izuma, vključujejo dihalni sincicialni virus (RSV), virus hepatitisa B (HBV), virus hepatitisa C (HCV), herpes simpleks tipa 1 in tipa 2, genitalni herpes, herpes vnetja mrežnice, herpes encefalitisa, herpes zoster, virus človeške imunske pomankljivosti (HIV), virus gripe A, virus hantan (hemoragična mrzlica), človeški virus papiloma (HPV), ošpice in glivice. Zlasti predvidevamo, da bodo tu ugotovljene kombinacije koristne za zdravljenje

-1212 kroničnih virusnih in bakterijskih infekcij, vključno s HlV-om, tuberkulozo, gobavostjo itd.

Okužbe, ki pridejo v poštev za zdravljenje z nukleozidi pričujočega izuma, vključujejo intracelične okužbe s protozoji kot tudi s črevesnimi glistami in druge okužbe s paraziti. Ponovno pride posebno v poštev to, da bodo tu upoštevane kombinacije koristne pri zdravljenju kroničnih okužb.

Neoplazme, ki pridejo v poštev za zdravljenje, vključujejo neoplazme, ki jih povzroči virus, učinek pa lahko obsega zaviranje spremembe z virusom okuženih celic v neoplastično stanje, tako da se zavira širjenje virusov iz spremenjenih celic na normalne celice in/ali zaustavi rast celic, spremenjenih z virusom.

Alergije, ki pridejo v poštev za zdravljenje, vključujejo vse IgE in IgG alergije, hiper IgE sindrome in dermatična stanja kot atopični dermatitis. Poleg tega je ugotovljeno, da se postopki patentnih zahtevkov lahko uporabljajo za zdravljenje zavrnitve presadkov (obolenje presadek proti gostitelju) in reakcij pri vsadkih.

Avtoimunske bolezni lahko klasificiramo bodisi kot nespecifične za organe ali specifične za organe. Avtoimunske bolezni, nespecifične za organ, vključujejo reumatoidni artritis, protin in protinski artritis, sistemsko kožno tuberkulozno eritematozo (SLE), Sjogrenov sindrom, sklerodermo, polimiozitis in dermomiozitis, ankilozantni spondilitis in reumatično mrzlico. Avtoimunske bolezni, specifične za organ, so dejansko poznane pri vsakem organu, vključno s sladkorno boleznijo odvisno od inzulina, obolenji ščitnice (Gravesova bolezen in Hashimotov tiroiditis), Addisonovo boleznijo in nekaterimi ledvičnimi in pljučnimi boleznimi vključno z alergijo in astmo, multiplo sklerozo, miastenio gravis, uveitisom, psoriazo, z oblikami hepatitisa in ciroze, boleznijo celiakijo, vnetno boleznijo črevesja in nekaterimi vrstami moške in ženske neplodnosti. Avtoimunske procese lahko spodbujajo virusne infekcije vključno z

-1313 virusom HIV, izhajajo lahko od zavrnitve pri transplantaciji in lahko spremljajo nekatere tumorje ali pa jih povzročijo izpostavljanja nekaterim kemikalijam.

Sinteza

Sinteza ribavirina je dobro poznana, pri sintezi ribavirinovih analogov pa pridejo v poštev navodila PCT-aplikacije PCT7US97/18387 in PCT/US97/00600, razkritje obeh pa je vključeno tu kot referenca.

Predpisovanje

Za nukleozide po pričujočem izumu pride v poštev predpisovanje v katerikoli farmacevtski formulaciji in po kateremkoli primernem zapisniku. Predvideno je, da prednostno odmerjanje in protokole določimo z eksperimentiranjem s posebnimi pacienti. Ni potrebno, da bi bili takšni eksperimenti obsežni, predvideno pa je, da se nukleozidi dajejo ljudem po okoli 100 mg/dan do okoli 5000 mg/dan. Posebno predvidevamo, da se ribavirin ali drugi nukleozidi zagotovijo po parametrih, ki proizvajajo koncentracijo nukleozida v tekočini, ki vsebuje celice, ki izražajo B7 med okoli 0,2 μΜ oziroma okoli 5 μΜ.

Seveda, ko gre za zdravljenje bolezni, bo običajen strokovnjak iz tega področja prepoznal, da se bo terapevtsko učinkovita količina spreminjala glede na infekcijo ali na stanje, ki ga obdeluje, na njegovo resnost, na režim zdravljenja, ki naj se uporabi, na farmakinetiko uporabljenega sredstva kot tudi na zdravljenega bolnika (žival ali človek). Učinkovita odmerjanja se tako gibljejo med 1 mg/kg telesne mase ali manj in 25 mg/kg telesne mase ali več. Predvidevamo, da se giblje terapevtsko učinkovita količina »drugega« zdravila od rahlo manj kot okoli 1 mg/kg do okoli 25 mg/kg bolnika, odvisno od uporabljenega nukleozida, od zdravljenega stanja ali infekcije in poti dajanja. To območje odmerjanja običajno proizvede učinkovito koncentracijsko raven aktivnega nukleozida, ki sega od okoli 0,04 do okoli 100 mikrogramov/ml krvi v

-1414 bolniku. Predvideno pa je, da se bodo razvili primerni režimi, specifični za pacienta, tako da se daje majhna količina, nato se količina zvišuje, dokler ne postanejo stranski učinki neprimerno škodljivi ali ne dosežemo nameravanega učinka.

Dajanje nukleozidov po pričujočem izumu lahko izvedemo oralno, parenteralno (vključno s podkožnimi injekcijami, z vbrizganjem v žilo ali v mišico, z intrastemalnim vbrizganjem ali z infuzijskimi tehnikami), z vdihavanjem iz razpršilca, ali rektalno, topično itd. in v formulacijah odmerkov, ki vsebujejo konvencionalne, netoksične, farmacevtsko sprejemljive nosilce, pripomočke in vehikle.

V poštev pride, da se nukleozidi po pričujočem izumu lahko formulirajo v zmesi s farmacevtsko sprejemljivim nosilcem. Na primer, nukleozide po pričujočem izumu lahko dajemo oralno kot farmacevtsko sprejemljive soli. Ker so nukleozidi po pričujočem izumu večinoma topni v vodi, jih lahko dajemo intravenozno v fiziološki solni raztopini (na primer z dodatkom pufra do pH okoli 7,2 do 7,5). V ta namen lahko uporabljamo konvencionalne pufre kot so fosfati, bikarbonati ali citrati. Seveda lahko običajni strokovnjak iz tega področja modificira formulacije znotraj navodil specifikacije, da zagotovi številne formulacije za posebno pot dajanja, ne da bi povzročil nestabilnost sestavkov po pričujočem izumu ali ogrozil njihovo terapevtsko aktivnost. Modifikacijo pričujočih nukleozidov, da bi postali bolj topni v vodi ali drugih vehiklih, na primer, posebno lahko brez težav izvedemo z manjšimi modifikacijami (formulacijo soli, zaestrenjem itd ), ki so primerne v običajni stroki. Primerno v običajni stroki je tudi modificiranje poti dajanja in režim odmerjanja nekega posebnega nukleozida, zato da uravnavamo farmakinetiko raziskanega nukleozida za maksimalni koristni učinek za bolnike.

Pri nekaterih oblikah farmacevtskega odmerjanja je bolj zaželena oblika predzdravila predpisanega nukleozida, posebno vključno z aciliranimi (aciliranimi ali drugimi) derivati, piridinskimi estri in raznimi oblikami soli pričujočih nukleozidov. Običajni strokovnjak iz tega področja bo prepoznal, kako brez težav modificirati pričujoči

-1515 nukleozid v oblike predzdravila, da bi omogočil dostavo aktivnih nukleozidov na položaj cilja znotraj gostitelj skega organizma ali bolnika. Običajni strokovnjak iz tega področja bo tudi izkoristil prednosti ugodnih farmakokinetičnih parametrov oblik predzdravila, kjer so uporabljivi, pri dostavi predvidenih nukleozidov na položaj tarče znotraj gostitelj skega organizma ali bolnika, da bi maksimalno povečal nameravani učinek nukleozida.

Poleg tega, predvidene nukleozide lahko dajemo ločeno ali skupaj, ko jih dajemo ločeno pa lahko to poteka po kateremkoli razporedu. Količine aktivne sestavine ali sestavin in farmacevtsko aktivnega sredstva ali sredstev in pripadajoča časovna usklajevanja dajanja bodo izbrani tako, da bo dosežen želeni kombinirani terapevtski učinek.

Poti dajanja raziskanih nukleozidov segajo od kontinuirnega (intravenozno nakapavanje) do večkratnega dajanja na dan (na primer Q.I.D.) in lahko vključujejo oralno, topično, parenteralno, intramuskularno, intravenozno, podkožno, transdermalno (kar lahko vključuje sredstvo za povečano prodiranje), ustno dajanje ter dajanje supozitorijev med drugimi potmi dajanja.

Pri zdravljenjih po pričujočem izumu prednostno skrbno zmešamo terapevtsko učinkovito količino nukleozida s farmacevtsko sprejemljivim nosilcem po konvencionalnih tehnikah farmacevtske izdelave sestavkov, da bi dobili odmerek. Nosilec je lahko raznolikih oblik, odvisno od želene oblike pripravka za dajanje, na primer oralno ali parenteralno. Pri pripravljanju farmacevtskih sestavkov v obliki oralnih odmerkov lahko uporabimo kateregakoli od običajnih farmacevtskih okolji. Tako lahko uporabimo za tekoče oralne pripravke, kot so suspenzije, eliksirji in raztopine, primerne nosilce in dodatke vključno z vodo, glikoli, olji, alkoholi, dišavnimi sredstvi, konzervansi, barvnimi sredstvi in podobno. Za trdne oralne pripravke, kot so praški, tablete, kapsule in za trdne pripravke, kot so supozitoiji, lahko uporabimo primerne nosilce in dodatke, ki vključujejo škrobe, sladkorne nosilce, kot so dekstroza, manitol, laktoza in sorodni nosilci, razredčila, granulirajoča sredstva, maziva, veziva,

-1616 razdrobilna sredstva in podobno. Če želimo, so lahko tablete ali kapsule enterično prevlečene ali s podaljšanim izločevanjem po standardnih tehnikah.

Za parenteralne formulacije nosilec običajno obsega sterilno vodo ali vodno raztopino natrijevega klorida, čeprav so lahko vključene druge sestavine vključno s sestavinami, ki pomagajo disperziji. Seveda, kjer moramo uporabiti sterilno vodo in jo ohraniti sterilno, moramo sterilizirati tudi sestavke in nosilce. Lahko pripravimo tudi suspenzije za vbrizgavanje, v tem primeru pa lahko uporabimo primerne tekoče nosilce, suspendirajoča sredstva in podobno.

Na splošno lahko ocenimo, da so najbolj prednostne uporabe po pričujočem izumu uporabe, kjer so aktivni nukleozidi sorazmerno manj citotoksični za neciljne gostiteljske celice in sorazmerno bolj aktivni proti tarči. Glede na to je lahko tudi bolj ugodno, da so L-nukleozidi bolj stabilni od D-nukleozidov, kar bi lahko vodilo k boljši farmakokinetiki. Ta rezultat lahko drži, kajti možno je, da L-nukleozidi ne prepoznajo encimov in imajo zato lahko daljše razpolovne dobe.

Tako smo razkrili postopke, ki uporabljajo ribavirin ali druge nukleozide za ugodno moduliranje molekulskega označevalca B7. Medtem ko smo tu razkrili specifične izvedbe, namena izuma ne gre omejevati razen prek interpretacije priloženih patentnih zahtevkov.

Za ICN PHARMACEUTICALS, INC. [US/US];

3300 Hyland Avenue, Costa Mesa, CA 92626 (US):

Claims

PATENTNI ZAHTEVKI

1. Uporaba nukleozida za pripravo zdravila za moduliranje odgovora imunskega sistema na izziv, ki obsega koreliranje izziva z učinkom na označevalec B7;

koreliranje aplikacije nukleozida znotraj nekega koncentracijskega območja z modulacijo molekulskega označevalca B7, ki je nasprotna učinku; in dajanje nukleozida imunskemu sistemu znotraj koncentracijskega območja.
2. Uporaba po zahtevku 1, kjer izziv obsega alergen, neoplazmo, virus, bakterijo, okužbo ali avtoimunsko reakcijo.
3. Uporaba po kateremkoli od zahtevkov 1 - 2, kjer je molekulski označevalec B71 ali B7-2.
4. Uporaba po kateremkoli od zahtevkov 1 - 3, kjer je nukleozid ribavirin.
5. Uporaba po kateremkoli od zahtevkov 1 - 4, kjer je nukleozid analog ribavirina.
6. Uporaba po zahtevku 1, kjer izziv izberemo iz skupine, ki jo sestavljajo alergen, mikrob, neoplazma, okužba in avtoimunska reakcija, molekulski označevalec je B7-1, nukleozid pa je ribavirin.
7. Uporaba po zahtevku 1, kjer izziv izberemo iz skupine, ki jo sestavljajo alergen, mikrob, neoplazma, okužba in avtoimunska reakcija, molekulski označevalec je B7-2, nukleozid pa je ribavirin.

-1818
8. Uporaba po zahtevku 1, kjer izziv izberemo iz skupine, ki jo sestavljajo alergen, mikrob, neoplazma, okužba in avtoimunska reakcija, molekulski označevalec je B7-1, nukleozid pa ni ribavirin.
9. Uporaba po kateremkoli od zahtevkov 6-8, kjer se koncentracijsko območje giblje med okoli 0,2 μΜ in, oziroma, okoli 5 μΜ v tekočini, ki vsebuje celice, ki izražajo označevalca B7.
10. Uporaba po kateremkoli od zahtevkov 1 - 3, ki dalje obsega koreliranje zvečanja odgovora tipa 2 in koreliranje aplikacije nukleozida z znižanjem odgovora tipa