SI9620121A - Plašč notranje površine cevi, metoda za njegovo namestitev na omenjeno površino, dvoslojni polizdelek omenjenega plašča in način izdelave tega polizdelka - Google Patents

Abstract

Plašč, katerega nanesemo na notranjo površino cevi se sestoji iz dveh koaksialno nameščenih cevastih ovojev (2, 3) na bazi termoplastičnih polimerov, od katerih je eden - zunanji (2) namenjen za stik z notranjo površino cevi (1), drugi - notranji (3) pa je od zunanjega ovoja (2) ločen s koaksialno nemeščeno glavno ojačitveno plastjo (4), ki je impregnirana z utrjevalnim polimernim vezivom. Notranji ovoj (3) je formiran z multikomponentnim homogenim sistemom, ki obsega vsaj en polimer izbran iz skupine termoplastičnih polimerov, katerih relativni raztezek ni manjši od 200%, točka taljenja pa ni pod 100 stopinj C in strukturni modifikator izbranega polimera, s čimer sta notranji cevasti ovoj (3), skupaj z glavno ojačitveno plastjo (4) ločena na vsaj enem mestu vzdolž osi plašča, njuna ločena robova (6, 7) pa sta drug z drugim hermetično povezana, omenjeni ovoj (3) pa, s plastjo (4), tvori monolitno strukturo. Dvo slojni polizdelek se sestoji iz zgoraj omenjenega notranjega ovoja (3), povezanega z ojačitveno plastjo (4), kjer je ovoj (3) pridobljen iz zgoraj opisanega multikomponentnega homogenega sistema.ŕ

Description

PLAŠČ NOTRANJE POVRŠINE CEVI, METODA ZA NJEGOVO NAMESTITEV NA OMENJENO POVRŠINO, DVOSLOJNI POLIZDELEK OMENJENEGA PLAŠČA IN NAČIN IZDELAVE TEGA POLIZDELKA

Tehnično področje

Predmetni izum se nanaša na področje gradbeništva, še posebej na zaščito notranjih površin cevi pred mehanskimi poškodbami, korozijo ali pred nastajanjem nezaželjenih oblog, natančneje opisuje plašč notranje površine cevi, način njegove uporabe, dvoslojni polizdelek omenjenega plašča in način izdelave omenjenega polizdelka.

Stanje tehnike

Poznan je plašč notranje površine cevi, predstavljen kot tro-slojna struktura, ki vključuje dve soosno postavljeni plasti ovoja, ki sta zgrajeni iz termoplastičnega materiala, med kateri je postavljen ojačevalni sloj, impregniran z ojačevalcem vezi (FR, A, 2592457) .

Poznan je tudi način, s pomočjo katerega se omenjeni plašč, oziroma ovoj na notranjo površino cevi nanaša, in sicer se cevasti ovoji, narejeni na osnovi termoplastičnega polimernega materiala postavijo soosno na zunanjo stran cevi, kjer je zunanji sloj namenjen zlepljanju z notranjo površino cevi, notranji sloj opravlja funkcijo napihovanja, oba sloja pa sta medsebojno ločena z ojačevalnim slojem, ki je impregniran s termično utrjeno vezjo, s čimer dobimo troslojni polizdelek, ki ga vstavimo v notranjost cevi, nato pa pod tlakom v votlino notranjega sloja uvedemo še nosilec toplote in segrevamo do popolnega utrjevanja vezivnega sredstva (FR, A, 2592457). S tem se iz sloja polimernega materiala izdela notranji ovoj, ki vsebuje vlakna (poliesterska ali steklena) implantirana s pomočjo valjanja po zunanji površini, ki je obrnjena proti ojačevainemu sloj u.

Pri prilagajanju soosno postavljenega ojačevalnega sloja okoli takega notranjega ovoja, kakor tudi med transportom takega polizdelka plašča v notranjost cevi, je mogoče delno lepljenje notranjega sloja z ojačevalno plastjo, kar ima za posledico nastajanje gub, neravnin notranjega sloja ovoja in tako naprej, kar seveda poslabša kvaliteto omenjenega plašča.

Poznan je tudi plašč za notranjo površino cevi, ki je sestavljen iz dveh cevastih slojev, osnovanih na termoplastičnem polimernem materialu, ki sta postavljena soosno in od katerih se zunanji prilepi na notranjo površino cevi, notranji pa je od njega ločen z utrjeno polimerno vezjo (RU, A, 2037734).

Pri tej vrsti plašča je notranji sloj z ojačevalnim slojem povezan le z adhezijo med omenjenim slojem in z utrjeno vezjo, ki impregnira ta ojačevalni sloj, kar pa ne zagotavlja učinkovite povezave notranjega sloja celotnega ovoja s celotno površino ojačevalnega sloja in trdnosti plašča notranjega sloja cevi v celoti in ima tako za posledico delno luščenje plašča ter slabšanje lastnosti ovoja.

Znan je tudi postopek za izdelavo plašča, pri katerem se cevaste plasti ovoja, izdelane na osnovi termoplastičnega polimernega materiala sestavijo zunaj cevi in kjer je zunanji sloj namenjen združevanju z notranjim slojem cevi, drugi - notranji sloj pa je od tega ločen z ojačevalnim slojem in je impregniran s termično utrjeno vezjo. S tem postopkom dobimo trislojen, delno dokončan del plašča, ki ga vstavimo v cev, nato pa z vročim toplotnim medijem pod tlakom znotraj votline cevi vez strdimo (RU, A, 2037734).

Med vnašanjem takega plašča v cev z ene strani pa se lahko pojavijo deformacije, neravnine in defektna področja na ovoju zaradi prostega združevanja notranjega sloja ovoja z ojačevalnim slojem, kar privede do komplikacij tehnološkega postopka vstavljanja plašča in zmanjšanja kvalitete tega, saj pride do nastajanja naborkov, gub na površini plašča in tako dalje. Posledica takih nepravilnosti je sprememba v turbulentnem toku transportiranega medija, povečanje energije, potrebne za transportiranje in zmanjšanje dobe uporabnostni takega plašča.

Poznan je tudi postopek izdelovanja plašča, kjer se dvoslojni nedokončani produkt (GB, A, 1569675), ki je sestavljen iz notranjega cevastega ovoja, povezanega z ojačevalnim slojem uporabi za učinkovito povezovanje notranjega sloja ovoja z utrjeno vezjo in ojačevalnim sloj em.

Tak nedokončan produkt dobimo (GB, A, 1569675) ob uporabi sloja poliuretana na vlaknu sintetičnega polsta, iz katerega iz katerega se pozneje izdela cevasta konstrukcija. Povezava polimernega sloja s sintetičnim polstnim materialom se naredi le z mehansko adhezijo, ki ne nudi vedno dovolj velike moči; luščenje notranjega ovoja in ojačevalnega sloja ovoja je mogoča med izdelavo takega plašča, kakor tudi med samo uporabo, kar posledično zniža kvaliteto celotnega plašča.

Povzetek izuma

Naloga je izdelati plašč, oziroma ovoj za notranjo površino cevi, ki bi imel tako sestavo, da bi znatno povišal kvaliteto oplaščenja. Poleg tega je potrebno razviti postopek vnašanja omenjenega plašča na notranjo površino cevi, po katerem bi bil omenjen plašč vnešen na tak način, da bi se izključile možnosti sprememb v turbulentnem toku transportiranega medijna skozi cev in bi se znižala potrošnja energije, potrebne za tak transport, ter bi se povečalo trajanje uporabnosti takega dvoslojnega delno dokončanega dela omenjenega plašča, oziroma polizdelka.

Poleg tega je zaželjen tudi postopek za izdelavo tega dvoslojnega polizdelka, po katerem bi imel ta del visoko adhezijsko moč povezovanja notranjega sloja ovoja in ojačevalnega sloja ovoja.

To dosežemo tako, da je plašč notranjosti cevi sestavljen iz dveh vzporedno postavljenih cevastih slojev ovoja, ki sta izdelana iz polimerne termoplastične snovi, kjer pride zunanji sloj ovoja v stik z notranjo površino cevi, notranji sloj ovoja pa je od predhodnjega ločen z vzporedno postavljenim glavnim ojačevalnim slojem, ki je impregniran z utrjeno polimerno vezjo. Glede na ta izum je notranji ovoj izdelan z večkomponentnim homogenim sistemom, ki vsebuje vsaj en polimer, izbran iz skupine termoplastičnih materialov katerih koeficient relativnega raztezka ni manjši od 200%, točka taljenja pa ni pod 100°C, ter strukturni modifikator izbranega polimera, s katerima se notranji sloj ovoja loči od ojačevalnega sloja plašča vzdolž osi tega na vsaj enem mestu, ločena robova pa sta hermetično povezana tako, da ta ovoj oblikuje monolitno strukturo, ki vključuje tudi glavni ojačevalni sloj.

Če pri izdelavi večkomponentnega homogenega sistema uporabimo termoplastični material, katerega koeficient relativnega raztezka ni večji od 200%, dobimo preveč trd sistem, ki nadalje zaustavlja proces izdelave ovoja, ki je opisan v nadaljevanju opisa predmetnega izuma. Pri uporabi termoplastičnega materiala, katerega točka taljenja ni nad 100° C pa obstaja nevarnost poslabšanja tesnjenja notranjega sloja ovoja v primeru prisotnosti vročega medija, kakršni so na primer nasičeni vodni hlapi, v votlino take cevi.

Skupina termoplastičnih polimerov, katerih koeficient relativnega raztezka ni manjši od 200% in katerih talilna točka je nad 100°C lahko vključuje polietilene nizke gostote, super-visoko-molekularne polietilene, polipropilen, kopolimer propilena z vinilacetatom, polivinilklorid in termoplastični poliuretan, strukturni modifikator izbranega polimera pa je poliorganosiloksan izbran iz skupine, ki vključuje polimetilsiloksan, polimetilfenilsiloksan, polifenilsiloksan in polietilfenilsiloksan.

Zaradi visoke termične stabilnosti in nizke stopnje medmolekulskih interakcij, poliorganosiloksani v termoplastičnem polimeru ne oblikujejo velikih aglomeratov in so enakomerno porazdeljeni v nezasedeni prostornini, kjer višajo mobilnost strukturnih elementov danega termoplastičnega polimera in pomagajo tvoriti bolj gosto in urejeno pakiranje velikih molekularnih verig. Take spremembe sestave termoplastičnega polimera povišajo odpornost tega na abrazivno utrujanje snovi in povečajo lepljenje z drugimi snovmi, še posebej s sintetičnimi ojačevalnimi snovmi.

Notranja cevasta plast ovoja se lahko izdela z večkomponentnim homogenim sistemom, ki vsebuje en polimer ali mešanico dveh polimerov, izbranih iz omenjene skupine termoplastičnih polimerov v količini 99,3-99,7 masnih %, relativno glede na celotno maso notranje plasti ovoja, vsebnost poliorganosiloksana pa se giblje v količinah od 0,3 do 0,7 masnih %, relativno glede na celotno maso notranje plasti ovoja.

Če je vstavljen večkomponentni homogeni sistem enega ali mešanice dveh termoplastičnih polimerov v količini, ki je manjša od 99,3 masnih % in poliorganosiloksana - v količini večji od 0,7 masnih %, se fizikalne in mehanske lastnosti takega sloja ovoja znatno poslabšajo. Če je vsebnost termoplastičnega polimera ali mešanice dveh takih polimerov večja od 99,7 masnih %, poliorganosiloksana pa je manj od 0,3 masnih %, se učinek izboljšanja nove, spremenjene strukture ne opazi.

Kot izbrani termoplastični polimer je dovoljeno uporabiti polietilen nizke gostote, kot poliorganosiloksan pa polimetilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je možno uporabiti supervisoko-molekularni polietilen, ter kot poliorganosiloksan polimetilsiloksan. Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti tudi polipropilen, ter kot poliorganosiloksan - polipenilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti tudi kopolimer propilena z vinilacetatom, kot poliorganosiloksan - polimetilfenilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti tudi polivinilklorid in kot poliorganosiloksan polietilfenilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer se lahko uporabi tudi termoplastični poliuretan, kot poliorganosiloksan pa polimetilfenilsiloksan.

Poleg tega je mogoče kot mešanico dveh termoplastičnih polimerov uporabiti tudi polietilen nizke gostote v količini

5-95 masnih % in polipropilen v količini 4,3 - 94,7 masnih %, relativno glede na celotno maso notranjega sloja ovoja, kjer je kot poliorganosiloksan uporaben polifenilsiloksan. Navedeno razmerje komponent omogoča izdelavo multikomponentnega homogenega sistema, katerega lastnosti niso enake lastnostim posamičnih termoplastičnih polimerov, vsebovanih v tej strukturi in imajo povišano moč ob zadostni elastičnosti. Če je v strukturi manj kot 5 masnih % polietilena nizke gostote, polipropilena pa je več kot 94,7 masnih %, ima večkomponentni homogeni sistem lastnosti modificiranega polipropilena, če pa je vsebnost v mešanici taka, da je polietilena nizke gostote manj od 95 masnih % in manj kot 4,3 masnih % polipropilena, pa ima sistem lastnosti modificiranega polietilena.

Kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov je mogoče uporabiti mešanico super-visoko-molekularnega polietilena v količini 5-95 masnih % in kopolimer propilena z vinilacetatom pri vsebnosti 4,3-94,7 masnih %, relativno glede na celotno maso notranjega sloja ovoja cevi, kot poliorganosiloksan pa je mogoče uporabiti polimetilsiloksan. Navedeno razmerje sestavin omogoča izdelavo večkomponentnega homogenega sistema z lastnostmi, ki so različne od lastnosti posameznih termoplastičnih polimerov vključenih v tej strukturi: povišana kemična odpornost v kombinaciji z visoko močjo in zadostno elastičnostjo. Če je vsebnost supervisoko-molekularnega polietilena v sistemu manjša od 5 masnih % kopolimera propilena pa je več kot 94,7 masnih % z vinilacetatom, ima tak sistem lastnosti modificiranega kopolimera propilena z vinilacetatom; če je vsebnost supervisoko-molekularnega polietilen v mešanici nad 95 masnih %,vsebnost kopolimera propilena pa je nižja od 4,3 masne % skupaj z vinilacetatom, pa ima sistem lastnosti modificiranega super-visoko-molekularnega polietilena.

Kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov je priporočena uporaba mešanico polivinilklorida v količini 595 masnih % in termoplastičnega poliuretana v količini 4,3 94,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja ovoja, kot poliorganosiloksan pa se uporabi polimetilfenilsiloksan ali polietilfenilsiloksan.

δ

Predstavljeno razmerje sestavin omogoča izdelavo večkomponentnih homogenih sistemov z lastnostmi, različnimi od lastnosti posamičnih termoplastičnih polimerov, ki so vključeni v to strukturo: visoka odpornost na abrazivno obrabo materiala, v povezavi s povišanim koeficientom lepljenja na druge snovi, še posebej sintetični ojačevalni material ob zadostni elastičnosti. Če je vsebnost termoplastičnega poliuretana v sistemu nižja od 5 masnih %, vsebnost polivinilklorida pa je višja od 94,7 masnih %, ima sistem lastnosti modificiranega polivinilklorida; pri vsebnosti več kot 95 masnih % termoplastičnega poliuretana in manj kot 4,3 masnih % vsebnosti polivinilklorida pa ima sistem lastnosti modificiranega termoplastičnega poliuretana.

Pri izdelavi plašča cevi se lahko uporabi vsaj še en dodaten ojačevalni sloj, ki ga postavimo vzporedno med zunanji cevasti sloj ovoja in glavni ojačevalni sloj.

Priporočamo, da se glavni ojačevalni sloj izdela iz sintetičnega netkanega vlaknastega materiala.

Ločeni robovi notranjega sloja ovoja se lahko z glavnim ojačevalnim slojem ovoja hermetično povežejo preko robov ali pa s prekrivanjem teh.

To dosežemo tudi tako, da se v skladu z metodo vnašanja plašča na notranjo površino cevi, posamezni sloji sestavijo zunaj te. Pri tem je zunanji sloj namenjen zlepljanju z notranjo površino cevi, notranji sloj ovoja pa je od predhodnega ločen z glavnim ojačevalim slojem, ki je impregniran s termično utrjeno polimerno vezjo, tako da v končni fazi dobimo nedokončan produkt plašča, ki ga vstavimo v notranjost cevi, nato pa se v votlino notranjega ovoja cevi vstavi nosilec toplote pod tlakom. Toplota in utrjevanje vezi povzročita da se glavni ojačevalni sloj poveže z notranjim slojem ovoja tako, da se oba po površini medsebojno zlepita. Notranji sloj ovoja je sestavljen iz tanke plasti dobimo iz večkomponentnega homogenega sistema, kjer mešamo staljen vsaj en polimer, izbran iz skupine termoplastičnih polimerov, katerih koeficient relativnega raztezka ni manjši od 200%, tališčna točka pa ni pod 100°C. Omenjeni sistem vsebuje tudi struktirni modifikator izbranega polimera. S hermetičnim povezovnjem stranskih robov plasti skupaj z ojačevalnim slojem dobimo dvoplastni, nedokončani del plašča, ki je glede na zunanji sloj takega ovoja postavljen v notranjosti.

Skupina termoplastičnih polimerov katerih koeficienti relativnega reaztezka niso manjši od 200% in katerih točke taljenja niso pod 100°C, lahko vključujejo polietilene nizke gostote, super-visoko-molekularne polietilene, polipropilen, kopolimer propilena z vinilacetatom, polivinilklorid in termoplastični poliuretan, ter strukturni modifikator izbranega polimera, ki jih predstavljajo poliorganosiloksan, izbran iz skupine, ki vključuje polimetilsiloksan, polimetilfenilsiloksan, polifenilsiloksan in polietilfenilsiloksan.

Notranji sloj ovojna cevi se lahko izdela tudi iz večkomponentnega homogenega sistema z mešanjem staljenega enega ali dveh polimerov, ki so izbrani iz omenjene skupine termoplastičnih polimerov v količini 99,3-99,7 masnih % relativno glede na celotno maso notranjega ovoja in poliorganosiloksana v količini 0,3 - 0,7 masnih % relativno glede na celotno maso notranjega ovoja.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti polietilen nizke gostote, kot poliorganosiloksan pa polimetilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti super-visoko-molekularni polietilen, kot poliorganosiloksan pa polimetilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti tudi polipropilen, ter kot poliorganosiloksan polifenilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti tudi polivinilklorid ter kot poliorganosiloksan polimetilfenilsiloksan.

Kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov je mogoče uporabiti mešanico super-visoko-molekularnega polietilena v količini 5-95 masnih % in kopolimer propilena z vinilacetatom v količini 4,3 - 94,7 masnih %, relativno glede na celotno maso notranjega sloja ovoja cevi, ter kot poliorganosiloksan - polifenilsiloksan.

Poleg mešanice dveh izbranih termoplastičnih polimerov je mogoče uporabiti tudi mešanico super-visoko-molekularnega polietilena v količini 5-95 masnih % in kopolimer propilena t vinilacetatom v količini 4,3 - 94,7 masnih %, relativno glede na maso notrnajega ovoja, ter kot poliorganosiloksan polimetilsiloksan.

Kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov je mogoče uporabiti mešanico polivinilklorida v količini 5-95 masnih % in termoplastični poliuretan v količini 4,3 - 94,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega ovoja, kot poliorganosiloksan pa je uporaben polimetilfenilsiloksan ali polietilfenilsiloksan.

Med zunanjo plastjo ovoja in glavnim ojačevalnim slojem je priporočeno postaviti vsaj en dodaten ojačevalni sloj. Priporočljivo je tudi, da se glavni ojačevalni sloj izdela iz sintetičnega vlaknastega netkanega materiala.

Prav tako je priporočljivo tudi, da se omenjeni sloj z glavnim ojačevalnim slojem pričvrsti hermetično ob robovih ali pa z medsebojnim prekrivanjem stranskih robov.

Dosegli smo tudi, da je dvo-slojni polizdelek omenjenega plašča cevi, sestavljen iz ojačevalnega sloja, povezanega z notranjo plastjo ovoja plašča notranje površine cevi, narejenega na osnovi termoplastičnega polimernega materiala, ki je glede na ta izum oblikovan iz večkomponentnega homogenega sistema, ki vsebuje vsaj en polimer, izbran iz skupine termoplastičnih polimerov, katerih koeficient relativnega raztezka ni manjši od 200 %, tališčna točka pa ni pod 100°C, skupaj s strukturnim modifikatorjem izbranega polimera. Tako sta notranji sloj ovoja in povezani ojačevalni sloj sestavljena tako, da sta prekinjena na vsaj enem mestu koaksialno glede na os takega polizdelka, oba prekinjena robova pa sta medsebojno hermetično povezana in kot taka oblikujeta soosno postavljen del celotnega ovoja. Skupina termoplastičnih polimerov, katerih koeficienti relativnega raztezka niso manjši od 200% in katerih tališčne točke ne padejo pod 100°C, lahko vsebujejo polietilen nizke gostote, super-visoko-molekularen polietilen, polipropilen, kopolimer propilena z vinilacetatom, polivinilklorid in termoplastičen poliuretan, ter strukturni modifikator izbranega polimera, predstavljen s skupino poliorganosiloksanov, ki jih izbiramo iz skupine, sestavljene iz polimetilsiloksana, polimetilfenilsiloksana, polifenilsiloksana in polietilfenilsiloksana.

Notranji sloj ovoja cevi je lahko izdelan iz večkomponentnega homogenega sistema, ki vsebuje vsaj en polimer pa mešanico dveh polimerov, ki so izbrani iz omenjene skupine termoplastičnih polimerov v količini 99,3 99,7 masnih %, relativno glede na celotno maso notranjega sloja ovoja cevi, ter poliorganosiloksan v količini 0,3 0,7 masnih %, relativno glede na celotno maso notranjega sloja ovoja cevi.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti polietilen z nizko gostoto, kot poliorganosiloksan pa polimetilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti super-visoko-molekularni polietilen, ter kot poliorganosiloksan polimetilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti polipropilen in kot poliorganosiloksan - polifenilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti tudi kopolimer propilena z vinilacetatom, ter kot poliorganosiloksan - polimetilfenilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti poliviniloklorid ter kot poliorganosiloksan polietilfenilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti tudi termoplastični poliuretan ter kot poliorganosiloksan polimetilfenilsiloksan.

Poleg tega je kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov mogoče uporabiti mešanico polietilena nizke gostote v količini 5-95 masnih % in propilena v količini

4,3 - 94,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega ovoja, ter kot poliorganosiloksan - polifenilsiloksan.

Kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov je mogoče uporabiti tudi mešanico super-visoko-molekularnega polietilena v količini 5-95 masnih % in kopolimer propilena z vinilacetatom v količini 4,3 - 94,7 masnih %, relativno glede na maso notranje plasti ovojna, ter kot poliorganosiloksan uporabiti polimetilsiloksan.

Kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov je zaželjeno uporabiti mešanico polivinilklorida v količini 5 95 masanih % in termoplastični poliuretan v količini 4,3 94,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja ovojna cevi. Kot poliorganosiloksan pa se lahko uporabi polimetilfenilsiloksan ali polietilfenilsiloksan. Priporočljivo je, da se ojačevalni sloj izdela iz sintetičnega netkanega vlaknastega materiala.

Ločene robove notranjega cevastega sloja ovoja cevi je mogoče z ojačevalnim slojem hermetično povezati, tako da se rob stika z robom ali pa tako, da se soosno takemu delno dokončanemu delu plašča oba robova prekrivata.

Cilj tega izuma je dosegljiv tudi tako, da se v postopku za izdelavo omenjenega dvoslojnega polizdelka omenjenega plašča notranje površine cevi, po katerem se notranji sloj ovoja plašča cevi, izdelan na osnovi termoplastičnega polimernega materiala poveže z ojačevalnim slojem v skladu z izumom, kjer je notranji sloj omenjenega ovoja izdelan kot pola, narejena iz večkomponentnega homogenega sistema z mešanjem vsaj enega utekočinjenega polimera, izbranega iz skupine termoplastičnih polimerov, katerih koeficienti relativnega raztezka niso manjši od 200%, točke taljenja pa niso pod 100°C, skupaj s strukturnim modifikatorjem izbranega polimera. Površini plasti ovoja povežemo, stranski robovi pa se skupaj z ojačevalnim slojem povežejo hermetično, s čimer dobimo dvoslojni delno dokončani del plašča iz soosno postavljenih in medsebojno povezanih ojačevalnega sloja in notranjega sloja ovoja cevi.

Skupina termoplastičnih polimerov, katerih koeficient relativnega raztezanja ne pad pod 200% in katerih točke tališča niso pod 100°C, lahko vsebujejo polietilen z nizko gostoto, super-visoko-molekularni polietilen, polipropilen, kopolimer propilena z vinilacetatom, polivinilklorid in termoplastični poliuretan, ter strukturni modifikator izbranega polimera, ki je predstavljen kot poliorganosiloksan, izbran iz skupine, ki vključuje polimetilsiloksan, polimetilfenilsiloksan, polifenilsiloksan in polietilfenilsiloksan.

Notranji sloj ovoja cevi se lahko pridobi tudi iz večkomponentnega homogenega sistema z mešanjem staljenega vsaj enega polimera ali mešanice dveh polimerov, ki so bili izbrani iz omenjene skupine termoplastičnih polimerov in se nahajajo v količinah 99,3 - 99,7 masnih %, relativno glede na maso notranje plasti ovoja, ter poliorganosiloksan v količini 0,3 - 0,7 masnih %, relativno glede na celotno maso notranje plasti ovoja.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti polietilen nizke gostote, kot poliorganosiloksan pa polimetilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti super-visoko-molekularni polietilen in kot poliorganosiloksan - polimetilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti tudi polipropilen in kot poliorganosiloksan - polifenilsiloksan. Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti kopolimer propilena z vinilacetatom, ter kot poliorganosiloksan - polimetilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti polivinilklorid in kot poliorganosiloksan polietilfenilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti termoplastični poliuretan, ter kot poliorganosiloksan polimetilfenilsiloksan.

Kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov je mogoče uporabiti mešanico polietilena nizke gostote v količini 5-95 masnih % in polipropilen v količini 4,3 94,7 masnih %, relativno glede na maso notranje plasti ovoja, kot poliorganosiloksan pa polifenilsiloksan.

Kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov je mogoče uporabiti mešanico super-visoko-molekularnega polietilena v količini 5-95 masnih % in kopolimer propilena z vinilacetatom v količini 4,3 - 94,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja ovoja cevi, kot poliorganosiloksan pa je mogoče uporabiti polimetilsiloksan Kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov je priporočena tudi uporaba mešanice polivinilklorida v količini 5-95 masnih % in termoplastičnega poliuretana v količini 4,3 - 94,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja ovoja, kot poliorganosiloksan pa polimetilfenilsiloksan ali polietilfenilsiloksan. Priporočljivo je da se ojačevalni sloj izdela iz sintetičnega vlaknastega netkanega materiala.

Poleg tega je potrebno hermetično povezati robova zlepljene notranje plasti ovoja in ojačevalna sloja na stranskih straneh ali pa ju povezati s prekrivanjem.

Utemeljitve vseh mej, bodisi pri postopku uporabe omenjenega plašča in pri dvoslojnem delno dokončanem delu plašča ter pri postopku izdelave tega dela, so enake kot v sledečih patentnih zahtevkih patentiranega plašča.

Patentirani plašč ima poleg tega še nekatere prednosti:

- visoko operativno moč in tesnost;

- popolno odsotnost defektov (gube, odkloni ipd.) na notranji površini, kjer jih oblikuje notranji sloj ovoja, kakor tudi popolno odsotnost luščenja omenjenega plašča, kar omogoča enakomerno gibanje transportirane tekočine preko cevi brez dodatne izgube energije;

- odpornost na abrazivno izrabo;

- stabilnost pri delovanju kemično aktivnega medija in vode, kar znatno poviša rok trajanja in zanesljivost plašča in omogoča uporabo v ceveh za različne namene.

Patentirani postopek za vstavljanje patentiranega plašča omogoča vnašanje tega in ima nekaj prednosti, ki so bile opisane zgoraj zaradi uporabe dvoslojnega delno dokončanega dela plašča, ki je sestavljen iz notranjega ovoja in glavnega ojačevalnega sloja, ki sta povezana skupaj, kar olajša tehnologijo sestavljanja večslojnega delno dokončanega dela plašča in onemogoča odklanjanje, izvijanje in raztegovanje notranje plasti celotnega ovoja med transportom tega v notranjost cevi.

Dvoslojni polizdelek celotnega plašča cevi, po predmetnem izumu se odlikuje z visoko stopnjo adhezije notranjega sloja ovoja plašča na glavni ojačevalni sloj, visoko močjo in tesnostjo, ki omogoča uporabo tega pri izdelavi ovoja z zgoraj omenjenimi prednostmi, v skladu s postopkom, ki je opisan v tem izumu.

Opisani postopek izdelave omenjenega dvoslojnega delno dokončanega dela daje možnost izdelave takega delno dokončanega dela z zgoraj omenjenimi prednostmi.

Kratek opis slik

Izum je nadalje pojasnjen z opisom posameznih primerov uporabe le-tega in s pomočjo priloženih slik.

Slika 1 prikazuje plašč, uporabljen po postopku v skladu izumom, na notranji površini cevi v aksonometriji

Slika 2 enako kot slika 1, le v prečnem prerezu in povečano;

Slika 3 prikazuje detalj A s slike 2, v povečanem merilu; Slika 4 prikazuje drugo varianto uporabe prikazane na sliki 3;

Slika 5 prikazuje še eno varianto uporabe prikazane na sliki 3;

Slika 6 prikazuje drugo varianto uporabe plašča, ki je predmet tega izuma, apliciranega s postopkom po predmetnem izumu, v prečnem prerezu;

Slika 7 prikazuje detalj B s slike 6, v povečanem merilu; Slika 8 prikazuje drugo varianto uporabe plašča, ki je predmet tega izuma, apliciranega s postopkom po predmetnem izumu, v prečnem prerezu;

Slika 9 prikazuje eno izmed možnih izvedb dvoslojnega polizdelka plašča, apliciranega s postopkom po predmetnem izumu v prečnem prerezu;

Slika 10 prikazuje eno izmed različic izvedbe omenjenega dvoslojnega polizdelka plašča, kot na slikah 1 in 2, dobljenega po postopku v skladu s predmetnim izumom v prečnem prerezu;

Slika 11 prikazuje drugo različica izvedbe omenjenega dvoslojnega polizdelka plašča, kot na sliki 6, dobljenega s postopkom v skladu s predmetnim izumom v prečnem prerezu.

Prednostna upodobitev izuma

Plašč notranje površine cevi (1) (sliki 1 in 2) vključuje dva soosno postavljena cevasta ovoja (2 in 3), izdelana na osnovi termoplastičnih polimernih materialov, od katerih je zunanji (2), povezan z notranjo površino cevi, drugi notranji (3) pa je od tega ločen s soosnim glavnim (4) in dodatnim (5) ojačevalnim slojem, ki sta impregnirana z utrjeno polimerno vezjo. Notranji cevasti ovoj (3) je oblikovan iz večkomponentnega homogenega sistema, ki vsebuje vsaj en polimer, izbran iz skupine termoplastičnih polimerov, katerih koeficienti relativnega raztezanja niso manjši od 200%, točke taljenja pa ne pod 100°C, dodatno pa se tu nahaja tudi strukturni modifikator izbranega polimera. S tem je implementiran notranji sloj ovoja (3) in glavni ojačevalni sloj (4), soosno pa sta ločena na vsaj enem mestu, ločena robova (6) in (7) pa sta medsebojno hermetično povezana, tako da ta ovoj (3) oblikuje monolitno strukturo z glavnim ojačevalnim slojem (4) .

Skupina termoplastičnih polimerov, katerih koeficient relativnega raztezanja ni manjši od 200%, tališčne točke pa so višje od 100°C, vsebuje polietilen nizke gostote, supervisoko-molekularni polietilen, polipropilen, kopolimer propilena z vinilacetatom, polivinilklorid in termoplastični poliuretan, strukturni modifikator izbranega polimera pa je poliorganosiloksan izbran iz skupine, ki vsebuje polimetilsiloksan, polimetilfenilsiloksan, polifenilsiloksan in polietilfenilsiloksan.

Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan iz večkomponentnega homogenega sistema, ki vsebuje en polimer ali mešanico dveh polimerov, izbranih iz omenjene skupine termoplastičnih polimerov v količini 99,3 - 99,7 masnih %, relativno glede na celotno maso notranjega ovoja in poliorganosiloksan v količini 0,3 - 0,7 masnih %, relativno glede na celotno maso notranjega ovoja (3).

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti polietilen nizke gostote, kot poliorganosiloksan pa polilmetilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti super-visoko-molekularni polietilen, kot poliorganosiloksan pa polimetilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti polipropilen, kot poliorganosiloksan pa polifenilsiloksan. Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti tudi kopolimer propilena z vinilacetatom in kot poliorganosiloksan - polimetilfenilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti poliviniloklorid in kot poliorganosiloksan polietilfenilsiloksan, kakor tudi v primeru izbranega polimera - termoplastični poliuretan, ter kot poliorganosiloksan - polimetilfenilsiloksan.

Poleg tega je mogoče kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov uporabiti mešanico polietilena nizke gostote v količini 5-95 masnih % in polipropilena v količini 4,3 - 94,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja ovoja cevi (3), kot poliorganosiloksan pa polifenilsiloksan.

Kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov je mogoče uporabiti mešanico super-visoko-molekularnega polietilena v količini 5-95 masnih % in kopolimer polipropilena z vinilacetatom v količini 4,3 - 94,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega ovoja (3), kot poliorganosiloksan pa polimetilsiloksan.

Kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov je mogoče uporabiti mešanico polivinilklorida v količini 5-95 masnih % in termoplastični poliuretan v količini 4,3 - 94,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot (10) pa poliorganosiloksan - polimetilfenilsiloksan ali polietilfenilsiloksan.

Zunanji ovoj (2) se lahko izdela iz polietilena ali večslojnega polietilensko - poliamidnega sloja.

Glavni ojačevalni sloj (4) je izdelan iz sintetičnega netkanega vlaknastega materiala, na primer iz sintetičnega polsta osnovanega na poliestru ali/in polipropilenskih vlaknih.

Dodatni ojačevalni sloj (5) je izdelan iz sintetičnega polsta osnovanega na poliestru in/ali polipropilenskih vlaknih, stekleni tkanini, stekleno pletivo, kombinaciji steklenih materialov, mreži iz termoplastičnih materialov ali mreži iz ogljikovih vlaken.

Za polimerno vez se lahko uporabi poliester, epoksi, epoksipoliesterska vez, poliesterska vez, zadebeljena aerosil in/ali magnezijevim oksidom.

Ločena robova (6 in 7) notranjega sloja ovoja (3), sta skupaj z glavnim ojačevalnim slojem (4) hermetično povezana preko robov, kot je prikazano na slikah 1, 2 in 3. Območje povezave (šivanje ali varjenje) robu (6) (slika 3) in (7) je hermetično zaprto, oziroma zavarjeno soosno osi ovoja cevi (slika 1) s trakom (8) iz snovi, ki je identična snovi iz katere je sestavljen notranji sloj ovoja (3).

Na slikah 4 in 5 sta prikazani še dve različici implementacije hermetične povezave nepovezanih robov (6 in 7) notranjega sloja ovoja (3), skupaj z glavnim ojačevalnim slojem (4), ki sta tu povezana s stikanjem robov.

Na sliki 4 sta robova (6 in 7) prekrita z oblogo (9), ki se širi soosno osi ovoja, in je na primer iz fluoroplastike, sintetične tkanine, steklenih vlaken in je nato prekrit s trakom (8).

Na sliki 5 je območje povezave (šivanje ali varjenje) robov (6 in 7) hermetično zaprto, oziroma zavarjeno soosno osi ovoja z vzorčastim trakom (10), ki ima prečni prerez v obliki črke T, ki je identičen materialu notranjega sloja ovoja cevi (3).

Ločena robova (6 in 7) notranjega sloja (3), skupaj z glavnim ojačevalnim slojem (4) se lahko hermetično zapreta tudi s postopkom prekrivanja, kot je prikazano na sliki 6 in 7. Zaradi tega sta stranska robova (6) (slika 7) in (7) zašita ali zavarjena, prekrivata pa se na osi ovoja, območje povezave (zašito ali zavarjeno) pa je zavarjeno s trakom (8) iz snovi, ki je identična snovi notranjega sloja ovoja (3). Na sliki 8 je prikazana različica uporabe plašča cevi, kjer je viden še dodaten ojačevalni sloj (11), postavljen med dodaten ojačevalni sloj (5) in zunanji sloj ovoja (2). Ojačevalni sloj (11) je izdelan iz sintetičnega polsta, osnovanega na poliestru in/ali polipropilenskih vlaknih, steklenih vlaknih, steklenem pletivu, kombinacijah steklenih snovi, mreži iz termoplastičnih vlaken ali mreži iz ogljikovih vlaken.

Na sliki 9 je prikazana različica plašča cevi, v kateri je poleg ojačevalnih slojev (5 in 11), uporabljen še en dodatni ojačevalni sloj (12), vstavljen med slojem (11) in zunanjim slojem ovoja (2), izdelan pa je iz sintetičnega polsta narejenega iz poliestra in/ali polipropilenskih vlaken, steklenih vlaken, steklenega pletiva, kombinaciji steklenega materiala, mreži iz termoplastičnih vlaken ali mreži iz ogljikovih vlaken.

Postopek za vnašanje plašča na notranjo površino cevi, v skladu s tem izumom, se izvaja tako, da imamo na začetku zunaj cevi 1 (sliki 1 in 2), cevasta sloja ovoja (2 in 3), ki sta izdelana na osnovi termoplastičnega polimera, sta postavljeni soosno zunaj te cevi. Pri tem je zunanji sloj (2) namenjen pritrditev na notranjo površino cevi (1), notranji sloj (2) pa je od tega ločen z glavnim (4) in dodatnim ojačevalnim (5) slojem ovoja. Ojačevalni sloj je impregniran s termično strdljivim vezivnim sredstvom. Tako dobimo delno dokončani del plašča, ki ga nato vstavimo v cev (1), nakar se v notranjost te cevi pod tlakom vstavi še nosilec toplote, zaradi česar pride do posledičnega utrjevanja vezivnega sredstva. Pred sestavo neimpregniranega večslojnega delno dokončanega dela plašča, se pola materiala, ki tvori glavni ojačevalni sloj (4) poveže s polo materiala, ki tvori notranji sloj ovoja (3) in je izdelan iz večkomponentnega homogenega sistema s pomočjo mešanja staljenega vsaj enega polimera, izbranega iz skupine termoplastičnih polimerov, katerih koeficienti relativne raztegljivosti so večji od 200%, točke taljenja pa so nad 100°C, ter strukturnega modifikatorja izbranega polimera. Za tem se stranska robova (6 in 7) notranje plasti ovoja, skupaj z glavnim ojačevalnim slojem (4), ki je na to plast pričvrščen, hermetično povežeta skupaj, s čimer dobimo dvoslojni, delno dokončani del celotnega plašča, oziroma polizdelek, kar je predstavljeno na sliki 10, kjer sta postavljena soosno in medsebojno povezana ojačevalni sloj (4) in notranja cevasta plast (3), nato pa še izdelani dvoslojni, delno dokončani del plašča, skupaj z dodatnim ojačevalnim slojem (5), ki je postavljen soosno osi glede na zunanji sloj ovoja (2).

Skupina termoplastičnih polimerov, katerih koeficient raztezanja je večji od 200%, točke taljenja točke pa so nad 100°C, vključujejo polietilen nizke gostote, super-visokomolekularne polietilene, polipropilen, kopolimer propilena z vinilacetatom, polivinilklorid in termoplastični poliuretan, poleg teh pa vključujejo strukturalni modifikatorji izbranega polimera skupino poliorganosiloksanov, med katerimi so polimetilsiloksan, polimetilfenilsiloksan, polifenilsiloksan in polietilfenilsiloksan.

Notranji sloj ovoja (3) se pridobi iz večkomponentnega homogenega sistema z mešanjem vsaj enega staljenega polimera ali pa mešanice dveh polimerov, izbranih iz omenjene skupine termoplastičnih polimerov v količini 99,3 - 99,7 masnih % relativno glede na celotno maso notranjega sloja ovoja skupaj s poliorganosiloksanom v količini 0,3 - 0,7 masnih % relativno glede na celotno maso notranjega ovoja (3).

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti polietilen nizke gostote, kot poliorganosiloksan pa polimetilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti tudi super-visoko-molekularni polietilen, kot poliorganosiloksan pa polimetilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti tudi polipropilen, kot poliorganosiloksan pa polifenilsiloksan. Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti kopolimer propilena vinilacetatom, kot poliorganosiloksan pa polimetilfenilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti polivinilklorid, kot poliorganosiloksan pa polietilfenilsiloksan.

Termoplastični polimer je tudi termoplastični uretan, kjer se kot poliorganosiloksan lahko uporabi polimetilfenilsiloksan.

Poleg tega je kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov mogoče uporabiti polietilen nizke gostote, v količini 5-95 masnih % in polipropilen v količini 4,3 94,7 masnih %, relativno glede na celotno maso notranjega ovoja (3), kot poliorganosiloksan pa uporabimo polifenilsiloksan.

Kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov je mogoče uporabiti tudi mešanico super-visoko-molekularnega polietilena v količini 5-95 masnih % ter kopolimer propilena z vinilacetatom v količini 4,3 - 94,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega ovoja (3), kot poliorganosiloksan pa uporabimo polietilfenilsiloksan.

Kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov je mogoče uporabiti tudi mešanico polivinilklorida v količini 5

- 95 masnih % ter termoplastičnegapoliuretana v količini 4,3

- 94,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega ovoja (3), kot poliorganosiloksan pa uporabimo polimetilfenilsiloksan ali polietilfenilsiloksan.

Zunanji sloj ovoja (2) je zgrajen iz polietilena ali večslojnega polietilen-poliamidnega sloja.

Glavni ojačevalni sloj (4) je narejen iz sintetičnega vlaknastega netkanega materiala, kakršni so na primer sintetični polst osnovan na poliestru in/ali polipropilenskih vlaken.

Dodatni ojačevalni sloj (5) je zgrajen iz sintetičnega polsta na osnovi poliestra in/ali polipropilenskih vlaken, steklenih vlaken, steklenega pletiva, kombinacije steklenih materialov, mreže termoplastičnih vlaken ali mreže ogljikovih vlaken.

Kot polimerno vezivno sredstvo se uporablja poliester, epoksi, epoksipoliestersko vezivo, poliestersko vezivo, ojačano z aerosilom in/ali magnezijevim oksidom.

V skladu z eno izmed različic implementacije postopka po predmetnem izumu se stranska robova (6 in 7) plasti ovoja, skupaj z glavnim ojačevalnim slojem (4), ki je s predhodnjima zlepljen, povezujeta s stikanjem robov, kot je prikazano na slikah 1 do 5, v skladu z drugo različico, pa se omenjena robova prekrivata, kot je prikazano na slikah 6 in 7.

Na slikah 8 in 9 sta prikazani različici tega izuma, kjer je med dodatnim ojačevalnim slojem (5) in zunanjim slojem ovoja (2) postavljen še en dodaten ojačevalni sloj (11), na sliki 9 pa je poleg tega še četrti ojačevalni sloj (12), ki je postavljen na vrhu ojačevalnega sloja (11). Sloja (11 in 12) sta narejena tako, kot je bilo že opisano zgoraj.

Čeprav so različice implementacije plašča in postopek za uporabo tega, v skladu s tem izumom, že bile opisane zgoraj in kjer so bile predstavljene različice z enim, dvema ali tremi dodatnimi ojačevalnimi sloji in notranjim slojem ovoja, ki je bil s predhodnjimi povezan in so bili ločeni le na enem mestu soosno osi poteka takega ovoja, pa to ne omejuje obsega predmetnega izuma, ki je formuliran v patentnih zahtevkih.

Spodaj sta opisana delno dokončan del zgoraj omenjanega plašča in postopek za izdelavo tega glede na izum. Patentirani dvoslojni polizdelek na sliki 10 in 11 zgoraj omenjenega ovoja na slikah 1 do 9 notranje površine cevi, vsebuje ojačevalni sloj 4, ki je povezan z notranjim slojem ovoja (3) in je narejen na osnovi termoplastičnega polimernega materiala. Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan z večkomponentnim homogenim sistemom, ki vsebuje vsaj en polimer, izbran iz skupine termoplastičnih polimerov, ki imajo koeficient relativnega raztezanja večji od 200% in točko tališča nad 100°C, ter strukturnega modifikatorja izbranega polimera. Notranji sloj ovoja (3) je skupaj z ojačevalnim slojem (4), povezan tako, da je prekinjen na vsaj enem mestu vzdolž vzporedne osi poteka ovoja, ta ločena robova (6 in 7) pa sta hermetično povezana skupaj, s čimer oblikujeta vzdolž vzporedne osi postavljen in medsebojno povezan ojačevalni sloj (4) in notranji sloj ovoja (3). Skupina termoplastičnih polimerov, katerih koeficienti relativnega raztezanja presegajo 200% in katerih točke taljenja presegajo 100°C, vključuje polietilene nizke gostote, super-visoko-molekularni polietilen, polipropilen, kopolimer propilena z vinilacetatom, polivinilklorid in termoplastični poliuretan, kot strukturni modifikator izbranega polimera pa se uporablja skupina poliorganosiloksanov, med katerimi so polimetilsiloksan, polimerilfenilsiloksan, polifenilsiloksan in polietilfenilsiloksan.

Notranja plast ovoja (3) je narejena z večkomponentnim homogenim sistemom, ki vsebuje en polimer ali mešanico dveh polimerov, izbranih iz zgornje skupine termoplastičnih polimerov v količini 99,3 - 99,7 masnih %, relativno glede na skupno maso notranje plasti ovoja, ter poliorganosiloksan v količini 0,3 - 0,7 masnih %, relativno glede na skupno maso notranje plasti ovoja (3).

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti polietilen nizke gostote, kot poliorganosiloksan pa polimetilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti tudi super-visoko-molekularni polietilen, kot poliorganosiloksan pa polimetilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti polipropilen, kot poliorganosiloksan pa polifenilsiloksan. Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti kopolimer propilena z vinilacetatom, kot poliorganosiloksan pa polietilfenilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti polivinilklorid, kot poliorganosiloksan pa polietilfenilsiloksan, kakor tudi termoplastičen poliuretan na mestu termoplastičnega poliuretana, ter polimetilfenilsiloksan kot poliorganosiloksan.

Poleg tega je kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov mogoče uporabiti polietilen nizke gostote, v količini 5-95 masnih % in polipropilen v količini 4,3 94,7 masnih %, relativno glede na celotno maso notranje plasti ovoja, kot poliorganosiloksan pa uporabimo polifenilsiloksan.

Kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov je mogoče uporabiti tudi mešanico super-visoko-molekularnega polietilena v količini 5-95 masnih % ter kopolimer propilena z vinilacetatom v količini 4,3 - 94,7 masnih %, relativno glede na maso notranje plasti ovoja, kot poliorganosiloksan pa uporabimo polietilfenilsiloksan.

Kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov je mogoče uporabiti tudi mešanico polivinilklorida v količini 5

- 95 masnih % ter termoplastičnegapoliuretana v količini 4,3

- 94,7 masnih %, relativno glede na maso notranje plasti ovoja, kot poliorganosiloksan pa uporabimo polimetilfenilsiloksan ali polietilfenilsiloksan.

Ojačevalni sloj (5) je izdelan iz sintetičnega netkanega vlaknastega materiala, na primer iz sintetičnega polsta, pridobljenega na osnovi poliestrskih in/ali polipropilenskih vlaken.

Ločena robova (6 in 7) notranjega cevastega sloja ovoja (3), ki je povezan z ojačevalnim slojem (4), sta hermetično zaprta drug z drugim soosno osi, kot je prikazano na sliki 10, pričvrščena pa sta s šivanjem ali varjenjem.

Ločena robova (6 in 7) notranjega cevastega sloja ovoja (3), ki je povezan z ojačevalnim slojem (4), se lahko hermetično povežeta drug z drugim tako, da se v osi dvoslojnega polizdelka ovoja prekrivata, kot je prikazano na sliki 11, nato pa se na tem mestu taka robova zašijeta ali zavarita, nakar se na to območje z notranje površine notranjega sloja ovoja (3) privari trak (8), katerega material je identičen materialu, ki tvori notranji sloj ovoja (3).

Postopek za izdelavo dvoslojnega polizdelka omenjenega plašča notranje površine cevi, po predmetnem izumu, je sestavljen iz notranjega sloja ovoja cevi (3), ki je narejen na osnovi termoplastičnega polimernega materiala in je povezan z ojačevalnim slojem (4). Notranji cevasti sloj (3) je izdelan iz pole filma, pridobljenega iz večkomponentnega homogenega sistema s pomočjo mešanja enega ali dveh polimerov v staljenem stanju, kjer sta polimera izbrana iz skupine termoplastičnih polimerov, katerih relativni koeficient raztezanja ne pada pod 200%, točke vrelišča pa so večje od 100°C in strukturnega modifikatorja izbranega polimera. Taka pola filma se nato poveže s polo materiala, ki oblikuje ojačevalni sloj (4), nato pa se stranska robova (6 in 7) te pole filma, skupaj s povezanim ojačevalnim slojem (4), povežeta hermetično druga z drugo, s čimer dobimo dvoslojni delno dokončani del plašča, ki je postavljen vzporedno glede na potek osi in je povezan z ojačevalnim slojem (4) in notranjim cevastim slojem ovoja (3) .

Skupina termoplastičnih polimerov, katerih koeficienti relativnega raztegovanja ne padejo pod 200% in katerih tališčne točke segajo nad 100°C, vključujejo polietilen nizke gostote, super-visoko-molekularen polietilen, polipropilen, kopolimer propilena z vinilacetatom, polivinilklorid in termoplastičen poliuretan, kot strukturni modifikator izbranega polimera pa uporabljamo poliorganosiloksane, med katere uvrščamo tudi polimetilsiloksan, polimetilfenilsiloksan, polifenilsiloksan in polietilfenilsiloksan.

Notranji sloj ovoja (3) je izdelan s pomočjo večkomponentnega homogenega sistema z mešanjem enega ali dveh staljenih polimerov, ki sta bila izbrana iz zgoraj omenjene skupine termoplastičnih polimerov v količini 99,3 99,7 masnih %, relativno glede na celotno maso notranjega sloja ovoja, ter poliorganosiloksan v količini 0,3 - 0,7 masnih %, relativno glede na celotno maso notranjega sloja ovoja (3).

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti polietilen nizke gostote, kot poliorganosiloksan pa polimetilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti tudi super-visoko-molekularni polietilen, kot poliorganosiloksan pa polimetilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti polipropilen, kot poliorganosiloksan pa polifenilsiloksan. Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti kopolimer propilena z vinilacetatom, kot poliorganosiloksan pa polietilfenilsiloksan.

Kot izbrani termoplastični polimer je mogoče uporabiti polivinilklorid, kot poliorganosiloksan pa polietilfenilsiloksan, kakor tudi termoplastičen poliuretan na mestu termoplastičnega poliuretana, ter polimetilfenilsiloksan kot poliorganosiloksan.

Poleg tega je kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov mogoče uporabiti polietilen nizke gostote, v količini 5-95 masnih % in polipropilen v količini 4,3 94,7 masnih %, relativno glede na celotno maso notranje plasti ovoja, kot poliorganosiloksan pa uporabimo polifenilsiloksan.

Kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov je mogoče uporabiti tudi mešanico super-visoko-molekularnega polietilena v količini 5-95 masnih % ter kopolimer propilena z vinilacetatom v količini 4,3 - 94,7 masnih %, relativno glede na maso notranje plasti ovoja, kot poliorganosiloksan pa uporabimo polietilfenilsiloksan.

Kot mešanico dveh izbranih termoplastičnih polimerov je mogoče uporabiti tudi mešanico polivinilklorida v količini

5-95 masnih % ter termoplastičnegapoliuretana v količini

4,3 - 94,7 masnih %, relativno glede na maso notranje plasti ovoja, kot poliorganosiloksan pa uporabimo polimetilfenilsiloksan ali polietilfenilsiloksan.

Ojačevalni sloj (4) je izdelan iz sintetičnega vlaknastega netkanega materiala, na primer iz sintetičnega polsta, pridobljenega na osnovi poliesterskih in/ali polipropilenskih vlaken.

Stranska robova (6 in 7) ovoja, ki sta povezana z ojačevalnim slojem 4, sta medsebojno hermetično povezana preko stikanja robov, kot je prikazano na sliki 10, s pomočjo varjenja, kjer se nato na notranji plasti ovoja privari trak (8) iz materiala, identičnega materialu notranjega sloja ovoja (3).

Čeprav so bile različice implementacije patentiranega dvoslojnga polizdelka plašča, v skladu s tem izumom, že opisane, in je bil prav tako predstavljen tudi postopek za izdelavo tega delno dokončanega dela, kjer pride do implementacije notranjega ovoja skupaj z ojačevalnim slojem, ki je od predhodnega ločen le na enem samem mestu na vzporedno osi, to ne omejuje naših pravic, ki so formulirane v patentnih zahtevkih.

Spodaj so opisani določeni primeri implementacije patentiranega plašča, uporabljenega z metodo v skladu z izumom, v katerih bo podrobno opisan tudi patentirani polizdelek plašča, pridobljen s postopkom, ki je v skladu z izumom.

Primer 1

Zunaj cevi 1 (sl. 1 in 2) sta soosno postavljena zunanji cevasti sloj ovoja (2) iz termoplastičnega materiala, še posebej polietilena, ter notranji cevasti sloj ovoja (3). Poleg teh je tu postavljen tudi glavni ojačevalni sloj (4), ki je vstavljen med zunanji (2) in notranji sloj (3) in z njima oblikuje dvoslojni delno dokončani del plašča cevi.

Za izdelavo notranjega ovoja cevi (3) takega polizdelka, se uporabi pola materiala, pridobljena na osnovi termoplastičnega polimernega materiala, oziroma homogenega sistema, ki ga dobimo z mešanjem staljenega polietilena nizke gostote v količini 99,7 masnih %, relativno glede na celotno maso notranjegasloja (3), ter strukturnega modifikatorja izbranega polimea -polimetilsiloksan v količini 0,3 masnih %, relativno glede na celotno maso notranjega sloja ovoja (3). Pola materiala se poveže s pomočjo valjanja s polo ojačevalnega sloja (4) sintetičnega vlaknastega netkanega materiala, iz sintetičnega polsta osnovanega na poliesterskih vlaknih; stranska robova (6 in 7) povezanih pol sta prišita tako, da se robova stikata drug drugega, omenjeno območje pa je na strani notranjega sloja ovoja (3) zaprto oziroma zavarjeno s trakom (8), ki je narejen iz istega materiala kot notranji sloj ovoja (3).

Tako dobimo dvoslojni delno dokončni del celotnega plašča cevi (slika 10).

Med zunanjo cevasto plastjo (2) in glavnim ojačevalnim slojem (4) je postavljen dodatni ojačevalni sloj (5) iz steklenih vlaken.

Glavni sloj (4) in dodatni ojačevalni sloj (5) sta impregnirana z vezivnim sredstvom, tvorj enim na osnovi nenasičenih poliesterskih smol.

Tako dobljena struktura večplastnega delno dokončanega dela plašča se vstavi v notranjost cevi (1), ki se jo popravlja ali na novo postavlja, vstavimo pa jo s pomočjo posebnih naprav in napeljav (ni prikazano na slikah). Deformiranju, zvijanju ali uničenju notranjega sloja ovoja (3) se izognemo zaradi povezave slednjega z glavnim ojačevalnim slojem (4) v opisanem dvoslojnem polizdelku (slika 10) ovoja, izdelanem na način, ki je predmet tega izuma.

Vpeljava nosilca toplote v notranjost notranjega sloja ovoja (3) in utrjevanje vezivnega sredstva se opravi pri naslednjih pogojih:

- nosilec toplote - nasičena vodna para

- temperatura nosilca toplote - 100°C

- tlak 0,05 MPa

- čas utrjevanja - 2 uri.

Kot rezultat nastane monolitna struktura notranjega sloja ovoja (3), skupaj z glavnim ojačevalnim slojem (4), kar vodi do znatnega povišanja kvalitete plašča, uporabljenega s tem postopkom, ter posledično, povišanje operativnih lastnosti cevi zaradi visokih fizičnih in mehanskih karakteristik plašča, hidrostabilnosti in kemične odpornosti:

rušilni tlak na zavoju, MPa: 140 - 200; odpornost na luščenje, MPa: 8 - 12; absorbnost vode, masni %: 0,4 - 0,5;

odpornost na 10% H₂SO₄ - uničenje patentiranega plašča se ne zgodi med 1 mesečno ekspozicijo pri temperaturi 20 22°C.

Primer 2

Proces se izvede podobno kot v primeru 1.

Za plašč so uporabljeni enaki materiali kot v primeru 1, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3) in dodatnega ojačevalnega sloja (5).

Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje polietilen nizke gostote v količini 99,5 masnih %, relativno glede na celotno maso notranjega sloja ovoja (3), ter polimetilsiloksan v količini 0,5 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja ovoja (3).

Dodatni ojačevalni sloj (5) je izdelan iz sintetičnega polsta na osnovi poliesterskih vlaken.

Med dodatnim ojačevalnim slojem (5) (slika 8) in soosno postavljenim zunanjim slojem ovoja (2), je postavljen dodatni ojačevalni sloj (11) iz sintetičnega polsta na osnovi poliesterskih vlaken.

Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru (1), z izjemo časa utrjevanja, ki znaša 3,5 ur.

Dobljeni rezultati so enaki tistim iz primera 1.

Primer 3

Proces se izvede na podoben način kot v primeru 2.

Uporabijo se enaki materiali kot v primeru 1, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3) in dodatnega ojačevalnega sloja (5).

Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje polietilen nizke gostote v količini 99,3 masnih %, relativno glede na celotno maso notranjega sloja ovoja (3), ter polimetilsiloksan v količini 0,7 masnih %, relativno glede na celotno maso notranjega sloja (3). Dodatni ojačevalni sloj (5) je narejen iz mreže ogljikovih vlaken.

Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 2, z izjemo temperature nosilca toplote, ki znaša 90°C.

Dobljeni rezultati so enaki kot v primeru 1.

Primer 4

Proces se izvede na podoben način kot v primeru 1, z izjemo faze hermetičnega povezovanja stranskih robov (6 in 7) in sintetičnih netkanega materialov, ki so narejeni s pomočjo varjenja robov (6 in 7) tako, da se robova stikata.

Za plašč so bili uporabljeni isti materiali kot v primeru 1 z izjemo materiala za notranji sloj ovoja (3) in vezivnega sredstva.

Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan iz homogenega sistema, in vsebuje super-visoko gost polietilen v količini 99,7 masnih % relativno glede na maso celotnega notranjega sloja (3) , kot strukturni modifikator polimera pa se uporabi polimetilsiloksan v količini 0,3 masnih %, relativno glede na maso celotnega notranjega sloja (3).

Epoksipoliesterska vez se uporabi za impregnacijo ojačevalnega sloja (4 in 5).

Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 3, z izjemo tlaka pare, ki znaša 0,07 Mpa.

Rezultati so enaki kot v primeru 1.

Primec 5

Proces se izvede na enak način kot v primeru 4.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 4, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3) in materiala za dodatni ojačevalni sloj (5).

Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje super-visoko gost polietilen v količini 99,5 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot strukturni modifikator pa se uporabi polimetilsiloksan v količini 0,5 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3).

Dodatni ojačevalni sloj (5) je narejen iz mreže poliesterskih vlaken.

Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 4, z izjemo temperature nosilca toplote, ki znaša 800°C in tlaka pare, ki znaša 0,1 Mpa.

Rezultati so enaki kot v primeru 1.

Primer 6

Proces se izvede na enak način kot v primeru 4.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 4, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3). Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje super-visoko gost polietilen v količini 99,3 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot strukturni modifikator pa se uporabi polimetilsiloksan v količini 0,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3).

Dodatnega ojačevalnega sloja 5 v tem primeru ni.

V cev se pred uporabo nosilca toplote uvaja zrak pri tlaku 0,01 Mpa v trajanju 20 minut, nato pa se uvede nosilec toplote za utrjevanje vezi, ki poteka enako kot v primeru 1. Rezultati so enaki kot v primeru 1.

Primec 7

Proces se izvede na enak način kot v primeru 4.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 1, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3) in materiala za glavni ojačevalni sloj (4).

Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje polipropilen v količini 99,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot strukturni modifikator pa se uporabi polifenilsiloksan v količini 0,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3). Glavni ojačevalni sloj (4) je narejen iz sintetičnega polsta osnovanega na polipropilenskih vlaknih.

Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 3, z izjemo tega, da je temperatura nosilca toplote 110°C.

Rezultati so enaki kot v primeru 1.

Primer 8

Proces se izvede podobno kot v primeru 7, z izjemo stopnje hermetičnega povezovanja stranskih robov pol materiala za ovoj (6 in 7) ki se povežeta tako, da se robova prekrivata (sliki 7 in 11).

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 7, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3) in materiala za dodatni ojačevalni sloj (5).

Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje polipropilen v količini 99,5 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot strukturni modifikator pa se uporabi polifenilsiloksan v količini 0,5 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3). Dodatni ojačevalni sloj (5) je narejen iz sintetičnega polsta na osnovi polipropilenskih vlaken.

Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 7, z izjemo tega, da utrjevanje traja 5 ur.

Rezultati so enaki kot v primeru 7.

Primer 9

Proces se izvede na podoben način kot v primeru 7.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 7, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3). Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje polipropilen v količini 99,3 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot strukturni modifikator pa se uporabi polifenilsiloksan v količini 0,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3). Glavni ojačevalni sloj 4 je narejen iz sintetičnega polsta na osnovi polipropilenskih vlaken.

Med dodatni ojačevalni sloj 5 (slika 8) in zunanji sloj ovoja 2, je postavljen še en dodaten ojačevalni sloj 11, narejen iz sintetičnega polsta na osnovi polipropilenskih vlaken, ki je prav tako postavljen soosno glede na potek osi cevi.

Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 8, z izjemo tega, da je tlak 0,1 MPa.

Rezultati so enaki kot v primeru 7.

Primer 10

Proces se izvede na podoben način kot v primeru 9.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 9, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3), zunanjega sloja ovoja 2 in materiala za dodatne ojačevalne sloje 5 in 11.

Zunanji sloj ovoja 2 je oblikovan iz večslojnega polietilenpoliamidnega filma.

Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje kopolimer propilena z vinilacetatom v količini

99,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot strukturni modifikator pa se uporabi polimetilfenilsiloksan v količini 0,3 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3).

Glavni ojačevalni sloj (4) je narejen iz sintetičnega polsta na osnovi polipropilenskih vlaken.

Dodatni ojačevalni sloj (5) je narejen iz steklenega pletiva. Dodatni ojačevalni sloj (11) je narejen iz mreže ogljikovih vlaken. Med zunanji sloj ovoja 2 (slika 9) in dodatni ojačevalni sloj 11 je postavljen še en dodaten ojačevalni sloj 12, narejen iz steklenih vlaken in je postavljen vzporedno s potekom osi cevi.

Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 8.

Rezultati so enaki kot v primeru 9.

Primer 11

Proces se izvede na podoben način kot v primeru 10.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 10, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3), materiala za dodatni ojačevalni sloj 5 in materiala za dodatni ojačevalni sloj 11.

Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje kopolimer propilena z vinilacetatom v količini

99,5 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot strukturni modifikator pa se uporabi polimetilfenilsiloksan v količini 0,5 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3).

Dodatni ojačevalni sloj (5) je narejen iz kombiniranega steklenega materiala. Dodatni ojačevalni sloj (11) je narejen iz sintetičnega polsta, izdelanega iz mešanice poliesterskih in polipropilenskih vlaken.

Rezultati so enaki kot v primeru 10.

Primer 12

Proces se izvede na podoben način kot v primeru 10.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 10, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3), materiala za dodatni ojačevalni sloj (11) in materiala za dodatni ojačevalni sloj (12).

Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje kopolimer propilena z vinilacetatom v količini

99,3 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot strukturni modifikator pa se uporabi polimetilfenilsiloksan v količini 0,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3).

Dodatni ojačevalni sloj (11) je narejen iz mreže osnovane na polipropilenskih vlaknih. Dodatni ojačevalni sloj (12) je narejen iz sintetičnega polsta, osnovanega na polipropilenskih vlaknih. Vezivo je epoksi.

Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 8.

Rezultati so enaki kot v primeru 10.

Primer 13

Proces se izvede na podoben način kot v primeru 2.

Razlika je le v tem, da se na področju povezave stranskih robov (6) (slika 4) in (7) pole materiala in ojačevalnih slojev dvoslojnega polizdelka plašča in med trakom (8), ki je pripravljen iz materiala identičnega materialu notranjega sloja ovoja, nahaja meja (9) iz fluoroplastike take širine, da omogoča popolno zaprtje špranje in je poleg tega ožja kot trak (8).

V tem primeru se trak (8) privari na stran notranjega sloja (3), soosno glede na os delno dokončanega dela plašča, s čimer dobimo hermetično povezavo.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 2, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3) in materiala za dodatni ojačevalni sloj (5) in veznega materiala.

Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje polivinilklorid v količini 99,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot strukturni modifikator pa se uporabi polietilfenilsiloksan v količini 0,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3). Dodatni ojačevalni sloj (5) je narejen iz steklenega pletiva. Vez je poliesterska in odebeljena z aerosilom.

Pred uporabo nosilca toplote, apliciramo zrak s tlakom 0,05 Mpa, v trajanju 10 minut. Utrjevanje se opravi na enak način kot v primeru 2. Rezultati so enaki kot v primeru 2.

Primer 14

Proces se izvede na podoben način kot v primeru 13.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 13, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3) in materiala za dodatni ojačevalni sloj (5, 11) in mejne plasti (9) .

Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje polivinilklorid v količini 99,5 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot strukturni modifikator pa se uporabi polietilfenilsiloksan v količini 0,5 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3). Dodatni ojačevalni sloj (5) je narejen iz mreže ogljikovih vlaken.

Dodatni ojačevalni sloj (11) je narejen iz kombiniranega steklenega materiala.

Mejna plast (9) je narejena iz sintetičnih vlaken.

Utrjevanje se izvede na enak način kot v primeru 13. Rezultati so enaki kot v primeru 13.

Primer 15

Proces se izvede na podoben način kot v primeru 14.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 13, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3) in materiala za dodatni ojačevalni sloj (11) in mejno plast (9). Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje polivinilklorid v količini 99,3 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot strukturni modifikator pa se uporabi polietilfenilsiloksan v količini 0,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3) .

Dodatni ojačevalni sloj (11) je narejen iz steklenega pletiva. Mejna plast (9) je narejena iz steklenih vlaken. Utrjevanje se izvede v skladu s primerom 13.

Rezultati so enaki kot v primeru 13.

Primer 16

Proces se izvede na podoben način kot v primeru 10.

Razlika je v tem, da se namesto traku (9), prikazenem na sliki (3) uporabi profiliran trak (10), ki ima prerez v obliki črke T in je iz identičnega materiala kot notranji sloj ovoja (3), na sliki 5.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 10, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3), materiala za glavni ojačevalni sloj (4) in za dodatni ojačevalni sloj (12).

Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje termoplastični poliuretan na osnovi preprostega poliestra v količini 99,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3) , kot strukturni modifikator pa se uporabi polimetilfenilsiloksan v količini 0,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3).

Glavni ojačevalni sloj (4) je narejen iz sintetičnega polsta, ki je mešanica poliestra in polipropilenskih vlaken. Dodatni ojačevalni sloj (12) je narejen iz steklenega pletiva. Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 10. Rezultati so enaki kot v primeru 10.

Primer 17

Proces se izvede na podoben način kot v primeru 16.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 16, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3) in materiala za dodatna ojačevalna sloja (11 in 12) .

Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje termoplastični poliuretan na osnovi preprostega poliestra v količini 99,5 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot strukturni modifikator pa se uporabi polimetilfenilsiloksan v količini 0,5 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3).

Dodatni ojačevalni sloj (11) je narejen iz steklenih vlaken.

Dodatni ojačevalni sloj (12) je narejen iz mreže poliesterskih vlaken. Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 13.

Rezultati so enaki kot v primeru 13.

Primer 18

Proces se izvede na podoben način kot v primeru 17.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 17, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3) in materiala za dodatni ojačevalni sloj (12) .

Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje termoplastični poliuretan na osnovi preprostega poliestra v količini 99,3 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot strukturni modifikator pa se uporabi polifenilsiloksan v količini 0,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3) .

Dodatni ojačevalni sloj (12) je narejen iz kombiniranega steklenega materiala.

Pogoji utrjevanja:

- nosilec toplote je voda;

temperatura topi. telesa je 95°C; čas utrjevanja je 6 ur.

Rezultati so enaki kot v primeru 17.

Primer 19

Proces se izvede na podoben način kot v primeru (8), z izjemo tega, da se stranska robova (6 in 7) (slike 6, 7 in 11) privarita tako, da se robova prekrivata.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 8, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3). Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje polietilen nizke gostote v količini 5 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), polipropilen v količini 94,7 masnih %, kot strukturni modifikator pa se uporabi polifenilsiloksan v količini 0,3 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3) .

Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 18, z izjemo tega, da je temperatura nosilca toplote 80°C, tlak pare pa znaša

0,1 Mpa.

Rezultati so enaki kot v primeru 7.

Primer 20

Proces se izvede na podoben način kot v primeru 18.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 10, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3) in materiala za dodatna ojačevalna sloja (5 in 12) ter materiala za vezivo.

Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje polietilen nizke gostote v količini 45 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), polipropilen v količini 44,7 masnih %, kot strukturni modifikator pa se uporabi polifenilsiloksan v količini 0,5 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3).

Dodatni ojačevalni sloji (5 in 12) sta narejena iz sintetičnega polsta, na osnovi mešanice poliesterskih in polipropilenskih vlaken. Vez je poliester odebeljen z mešanico aerosila in magnezijevega oksida.

Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 7.

Rezultati so enaki kot v primeru 18.

Primer 21

Proces se izvede na podoben način kot v primeru 20.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 20, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3) in materiala za dodatni ojačevalni sloj (12).

Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje polietilen nizke gostote v količini 95 masnih %, polipropilen v količini 4,3 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot strukturni modifikator pa se uporabi polifenilsiloksan v količini 0,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3).

Dodatni ojačevalni sloj (12) je narejen iz mreže ogljikovih vlaken.

Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 5, z izjemo tega, da je čas utrjevanja 6 ur.

Rezultati so enaki kot v primeru 20.

Primer 22

Proces se izvede na podoben način kot v primeru 10.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 10, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3), materiala za glavni ojačevalni sloj (4) in materiala za dodatni ojačevalni sloj (12).

Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje super-visoko-molekularen polietilen v količini 5 masnih %, kopolimer propilena z vinilacetatom v količini

94,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot strukturni modifikator pa se uporabi polimetilsiloksan v količini 0,3 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3).

Glavni ojačevalni sloj (4) je narejen kot v primeru 1, dodatni ojačevalni sloj 5 pa je narejen iz sintetičnega polsta na osnovi poliesterskih vlaken.

Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 9, z izjemo tega, da je temperatura toplotnega telesa 110°C.

Rezultati so enaki kot v primeru (22).

Primer 23

Proces se izvede na podoben način kot v primeru 22.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 22, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3) in materiala za vezivo.

Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje super-visoko-molekularen polietilen v količini 45 masnih %, kopolimer propilena z vinilacetatom v količini

44,5 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot strukturni modifikator pa se uporabi polimetilsiloksan v količini 0,5 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3).

Vez je osnovana na nenasičeni poliesterski smoli, odebeljeni z magnezijevim oksidom.

Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 22.

Rezultati so enaki kot v primeru 22.

Primer 24

Proces se izvede na podoben način kot v primeru 6.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 6, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3). Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje super-visoko-molekularen polietilen v količini 95 masnih %, kopolimer propilena z vinilacetatom v količini 4,3 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot strukturni modifikator pa se uporabi polimetilsiloksan v količini 0,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3). Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 22. Rezultati so enaki kot v primeru 6.

Primer 25

Proces se izvede na podoben način kot v primeru 13.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 13, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3). Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje polivinilklorid v količini 5 masnih %, termoplastični poliuretan osnovan na preprostem poliestru v količini 94,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot strukturni modifikator pa se uporabi polimetilfenilsiloksan v količini 0,3 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3).

Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 19, z izjemo tega, da je temperatura toplotnega telesa 50°C, čas utrjevanja pa znaša 15 ur. Rezultati so enaki kot v primeru 13.

Primer 26

Proces se izvede na podoben način kot v primeru 14.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 14, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3). Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje polivinilklorid v količini 45 masnih %, termoplastični poliuretan v količini 44,5 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot strukturni modifikator pa se uporabi polimetilfenilsiloksan v količini 0,5 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3). Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 14, z izjemo tega, da tlak znaša 0,1 MPa, čas apliciranja zraka pa znaša 5 minut. Rezultati so enaki kot v primeru 14.

Primer 27

Proces se izvede na enak način kot v primeru 15.

Za oblikovanje plašča se uporabljajo isti materiali kot v primeru 15, z izjemo materiala notranjega sloja ovoja (3). Notranji sloj ovoja (3) je oblikovan s homogenim sistemom, ki vsebuje polivinilklorid v količini 95 masnih %, termoplastični poliuretan v količini 4,3 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3), kot strukturni modifikator pa se uporabi polimetilfenilsiloksan v količini 0,7 masnih %, relativno glede na maso notranjega sloja (3). Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 15, z izjemo tega, da tlak znaša 0,2 MPa, čas utrjevanja pa je 10 ur.

Rezultati so enaki kot v primeru 15.

Primer 28

Proces je podoben procesu primera 25, s to razliko, da je v homogenem sistemu notranjega sloja ovoja (3) namesto polimetilfenilsiloksana uporabljen polietilfenilsiloksan v isti količini. Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 25. Rezultati so enaki kot v primeru 25.

Primer 29

Proces je podoben procesu iz primera 26, s tem, da se v homogenem sistem notranjega sloja ovoja (3) uporabi polietilenilsiloksan na mesto polimetilfenilsiloksana. Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 26 Rezultati so enaki kot v primeru 26.

Primer 30

Proces se izvede na podoben način kot v primeru 26, s tem, da se v homogenem sistemu notranjega sloja ovoja (3), namesto polimetilfenilsiloksana uporabi polietilfenilsiloksan v isti količini.

Pogoji utrjevanja so enaki kot v primeru 27.

Rezultati so enaki kot v primeru 27.

Med opisovanjem teh različic uresničitve izuma je bila uporabljena še posebej natančna terminologija. Kljub temu pa izum ni omejen s temi izrazi in torej vsak tak izraz pokriva vse ekvivalentne izraze, ki imajo podoben pomen in se uporabljajo za opravljanje istih nalog.

Čeprav je bil predmetni izum opisan v skladu s prednostimi upodobitvami je jasno, da se lahko opravijo tudi določene spremembe in raznovrstne različice, kar pa ne pomenin oddaljevanja od glavne ideje tega izuma, kar bo v stroki izkušenim razumljivo.

Za te različice in spremembe se smatra, da ne presegajo mej bistva tega izuma in sledečih patentnih zahtevkov.

Industrijska uporabnost

Izum je uporaben pri izdelavi različnih vrst cevi, kakor tudi pri popravljanju cevi, ki so že v funkciji.

Claims (62)

1. PATENTNI ZAHTEVKI

   1. Oplaščenje notranje površine cevi, ki se sestoji iz dveh cevastih ovojev (2, 3), ki sta postavljena koaksialno, iz materiala na osnovi termoplastičnih polimerov, od katerih se zunanji ovoj (2) dotika notranje površine cevi (1), drugi, notranji ovoj (3) pa je od ovojnice (2) ločen s koaksialno ležečo glavno ojačitveno plastjo (4), ki je impregnirana z utrjeno polimerno vezjo, značilno po tem, da je notranji cevasti ovoj (3) formiran z multikomponentnim homogenim sistemom, ki obsega vsaj en polimer, izbran iz skupine, ki obsega tremoplastične polimere, katerih relativni raztezek ni manjši od 200%, točka taljenja pa ni pod 100°C in strukturni modifikator izbranega polimera, s čimer sta notranji cevasti ovoj (3), skupaj z glavno ojačitveno plastjo (4) ločena na vsaj enem mestu soosno osi plašča, njuna ločena robova (6, 7) pa sta drug z drugim hermetično povezana, omenjeni ovoj (3) pa, z glavno ojačitveno plastjo (4), tvori monolitno strukturo.
2. 2. Oplaščenje po zahtevku 1, značilno po tem, da skupina termoplastičnih polimerov, katerih relativni raztezek ni manjši od 200%, točka taljenja pa ni pod 100°C, obsega polietilene z nizko gostoto, super-visoko-molekularne polietilene, polipropilen, kopolimer propilena z vinilacetatom, polivinilklorid in termoplastični poliuretan, strukturni modifikator izbranega polimera pa je poliorganosiloksan izbran iz skupine, ki vključuje polimetilsiloksan, polimetilfenilsiloksan, polifenilsiloksan in polietilfenilsiloksan.
3. 3. Oplaščenje po zahtevku 2, značilno po tem, da je notranji cevasti ovoj (3) formiran z multikomponentnim homogenim sistemom, ki obsega en polimer, ali mešanico dveh polimerov izbranih iz omenjene skupine termoplastičnih polimerov v količini od 99,3 do 99,7 masnih odstotkov, glede na celotno maso notranjega ovoja (3) in poliorganosiloksan v količini od 0,3 do 0,7 masnih odstotkov, glede na celotno maso notranjega ovoja (3).
4. 4. Oplaščenje po zahtevku 3, značilno po tem, da je izbrani termoplastični polimer polietilen z nizko gostoto, izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilsiloksan.
5. 5. Oplaščenje po zahtevku 3, značilno po tem, da je izbrani termoplastični polimer super-visoko-molekularni polietilen, izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilsiloksan.
6. 6. Oplaščenje po zahtevku 3, značilno po tem, da je izbrani termoplastični polimer polipropilen, izbrani poliorganosiloksan pa je polifenilsiloksan.
7. 7. Oplaščenje po zahtevku 3, značilno po tem, da je izbrani termoplastični polimer kopolimer propilena z vinilacetatom, izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilfenilsiloksan.
8. 8. Oplaščenje po zahtevku 3, značilno po tem, da je izbrani termoplastični polimer polivinilklorid, izbrani poliorganosiloksan pa je polietilfenilsiloksan.
9. 9. Oplaščenje po zahtevku 3, značilno po tem, da je izbrani termoplastični polimer termoplastični poliuretan, izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilfenilsiloksan.
10. 10. Oplaščenje po zahtevku 3, značilno po tem, da mešanica dveh izbranih termoplastičnih polimerov vsebuje polietilen z nizko gostoto v količini od 5 do 95 masnih odstotkov in polipropilen v količini od 4,3 do 94,7 masnih odstotkov, glede na celotno maso notranjega ovoja (3), izbrani poliorganosiloksan pa je polifenilsiloksan.
11. 11. Oplaščenje po zahtevku 3, značilno po tem, da mešanica dveh izbranih termoplastičnih polimerov vsebuje supervisoko-molekularni polietilen v količini od 5 do 95 masnih odstotkov in kopolimer propilena z vinilacetatom v količini od 4,3 do 94,7 masnih odstotkov, glede na celotno maso notranjega ovoja (3), izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilsiloksan.
12. 12. Oplaščenje po zahtevku 3, značilno po tem, da mešanica dveh izbranih termoplastičnih polimerov vsebuje polivinilklorid v količini od 5 do 95 masnih odstotkov in termoplastični poliuretan v količini od 4,3 do 94,7 masnih odstotkov, glede na celotno maso notranjega ovoja (3), izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilfenilsiloksan ali polietilfenilsiloksan.
13. 13. Oplaščenje po zahtevku 1, ali 2 ali 3, značilno po tem, da je predvidena vsaj ena dodatna ojačitvena plast (5), ki je nameščena koaksialno med zunanjim cevastim ovojem (2) in glavno ojačitveno plastjo (4).
14. 14. Oplaščenje po zahtevku 1, ali 2 ali 3, značilno po tem, da je glavna ojačitvena plast (4) izdelana iz sintetičnega netkanega vlaknastega materiala.
15. 15. Oplaščenje po zahtevku 1, ali 2 ali 3, značilno po tem, da sta ločena robova (6, 7) notranjega cevastega ovoja (3), skupaj z glavno ojačitveno plastjo (4), od robu do robu, hermetično povezana.
16. 16. Oplaščenje po zahtevku 1, ali 2 ali 3, značilno po tem, da sta ločena robova (6, 7) notranjega cevastega ovoja (3), skupaj z glavno ojačitveno plastjo (4), hermetično povezana tako, da se prekrivata.
17. 17. Metoda namestitve plašča na notranjo površino cevi, kjer zunaj cevi (1) namestimo cevasta ovoja (2, 3) na osnovi termoplastičnih polimerov, od katerih je eden zunanji (2) namenjen za stik z notranjo površino cevi (1), drugi - notranji (3) pa je od ovoja (2) ločen s pomočjo glavne ojačitvene plasti (4), ki je impregnirana s polimernim vezivom, ki se termično strdi, da dobimo tri-slojni polizdelek, ki je del plašča, katerega vstavimo v cev (1) in nato v votlino notranjega ovoja (3) pod tlakom privedemo nosilec toplote, kar ima za posledico toplotno obdelavo in utrjevanje vezi, značilna po tem, da je glavna ojačitvena plast (4) povezana z notranjim cevastim ovojem (3) s spojitvijo površin glavne ojačitvene plasti (4) in notranjega cevastega ovoja (3), ki je izdelan iz pole filma, pridobljenega iz multikomponentnega homogenega sistema, s pomočjo mešanja v raztaljenem stanju, vsaj enega polimera izbranega iz skupine termoplastičnih polimerov, katerih relativni raztezek ni manjši od 200%, točka taljenja pa ni pod

    100°C in strukturnega modifikatorja izbranega polimera, čemur sledi hermetična povezava vzdolžnih robov (6, 7) pole filma z glavno ojačitveno plastjo (4), s čimer dobimo dvo slojni polizdelek plašča, ki obsega ojačitveno plast (4) in notranjo cevasto ovojnico (3), ki sta nameščena koaksialno in drug z drugim povezana, nato pa dvo-slojni polizdelek namestimo koaksialno glede zunanjo cevasto ovojnico (2).
18. 18. Metoda po zahtevku 17, značilna po tem, da skupina termoplastičnih polimerov, katerih relativni raztezek ni manjši od 200 % in točka taljenja ni pod 100°C, obsega polietilene z nizko gostoto, super-visoko-molekularne polietilene, polipropilen, kopolimer propilena z vinilacetatom, polivinilklorid in termoplastični poliuretan, strukturni modifikator izbranega polimera pa je poliorganosiloksan izbran iz skupine, ki vključuje polimetilsiloksan, polimetilfenilsiloksan, polifenilsiloksan in polietilfenilsiloksan.
19. 19. Metoda po zahtevku 18, značilna po tem, da je notranji cevasti ovoj (3) pridobljen iz multikomponentnega homogenega sistema z mešanjem v raztaljenem stanju, enega polimera, ali mešanice dveh polimerov izbranih iz omenjene skupine termoplastičnih polimerov v količini od

    99,3 do 99,7 masnih odstotkov, glede na celotno maso notranjega ovoja (3) in poliorganosiloksan v količini od 0,3 do 0,7 masnih odstotkov, glede na celotno maso notranjega ovoja (3).
20. 20. Metoda po zahtevku 18, značilna po tem, da je izbrani termoplastični polimer polietilen z nizko gostoto, izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilsiloksan.
21. 21. Metoda po zahtevku 18, značilna po tem, da je izbrani termoplastični polimer super-visoko-molekularni polietilen, izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilsiloksan.
22. 22. Metoda po zahtevku 18, značilna po tem, da je izbrani termoplastični polimer polipropilen, izbrani poliorganosiloksan pa je polifenilsiloksan.
23. 23. Metoda po zahtevku 18, značilna po tem, da je izbrani termoplastični polimer kopolimer propilena z vinilacetatom, izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilfenilsiloksan.
24. 24. Metoda po zahtevku 18, značilna po tem, da je izbrani termoplastični polimer polivinilklorid, izbrani poliorganosiloksan pa je polietilfenilsiloksan.
25. 25. Metoda po zahtevku 18, značilna po tem, da je izbrani termoplastični polimer termoplastični poliuretan, izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilfenilsiloksan.
26. 26. Metoda po zahtevku 18, značilna po tem, da mešanica dveh izbranih termoplastičnih polimerov vsebuje polietilen z nizko gostoto v količini od 5 do 95 masnih odstotkov in polipropilen v količini od 4,3 do 94,7 masnih odstotkov, glede na celotno maso notranjega ovoja (3), izbrani poliorganosiloksan pa je polifenilsiloksan.
27. 27. Metoda po zahtevku 18, značilna po tem, da mešanica dveh izbranih termoplastičnih polimerov vsebuje supervisoko-molekularni polietilen v količini od 5 do 95 masnih odstotkov in kopolimer propilena z vinilacetatom v količini od 4,3 do 94,7 masnih odstotkov, glede na celotno maso notranjega ovoja (3), izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilsiloksan.
28. 28. Metoda po zahtevku 18, značilna po tem, da mešanica dveh izbranih termoplastičnih polimerov vsebuje polivinilklorid v količini od 5 do 95 masnih odstotkov in termoplastični poliuretan v količini od 4,3 do 94,7 masnih odstotkov, glede na celotno maso notranjega ovoja (3) , izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilfenilsiloksan ali polietilfenilsiloksan.
29. 29. Metoda po zahtevku 17 ali 18 ali 19, značilna po tem, da je vsaj ena dodatna ojačitvena plast (5) nameščena med zunanjo cevasto ovojnico (2) in glavno ojačitveno plastjo (4) .
30. 30. Metoda po zahtevku 17 ali 18 ali 19, značilna po tem, da je glavna ojačitvena plast (4) izdelana iz sintetičnega netkanega vlaknastega materiala.
31. 31. Metoda po zahtevku 17 ali 18 ali 19, značilna po tem, da sta ločena robova (6, 7) pole filma skupaj z glavno ojačitveno plastjo (4), od robu do robu, hermetično povezana.
32. 32. Metoda po zahtevku 17 ali 18 ali 19, značilna po tem, da sta vzdolžna robova (6, 7) pole filma skupaj z glavno ojačitveno plastjo (4), hermetično povezana tako, da se prekrivata.
33. 33. Dvo-slojni polizdelek plašča notranje površine cevi, ki obsega ojačitveno plast (4), povezan z notranjo cevasto ovojnico (3) na bazi termoplastičnega polimernega filma, značilen po tem, da je notranji cevasti ovoj (3) formiran z multikomponentnim homogenim sistemom, ki obsega vsaj en polimer, izbran iz skupine, ki obsega tremoplastične polimere, katerih relativni raztezek ni manjši od 200%, točka taljenja pa ni pod 100°C in strukturni modifikator izbranega polimera, s čimer sta notranji cevasti ovoj (3), skupaj z glavno ojačitveno plastjo (4) izdelana ločeno na vsaj enem mestu soosno osi polizdelka, njuna ločena robova (6, 7) pa sta drug z drugim hermetično povezana in tvorita ojačitveno plast (4) in notranji cevasti ovoj (3), ki sta nameščena koaksialno in sta med seboj povezana.
34. 34. Polizdelek po zahtevku 33, značilen po tem, da skupina termoplastičnih polimerov, katerih relativni raztezek ni manjši od 200%, točka taljenja pa ni pod 100°C, obsega polietilene z nizko gostoto, super-visoko-molekularne polietilene, polipropilen, kopolimer propilena z vinilacetatom, polivinilklorid in termoplastični poliuretan, strukturni modifikator izbranega polimera pa je poliorganosiloksan izbran iz skupine, ki vključuje polimetilsiloksan, polimetilfenilsiloksan, polifenilsiloksan in polietilfenilsiloksan.
35. 35. Polizdelek po zahtevku 34, značilen po tem, da je notranji cevasti ovoj (3) formiran z multikomponentnim homogenim sistemom, ki obsega en polimer, ali mešanico dveh polimerov izbranih iz omenjene skupine termoplastičnih polimerov v količini od 99,3 do 99,7 masnih odstotkov, glede na celotno maso notranjega ovoja (3) in poliorganosiloksan v količini od 0,3 do 0,7 masnih odstotkov, glede na celotno maso notranjega ovoja (3).
36. 36. Polizdelek po zahtevku 35, značilen po tem, da je izbrani termoplastični polimer polietilen z nizko gostoto, izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilsiloksan.
37. 37. Polizdelek po zahtevku 35, značilen po tem, da je izbrani termoplastični polimer super-visoko-molekularni polietilen, izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilsiloksan.
38. 38. Polizdelek po zahtevku 35, značilen po tem, da je izbrani termoplastični polimer polipropilen, izbrani poliorganosiloksan pa je polifenilsiloksan.
39. 39. Polizdelek po zahtevku 35, značilen po tem, da je izbrani termoplastični polimer kopolimer propilena z vinilacetatom, izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilfenilsiloksan.
40. 40. Polizdelek po zahtevku 35, značilen po tem, da je izbrani termoplastični polimer polivinilklorid, izbrani poliorganosiloksan pa je polietilfenilsiloksan.
41. 41. Polizdelek po zahtevku 35, značilen po tem, da je izbrani termoplastični polimer termoplastični poliuretan, izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilfenilsiloksan.
42. 42. Polizdelek po zahtevku 35, značilen po tem, da mešanica dveh izbranih termoplastičnih polimerov vsebuje polietilen z nizko gostoto v količini od 5 do 95 masnih odstotkov in polipropilen v količini od 4,3 do 94,7 masnih odstotkov, glede na celotno maso notranjega ovoja (3), izbrani poliorganosiloksan pa je polifenilsiloksan.
43. 43. Polizdelek po zahtevku 35, značilen po tem, da mešanica dveh izbranih termoplastičnih polimerov vsebuje supervisoko-molekularni polietilen v količini od 5 do 95 masnih odstotkov in kopolimer propilena z vinilacetatom v količini od 4,3 do 94,7 masnih odstotkov, glede na celotno maso notranjega ovoja (3), izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilsiloksan.
44. 44. Polizdelek po zahtevku 35, značilen po tem, da mešanica dveh izbranih termoplastičnih polimerov vsebuje polivinilklorid v količini od 5 do 95 masnih odstotkov in termoplastični poliuretan v količini od 4,3 do 94,7 masnih odstotkov, glede na celotno maso notranjega ovoja (3), izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilfenilsiloksan ali polietilfenilsiloksan.
45. 45. Polizdelek po zahtevku 33 ali 34 ali 35, značilen po tem, da je glavna ojačitvena plast (4) izdelana iz sintetičnega netkanega vlaknastega materiala.
46. 46. Polizdelek po zahtevku 33 ali 34 ali 35, značilen po tem, da sta ločena robova (6, 7) notranjega cevastega ovoja (3), ki je povezan z ojačitveno plastjo (4), hermetično povezana, od robu do robu, soosno osi dvo slojnega polizdelka plašča.
47. 47. Polizdelek po zahtevku 33 ali 34 ali 35, značilen po tem, da sta ločena robova (6, 7) notranjega cevastega ovoja (3), ki je povezan z ojačitveno plastjo (4), hermetično povezana tako, da se prekrivata, soosno osi dvo slojnega polizdelka plašča.
48. 48. Metoda za izdelavo dvo slojnega polizdelka plašča notranje površine cevi, kjer se notranji cevasti ovoj (3) plašča na osnovi termoplastičnih polimerov poveže z ojačitveno plastjo (4), značilna po tem, da je notranji cevasti ovoj (3) s spojitvijo površin glavne ojačitvene plasti (4) in notranjega cevastega ovoja (3), ki je izdelan iz pole filma, pridobljenega iz multikomponentnega homogenega sistema, s pomočjo mešanja v raztaljenem stanju, vsaj enega polimera izbranega iz skupine termoplastičnih polimerov, katerih relativni raztezek ni manjši od 200%, točka taljenja pa ni pod 100°C in strukturnega modifikatorja izbranega polimera, kjer sta površini pole filma in ojačitvene plasti (4) povezani, čemur sledi hermetična povezava vzdolžnih robov (6, 7) pole filma z glavno ojačitveno plastjo (4), s čimer dobimo dvo slojni polizdelek plašča, ki obsega ojačitveno plast (4) in notranjo cevasto ovojnico (3), ki sta nameščena koaksialno in drug z drugim povezana.
49. 49. Metoda po zahtevku 48, značilna po tem, da skupina termoplastičnih polimerov, katerih relativni raztezek ni manjši od 200 % in točka taljenja ni pod 100°C, obsega polietilene z nizko gostoto, super-visoko-molekularne polietilene, polipropilen, kopolimer propilena z vinilacetatom, polivinilklorid in termoplastični poliuretan, strukturni modifikator izbranega polimera pa je poliorganosiloksan izbran iz skupine, ki vključuje polimetilsiloksan, polimetilfenilsiloksan, polifenilsiloksan in polietilfenilsiloksan.
50. 50. Metoda po zahtevku 49, značilna po tem, da je notranji cevasti ovoj (3) pridobljen iz multikomponentnega homogenega sistema z mešanjem v raztaljenem stanju, enega polimera, ali mešanice dveh polimerov izbranih iz omenjene skupine termoplastičnih polimerov v količini od

    99,3 do 99,7 masnih odstotkov, glede na celotno maso notranjega ovoja (3) in poliorganosiloksan v količini od 0,3 do 0,7 masnih odstotkov, glede na celotno maso notranjega ovoja (3).
51. 51. Metoda po zahtevku 50, značilna po tem, da je izbrani termoplastični polimer polietilen z nizko gostoto, izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilsiloksan.
52. 52. Metoda po zahtevku 50, značilna po tem, da je izbrani termoplastični polimer super-visoko-molekularni polietilen, izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilsiloksan.
53. 53. Metoda po zahtevku 50, značilna po tem, da je izbrani termoplastični polimer polipropilen, izbrani poliorganosiloksan pa je polifenilsiloksan.
54. 54. Metoda po zahtevku 50, značilna po tem, da je izbrani termoplastični polimer kopolimer propilena z vinilacetatom, izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilfenilsiloksan.
55. 55. Metoda po zahtevku 50, značilna po tem, da je izbrani termoplastični polimer polivinilklorid, izbrani poliorganosiloksan pa je polietilfenilsiloksan.
56. 56. Metoda po zahtevku 50, značilna po tem, da je izbrani termoplastični polimer termoplastični poliuretan, izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilfenilsiloksan.
57. 57. Metoda po zahtevku 50, značilna po tem, da mešanica dveh izbranih termoplastičnih polimerov vsebuje polietilen z nizko gostoto v količini od 5 do 95 masnih odstotkov in polipropilen v količini od 4,3 do 94,7 masnih odstotkov, glede na celotno maso notranjega ovoja (3), izbrani poliorganosiloksan pa je polifenilsiloksan.
58. 58. Metoda po zahtevku 50, značilna po tem, da mešanica dveh izbranih termoplastičnih polimerov vsebuje supervisoko-molekularni polietilen v količini od 5 do 95 masnih odstotkov in kopolimer propilena z vinilacetatom v količini od 4,3 do 94,7 masnih odstotkov, glede na celotno maso notranjega ovoja (3), izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilsiloksan.
59. 59. Metoda po zahtevku 18, značilna po tem, da mešanica dveh izbranih termoplastičnih polimerov vsebuje polivinilklorid v količini od 5 do 95 masnih odstotkov in termoplastični poliuretan v količini od 4,3 do 94,7 masnih odstotkov, glede na celotno maso notranjega ovoja (3), izbrani poliorganosiloksan pa je polimetilfenilsiloksan ali polietilfenilsiloksan.
60. 60. Metoda po zahtevku 48 ali 49 ali 50, značilna po tem, da je glavna ojačitvena plast (4) izdelana iz sintetičnega netkanega vlaknastega materiala.
61. 61. Metoda po zahtevku 48 ali 49 ali 50, značilna po tem, da sta vzdolžna robova (6, 7) pole filma skupaj z glavno ojačitveno plastjo (4), od robu do robu, hermetično povezana.
62. 62. Metoda po zahtevku 48 ali 49 ali 50, značilna po tem, da sta vzdolžna robova (6, 7) pole filma skupaj z glavno ojačitveno plastjo (4), hermetično povezana tako, da se prekrivata.