SI9111004A - Dvižna vrata z lamelnim oklopom s kotno zapogljivimi lamelami - Google Patents

Abstract

Dvižna vrata z lamelnim oklepom s kotno postavljivimi lamelami. Doslej znana dvižna vrata kot prekrivala za odprtino vrat, pri katerih sa vratni list dvigne bočno vodeno in pokočno, imajo na osnovi svoje konstrukcije samo nezadovoljive lastnosti glede hitrega teka in povzročajo pri teku prekomerno visok razvoj hrupa. Dvižna vrata po izumu obsegajo dve vodilni progi (2), ki sta po ena razporejeni na obeh nasprotnih si straneh (3,) odprtine (1) vrat, ter lamelni oklep (12) z lamelami (14), ki so na šamirskih vezeh (20) z medsebojnim razmikom tako nameščene, da šamirski tečaji (24, 24’) uprijemajo znotraj prostora (34) med sosednjima lamelama (14). Uporaba dvižnih vrat kot vrata za hitri tek.

Description

Opis

Dvižna vrata z lamelnim oklepom s kotno postavljivimi lamelami

Izum se nanaša na dvižna vrata z lamelnim oklepom, ki je vozljiv pokončno navzgor iz zaklepalnega položaja v odprt položaj odprtine vrat.

Kot primer dvižnih vrat so znana roletna vrata kot pokončno odpirajoče se zapiralo za odprtino vrat, skozi katero se hodi ali vozi, pri čemer ta roletna vrata običajno sestojijo v bistvu iz roletnega oklepa, sestoječega iz medsebojno kotno postavljivih lamel, ki so na obeh stranskih robovih odprtine vrat s pomočjo pokončnih vodilnih tirnic vodene v zaporni položaj, navijalne gredi, na kateri je pritrjen roletni oklep in s pomočjo katere se roletni oklep vozi navzgor v odprt položaj in se tam navija, elektromotornega pogona kot tudi lovilne priprave, ki v primeru, če pogon odpove, zadrži spust roletnega oklepa.

Roletni oklep kot del roletnega zapirala, ki zapira in ščiti odprtino vrat, sestoji iz medsebojno zgibno povezanih lamel, praviloma profiliranih delov, npr. pramensko prešanih aluminijastih delov. Višina posameznih lamel pri tem znaša praviloma nekako 80 do 120 mm. Ti profilirani deli so često predvideni kot vstavljalni profili, ki se na osnovi svoje oblikovne zasnove medsebojno zgibno povežejo v roletni oklep brez nadaljnjih veznih členov. Pri tipičnem aluminijastem pramensko prešanem profilu je zgib zasnovan npr. kot ponvica (utor) in mostič (pero), tako da pri drug v drugega vstavljenih profilih tako narejeni zgib lahko prevzame in prenaša sile, ki se pojavljajo pri navijanju roletnega oklepa. Zveza lamel, ki tvori zgib, ima praviloma veliko režo. Razen tega naj bi šlo pri drug v drugega vstavljenih profilih za tako izvedbo, da se v zgibih prepreči nabiranje umazanije in vode, zagotovljena pa naj bi bila tudi zadostna tesnost proti vdoru vetra.

Plasti navitja na navijalni gredi se tvorijo z medsebojno povezanimi profili, ki imajo določeno višino profila. Vsak profil naleze na najbolj štrleč rob profila spodaj nahajajoče se plasti. Smer, katero zavzame profil v preseku navitja znotraj svojega položaja v navitju, se ravna po naležni točki profila. S svojo naključno zavzeto lego določa spet ureditev naslednjega, z njim povezanega profila. S tem se pri kompletnem navitju dobi neregularna ureditev plasti posameznih profilov roletnih vrat. Iz tega med drugim sledi, da npr. en sam rob enega samega profila roletnih vrat podpira celotno breme tistega dela oklepa, ki še prosto visi, zaradi česar lahko prihaja do znatnih obremenitev robov.

Za potrebe varovanja proti bočnemu premiku so ob straneh na profilih roletnih vrat praviloma pritrjeni čelni oz. končni kosi, ki tečejo v ustreznih pokončnih vodilnih tirnicah s praviloma kot črka U oblikovanim presekom. Ti pokončni tirnici sta na svojem zgornjem vteku lijakasto razširjeni, da bi roletni oklep pri odvijanju lahko brezhibno vtekal v pokončno vodilo, ne da bi obstajala nevarnost zatikanja.

Roletni oklep je s svojim začetnim profilom tako pritrjen na navijalni gredi, da se pritrditev pri zaprtih vratih nahaja na tisti strani gredi, ki je obrnjena proč od oklepa, kar pomeni, da oklep oz. končne pločevine, ki podaljšujejo oklep, ovijajo gred za najmanj 180°. S tem se doseže, da se oklep v bistvu drži s silami trenja, s tem pa lastna polna teža oklepa ne deluje na obešalo. Vrata so zaprta tedaj, ko zaključni profil tesnjeno stoji na spodnjem robu odprtine, t.j. v splošnem na tleh. V preostalem naj se roletni oklep ne bi sesedel. Celoten oklep - vse do zaključnega profila - potemtakem obvisi kot breme na gredi oz. gredni osi. V tem se v preostalem roletna vrata v osnovi razlikujejo od rolete, ki je pretežno predvidena kot dodatno zapiralo za določeno odprtino.

V odprtem položaju roletnih vrat se roletni oklep, ki je navit na navijalni gredi, nahaja v območju zgornje vratne prečke odprtine vrat. Pogon često leži zaščiteno za omenjeno prečko, tako da ga vozila pri vožnji skozi odprtino vrat ne poškodujejo. Kot pogon je praviloma predviden elektromotor, pri čemer se razen tega pojavi ročno upravljan pogon za pomožno obratovanje.

Pri električnem pogonu se gred roletnih vrat poganja s konstantnim številom vrtljajev, t.j. z nespremenljivo kotno hitrostjo. S tem se na gredi pritrjeni roletni oklep dvigne in navije na gred. Za hitrost dviganja je merodajen najprej vsakokratni delujoči polmer navijanja, ki se pri navijanju stalno povečuje, saj se spodnji deli roletnega oklepa nalagajo na že navite zgornje dele. Ker se hitrost dviganja menja direktno sorazmerno s polmerom navitja, se roletna vrata najprej počasi dvigajo, nakar postaja hitrost dviganja v smeri navzgor čedalje večja. Pri natančnejšem opazovanju kinematičnih razmer je treba ob upoštevanju debeline in višine profilov navitje roletnih vrat obravnavati kot mnogokotnik. Pri navijanju se profili najprej položijo na okroglo navijalno gred. Ravni profili zatem tvorijo mnogokotnik. Pri tem so vogali mnogokotnika glede na središče gredi oddaljeni dlje kot središča stranic mnogokotnika. Če se tedaj gred roletnih vrat vrti s konstantno kotno hitrostjo, je roletni oklep vlečen navzgor enkrat z vzvodno roko, ki ustreza dolžini proti vogalu mnogokotnika, in s hitrostjo dviganja, ki ustreza dolžini te vzvodne roke, v naslednjem trenutku pa z vzvodno roko, ki ustreza dolžini stranice mnogokotnika, in s hitrostjo dviganja, ki ustreza tej roki. Hitrost dviganja je proporcionalna vsakokrat delujoči, nestalno in neregularno pojavljajoči se vzvodni roki, tako da je le-ta pri navijanju roletnega oklepa značilna po ustrezno močnih in nenadnih nihanjih. V povezavi s tem se pospeški in pojemki mase tistega dela roletnega oklepa, ki je še odvit, po svoji intenzivnosti spreminjajo. Ti pospeški mase se prenašajo tudi na prenosnik pogonskega stroja, pri katerega zasnovi mora biti upoštevana tudi ustrezna stopnja neenakomernosti, saj bi sicer lahko prišlo do izpadov. Ti pospeški so sicer v principu tem manjši, čim debelejši je navitek roletnih vrat, t.j. čim bolj se mnogokotnik približuje krogu. Ker največji pospeški in pojemki mase nastopajo tedaj, ko je roletni oklep še daleč spodaj, se potemtakem te sile pomnožijo medsebojno še na osnovi ne neznatne lastne teže roletnega oklepa.

Pospeški in pojemki mas odvitega roletnega oklepa se odražajo kot nihanja. Ta nihanja delujejo preko navijalne gredi tudi na zgradbo, tako da je treba pri statičnem izračunu zgradbe paziti na to, da število lastnega nihanja ostane izven frekvenc roletnih vrat. Sicer bi bilo treba hitrost dviganja roletnih vrat drastično zmanjšati. Pri konstantni kotni hitrosti gredi roletnih vrat bo s čedalje debelejšim navitkom roletnih vrat frekvenca nihanja naraščala in amplituda nihanja padala. To v obrnjenem smislu pomeni, da se pri upravljanju roletnih vrat generira tem več hrupa, čim niže se roletni oklep spusti.

Poleg omenjenih spotakljivosti v razmerah vzvodnih rok pri navijanju profilov v obliki mnogokotnika se pri znanih roletnih vratih pojavlja še nadaljnja okoliščina, ki prav tako vodi k skrajno problematičnim kinematičnim razmeram. Ker gnana gred roletnih vrat ne more na roletni oklep izvajati nikakršnih tlačnih sil, mora biti poskrbljeno za to, da je v povsem dvignjenem stanju spuščalna masa prosto visečega dela roletnega oklepa s čelno tirnico večja od trenja mirovanja. Le tako se oklep lahko prične kot posledica svoje lastne teže gibati sam od sebe, če se gred poganja v obratni smeri. Najmanjše trenje za oklep je dano tedaj, če oklep v povsem dvignjenem stanju vteka v vodili pokončno. To vrsto namestitve imenujemo normalna postavitev. Hkrati z odtekanjem roletnega oklepa se zmanjšuje premer navitja. Oklep zatem teče čedalje bolj poševno v vtočni ustji vodil. Ko se roletni oklep povsem odvije, a - kot je običajno pri roletah - še vedno visi na gredi, visi celotno breme roletnega oklepa v danih okoliščinah le na enem samem profilu izmed profilov, ki se še nahajajo na gredi. Pri opazovanju pokončnega preseka čez roletna vrata spoznamo, da vlečna sila skupne lastne teže oklepa ne leži v ravnini vrat, temveč v premočrtni zvezi od spodnjega kosa k delovnemu polmeru navitja. Roletni oklep se bo torej v sredini med vodiloma deformiral, da bi se kar se da približal poteku nateznih napetosti. Konci profilov pa so držani v vodilih in ne morejo slediti liniji nateznih napetosti. Medtem ko natezna napetost, ki je rezultat lastne teže roletnega oklepa, vleče oklep na zgornjem delu iz ravnine vrat v smeri proti gredi, upogibata vodili konce profilov spet proti ravnini vrat. S tem pa posamezni profili niso obremenjeni le na upogib, temveč tudi na zvoj. Pri tem se največji upogibni in zvojni momenti pojavijo na vteku.

Da bi se zmanjšali tesnilni problemi, da katerih prihaja pri načinu vgraditve po normalni postavitvi, so predlagali, da bi upogib omejili z namestitvijo pritisne gredi. Pri tem pa je treba računati z nemirnim in hrupnim tekom roletnih vrat (prim. Horst Gunter Steuff, Das RotttoF [Roletna vrata], Dusseldorf, Wemer Verlag GmbH, 1987, str. 93).

Zgoraj opisano neugodno kinematiko roletnih vrat, ki je v svojih osnovnih potezah znana že več kot 100 let (in se je medtem komajda kaj menjala), je jemati kot glavni razlog za visok razvoj hrupa pri teku, navsezadnje pa tudi za nezadovoljivo sposobnost hitrega teka roletnih vrat. Tekalni hrup, ki izvira v bistvu iz profilnih zgibov, se pojavlja v glavnem pri vožnjih roletnih vrat navzgor in tedaj tudi posebno močno v spodnji tret4 jini odprtine vrat, če imajo roletna vrata normalno postavitev. Hrup nastaja v bližini skoznjega vodenja, kjer se profili upogibajo, so obremenjeni z velikimi poteznimi silami in se pri tem v zgibih sukajo.

Čeprav se je smatralo, da so z vidika cene doslej znana roletna vrata zaradi svojih silosklepnih in oblikosklepnih vezi lamel glede na tesnost proti tlaku vetra in glede na zanesljivost proti nepoklicanemu odpiranju dolgo časa veljala kot najugodnejša, so se slabe lastnosti hitrega teka običajnih roletnih vrat pri uporabi kot industrijska vrata izkazala precej zgodaj kot pomanjkljive. Hitrosti teka običajnih roletnih vrat znašajo nekako 0,25 do 0,35 m/s.

Na področju industrije so se kot dodatno zapiralo za odprtino obnesla tudi hitro tekoča roletna vrata s polnoploskovnim vratnim listom iz gibkega gradiva, katerega se da naviti na navijalno gred ali navijalni boben. Tovrstna roletna vrata razen tega nudijo pri primerni izbiri gibkega gradiva prednost optične prosojnosti. Močno razširjene so npr. folije iz makrolona ali mehkega PVC. Ta prednost v primerjavi z neprozornim gradivom pa se sčasoma zgublja, ker se optična prosojnost z vdorom prahu in podobnega pri navijanju folije in z njim povezanim spraskanjem površine slabša.

Glede na omejene prostorske možnosti nad območjem zgornje vratne prečke in pri premeru jedra gredi, ki je pri folijskih roletnih vratih običajno velik, morajo biti folije pri tej vrsti roletnih vrat kar se da tanke, ker sicer premer navitja v celoti postane prevelik. Razen tega se s tem, ko se predvidijo tanjše folije, na osnovi lažjega navijanja hkrati omogoči tudi hitrejši tek vratnega lista. Mala debelina folij, temu ustrezno pa tudi nizka lastna teža vratnega lista pa vodi k zmanjšani trdnosti na veter. Kot pomagalo so v ta namen predlagali, da se predvidi dodatna utež v obliki na spodnjem robu vratnega lista razporejenega zaključnega profila ali da se predvidijo vzmetno obremenjene napenjalne gurte, ki so speljane preko preusmemih koles, uležajenih na tleh.

Največja pomanjkljivost pri folijskih roletnih vratih izvira potemtakem iz obnašanja vratnega lista pri tlaku vetra, ki je bliže obnašanju jadra kot obnašanju plošče. Ker je vratni list podprt samo na navijalni gredi, se vratni list pri obremenitvi z vetrom znatno napihne in usloči, zaradi česar se tudi dvigne. Tovrstna roletna vrata so iz tega razloga tudi z vidika pomanjkljive zanesljivosti glede nepoklicanega odpiranja uporabna le kot dodatno zapiralo za odprtino vrat.

Nadalje so znana t.im. sekcijska vrata, ki se uporabljajo prav tako pri velikih vratnih odprtinah. Običajna sekcijska vrata običajno sestojijo iz oklepa s sorazmerno visokimi sekcijami, ki se jih da s pomočjo na vrvnem potegu osnovanega gonila preklopiti iz pokončnega, zapornega položaja v zgornji, vodoravni položaj pod stropom.

S sorazmerno veliko višino posameznih sekcij, kakršna je uporabljena pri sekcijskih vratih, se na osnovi zmanjšanega števila veznih elementov v sekcijah, kot šarnirjev ali podobnega in prav tako zmanjšanja števila čelnih strani, ki jih je treba zatesniti, doseže mehansko v celoti bolj kompaktna gradnja, z ustrezno boljšo trdnostjo proti vplivu vetra kot tudi zanesljivostjo proti nepoklicanemu odpiranju. Velika višina posameznih sekcij razen tega omogoča prozorne odseke v obliki steklenih oken ali oken iz umetne snovi.

Kompaktna gradnja pri sekcijskih vratih nadalje omogoča predvideti lahka vrata iz aluminijastih sekcij, ki so za potrebe toplotne in zvočne izolacije zapolnjene npr. z gradivom iz umetne snovi, da se da samo ročno, brez dodatnega elektromotornega pogona, odpirati in zapirati npr. garažna vrata tudi večjih širin vrat.

Praviloma ležijo posamezne sekcije v zapornem položaju poravnano druga na drugi, tako da je za tesnjenje na voljo vsakokrat celotna čelna ploskev določene sekcije. Sekcijska vrata potemtakem izgledajo kot snažno zaprta vrata s skoznjo (neprekinjeno) zunanjo površino brez vmesnih špranj. Nadalje izboljšana tesnost se doseže npr. z gumijevimi vložki, ki se v zapornem položaju stisnejo z druga nad drugo ležečimi sekcijami. Alternativno imajo sekcije na eni čelni strani po celotni širini vrat potekajoče izbočenje, ki pri zavihtitvi sekcij v isto ravnino uprijema v ustrezno poglobitev sosednje sekcije po analogiji z vezjo utora in peresa, s čimer se nadalje izboljša mehanska trdnost vratnega lista proti tlaku vetra tudi pri velikih širinah vrat.

Na notranji strani vrat so sekcije povezane s pomočjo večjega števila posameznih šarnirjev, ki so razporejeni po celotni širini vrat na določenih odmikih v tolikšnem številu, da je dosežena zadosti velika trdnost in podprtje. Šamiiji, ki so nameščeni na bočnem robu sekcij, so praviloma hkrati izvedeni kot držalo za kolo, ki lahko teče v vodilni tirnici s kot črka U oblikovanim presekom na stranskem območju sekcijskih vrat. Ker so posamezni šarnirji na sekcijah tako nameščeni, da se sekcije lahko preklopijo proti notranji strani, nastopajo tu v tolikšni meri problemi, ker na notranji strani vrat razporejeni in štrleči deli šamiijev optično motijo in predstavljajo poškodbeno nevarnost. Nadaljnja nevarnost za poškodbe pri sekcijskih vratih nastopi pri kotnem zasuku sekcij s pomočjo tu nastopajočih odprtih špranj oz. pri povratnem sklapljanju sekcij in zapiranju špranj.

Nadaljnja pomanjkljivost pri sekcijskih vratih s sorazmerno visokimi sekcijami se pojavi v zvezi z ločno oblikovanim vodilnim delom nad območjem zgornje vratne prečke, kjer se posamezne sekcije preklopijo iz vertikalnega v vodoravni položaj. To preklapljanje seveda vodi k nenadnim zvmilnim pospeškom in ti ustrezno pri hitrem upravljanju k znatnim pojavom sil na posameznih sekcijah. Zaradi različnih radialnih odmikov vodilnih koles proti dejanskemu položaju mase sekcije v območju zgornje krivinske proge nastopijo sile pospeševanja in pojemanja, pri čemer v splošnem neenakomeren potek sil zaradi ravne izvedbe lamel končne višine, ki se v krivuljni progi razporedijo po načinu mnogokotnika, vodi k temu, da lahko sekcijska vrata praviloma obratujejo samo z malimi hitrostmi teka, ne da bi obstajala nevarnost močnejšega razvoja hrupa.

Preko velikega števila posameznih šamirjev se prevedene prečne sile prenašajo tudi na telo sekcij in potemtakem slednje obremenjujejo. Sile, ki se pri preklapljanju sekcij uvajajo v robne šamiije in ustrezno v vodilni tirnici, so v bistvu odvisne od hitrosti odpiranja in zapiranja sekcijskih vrat. Ker konstrukcija v principu ni zasnovana za visoke hitrosti, so uporabi sekcijskih vrat kot industrijska vrata s sposobnostjo hitrega teka postavljene meje.

Kot pogonski sistem je pri sekcijskih vratih praviloma predvidena na vrvnem potegu osnovana naprava s poteznimi vrvmi in nosilnimi vrvmi kot tudi z na pogonski gredi razporejenima vrvnima bobnoma. Pri vožnji vrat navzgor se nosilni vrvi navijeta na vrvnih bobnih, medtem ko se hkrati potezni vrvi odvijata z vrvnega bobna. Pri vožnji vrat navzdol se potezni vrvi navijata in s tem vlečeta vrata dol, medtem ko se hkrati nosilni vrvi, ne da bi bili ohlapni, odvijata z vrvnih bobnov. Nosilni vrvi sta potemtakem stalno obremenjeni na nateg in ne moreta odtekati z vrvnih bobnov. Pogon pogonske gredi poteka preko elektromotorja, kije razporejen npr. neposredno pod stropom.

Za masno izravnavo vratnega lista so, kot je znano, predvideni torzijski vzmeti, ki sta razporejeni soosno s skoznjo pogonsko gredjo. V zapornem položaju vrat sta torzijski vzmeti povsem napeti in se pri vožnji vratnega lista navzgor ustrezno razbremenita. Torzijske vzmeti so podvržene povišani obrabi in so zaradi tega v pogledu življenjske dobe omejene. Zlasti pri pogostem in nenadnem obračanju smeri poteka gibanja sekcijskih vrat torzijske vzmeti zaradi sunkovitih gibov utrpijo znatne dinamične napetostne konice. Z izpadom torzijskih vzmeti so s tem pri sekcijskih vratih potrebna vrdrževalna in menjalna dela seveda zamudna in obsežna.

Na osnovi ureditve pogonske gredi s torzijskima vzmetema nad lokom in elektromotorjem v bližini pogonske gredi je treba pri običajnih sekcijskih vratih upoštevati znatno prostorsko potrebo nad zgornjo vratno prečko, ki brez posebnih konstrukcijskih ukrepov, kot npr. predvidenja dvojnega vodoravnega vodenja pod stropom ali premestitve pogonske gredi skupaj s torzijskima vzmetema na povsem zunanji konec tekalnih tirnic, ne prekorači vrednosti tipično 400 mm. Pri sekcijskih vratih se razen tega pojavi prekomerno velika potreba po prostoru v globino, ki v bistvu ustreza svetli višini odprtine vrat. Ker se praviloma razpoložljivi prosti prostor v globino, t.j. mera med zadnjim robom zgornje vratne prečke in naslednjo oviro v globino prostora, kot npr. oporno gredo, steno, prezračevalno cevjo, ventilatorjem ali podobnim, tesno dimenzionira, se utegne zgoditi, da vgradnja znanih sekcijskih vrat v mnogih primerih ni izvedljiva.

Izum je osnovan na nalogi, ustvariti dvižna vrata, ki bodo omogočala hiter tek pri majhnem razvoju hrupa pri odpiranju in zapiranju vrat, pri tem pa bodo v zaprtem stanju nudila zadosti veliko tesnost proti delovanju vetra in vremena kot tudi zanesljivost proti nepoklicanemu odpiranju.

Ta naloga se reši z dvižnimi vrati z značilnostmi zahtevka 1.

Pri dvižnih vratih po predloženem izumu ima lamelni oklep šamirske vezi dolžine, ki ustreza višini odprtine vrat. Šamirske vezi so podprte in vodene v vodilnih progah. Te šarnirske vezi tvorijo noseče ogrodje lamelnega oklepa, saj šamirske vezi prevzamejo vse sile, ki nastopajo pri gibanju dvižnih vrat, pri čemer se sile porazdelijo v bistvu po celotni dolžini vsake šamirske vezi. S tem se omogoči bistveno hitrejši tek dvi žnih vrat, ne da bi bil potek gibanja neenakomeren in nemiren. Posamezne lamele so tako medsebojno razmaknjene in nameščene na šamirskih členih šamirskih vezi, da sta vsakokrat sosednji lameli s pomočjo šamirske vezi medsebojno kotno zasučni, pri čemer je v razmiku sosednjih lamel predviden medprostor, v katerega uprijemajo šarnirski tečaji šamirskih vezi. S tem, ko je nihajna os vsakega šamiija predvidena znotraj prostora med lamelama, so po eni strani kotne odprtine med sosednjima lamelama in tudi zvmilni pospeški pri vožnji v zgornji vodilni progi minimirani, z ustrezno manjšimi silami pospeševanja pri kotni zavihtitvi in s potemtakem možnimi večjimi tekalnimi hitrostmi dvižnih vrat, po drugi strani pa so odpravljeni štrleči deli šarnirja, z ustreznim optičnim učinkom in zmanjšanjem nevarnosti in poškodb. Sosednji lameli sta približno po celotni širini vrat vsakokrat opremljeni s tesnilnima letvama, ki nudita tesnost proti vetru in preprečujeta vdor deževnice in prahu, razen tega pa skrbita za mehansko stabilnost lamel druge proti drugi, tako da lamelni oklep v zapornem položaju sam kot tak vzdrži večje obremenitve s strani vetra, ne da bi se izbočil ali deformiral.

Kot posebno prednostno je po zahtevku 2 predvideno, da tesnilni letvi uprijemata v lameli v smeri pravokotno na vratni list z majhno bočno špranjo, tako da se lamelni oklep v zapornem položaju pri tlačni obremenitvi z upogibom tesnilnih letev med različno upognjenimi lamelami takoj napne in poskuša delovati proti tlačni sili, s čimer se spet izboljša mehanska stabilnost. Ta bočna špranja je v vsakem primeru tako izbrana, daje zagotovljena nemotena montaža lamelnega oklepa.

V nadaljnji zasnovi izuma je po zahtevku 3 predvideno, da imajo tesnilne letve odebelitve, ki uprijemajo v ustrezno zasnovane izreze lamel. S tem se doseže nadaljnje zvišanje mehanske stabilnosti celotnega lamelnega oklepa z ustrezno porazdeljenim učinkom glede obremenitve s strani vetra in zanesljivosti proti nepoklicanemu odpiranju.

Če so tesnilne letve po zahtevku 4 razporejene soosno s šarnirskimi tečaji, se tesnilne letve pri kotnem zasuku lamelnega oklepa obremenijo zgolj na upogib.

Če so tesnilne letve po zahtevku 5 take, da imata druga proti drugi obrnjeni oporni ploskvi odebelitev minimalen, vendar nemoteno montažo dopuščajoč odmik od ustreznih držalnih ploskev lamel, se omogoča, da v zapornem položaju zaključnega elementa pri tlačni obremenitvi lamele prečno na ravnino vrat - po začetnih vračalnih silah zgolj z upogibno obremenitvijo tesnilnih letev k sosednjima lamelama - kmalu nastopi natezna obremenitev tesnilnih letev, ki preprečuje ali omejuje nadaljnje upogibanje proti sosednjima lamelama. V celoti se lamelni oklep potemtakem v bistvu obnaša kot homogena ravna plošča z ustrezno porazdelitvijo sil v ravnini plošče, kljub temu pa še omogoča lahkotno preusmeijanje.

Še mirnejši tek lamelnega oklepa, ki je skoraj povsem brez tornih sil in je zaradi tega hitrejši, po zahtevku 6 s tem doseže, da so soosno s šarnirskimi tečaji uležajena kolesa, ki tečejo v vodilnih progah.

Posebno tesen zaključek odprtine vrat nastane, če je po zahtevku 7 na zunanji strani vsake lamele predviden tesnilni nos, na osnovi katerega je odmik sosednjih lamel v zapornem položaju zmanjšan, ne da bi se lamele kot take dotikale. Ker s tem tesnilne letve na zunaj niso več zaznavne, se hkrati dobi ustrezen zunanji izgled lamelnega oklepa v obliki enakomerno gladke ploskve.

Kot nadaljnja zasnova dvižnih vrat so po zahtevku 8 na obeh nasprotiležečih straneh odprtine vrat razporejene tesnilne ustnice, pri čemer te ustnice v zapornem položaju štrlijo do položaja tesnilnih letev v ravnini vratnega lista in s tem poleg vdiranja prahu ali umazanije preprečujejo nehoteno poseganje s prsti in s tem nevarnost za poškodbe.

Zaradi nadaljnjih podrobnosti se opozaija na dve istočasno vloženi vzporedni nemški patentni prijavi istega prijavitelja z naslovom Hubtor mit einem Lamellenpanzer in Fuhrungsbahnen [Dvižna vrata z lamelnim oklepom v vodilnih progah] (zastopnikov znak 11EF01422) oz. Abschlufielement fur eine Offnung [Zaključni element za odprtino] (zastopnikov znak 11EF01432), katerih celotna vsebina pride v poštev.

Nadaljnje podrobnosti in smotrnosti izuma izhajajo iz sledečega opisa izvedbenega primera na osnovi slik. Pri tem kaže sl. 1 delni pogled od strani na izvedbeni primer dvižnih vrat po izumu, sl. 2 delni pogled s hrbtne strani na lamelni oklep ustrezno dvižnim vratom po izumu, sl. 3 shematično predstavitev prereza po črti III-ΠΙ s sl. 2, sl. 3A povečano predstavitev podrobnosti X s sl. 3;

sl. 4 tloris lamelnega oklepa po predloženem izumu, sl. 5 prerezan pogled od strani na izvedbeni primer dvižnih vrat po izumu, sl. 6 shematičen pogled od strani za predstavitev izravnave mas pri izvedbenem primeru dvižnih vrat po izumu in sl. 7 karakteristiko izravnave mas po sl. 6 po izumu.

Kot ponazarjata sl. 1 in 4, predstavljena izvedbena oblika dvižnih vrat po izumu obsega vodilni progi 2 in 2’, ki sta razporejeni vsakokrat po ena na obeh nasprotnih si straneh 3 in 3’ odprtine 1 vrat. S črtico (’) opremljene sklicevalne oznake v nadaljnjem označujejo vsakokrat ustrezne dele dvižnih vrat, ki so razporejeni na strani 3’, tako da ni potrebe, da bi na to v prihodnje posebej opozaijal. Vsaka vodilna proga 2, 2’ ima pokončno po višini odprtine vrat potekajoč pokončni odsek 4, ki sega do nekako višine zgornje vratne prečke 6, in se izteka na vteku 8 dvižnih vrat v Spiralno navznoter potekajoč Spiralni odsek 10 v zgornjem robnem območju odprtine vrat. Lamelni oklep 12 za prekritje odprtine vrat s svetlo višino h vrat v zapornem položaju je vozljiv navzgor v Spiralni odsek 10 vsake vodilne proge v odprti položaj dvižnih vrat, tako da je lamelni oklep špiralasto razporejen, ne da bi se druga poleg druge ležeče lamele 14 medsebojno dotikale. Kot pogon za lamelni oklep 12 je predvidena brezkončna veriga 16 in elektromotor 18.

V sl. 2, 3 in 4 so predstavljene podrobnosti lamelnega oklepa po izumu. Na obeh robnih straneh lamelnega oklepa 12 je vsakokrat predvidena šamirska vez 20, 20’, ki ima dolžino, ki v bistvu ustreza višini odprtine 1 vrat Vsaka šamirska vez 20, 20’ sestoji iz togih šarnirskih členov 22, ki so medsebojno zgibno povezani in so preko šarnirskih tečajev 24, 24’ medsebojno kotno zasučni. V ta namen je vsak šamirski člen na znan način na svojem koncu oblikovan v z valjanjem narejeno uho, v katerega je vtakljiv šamirski tečaj 24. Vsakokrat dva sosednja šamirska člena sta zgibno medsebojno tako povezana, da sta njuni ušesi soosno medsebojno razporejeni, tako da je vanju vložen skupen šamirski tečaj 24.

V predstavljenem primem so nadalje soosno s šamirskimi tečaji 24, 24’ uležajena kolesa 26,26’, ki služijo za kotalno vodenje šarnirskih vezi 20 in 20’ v vodilnih progah 2 in 2’. V predstavljenem primem ima vsaka vodilna proga dvojico okroglih palic 28 in 30, ki sta medsebojno razporejeni s konstantnim razmikom, ki je izbran prilegajoče se premem koles 26. Šamirske vezi 20, 20’ in okrogle palice 28, 30 so npr. iz trdega, kovinskega gradiva, medtem ko so kolesa 26 tudi lahko iz umetne snovi. Za varovanje lamelnega oklepa proti izpadu iz vodilne proge ima vsako kolo 26, 26’ držalni oklep 27, 27’, katerega zunanji premer je večji od svetlega razmika med okroglima palicama 28,30.

Lamele 14 so npr. s pomočjo vijačnih vezi 32, 32’ tako nameščene in pritrjene na šarnirskih vezeh 20, 20’, da je z nastalim razmikom med vsakokratnima sosednjima lamelama 14 vzpostavljen prostor 34, v katerega uprijemajo šamirski tečaji 24, 24’ oz. ušesa šarnirskih členov 22, 22’, ki oklepajo šamirske tečaje, kot je najbolje predstavljeno na sl. 3. Po izumu se s tem doseže, da geometrijska zgibna os 36 naleže popolnoma znotraj območja, ki je omejeno z obema zunanjima glavnima površinama 38 in 40 lamelnega oklepa 12. S tem položajem zgibne osi 36 se doseže, da je širina kotne odprtine med sosednjima lamelama 14 pri kotni zavihtivi lamelnega oklepa zmanjšana na minimalno mero, tako da so temu ustrezno zvmilni pospeški pri vpeljavi v zgornjo, zapognjeno vodilno progo zmanjšani. S tem se možne tekalne hitrosti prikazanih dvižnih vrat nadalje povečajo, ne da bi morali pri tem računati s prekomernim razvojem hrupa.

Lamele z višino npr. do 150 mm so povsem neodvisno druga od druge in posamezno nameščene na šamirskih vezeh 20, 20’, tako da npr. zaradi tega, če ni ene cele lamele, ni nikakršnega vpliva na mehansko stabilnost in funkcioniranje dvižnih vrat po izumu. Šamirske vezi 20 in 20’ torej tvorijo v nekem smislu nosilno ogrodje oz. skelet lamelnega oklepa, ki sprejme vse pri gibanju dvižnih vrat nastale sile. Zaradi mehansko skoznje sovisnosti šamirske vezi 20,20’ prevzamejo nastopajoče natezne sile šamirske vezi 20, 20’ in se sile ne prenašajo na lamele 14. S prenosom in porazdelitvijo pojavljajočih se sil na zgibno, kontinuimo, pa vendarle natezno trdno vez se tudi pri skrajno hitrih tekih dvižnih vrat doseže enakomernejši in mirnejši potek gibanja.

Ker so posamezne lamele 14 najprej z določenim razmikom druga od druge nameščene na šamirskih vezeh 20, 20’, da se tako ustvari prostor za šamirske tečaje, so sosednje lamele 14 tudi v zapornem položaju vrat brez medsebojnega dotikanja, tako da znani zapiralni hrup, ki je značilen za običajna sekcijska vrata, pri zapiranju vrat pri dvižnih vratih po izumu prav tako povsem odpade.

Za ojačanje mehanske stabilnosti lamelnega oklepa in za povečanje tesnosti, ne da bi ogrozili lastnosti predloženih dvižnih vrat glede majhnega razvoja hrupa, so predvidene tesnilne letve 42 v obliki gumijastih letev, ki so razporejene nekako po celotni širini vrat med šamirskimi vezmi 20 in 20’, in povezujejo medsebojno drugo nasproti drugi ležeči strani sosednjih lamel 14. Vsaka tesnilna letev 42 je smotrno razporejena soosno s sosednjo zgibno osjo 36, tako da se tesnilne letve 42 pri kotni zavihtitvi lamelnega oklepa 12 v zgornjem vodilnem območju obremenjujejo zgolj na upogib. Tesnilne letve 42 uprijemajo le z majhno bočno špranjo v smeri pravokotno na ravnino vratnega lista v lamele 14, tako da se lamelni oklep 12 pri tlačni obremenitvi na določenem mestu pretvori v napetost, ustrezne vračalne sile pa takoj delujejo proti tlačni obremenitvi. Vsaka tesnilna letev 42 ima na nasprotnih straneh žmule ali odebelitve 44, ki uprijemajo v ustrezno oblikovane izreze 46 lamel 14.

Kot je najbolje zaznavno na osnovi povečanega izreza po sl. 3A, ima vsaka odebelitev 44 oporno ploskev 43, ki je razporejena proti ustrezni držalni ploskvi 45 lamele 14. Odmik oporne ploskve 43 od vsakokratne pripadajoče držalne ploskve 45 lamele 14 je - ob upoštvanju zahtev po neprisilni in glede motenj zanesljivi montaži z vtaknitvijo tesnilne letve 42 z odebelitvijo 44 v izrez 46 od strani - izbran kar se da majhen, tako da v zapornem položaju lamelnega oklepa v danem slučaju nastopajoče tlačne obremenitve na lamelni oklep vodijo k temu, da se tesnilna letev 42 zvrača vstran in se po vstavljajočem dotiku oporne ploskve 43 z držalno ploskvijo 45 tesnilna letev 42 k obema sosednjima lamelama obremenjuje na nateg. Pri še manjši skrenitvi opazovane lamele iz ravnine vratnega lista, t.j., dokler se oporna ploskev 43 ne dotika nasprotiležeče držalne ploskve 45, se tesnilna letev 42 obremenjuje k obema sosednjima lamelama samo na upogib, ki vodijo k temu ustreznim vračalnim silam. Ker je razmik med oporno ploskvijo 43 in pripadajočo držalno ploskvijo 45 izbran minimalen, da se po možnosti že pri majhnih skrenitvah prejme obremenitev tesnilne letve na nateg, se potemtakem nastopajoče tlačne obremenitve na lamelni oklep od sprva neposredno prizadete tesnilne letve 42 prenaša in porazdeli tudi na sosednje tesnilne letve. Pri tlačni obremenitvi se lamelni oklep po izumu potemtakem v bistvu obnaša kot homogena ravna plošča z ustrezno porazdelitvijo sil v ravnini plošče, kljub temu pa dopušča preusmerjanje, v katero je vključenih malo sil. Tesnilne letve 42 potemtakem privedejo do opaznega zvišanja mehanske stabilnosti lamelnega oklepa, tako da dvižna vrata v zapornem položaju brez nadaljnjega vzdržijo tudi visoke obremenitve zaradi vetra ali siceršnjega tlaka.

Razume se, da dvižna vrata po izumu nudijo tudi zadostno zanesljivost proti nepoklicanemu odpiranju, tako da je dvižna vrata po izumu jemati tudi kot trajno zapiralo odprtine vrat.

Za varovanje proti izvlečenju lamelnega oklepa 12 pri eventualnem pojavu še večjih tlačnih sil so na obeh nasprotiležečih straneh lamelnega oklepa razporejeni držalni venci 27, 27’, ki so v predstavljenem izvedbenem primeru izvedeni kot zunanji kolut z večjim premerom od premera koles 26,26’. Držalni venci 27,27’ so tako razporejeni z (v načrtu pobliže nepredstavljenim) majhnim odmikom od sosednjih opornih ploskev vodilnih palic 28, 30, da le-ti opravljajo svojo oporno vlogo šele pri zelo močnem upogibu lamel 14 pod bremenom na zunanji strani vodilnih palic 28, 30, tako da se da lamelni oklep pri sorazmerno majhnih tlačnih obremenitvah lahko upravljati in voziti. Z omenjeno dobro porazdelitvijo sil po tesnilni letvi 42 v ravnini vratnega lista se tudi pri točkovni obremenitvi izognemo temu, da bi držalni venci 27, 27’ obremenjene lamele 14 zaradi njenega močnega upogiba predčasno funkcionirali podpiralno in da bi bilo zaradi tega gibanje lamelnega oklepa ovirano.

Pri izvedbenem primeru po sl. 3 ima vsaka lamela 14 tesnilni nos 48, ki štrli na zunanji strani 38 v ravnini vratnega lista, in s pomočjo tega je razmik do sosednje lamele zmanjšan. Na osnovi tesnilnega nosa 48 v zapornem položaju tesnilna letev 42 od zunanj ni več zaznavna. Tesnilna letev 42 je tedaj vidna le še z notranje strani (glej pogled od zadaj po sl. 2). Hkrati se na osnovi v sl. 3 prikazane zasnove tesnilnega nosa 48 pride do lepšega izgleda lamelnega oklepa 12 v obliki enakomerneje gladke ploskve.

Kot zaščita prstov in s tem za preprečevanje poškodb na osnovi nehotenega dotikanja gibljivih delov so po sl. 4 vsakokrat na notranji in zunanji strani odprtine vrat predvidene tesnilne ustnice 50, 50’, ki v zapornem položaju štrlijo do položaja tesnilnih letev 42 v ravnini vratnega lista. Tesnilni ustnici, ki se nahajata na zunanji strani odprtine 1 vrat, tvorita hkrati tesnilo proti udarnemu dežju, prahu ali podobnemu. Tesnilne ustnice so lahko npr. spet iz gume.

Tesnilna ustnica 52, kije po obliki preseka analogna pravkar opisani, je razporejena v območju zgornje vratne prečke 6 (sl. 5) in poteka vodoravno v bistvu po celotni širini odprtine vrat. S tesnilno ustnico 52 se prepreči, da bi deževnica ali umazanija vdirala v zgornje območje dvižnih vrat.

Za zatesnitev dvižnih vrat v območju tal je po sl. 3 predviden zaključek 54 npr. iz gume, kije pritrjen na skrajno spodnjo lamelo.

Kot je že bilo pojasnjeno v zvezi s sl. 1, imajo dvižna vrata po izumu obe vodilni progi 2 in 2’, ki sta kot Spiralno navznoter potekajoč Spiralni odsek 10 razporejeni v zgornjem območju vrat in pod stropom, ki je nakazan s sklicevalno oznako 55. V odprtem položaju dvižnih vrat je lamelni oklep 12 v Spiralnem odseku tako vozljiv, da lamele v špiralasti progi kot tudi medsebojno ležijo brez dotika. V nasprotju z znanimi roletnimi vrati, pri katerih se roletni oklep navija na navijalno gred, je po izumu lamelni oklep stalno tako voden, da se lamele medsebojno nikjer ne dotikajo. S tem se povsem odpravijo pri roletnih vratih nastopajoče tlačne sile na lamele, tako da je omogočen ustrezno mirnejši tek, ki dopušča visoke hitrosti. V nasprotju z običajnimi sekcijskimi vrati zgornja vodilna proga ni izvedena kot ravna proga neposredno pod stropom, kar je zlasti pri večjih višinah vrat vodilo k znatni potrebi po prostoru v globino vrat. Temu nasprotno ima Spiralni odsek 10 ustrezno na sl. 1 prikazanemu izvedbenemu primeru tri ločne odseke 56,58 in 60. Kot je predstavljeno, nalega del ločnega odseka 60 neposredno na ločni odsek 56, tako da notranji polmer loka 56 približno ustreza zunanjemu polmeru loka 60. Zunanji polmer loka 58 ustreza zunanjemu polmeru loka 56.

Po sl. 1 je najmanjše možni nastopajoči krivinski polmer vodilne proge 2 enak polmeru najbolj notranje ležečega ločnega odseka 60. Ta polmer je pri tem tako izbran, da je v odvisnosti v bistvu od odmika d sosednjega šamirskega tečaja (glej sl. 3) možen regularen vtek lamelnega oklepa 12 v Spiralni odsek 10, ne da bi se morali bati pred npr. samozatikanju kotno zasukanih lamel v najožjem odseku loka. Tovrstno samozatikanje bi se pojavilo najkasneje tedaj, če postane pri vtiku lamelnega oklepa 12 paralelno k vodilni progi usmerjeni delež sil za premagovanje kotalnega trenja na poljubnem mestu vodilne proge manjši od deleža kotalnega trenja, ki deluje na tem mestu, in ki je spet proporcionalen normalni sili, ki se pojavlja na tem mestu. V praksi pa se najmanjši možni polmer loka omeji že s tem, da se pri kotni zavihtitvi lamel tesnilne letve zapognejo, s čimer pride do vračalnih sil, ki jih mora premagovati pogon dvižnih vrat, in ki so tem večje, čim ožje je izbran lok vodil.

S špiralasto ureditvijo vodilne proge 2 se optimalno izkoristi razpoložljiva višina g nad območjem zgornje vratne prečke. Ločni odseki 56,58,60 so lahko za vse višine vrat, ki se pojavljajo v praksi, izdelani standardizirano, tako da neodvisno od vsakokratne višine vrat dvižna vrata po izumu nudijo prednost enotne mere za višino nad zgornjo vratno prečko. Prilagoditev skupne dolžine vodilne proge ustrezno individualni višini uporabnikovih vrat se zagotovi z ločeno vstavljivimi, vodoravno potekajočimi podaljškovnimi odseki 62 dolžine a. V predstavljenem slučaju se dolžina skupne vodilne proge 2 poveča z vstavitvijo podaljškovnih odsekov 62 v celoti za 3 x a. Ker ti podaljškovni deli v bistvu predstavljajo samcate dele dvižnih vrat, ki jih je treba individualno izdelati ustrezno višini vrat in jih dati na razpolago, se da dvižna vrata po izumu poceni ustrezno izdelati v velikem številu proizvodov, tako da vrata pridejo v poštev tudi za vsakdanje potrebe izven industrijskega območja.

Za nadaljnjo ponazoritev se v sledečem podajajo konkretne številčne vrednosti. Pri običajnih svetlih višinah vrat velikosti h = 3 m, 4,5 m, 6 m znašajo vrednosti podaljškovnih odsekov 62 vsakokrat a = 0 m, 0,5 m, 1 m, tako da se pri fiksni vrednosti konstrukcijske višine nad zgornjo vratno prečko g = 0,5 m pri povečanju svetle višine vrat od 3 m na 6 m potreba po prostoru v globino poveča samo za 1 m. Premer koles 26 in s tem svetli razmik vodilnih prog pri tem znaša okoli 4 cm. Pri tej ureditvi je možno, da se npr. vrata višine h = 3 m povsem odpro pri vsega 2 s.

Po sl. 1 je v prostem prostoru, ki preostane v notranjosti Spiralnega odseka 10, razporejen elektromotor 18, ki je povezan s pogonskim kolesom 64. S črtkanopikčasto črto je na sl. 1 shematično nakazana brezkončna veriga 16, ki je gnana s pomočjo pogonskega kolesa 64 in motorja 18 in ki je vodena preko preusmemih koles 66,68,70 (sl. 5) in 72. Na nasprotiležeči strani 3’ vrat so predvidena (nepredstavljena) preusmema kolesa ustrezno preusmemim kolesom 68,70,72, od katerih je eno preusmemo kolo npr. preko sklopke in torzijske gredi vrtilnotogo povezano s kot ozobljeno kolo izvedenim preusmemim kolesom 72, ki poganja nadaljnjo (neprikazano) brezkončno verigo. Na tem mestu se kot nadaljnjo prednost dvižnih vrat po izumu omenja, da v odvisnosti od želene širine vrat torzijska gred predstavlja samcat konstrukcijski element, katerega je treba v odvisnosti od naročila narediti na ustrezno dolžino.

V območju spodnje lamele je brezkončna veriga 16 pritrjena preko locna 74 na lamelnem oklepu. Po sl. 5 je povezava verige z lamelnim oklepom predvidena najbolj smotrno tako, da uprijemajoča potezna sila pri vožnji lamelnega oklepa navzgor od zapornega v odprti položaj poteka povsem znotraj ravnine vratnega lista in so tako odpravljene vodoravno potekajoče sile, ki bi vodile k zvmilnemu momentu lamelnega oklepa, s čimer bi sile delovale na vodilni progi, ki bi poskušale razriniti vodili, medtem ko bi kolesa bila podvržena na osnovi masivnega bremena povišani obrabi.

Locen 74 ima nadalje npr. štrleč, tog konec 76, ki v odprtem položaju vrat zadene ob nad zgornjo vratno prečko nameščeni gumijasti odbojnik 78 skorajda brez razvoja hrupa.

Po sl. 6 je prilagoditev vlečne sile, delujoče na pogonu dvižnih vrat, na vsakokratno težo prostega konca lamelnega oklepa predvidena masna izravnava 80, ki ima izravnalno vzmet 82 in nanjo pritrjen trak 84 iz v bistvu neelastičnega in natezno čvrstega gradiva. Spodnji konec kot vijačna vzmet izvedene izravnalne vzmeti 82 je čvrsto povezan s tlemi. Preko preusmernega kolesa 86 se trak 84 navija z gredjo 88, ki npr. preko na sl. 1 in 5 prikazanega preusmernega kolesa 72 sodeluje s pogonom dvižnih vrat in sicer tako, da se pri vožnji lamelnega oklepa v smeri gor trak 84 odvija z gredi in vzmet 82 se ustrezno razbremeni, pri spuščanju lamelnega oklepa pa se trak 84 navija na gred 88, z ustrezno izvajano vlečno silo na izravnalno vzmet 82, tako da se slednja napne.

Gred 88 ima vnaprej določen premer jedra, katerega velikost je izbrana tako, da se v odvisnosti od debeline traku 84, mirovne dolžine L_o izravnalne vzmeti 82, debeline vzmeti izravnalne vzmeti 82 kot tudi skupne mase lamelnega oklepa ustrezno višini vrat doseže želena karakteristika masne izravnave 80 po sl. 7.

Na sl. 7 je za primer svetline višine vrat 3 m v desno nanesena vsakokratna svetla višina preostale odprtine vrat v mm, pri čemer vrednost 0 mm pomeni povsem zaprta vrata, vrednost 3000 mm pa pomeni povsem odprta vrata, medtem ko je navzgor nanesena na pogonu delujoča skupna teža G_T prostega lamelnega oklepa kot neprekinjena, zvezna linija, prav tako na pogon delujoča vzmetna sila F_p pa kot črtkana linija. Kot je razvidno s sl. 7, je masna izravnava 80 tako nastavljena, da je pri zaprtih vratih izravnalna vzmet v tolikšni meri raztegnjena, daje preko sile teže lamelnega oklepa na razpolago presežna vzmetna sila velikosti okoli 260 N. S tem se doseže, da se pri upravljanju zaprtih vrat lamelni oklep brez dodatnega pogona zapelje navzgor do nekako tiste višine, pri kateri je sila teže prostega lamelnega oklepa v ravnotežju z ustrezno silo vzmeti. Na sl. 7 pomeni to tisto mesto, kjer se obe liniji sekata, torej pri višini nekako 1 m. Pri nadaljnji vožnji navzgor vrat se vsakokratna sila teže nahaja približno v ravnotežju z delujočo vzmetno silo, tako da mora pogon v bistvu delovati samo proti razpoložljivim tornim silam. Nadaljnje podrobnosti so lahko dosegljive neposredno iz sl. 7, ne da bi zato potrebovali nadaljnjo razlago.

Iz prostorskih razlogov je pri dvižnih vratih po izumu na obeh straneh vrat predvidena po ena masna izravnava z vsakokrat vsaj eno izravnalno vzmetjo.

Tu predstavljena masna izravnava ima v primerjavi z znanimi rešitvami odločilne prednosti. V primerjavi s torzijskimi vzmetmi, kot so uporabljene pri običajnih sekcijskih vratih, je življenjska doba na osnovi uporabe izravnalne vzmeti v obliki vijačne vzmeti opazno povišana. Obratovalna doba vijačne vzmeti znaša pri tem nekako dvakratnik življenjske dobe torzijske vzmeti. S tem se zmanjša problem zamudne zamenjave pogonskega agregata pri sekcijskih vratih. V preostalem pa bočni izravnalni vzmeti 82 ne terjata nikakršnega prostora nad zgornjo vratno prečko.

Nadaljnja prednost masne izravnave po izumu izhaja iz uporabe traku 84, ki ima v predstavljenem slučaju debelino 2 mm. V primerjavi s tem bi bila pri uporabi žične vrvi potrebna zlasti nadaljnja prestava npr. v obliki prostega kolesa, saj bi bila vrv sposobna navijanja samo v nizu na bobnu in sicer z ustrezno velikim premerom jedra. Temu nasprotno se da po izumu trak naviti na štrcelj gredi s sorazmerno majhnim premerom jedra, ne da bi se trak predrgnil, tako da se dodatnemu prestavnemu sredstvu lahko odpovemo. Razen tega se trak navija drug čez drugega, tako da v skladu z željami začenši pri odprtem položaju vrat polmer navitka naglo postaja večji, vendar se pri približno povsem navitem navitju pri zapornem položaju vrat le še malo menja.

Kot je brez nadaljnjega očitno, imajo glavne prednosti, ki so dosegljive s posebno vrsto opisane masne izravnave, poseben pomen v kombinaciji z nadaljnjimi značilnostmi predloženega izuma, imajo pa tudi povsem neodvisen pomen, saj se da te prednosti v preostalem izkoristiti neodvisno od podrobnosti konstrukcijske zasnove vrat.

Claims (8)

1. Dvižna vrata z

1.1 dvema vodilnima progama (2, 2’), ki sta razporejeni po ena na obeh nasprotiležečih straneh (3,3’) odprtine (1) vrat; ,

1.2 lamelnim oklepom (12) za prekritje odprtine (1) vrat v zapornem položaju, s

1.2.1 šamirskimi vezmi (20,20’), pri čemer velja:

a) šamirske vezi (20, 20’) sestojijo iz šamirskih členov (22), ki so zgibno medsebojno povezani in so preko šamirskih tečajev (24, 24’) medsebojno kotno zasukljivi;

b) šamirske vezi (20,20’) imajo dolžino, ki ustreza svetli višini (h) odprtine (l)vrat;

c) šamirske vezi (20,20’) so podprte in vodene v vodilnih progah (2,2’);

1.2.2 z lamelami (14), pri čemer velja:

a) lamele (14) so nameščene na šamirskih členih (22),

b) z razmikom vsakokrat sosednjih malel (14) je vzpostavljen prostor (34), v katerega uprijemajo šarnirski tečaji (24,24’),

1.2.3 s tesnilnimi letvami (42), ki

a) so razporejene približno po celi širini vrat med šamirskimi vezmi (20, 20’),

b) kotno zasučno povezujejo medsebojno nasprotni strani sosednjih lamel (14)·

2. Dvižna vrata po zahtevku 1, označena s tem, da so tesnilne letve (42) v lamelah (14) vodene z majhno bočno, v smeri pravokotno na ravnino vratnega lista ležečo špranjo.

3. Dvižna vrata po zahtevku 1 ali 2, označena s tem, da sta na nasprotnih straneh tesnilnih letev (42) predvideni odebelitvi (44), ki imata oporni ploskvi (43) in uprijemata v ustrezno oblikovana izreza (46) lamel (14).

4. Dvižna vrata po enem od prehodnih zahtevkov, označena s tem, da so tesnilne letve (42) tako razporejene, da geometrijska os (36) šarnirskih tečajev (24,24’) naleže znotraj obrisa tesnilne letve (42).

5. Dvižna vrata po zahtevku 3 ali 4, označena s tem, da so druga k drugi obrnjeni oporni ploskvi (43) odebelitev (44) tesnilnih letev (42) razporejeni z minimalnim odmikom od ustreznih držalnih ploskev (45) lamel (14).

6. Dvižna vrata po enem od prehodnih zahtevkov, označena s soosno s šarnirskimi tečaji (24, 24’) uležajenimi kolesi (26, 26’) za kotalno vodenje v vodilnih progah (2,2’).

7. Dvižna vrata po enem od prehodnih zahtevkov, označena s tesnilnim nosom (48) lamel (14), ki je predviden na tisti strani lamelnega oklepa (12), ki leži nasproti šarnirskim vezem (20, 20’), pri čemer je na osnovi tesnilnega nosa odmik od sosednje lamele zmanjšan.

8. Dvižna vrata po enem od prehodnih zahtevkov, označena s tesnilnimi ustnicami (50,50’), razporejenimi na obeh nasprotnih straneh (3,3’) odprtine (1) vrat, pri čemer te tesnilne ustnice bočno štrlijo do položaja gumijastih letev (42) v zapornem položaju vratnega lista.