SI21063A2 - Derivati amlodipina in prekurzorji zanje - Google Patents

Abstract

Opisani so derivati amlodipina in prekurzorji zanje. Uporabimo jih kot blokatorje kalcijevih kanalov ali kot referenčne standarde ali referenčne markerje za kontroliranje čistote amlodipina.ŕ

Description

Derivati amlodipina in prekurzorji zanje

Predloženi izum se nanaša na nove intermediate, koristne pri sintezi amlodipina in sorodnih spojin, kot tudi na njihovo uporabo.

EP 89167 in ustrezni US 4,572,909 opisujeta razred dihidropiridinskih derivatov, ki imajo antianginalne in antihipertenzivne lastnosti. Ena od tam opisanih spojin je postala tržno važna spojina, kije sedaj znana kot amlodipin: ali 3-etil 5-metil ester 2-[(2-aminoetoksi)metil]-4-(2-klorofenil)-l,4-dihidro-6-metil-3,5-piridindikarboksilne kisline z naslednjo formulo:

Ta spojina, v obliki svoje bezilatne soli, kot je opisano v EP 244 944 in ustreznem US 4,879,303, je aktivna sestavina farmacevtskega sestavka NORVASC na recept, ki ga prodaja Pfizer Pharmaceuticals, za uravnavanje hipertenzije in angine pektoris.

Na splošno obsega sintetična pot, opisana v EP 89167 za pripravo amlodipina in drugih sorodnih dihidropiridinskih spojin, tvorbo ustreznega, z amino skupino zaščitenega prekurzorja, čemur sledi deprotekcija. Primerne zaščitne skupine za amino stransko verižno skupino so benzilamino, dibenzilamino, azido in ftalimido skupine. Eden od prekurzorjev za amlodipin uporablja ftalimido zaščitno skupino in ga predstavlja naslednja formula (2a).

Ta spojina, ki jo v nadaljevanju imenujejo ftalimidoamlodipin, ima določene prednosti med drugimi amino zaščitenimi prekurzorji za amlodipin, ker jo lahko zlahka ločijo iz reakcijske zmesi brez nevarnosti (npr. azido amlodipin je eksploziven) in jo pretvorijo v amlodipin s preprostimi običajnimi deprotekcijskimi postopki, npr. z reakcijo z metilaminom, hidrazinom itd. Tako se smatra, da je zlasti koristen ključni intermediat za industrijsko proizvodnjo amlodipina.

V J. Med. Chem. 1986, 29, 1696-1702, sta opisani dve poti za pripravo ftalimidoamlodipina in drugih sorodnih amino zaščitenih prekurzorjev. Prva pot obsega reakcijo substituiranega benzaldehida (A), kot 2-klorobenzaldehida, z metil 3aminokrotonatom (BI) in amino zaščitenim aminometoksietilacetoacetatom (Cl').

Spojino (C P) pripravijo s kondenzacijo etil 2-kloroacetoacetata (prikazan v nadaljevanju kot spojina (F)) s primemo substituiranim natrijevim alkoksidom. Kjer -N(prot) predstavlja ftalimido skupino, je alkoksid lahko N-(2-hidroksietil)ftalimid (prikazan v nadaljevanju kot spojina G).

Druga pot, opisana v tem članku, obsega reakcijo benzilidenskega derivata (Dl) (pripravljenega v posebni stopnji z dodatkom spojine s formulo (A), kot oklorobenzaldehida, k metil acetoacetatu) s substituiranim aminokrotonatom (El) (pripravljen in situ iz gornjega amino zaščitenega aminoetoksimetilacetoacetata (Cl·) in amonijevega acetata).

H

(Dl) (El)

To varianto so tudi uporabili za sintezo ftalimidoamlodipina (2a) v WO 00-24714. Tamkaj vmesnega ftalimido-substituiranega amino krotonata (El) niso pripravili in situ, ampak so ga pripravili in izolirali v trdnem stanju v posebni stopnji pred reakcijo z benzilidensko spojino.

Z gornjimi metodami ne dosežemo zadostnega dobitka in/ali čistote zaradi reaktivnosti startnih materialov, ki vodi do tvorbe stranskih produktov. Npr. za ftalimidoamlodipin poročajo v zgoraj omenjenem članku v J. Med. Chem., da ga pripravijo z dobitkom 25 % po prvi shemi (glej spojino 41 v tabeli I na strani 1698). Bilo bi zaželeno, da zagotovimo postopek za pripravo ftalimidoamlodipina in sorodnih spojin z dobrim dobitkom in dobro čistoto.

Sedaj smo ugotovili, da lahko ftalimidoamlodipin (2a) kot tudi sorodne ftalimidozaščitene prekurzorje pripravimo z ugodnim postopkom z dobrim dobitkom in čistoto z uporabo novega izhodnega materiala. Torej se prvi vidik izuma nanaša na spojino s formulo (3):

kjer R₂ predstavlja C_rC₄ alkilno skupino, prednostno etilno skupino. Spojine s formulo (3) lahko presnovimo z alkil 3-aminokrotonatom s formulo (B), da dobimo ftalimido-zaščiteni prekurzor s formulo (2), kot je prikazano spodaj:

kjer Rj in R₂ vsakokrat neodvisno predstavljata C_rC₄ alkilno skupino. Spojine s formulo (2) lahko deprotektiramo, da dobimo spojine s formulo (1):

Prednostno je R! metil in R₂ etil, pri čemer se pri postopku tvori amlodipin preko ftalimidoamlodipina (2a). Druge spojine s formulo (1) so tudi koristne kot blokatorji kalcijevih kanalov za zdravljenje angine ali hipertenzije. Dodatno so te spojine in ustrezni ftalimido-zaščiteni prekurzorji s formulo (2) koristni kot referenčni standardi ali markerji za kontrolo zadevne čistote amlodipina ali ftalimidoamlodipina, njegove soli ali sestavka, ki ga vsebuje; t.j. za testiranje teh spojin s formulo (1), ki se lahko tvorijo kot stranski produkti pri tržni pripravi amlodipina npr. preko transesterifikacije.

Pri predloženem izumu gre za nove spojine, alkil 2-(o-klorobenziliden)-4-(2ftalimidoetoksi)acetoacetate s formulo (3)

kjer R₂ predstavlja C_rC₄ alkilno skupino in prednostno predstavlja etilno skupino (spojina 3a), metilno skupino (spojina 3b) ali izopropilno skupino (spojina 3c).

Spojino (3) lahko pripravimo v zadosti čistem stanju in enostavno izoliramo iz surove reakcijske zmesi s katerimikoli običajnimi tehnikami. Tako izolirano obliko spojine (3) lahko nadalje čistimo, če je potrebno, ali uporabimo direktno v naslednji sintetski stopnji. Zaradi prisotnosti dvojne vezi ogljik-ogljik v molekuli lahko spojino (3) pripravimo kot zmes cis- in trans-izomerov ali kot en sam cis- ali trans-izomer. Tvorba trans-izomera je vodena termodinamično (trans-izomer se prednostno tvori pri zvišanih temperaturah), medtem ko je tvorba cis-izomera vodena kinetično. Z vidika uporabe je prednostna spojina (3) v obliki zmesi cis- in trans-izomerov; vendar so posamezni izomeri tudi v obsegu izuma.

Izmed spojin s splošno formulo (3) je posebno pomembna spojina (3a), ker predstavlja industrijsko uporaben intermediat pri sintezi amlodipina.

Pri predloženem izumu gre tudi za postopek za zagotovitev spojine s formulo (3), ki obsega reakcijo o-klorobenzaldehida z alkil 4-(2-ftalimido)etoksi)acetoacetatom s formulo (C).

Tipično izvedemo reakcijo v reakcijskem topilu, prednostno organskem topilu, kot alkoholu, zlasti izopropanolu ali v ogljikovodiku, kot benzenu, ugodno v prisotnosti organske baze, kot piperidina ali piperidin acetata. Topilo mora biti tako, v katerem je produkt spojina (3) le malo topen, tako da ga lahko ločimo od ostanka nepresnovljenih izhodnih materialov in tudi od katerihkoli potencialnih stranskih produktov. Reakcijo lahko izvedemo pri temperaturah od blizu sobne temperature do vrelišča topila, običajno okoli 20 do 55 °C, prednostno pri 20 do 40 °C. Vodo, nastalo z reakcijo, lahko odločimo npr. z azeotropsko destilacijo, čeprav to ni potrebno.

Če reakcijo izvajamo v izopropanolu, se produkt (3) izloči v oljnatem stanju. Prednostno spojino (3) kot olje rekuperiramo in uporabimo direktno brez nadaljnjega čiščenja, da se tvori ftalimidoamlodipin, ker tako olje vsebuje le manjše količine nečistot in lahko preostale izhodne materiale zlahka odstranimo. Rekuperiramo lahko s katerokoli znano tehniko in to tipično izvedemo z ločenjem faz tekoče-tekoče, po izbiri z izpiranjem oljnega produkta. Treba je razumeti, da ni mišljeno, da bi se tako izpiranje smatralo kot stopnja čiščenja, ampak le samo kot del rekuperiranja. Tako je prednost tega postopka, da, čeprav se izognemo hibam in situ priprave (3), izolacija in čiščenje intermediata (3) nista potrebna.

V prednostni izvedbi gre pri postopku za spojino (3a), kot je prikazano spodaj.

o, (C) (3a)

Običajno razmerje cis- in trans-izomerov spojine (3), nastale pri postopku v smislu izuma, je od okoli 7:3 do okoli 5:5. Npr. spojine (3a) in (3c) običajno nastanejo v cis:trans razmerju okoli 6:4, medtem ko se spojina (3b) običajno tvori v razmerju cistrans okoli 1:1.

Druga možnost za pripravo spojin s formulo (3) bi lahko bila reakcija oklorobenzaldehida z alkil 2-kloroacetilacetoacetatom (F), kot etil 2kloroacetilacetoacetatom (Fl), pri splošnih pogojih, opisanih v EP 212340, da se tvori benziliden 2-kloroacetilacetoacetatni intermediat s formulo (4). Spojino (4) presnovimo z N-(2-hidroksietil)ftalimidom (G), da dobimo spojino (3). Postopek je prikazan na naslednji shemi glede na tvorbo spojine (3a).

o

HO-

(G) (3a) (Fl)

Vsi izhodni materiali za zgoraj opisane reakcijske sheme, npr. spojine s formulo (C), (F), itd., so bodisi tržno dostopni ali jih običajni strokovnjaki zlahka dobijo po postopkih, ki so zadostno opisani v stanju tehnike.

Spojine s formulo (3) lahko uporabimo za pripravo ftalimido-zaščitenega prekurzorja s formulo (2) z njegovo presnovo z alkil 3-aminokrotonatom s formulo (B), kot je prikazano spodaj.

R! in R₂ vsak neodvisno predstavljata C_rC₄ alkilno skupino. Reakcijo med (3) in (B) lahko prednostno izvedemo v primernem topilu, npr. izopropanolu, pri zvišanih temperaturah, prednostno pri 70 - 90 °C, ker je reakcija vodena termično. Hitrost reakcije lahko povečamo z dodatkom katalitske količine močne kisline in/ali z dodatkom dehidracij skega sredstva, npr. molekulskega sita, za zajetje nastale vode. Po reakciji lahko produkt (2) izoliramo v trdnem stanju po hlajenju reakcijske zmesi in/ali po koncentriranju reakcijske zmesi. Če želimo, lahko produkt (2) čistimo s prekristalizacijo iz topila, kot metanola, etanola, 2-propanola, etil acetata itd., ali zmesi dveh več takih topil. Po eni sami prekristalizaciji, npr. iz etil acetata, ima tipično produkt čistoto nad 98 %.

Tako, če povzamemo, se z uporabo spojine (3) predloženega izuma v sintezi ftalimidoamlodipina (2a) in drugih sorodnih ftalimido-zaščitenih prekurzorjev izognemo pomanjkljivostim obeh opisanih sintetičnih variant stanja tehnike. Glede na varianto 1 omogoča zmanjšanje stranskih produktov s pripravo stabilnega intermediata, ki je zlahka ločljiv od ostanka reaktivnih izhodnih materialov, pri čemer se zmanjša verjetnost stranskih učinkov v naslednjih reakcijskih stopnjah. Glede na varianto 2 ne zahteva posebne stopnje pretvorbe keto skupine v amino skupino, kar zmanjša celoten dobitek postopka, in nadalje ne zahteva izolacije intermediata v kristalnem stanju. Nadalje je dejstvo, da klorobenzaldehid presnovimo v ločeni stopnji, tako da nezreagiranega dela lahko ni v končni ciklizacijski reakciji, ugodno tako za dobitek kot tudi za čistoto spojin s formulo (2).

Spojine s formulo (2) lahko podvržemo stopnji deprotekcije, da dobimo spojino s formulo (1).

Spet Rj in R₂ vsak neodvisno predstavljata Ci-C₄ alkilno skupino. Ftalimidoamlodipin in druge spojine s formulo (2) lahko pretvorimo v amlodipin in ustrezne naloge, predstavljene s formulo (1) s katerimkoli od običajnih postopkov deprotekcije ftalimido skupine, kot so tisti, opisani v EP 89167. Primeri sredstev za deprotekcijo so etanolni metilamin, hidrazin hidrat ali obdelava z alkalijskim hidroksidom/kislino.

Posebno prednostna pa je varianta prvega postopka, pri kateri uporabljamo tržno dostopno vodno raztopino metilamina. Reakcijo z vodnim metilaminom lahko izvedemo pri temperaturi od sobne do približno 60 °C, prednostno pri 25-40 °C. Pri prednostni izvedbi amlodipinsko prosto bazo nato izločimo iz hkrati proizvedenega metilftalimida z ekstrakcijo vodne reakcijske zmesi z organskim topilom, ki se ne meša z vodo, npr. s toluenom, in jo po izbiri izoliramo iz raztopine v tem topilu.

Amlodipin kot tudi vse spojine s formulo (1) lahko izoliramo kot prosto bazo in/ali ga lahko pretvorimo v kislinsko adicijsko sol z reakcijo baze z ustrezno kislino. Po drugi strani lahko kislinske adicijske soli amlodipina in drugih spojin s formulo (1) pripravimo brez izoliranja ustrezne proste baze. Npr. uporabimo lahko prav tako raztopino amlodipinske proste baze, dobljene iz stopnje deprotekcije ftalimidoamlodipina. Raztopino surove baze, ne da bi bilo treba tako prosto bazo izolirati, spravimo v stik z ustrezno kislino in dobljeno sol ločimo iz raztopine.

Primerne kislinske adicijske soli so farmacevtsko sprejemljive kislinske adicijske soli amlodipina, kot amlodipin bezilat, hidroklorid, fumarat, maleat in mezilat, vključno njihovi solvati in hidrati. Posebno primerna sta amlodipin maleat in amlodipin mezilat monohidrat.

Spojine s formulo (1) lahko formuliramo v farmacevtski sestavek, ki obsega učinkovito količino amlodipina ali njegove farmacevtsko sprejemljive soli in vsaj en farmacevtsko sprejemljiv ekscipient. Na splošno je farmacevtski sestavek v obliki enotske doze z 1 do 25 mg spojine s formulo (1), merjeno kot prosta baza. S tem običajno zagotovimo dozo, ki je zadostna za zdravljenje ali preprečevanje angine ali hipertenzije. Primerne dozirne oblike so oralne trdne dozirne oblike, kot tablete in kapsule, ali tekoče oblike, kot za oralno ali parenteralno dajanje. Sestavke lahko pripravimo po znanih tehnikah, kot so tehnike mokre ali suhe granulacije, vključno direktno kompresijsko tabletiranje.

-1010

Dodatno lahko spojine s formulo (1) uporabimo tudi kot referenčne standarde ali markerje za kontrolo čistote amlodipina. Posebno koristni so analogi amlodipina s formulami (lb), (lc), (ld), (le) in (lf).

lb) : Rj = etil, R₂ = etil lc) : Ri = metil, R₂ = metil, ld) : R_t = etil, R₂ = metil, le) : Rj = prop-2-il, R₂ = etil, lf) : R_t = metil, R₂ = prop-2-il,

Spojine (lb) - (lf) so pomembni stranski produkti/nečistote, ki se lahko pojavijo pri industrijski proizvodnji amlodipina, zlasti kadar uporabimo alkoholno topilo. T.j. spojine s formulo (2) in formulo (1) lahko podvržemo transesterifikaciji tako, da se Rj ali R₂ ali oba spremenita iz ene alkilne skupine v drugo. Tako lahko tudi nastanejo naslednje spojine (2b)-(2f) med proizvodnjo amlodipina iz ftalimidoamlodipinskega prekurzorja in so tudi koristne kot markerji ali referenčni standardi za kontroliranje čistote.

2a): Rj = metil, R₂ = etil 2b) : Rj = etil, R₂ = etil,

2c) : R! = metil, R₂ = metil, 2d): Ri = etil, R₂ = metil,

-1111

2e): Rj = prop-2-il, R₂ = etil, 2f) : Rj = metil, R₂ = prop-2-il,

Kadar so prisotne kot nenameravana transesterifikacijska nečistota/stranski produkt, se bodo spojine (2b)-(2f) tudi pretvorile v svojo ustrezno spojino (lb)-(lf) med stopnjo deprotekcije. Po drugi strani se lahko med stopnjo deprotekcije ali katerokoli kasnejšo stopnjo predelave spojine s formulo (1) transesterificirajo, pri čemer spremenijo alkilno skupino v eni ali obeh od R! in R₂ leg. Transesterifikacija se lahko pojavi nenamerno med pripravo amlodipina, bodisi pri predloženem postopku ali pri postopkih stanja tehnike, kjer uporabimo alkoholno topilo, kot etanol, izopropanol itd. Transesterifikacijske reakcije se lahko pojavijo v katerikoli stopnji priprave pri pripravi ftalimidoamlodipina, tako da mora proizvajalec upoštevati, da ima metodo, s katero bi lahko kontroliral količine takih neželenih produktov.

Na srečo postopek v smislu predloženega izuma dopušča nastanek spojin (lb)-(lf) in (2b)-(2f) v zadosti čistem stanju, da so primerne za uporabo kot referenčni standard ali marker pri detektiranju prisotnosti teh potencialnih nečistot v amlodipinu, njegovih soleh, njegovih prekurzorjih in v njegovih sestavkih, vključno farmacevtskih sestavkih, oziroma v ftalimidoamlodipinu, njegovih soleh in njegovih sestavkih.

Podrobno se dajo spojine (2b)-(2f) pripraviti v bistveno čistem stanju po postopku v smislu izuma, kot je opisan zgoraj. Po drugi strani lahko spojine s formulo (2) podvržemo (namerni) transesterifikacijski reakciji, da zagotovimo druge spojine z isto splošno formulo (2), ki pa nosijo druge skupine R_b R₂. Primer takega postopka je opisan v nadaljevanju za sintezo (2e).

Da dobimo spojino (2b), reagira spojina (3a) v smislu predloženega izuma z etil 3aminokrotonatom (spojina (B2)). Da dobimo spojino (2c), spojina (3b) reagira z metil

3-amino krotonatom (BI), da dobimo želen produkt (2c). Spojino (3b) lahko pripravimo med drugim s kondenzacijo o-klorobenzaldehida z metil 4-(2-1212 ftalimido)etoksi)acetoacetatom (spojina C2). Spojino C2 lahko pripravimo po znanem postopku, kot je opisano zgoraj za spojino Cl'.

Da dobimo spojino (2d), spojina (3b) reagira z etil 3-aminokrotonatom (B2) analogno z zgornjim.

Sinteza spojine (2f) starta iz izopropilnega analoga spojine (3a), t.j. iz spojine (3c). Spojino (3c) lahko pripravimo z obema postopkoma v smislu predloženega izuma, prikazanima zgoraj, s pridom s kondenzacijo o-klorobenzaldehida z izopropil 4-(2ftalimido)etoksi)acetoacetatom (spojina C3). Spojino C3 lahko pripravimo po znanem postopku, kot je opisano zgoraj za spojino Cl'. Pripravljena spojina (3c) reagira z metil 3-aminokrotonatom (BI), da dobimo želeni produkt (2f) ob pogojih, ki so v osnovi isti, kot je prikazano zgoraj.

Da dobimo spojino (2e), ftalimidoamlodipin (2a) transesterificiramo s segrevanjem v izopropanolu ob katalizi močne kisline, npr. žveplove kisline.

Amlodipinske analoge (lb) - (lf) lahko dobimo iz ustreznih ftalimidoamlodipinskih analogov (2b)-(2f) ob reakcijskih pogojih, kot so znani in/ali kot so opisani zgoraj za sintezo amlodipina. Torej lahko spojine (lb)-(lf) čistimo do želene stopnje čistote z običajnimi čistilnimi postopki in/ali jih lahko pretvorimo v običajne kislinske adicijske soli in po izbiri čistimo. Po drugi strani lahko spojine (lb)-(lf) pripravimo s tem, da amlodipin podvržemo (namerni) transesterifikacijski reakciji.

Postopek testiranja čistote produktov, ki obsegajo amlodipin (amlodip inski produkti) ali ftalimidoamlodipin, s pridom obsega v bistvu katerokoli tehniko, ki lahko loči ali kako drugače detektira prisotnost tarčne spojine. Primeri takega tipa testa so tenkoslojna kromatografija (TLC) in visokozmogljivostna tekočinska kromatografija (HPLC).

-1313

Amlodipinski produkt, ki ga je treba testirati glede prisotnosti katerekoli ene ali več potencialnih amlodipinskih nečistot (lb)-(lf), je katerikoli produkt, ki obsega amlodipinsko prosto bazo ali katerokoli kislinsko adicijsko sol amlodipina. Primeri amlodipinskega produkta so reakcijska zmes, dobljena po deprotekciji ftalimidoamlodipina, surova amlodipinska prosta baza, rekuperirana med sintezo, očiščena amlodipinska prosta baza, reakcijska zmes, dobljena pri pripravi kislinskih adicijskih soli amlodipina, surova kislinska adicijska sol amlodipina ali očiščena kislinska adicijska sol amlodipina katerekoli primerne oblike, vključno kristalne oblike ali amorfne oblike, in farmacevtske enotske dozirne oblike, ki jih vsebujejo. Kislinska adicijska sol amlodipina pomeni katerokoli kislinsko adicijsko sol, vendar so prednostne soli s farmacevtsko sprejemljivimi kislinami; primeri takih soli so amlodipin bezilat, amlodipin maleat, amlodipin fumarat, amlodipin hidroklorid, amlodipin mezilat itd. Tipično take amlodipinske produkte naredimo v šaržah ali lotih za proizvodne namene. Proizvodni lot je treba kontrolirati, da zagotovimo, da je nivo kateregakoli amlodipinskega analoga (lb)-(lf) v okviru specifikacije, t.j. test kontrole kvalitete, da zagotovimo, da so amlodipinske nečistote (lb)-(lf) pod predhodno določeno mejo. Vzorec iz proizvodnega lota vzamemo in testiramo na prisotnost amlodipinskega analoga in prednostno tudi glede vsebnosti amlodipina. Tipično mora proizvodni lot vsebovati manj kot 1,0 mas.%, prednostno manj kot 0,5 %, bolj prednostno manj kot 0,2 % in najbolj prednostno manj kot 0,1 % katerekoli od spojin (lb)-(lf) glede na količino amlodipina ali amlodipinske soli. Na splošno bo izdelovalec dal v promet celoten proizvodni lot minus kakršenkoli zadržan vzorec (vzorci), razen če se ugotovi nesprejemljiv nivo amlodipinske nečistote. V tem primeru proizvodnega lota ne bodo prodali ali dali v promet; t.j. niti dali na trg niti uporabili pri proizvodnji končnih oblik.

Amlodipinski analog (lb)-(lf) testiramo ob vrsti pogojev, da dobimo referenčni standardni analitski rezultat. Referenčni standardni analitski rezultat je lahko kvantitativen ali kvalitativen rezultat in je lahko v kakršnikoli obliki, vključno numerični, grafični, slikovni itd. V nekaterih primerih lahko rezultat shranimo elektronsko za kasnejše primerjave.

-1414

Rezultat testiranja amlodipinskega produkta je analitski rezultat za vzorec. Tipično analitski rezultat vzorca primerjamo na nek način z referenčnim standardnim analitskim rezultatom za ustrezen amlodipinski analog. Primerjavo lahko naredimo manuelno, kot z vizualnim opazovanjem, in/ali z avtomatiziranim postopkom. Referenčne standardne analitske rezultate lahko dobimo v bistvu istočasno z vzorčnimi analitskimi rezultati kot tik zgoraj, med ali takoj po testiranju vzorca amlodipinskega produkta ali jih lahko dobimo prej, celo mesece ali leta prej. Pri nekaterih izvedbah referenčne standardne analitske rezultate elektronsko shranimo in uporabimo z računalniškim algoritmom, da določimo prisotnost amlodipinskega analoga in njegovo količino. Ta zadnja izvedba vključuje kalibriranje opreme na osnovi referenčnih standardnih analitskih rezultatov ali rezultatov, izvedenih iz tega, in/ali zagotavljanje t.i. notranje normalizacije. Vse take primerjave, bodisi direktne, indirektne, manuelne ali avtomatizirane, so vključene v pomen primerjave.

Test, uporabljen pri določitvi referenčnih standardnih analitskih rezultatov, je na splošno tudi isti test z isto vrsto pogojev, uporabljen za testiranje amlodipinskega produkta, čeprav to ni nujno potrebno.

Izum bomo nadalje opisali glede na obe prednostni testni tehniki, namreč TLC in HPLC. Pri TLC vzorce testiranega amlodipinskega produkta in referenčne standarde amlodipinskih analogov kromatografiramo na primerni kromatografski plošči s primemo razvijalno tekočino (mobilna faza) ob postavljenih pogojih. Ti pogoji so topilo, koncentracija vzorca v topilu in količina raztopine, nanešene na ploščo. Izbira primernih topil in koncentracij je dobro znana v stroki. Analitski rezultati, dobljeni ob teh pogojih, lahko vključujejo R_f vrednost, namreč razmerje razdalje, ki jo prepotuje ustrezen material, proti razdalji, ki jo prepotuje topilo, in/ali velikost madeža, ki se proizvede na kromatogramu.

Prednostno referenčni standard apliciramo istočasno in na isto kromatografsko ploščo kot testiran vzorec, s čimer so omogočene vzporedne primerjave. Pri drugih izvedbah

-1515 je referenčni standard že definiran in ga preprosto primerjamo z razvitim kromatogramom vzorca. Amlodipinske analoge lahko tudi predhodno pomešamo v definiranih razmerjih, da dobimo mešan referenčni standard.

Tako en postopek za testiranje čistote vzorca, ki obsega amlodipin, obsega stopnje:

a) raztapljanje vzorca, ki obsega amlodipin, v topilu, da dobimo raztopino vzorca

b) raztapljanje vzorca kateregakoli ali več od amlodipinskih analogov lb) - lf) v topilu, da dobimo referenčno raztopino

c) podvrženja raztopine vzorca in referenčne raztopine tenkoslojni kromatografiji, da dobimo za vsako TLC kromatogram, in

d) določitve intenzitete kateregakoli sekundarnega madeža, dobljenega iz raztopine vzorca, ki ustreza v vrednosti R_f referenčnemu markerju, proti intenziteti madeža zaradi ustreznega amlodipinskega analoga v kromatogramu referenčne raztopine.

Podobno lahko formuliramo tudi test ob uporabi HPLC. Referenčni standardni analitski rezultati lahko vključujejo faktor ločenja, odzivni faktor, retencijski čas in/ali površino pika. Npr. postopek za testiranje vzorca, ki obsega amlodipin, obsega stopnje:

a) raztapljanja vzorca, ki obsega amlodipin, v topilu, da dobimo eno ali več raztopin vzorca

b) raztapljanja vzorca kateregakoli ali več od amlodipinskih analogov (lb) - (lf) v topilu, da dobimo referenčno raztopino

c) injiciranja vzorca in referenčnih raztopin na HPLC kolono in

-1616

d) določitve površin pikov vsake raztopine in iz tega izračuna vsebnosti amlodipinskega analoga ali kateregakoli od amlodipinskih analogov (lb)-(lf) v vsaki raztopini vzorca.

Pri tej izvedbi je lahko potrebno ali zaželeno, da vodimo sistemsko primemostno raztopino skozi HPLC kolono pred stopnjo (c), da določimo faktor ločenja med amlodipinom in katerokoli drugo spojino, prisotno v vzorcu. V tem primeru postopek vključuje dodatno stopnjo b') raztapljanja amlodipina in primemga zunanjega standarda (standardov), da dobimo sistemsko primemostno raztopino, in injiciranja sistemske primemostne raztopine na HPLC kolono, da določimo faktor (faktorje) ločenja.

Kot alternativo za testiranje vzorca referenčnega markerja vsakokrat ločeno lahko uporabimo parameter, znan kot odzivni faktor (R), Odzivni faktor je predhodno določeno razmerje numeričnega rezultata (npr. površine pika pri HPLC), dobljenega s testiranjem vzorca aspartata ali maleamida, s podano analitsko tehniko, proti ustreznemu numeričnemu rezultatu, dobljenemu s testiranjem iste količine čistega amlodipin maleata pri ekvivalentni koncentraciji. Znani odzivni faktor za amlodipin aspartat ali amlodipin maleamid lahko uporabimo za izračun količine tega posameznega markerja v testnem vzorcu. Na ta način lahko določimo relativno količino nečistote proti amlodipin maleatu v vzorcu, kot je znano v stroki.

Principe in tehnike testiranja čistote amlodipinskih produktov, opisane zgoraj, lahko mutatis mutandis apliciramo tudi za testiranje čistote ustreznih ftalimido.zaščitenih prekurzorskih produktov s formulo (2) (npr. surove, očiščene reakcijske zmesi, ki jih vsebujejo, njihove soli itd.) ob uporabi spojin (2a)-(2f) kot referenčnih markerjev. Testiranje ftalimidoamlodipinskih produktov je glede na prisotnost in količino ftalimidoamlodipinskih nečistot (2b)-(2f) pomembno, ker se lahko proizvajalec, ko pozna ustrezni rezultat, primemo odloči, če in kako lahko ftalimidoamlodipinski produkt čistimo ali kako drugače ponovno predelamo pred njegovo pretvorbo v

-1717 amlodipin in torej, če ali kako je treba naravnati pogoje proizvodnje ftalimidoamlodipina, da dobimo produkt z izboljšano kvaliteto. Ftalimidoamlodipin z vsebnostjo kateregakoli od analogov (2b)-(2f) pod predhodno določeno mejo lahko da amlodipin v bistvu brez ustreznih amlodipinskih nečistot (lb)-(lf), tako da amlodipina ni potrebno nadalje čistiti; s čimer se prihrani čas in energija ter izboljša celotna ekonomija amlodipinske proizvodnje. Tipično mora biti nivo nečistot manj kot 1 mas.%, prednostno manj kot 0,5 mas.%, bolj prednostno manj kot 0,2 mas.% in celo manj kot 0,1 mas.%.

Pri eni izvedbi šaržo ftalimidoamlodipina testiramo na čistoto s tem, da iz njega odstranimo vzorec in testiramo na eno ali več potencialnih ftalimidoamlodipinskih nečistot (2b)-(2f). Prisotnost in količino nečistote določimo s primerjavo z znanim referenčnim standardnim analitskim rezultatom za nečistoto, kot s HPLC ali TLC, kot je opisano zgoraj. Če določimo, da vzorec vsebuje nečistoto pod predhodno določenim nivojem, nato ftalimidoamlodipinsko šaržo podvržemo stopnji deprotekcije, da dobimo šaržo amlodipina. Če določimo, da vzorec vsebuje količino nečistote nad predhodno določenim nivojem, potem lahko ftalimidoamlodipinsko šaržo ponovno predelamo ali čistimo, kot s kristalizacijo, da zmanjšamo nivo nečistote pod predhodno določeno mejo, ali pa jo lahko zavržemo. Na ta način ne proizvedemo amlodipinskega produkta, kadar bo produkt neizogibno imel preveč amlodipinske nečistote. Ne samo, da lahko s takim postopkom izboljšamo učinkovitost in zmanjšamo odpadke, ampak je lahko tudi v nekaterih okoliščinah lažje ločiti ftalimidoamlodipinske nečistote od ftalimidoamlodipina kot ločiti amlodipinske nečistote od amlodipina; pri čemer izboljšamo celoten dobitek. Šarža ftalimidoamlodipina, iz katere vzamemo vzorec, je lahko bodisi surov ali izoliran ftalimidoamlodipinski produkt ali je lahko očiščen produkt. Npr., očiščen produkt lahko dobimo s (pre)kristaliziranjem izoliranega produkta enkrat ali večkrat, kot je opisano zgoraj. Lahko uporabimo tudi druge tehnike čiščenja, če je želeno. Na splošno je nivo ftalimidoamlodipinske nečistote nastavljen na 1,0 mas.% ali manj, bolj tipično 0,5 mas.% ali manj in celo manj kot 0,1 mas.%. Ko določimo, da ftalimidoamlodipinska šarža vsebuje manj kot predhodno določeno količino nečistote,

-1818 šaržo podvržemo deprotekciji in pretvorimo v šaržo amlodipina. Amlodipin na splošno pretvorimo v njegovo farmacevtsko sprejemljivo sol in nato združimo z vsaj enim farmacevtsko sprejemljivim ekscipientom, da dobimo farmacevtsko enotsko dozirno obliko, kot tableto ali kapsulo. Te enotske dozirne oblike vsebujejo učinkovito količino amlodipina. Prednostno amlodipinsko šaržo ali amlodipinsko sol ali amlodipinsko enotsko dozirno obliko ali njihovo kombinacijo podvržemo testu za nivo vsaj ene amlodipinske nečistote (lb)-(lf). Če je nivo amlodipinske nečistote nad predhodno določenim nivojem, potem lahko amlodipinski produkt ponovno predelamo ali pa ne damo v promet ali prodamo.

Naslednji primeri ilustrirajo izum.

Primer 1

Etil 2-(o-klorobenziliden)-4-(2-ftalimidoetoksi)acetoacetat (spojina 3a)

300 g etil 4-(2-(ftalimido)etoksi)acetoacetata pomešamo z 90 ml 2-klorobenzaldehida in 140 ml 2-propanola. Raztopino mešamo pri 20 do 25 °C in po kapljicah 2 uri dodajamo raztopino 3,6 ml piperidina v 40 ml 2-propanola. Zmes nato mešamo 1 uro pri isti temperaturi in 2 uri pri 35 - 40 °C. Zmes nakisamo s 4,1 ml ocetne kisline, dodamo 500 ml 2-propanola in raztopino ohladimo na 0-5 °C. V reakcijski zmesi se tvorita dva sloja. Gornjega ločimo in spodnji organski sloj ponovno speremo z 200 ml 2-propanola. Organski sloj, ki vsebuje želeni produkt, uparimo do suhega, da odstranimo preostalo topilo.

Dobitek: 350 g (84 %), kot zmes cis in trans izomerov (6:4). Vsebnost 2klorobenzaldehida manj kot 5 %.

Primer IA

Etil 2-(o-klorobenziuliden)-4-(2-ftalimidoetoksi)acetoacetat (spojina 3a)

4,2 g etil 4-(2-ftalimido)etoksi)acetoacetata raztopimo v

-1919 ml izopropanola pod N₂ pri sobni temperaturi. Temu dodamo

1,9 g 2-klorobenzaldehida. Počasi 2 uri dodajamo

0,075 g piperidina v ml IPA. Po končanem dodatku zmes segrevamo 2 uri na 35-40 °C. Dodamo 0,8 g ledocta v ml IPA in zmes ohladimo na 3 °-5 °C v hladilniku. Topilo dekantiramo in gumiju podobno trdno snov izperemo z

2X5 ml IPA.

Za analitske namene del surovega produkta čistimo s kromatografijo na silikagelu 60 ob uporabi 1:1 (v/v) zmesi etil acetata in n-heptana kot eluenta. Po zbiranju frakcije, ki vsebuje produkt, topilo uparimo, pri čemer dobimo olje.

NMR kaže zmes Z in E-izomerov, pri čemer je razmerje Z/E približno 6:4.

¹H-NMK spekter 'Η-NMR spekter merimo pri 303,2 K na Bruker Avance-400 v devteriranem kloroformu pri 400 Mhz.

δ Dodelitev

1,12

1,32

3,70

3,81

3,86

3,94 (t, ~1,2H, J_{7 2}=7,2Hz, H-l^); (t,~l,7H, J_A2=7,2Hz, H-l_rz;);

(t,~l,2H,J_K75=5,6Hz,H-14_<£>); (t, ~0,8H, ]j₄ /j=5,6Hz, H-14^); (t, ~1,2H, J₁₄ /j=5,6Hz, H-15^); (t, ~0,8H, J/4 /5=5,6Hz, H-15^);

-2020

4.17 (s, H-13^);

4.18 (q, J/ 2~7,2Hz, H-2^) (+4,17 vsota 2H);

4,27 (q, ~1,2H, J/ 2=7,2Hz, H-2^);

4,48 (s, ~0,7H, H-13^;

7,26 (bm, 3H, H-9^_+Zj+H-1O^+^+H-11 te+_Z;);

7,40 (bd, IH, H-8_f£+z>);

7,70 (m,~2H,H-19_f£+z;+H-20_f£+z;);

7,81 (m, 2H, H-18_r£+z>+H-21_<£+z;);

7,92 (s, H-5_<ZJ);

7,94 (s, H-5^) (+7,92 vsota ~ IH).

ⁿC-NMR spekter ¹³C-NMR. spekter merimo pri 303,2 K na Bruker Avance-400 v devteriranem kloroformu pri 100,6 Mhz.

δ	Dodelitev
13,65	(C-l^);
14,04	(C-l^);
37,13	(C-15^);
37,19	(C-15^);
61,53	(C-2rz;);
61,71	(C-2^);
68,21	(C-14fz;);
68,39	(C-14f£;);
74,20	(C-13fz;);
75,69	(C-13^);
123,13	(C-18^+C-21f£;);
123,17	(C-lS^+C-21^);

-2121

126.52 (C-ll^);

127,02 (C-ll^);

129.56 (C-8^);

129,65 (C-10^);

129.81 (C-8_<£>);

130,13 (C-10_f£,);

131,09 (C-9^);

131,20 (C-9_<£>);

131.57 (C-6_<£;);

132,08 (C-17^£_+Zj+C-22^₊2j);

132,29 (C-6^);

133.64 (C-4^);

neznana (C-4^);

133.81 (0-19^+0-20^);

133,83 (0-19^+0-20^);

134,50 (C-7_<£;);

134,60 (C-7_rz));

139,93 (C-5_r£>);

140,18 (C-5_rz;);

163.65 (C-3_<£>);

165,95 (C-3_rz));

168,04 (C-16_<£;+C-23_f£;);

168,09 (C-16^+0-23^);

194,15 (C-12^);

201.53 (C-12_r£?).

Primer 2

-etil 5-metil 4-(2-klorofenil)-2- {[2-( 1,3 -diokso-1,3 -dihidro-2H-izoindol-2-il) etoksi] metil}-6-metil-l,4-dihidro-3,5-piridin dikarboksilat (^ftalimidoamlodipin, spojina 2a)

-2222

350 g surovega etil 2-(o-klorobenziliden)-4-(2-ftalimidoetoksi)acetoacetata iz primera 1 raztopimo v 540 ml 2-propanola pri 80 °C. Dodamo 50 g metil-3-aminokrotonata in zmes segrevamo 16 ur pri isti temperaturi. Zmes uparimo do suhega. Ostanek raztopimo v 540 ml ledocta pri 80 °C. Zmes ohladimo na 15 °C in mešamo pri isti temperaturi 20 ur. Nastalo trdno snov odfiltriramo in izperemo z 280 ml ledocta. Trdno snov suspendiramo v 225 ml metanola in mešamo 30 minut. Trdno snov odfiltriramo, izperemo s 75 ml metanola in posušimo.

Dobitek: 229,5 g (56%) surovega produkta, čistota (HPLC) -98 %

Produkt prekristaliziramo iz etil acetata.

Dobitek kristalizacije: 90 %, čistota (HPLC)-99 %.

Primer 3

Priprava amlodipin maleata

V stekleno posodo šaržiramo ob mešanju 80 ml 40 % vodnega metilamina in 8,0 g produkta iz primera 2. Suspenzijo mešamo 24 ur pri 25 °C. K zmesi dodamo 120 ml toluena in zmes mešamo 30 minut. Nato mešanje ustavimo za ločenje slojev. Vodni sloj ločimo in zavržemo. Toluenski sloj izperemo s 40 ml vode in toluen uparjamo pri največ 60 °C na rotacijskem vakuumskem uparjalniku, dokler se ne pojavi prva oborina. Dodamo 4 ml EtOH in po raztapljanju raztopino filtriramo.

Raztopino 1,74 g maleinske kisline v 20 ml EtOH dodamo v etanolno raztopino. Po okoli 10 minutah mešanja raztopina začne kristalizirati. Zmes ohladimo na 5-10 °C in mešamo pri isti temperaturi 1 uro. Oborino filtriramo in speremo z 2x 6 ml EtOH.

Produkt sušimo pri največ 40 °C 24 ur.

Dobitek: 5,84 g amlodipin maleata.

Primer 4

Metil 2-(o-klorbenziliden)-4-(2-ftalimidoetoksi)acetoacetat (spojina 3b)

-2323 g metil 4-(2-(ftalimido)etoksi)acetoacetata mešamo z 31,7 ml 2-klorobenzaldehida in 37 ml 2-propanola pri 20-25 °C. Po kapljicah 1,5 ure dodajamo raztopino 1,1 ml piperidina v 14 ml 2-propanola. Zmes nato mešamo 2 uri pri isti temperaturi in 2 uri pri 35-40 °C. Zmes nakisamo z 1,5 ml ocetne kisline, dodamo 140 ml 2-propanola in raztopino ohladimo na 0-5 °C. Izopropanolni sloj ločimo in organski sloj ponovno izperemo s 53 ml 2-propanola. Organski sloj, ki vsebuje želeni produkt, uparimo do suhega, da odstranimo preostalo topilo.

Dobitek: 104 g (87 %), kot zmes cis in trans izomerov.

Primer 5

Dimetil 4-(2-klorofenil)-2- {[2-( 1,3-diokso-1,3-dihidro-2H-izoindol-2-il) etoksi] metil}-6-metil-l,4-dihidro-3,5-piridin dikarboksilat (spojina 2c)

92,1 g metil 2-(o-klorobenziliden)-4-(2-ftalimidoetoksi)acetoacetata raztopimo v 108 ml 2-propanola pri 80 °C. Dodamo 31,3 g metil-3-aminokrotonata in zmes segrevamo pri isti temperaturi 24 ur. Zmes uparimo do suhega. Ostanek raztopimo v 162 ml ledocta pri 80 °C. Zmes ohladimo na 15 °C in mešamo 20 ur pri isti temperaturi. Trdno snov odfiltriramo in izperemo s 83 ml ledocta. Trdno snov suspendiramo v 68 ml metanola in mešamo 30 minut. Trdno snov odfiltriramo, izperemo s 23 ml metanola in sušimo. Produkt prekristaliziramo iz etilacetata.

Dobitek: 77,7 g; 69 %; čistota (HPLC, IN) -96,8 %; tal.: 197,5 - 199 °C.

Primer 6

Dietil 4-(2-klorofenil)-2-{[2-( 1,3-diokso-1,3-dihidro-2H-izoindol-2-il) etoksi] metil}-6-metil-l,4-dihidro-3,5-piridin dikarboksilat (spojina 2b)

116,7 g etil 2-(o-klorobenziliden)-4-(2-ftalimidoetoksi)acetoacetata raztopimo v 120 ml 2-propanola pri 80 °C. Dodamo 31,2 g etil-3-aminokrotonata in zmes segrevamo pri isti temperaturi 16 ur. Zmes uparimo do suhega. Ostanek raztopimo v 180 ml

-2424 ledocta pri 80 °C. Zmes ohladimo na 15 °C in mešamo 20 ur pri isti temperaturi. Trdno snov odfiltriramo in izperemo z 92 ml ledocta. Trdno snov raztopimo v 75 ml etanola pri 80 °C. Raztopino ohladimo na 20 °C in suspenzijo mešamo 2 uri. Trdno snov odfiltriramo, izperemo s 25 ml etanola. Mokri produkt prekristaliziramo iz 60 ml etilacetata.

Dobitek: 43,6 g; (30 %) produkta, čistota (HPLC, IN) -98,4 %; tal.: 142,5 - 144 °C.

Primer 7

3-metil 5-etil 4-(2-klorofenil)-2- {[2-( 1,3-diokso-1,3-dihidro-2H-izoindol-2-il) etoksi] metil}-6-metil-l,4-dihidro-3,5-piridin dikarboksilat (spojina 2d) g metil 2-(o-klorobenziliden)-4-(2-ftalimidoetoksi)acetoacetata raztopimo v 102 ml 2-propanola pri 80 °C. Dodamo 33,1 g etil-3-aminokrotonata in zmes segrevamo pri isti temperaturi 16 ur. Zmes uparimo do suhega. Ostanek raztopimo v 153 ml ledocta pri 80 °C. Zmes ohladimo na 15 °C in mešamo 20 ur pri isti temperaturi. Trdno snov odfiltriramo in izperemo z 78 ml ledocta. Trdno snov suspendiramo v 150 ml metanola in mešamo 30 minut pri 60 °C. Trdno snov ohladimo na 20 °C in odfiltriramo, izperemo s 30 ml metanola in posušimo. Produkt prekristaliziramo iz etilacetata.

Dobitek: 80 g; 52 % čistota (HPLC, IN) -98,2 %; tal.: 158 - 160 °C.

Primer 8

Sinteza dimetilamlodipin (spojina lc) maleata

62,48 g spojine 2c) suspendiramo v 630 ml 40 % raztopine metilamina v vodi. Temperaturo zmesi naravnamo pri 25 - 26 °C in mešamo 24 ur. Nato zmes ekstrahiramo z 940 ml toluena. Toluenski sloj ekstrahiramo s 310 ml vode. Toluen oddestiliramo pri največ 60 °C na vodni kopeli. Ostanek raztopimo v 70 ml etanola ter pri sobni temperaturi dodamo 13,95 g maleinske kisline v 270 ml etanola. Po več

-2525 minutah mešanja se trdna snov začne obarjati. Zmes mešamo 2 uri pri sobni temperaturi. Kristale odfiltriramo in izperemo z 2x50 ml etanola. Trdno snov sušimo 1 dan pri 25 °C.

Dobitek: 38,56 g (63,4 % teor.)

Lastnosti: kristalna spojina - tal. 165 - 166 °C iz EtOH

'H-NMR spekter merimo pri 303,2 K na Bruker Avance-400 v devteriranem dimetilsulfoksidu pri 400 MHz.

δ Dodelitev

2.34 (s, 3H, H-14);

3,12 (bdd, 2H, H-9);

3,52,3,54 (s+s, 3H+3H, H-l 1 ,H-13);

3,68 (m, 2H, H-8);

4,65 (Abq, 2H, H-7);

5.34 (s, IH, H-4);

6,08 (s, 2H, H-2);

7,14 (m, IH, H-4')

7,24 (bdt, IH, H-5');

7,29 (dd, IH, J_r>J-l,3Hz, J₃-^7,8Hz, H-3');

7.35 (dd, IH, J₄-₆^l,8Hz, J₅-₆-7,8Hz, H-6');

7,89 (bs, ~3H +

8,45 s, IH, NH+HN₂+OH).

-2626 ~C-NMR spekter:

¹³C - NMR spekter merimo pri 303,2 K na Bruker Avance-400 v devteriranem dimetilsulfoksidu pri 100,6 MHz.

δ	Dodelitev
18,16	(C-14);
36,62	(C-4);
38,54	(C-9);
50,42,50,65	(C-ll, C-13);
66,51	(C-7, C-8);
102,00,102,03	(C-3,C-5);
127,36	(C-5’);
127,71	(C-4');
128,95	(C-3');
130,74	(C-6');
131,08	(C-2');
135,84	(C-2);
144,39	(C-2);
145,18	(C-6);
145,62	(C-l’);
166,63	(C-10);
167,00	(C-12);
167,24	(c-i).
Primer 9
Sinteza dietilamlodipin (spojina lb) maleata

Spojino sintetiziramo po enakem postopku kot v primeru 8, izhajamo pa iz kristalne spojine 2b) (čistota - 98,4 %).

-2727

Dobitek: 22,89 g (93,7 % teor.)

Lastnosti: kristalna spojina - tal. 179 - 180 °C iz EtOH.

¹ H-NMR spekter:

¹ H-NMR spekter merimo pri 303,2 K na Bruker Avance-400 dimetilsulfoksidu pri 400 MHz.

devteriranem δ Dodelitev

1.12 (t,J=7,0Hz +

1.13 t, J=7,0Hz, vsota 6H, H-12+H-15);

2.33 (s, 3H, H-16);

3,11 (dd, ~2H, J=4,3Hz, J=5,8Hz, H-9);

3,68 (m, 2H, H-8);

4,00 (m, 4H, H-ll+H-14);

4,65 (Abq, 2H, H-7);

5.33 (s, IH, H-4);

6,08 (s, 2H, 2xH-2);

7,15 (m, IH, H-4’);

7,24 (dt, IH, J₃-₅-1,3Hz, J₅-₆-7,8Hz, H-5');

7,29 (dd, IH, J_r5-l,3Hz, J_r>^7,8Hz, H-3');

7,36 (dd, IH, J₄.y=l,8Hz, J_y6-7,8Hz, H-6');

7,90 (bs, ~3H+

8,38 s, IH, NH+NH₂+OH).

-2828 —C-NMR spekter:

C - NMR spekter merimo pri 303,2 K na Bruker Avance-400 v devteriranem dimetilsulfoksidu pri 100,6 MHz.

δ Dodelitev

13,96,14,02	(C-12,C-15);
18,27	(C-16);
36,87	(C-4);
38,55	(C-9);
59,00,59,29	(C-11,C-14);
66,51,66,61	(C-7, C-8);
102,07,102,09	(C-3,C-5);
127,17	(C-51);
127,69	(C-41);
128,90	(C-3');
131,09	(C-61);
131,17	(C-2');
135,97	(2xC-2);
144,22	(C-2);
144,91	(C-6);
145,46	(C-l');
166,25,166,60	(C-10,C-13);
167,25	(2xC-l).

Primer 10

Sinteza etilmetilamlodipin (spojina ld) maleata

-2929

Spojino sintetiziramo po enakem postopku kot v primeru 8, izhajamo pa iz kristalne spojine 2d) (čistota - 98,2 %) in ob uporabi metanola kot topila za končno obarjanje.

Dobitek: 45,23 g (71,4 % teor.)

Lastnosti: kristalna spojina - tal. 188 - 189 °C iz MeOH.

'H-NMR spekter:

'Η-NMR spekter merimo pri 303,2 K na Bruker Avance-400 v devteriranem dimetilsulfoksidu pri 400 MHz.

δ Dodelitev

1.11 (t,3H, J_n^=7,0Hz,H-14);

2.34 (s, 3H, H-15);

3.11 (bdd, 2H, H-9);

3,54 (s,3H,H-ll);

3,68 (bt, 2H, H-8);

3,99 (q, 2H, J_{7J 74}=7,0Hz, H-13);

4,64 (Abq, 2H, H-7);

5.34 (s, IH, H-4);

6,08 (s, 2H, H-2);

7,14 (dt, IH, J₄-₆f=1,8Hz, J₅^7,8Hz, H-4');

7,24 (bdt, IH, H-5');

7,29 (dd, IH, J₅-₅f=1,3Hz, J₅.^7,8Hz, H-3');

7,36 (dd, IH, J_<6-l,8Hz, J₅-₆-7,6Hz, H-6');

-3030

7,90

8,41 (bs, ~3H+ s, IH, NH+NH₂+OH).

—C-NMR spekter:

C - NMR spekter merimo pri 303,2 K na Bruker Avance-400 v devteriranem dimetilsulfoksidu pri 100,6 MHz.

δ	Dodelitev
14,02	(C-14);
18,24	(C-15);
36,72	(C-4);
38,54	(C-9);
50,63	(C-ii);
58,98	(C-13);
66,50,66,52	(C-7, C-8);
101,96	(C-3);
102,20	(C-5);
127,28	(C-51);
127,70	(C-41);
128,92	(C-31);
130,90	(C-61);
131,12	(C-21);
135,94	(C-2);
144,26	(C-2);
145,08	(C-6);
145,58	(C-1');
166,54	(C-12);
166,68	(C-10);
167,24	(C-1)·

-3131

Primer 11

3-etil 5-prop-2-il 4-(2-klorofenil)-2- {[2-( 1,3-diokso-1,3-dihidro-2H-izoindol-2il) etoksi] metil}-6-metil-l,4-dihidro-3,5-piridin dikarboksilat (spojina 2e) g ftalimidoamlodipina (2a) suspendiramo v 150 ml 2-propanola. K tej suspenziji dodamo 0,5 ml koncentrirane žveplove kisline in zmes segrevamo do refluksa in 72 ur. Zmes ohladimo na sobno temperaturo in delno uparimo. Med mešanjem dodamo 50 ml n-heptana. Začne se tvoriti trdna snov, ki jo odfiltriramo in speremo s 25 ml nheptana. Dobljeno trdno snov raztopimo v etil acetatu za kristalizacijo, vendar se kristali ne tvorijo niti po dodatku n-heptana, olje. Zmes uparimo in preostalo trdno snov raztopimo v 35 ml 2-propanola pri refluksu. Med hlajenjem se značne tvoriti trdna snov. Trdno snov odfiltriramo in speremo z 10 ml 2-propanola. Po sušenju pri 40 °C v vakuumu dobimo 10 g rumene trdne snovi.

Čistota: 90 % (HPLC) naslovne spojine.

'Η-NMR spekter:

4'

6 'il-NMR spekter merimo pri 303,2 K na Bruker Avance-400 v devteriranem kloroformu pri 400 MHz.

δ Dodelitev

1,04 (d, 3H, ]_{14i n}=6,3Hz, H-15);

1,16 (t, J//_/2 ⁼7,0Hz, H-12)

-3232

1,24 (d,J_W6=6,3Hz,H-16);

2,42 (s, 3H, H-17);

3.76 (m, 2H, H-8);

4,02 (m, ~4H, H-ll+H-9);

4,66 (Abq, 2H, H-7);

4,97 (septet, IH, J_l41^J_!416=6,3Hz, H-14);

5.35 (s, IH, H-4);

7,00 (bdt, IH, J_o-l,8Hz, J~7,7Hz, H-4');

7,08 (dt, IH, J_r5-J₄-₅^l,5Hz, J₅-₆-7,5Hz, H-5');

7,19 (dd, IH, J_i:57=l,5Hz, J_j;7-7,8Hz, H-3');

7,31 (bs, NH)

7.35 (dd, J_<6M,8Hz, J_j;6-7,5Hz, H-6') (+7,31 vsota 2H);

7.76 (m, 2H, H-5+H-6);

7,88 (m, 2H, H-4+H-7).

^ZC-NMR spekter:

C - NMR spekter merimo pri 303,2 K na Bruker Avance-400 v devteriranem kloroformu pri 100,6 MHz.

δ	Dodelitev
14,23	(C-12);
18,94	(C-17);
21,54,21,89	(C-15,C-16);
37,29	(C-4);
37,95	(C-9);
59,57	(C-ll);
66,83	(C-14);
68,18	(C-7);
68,94	(C-8);
100,63	(C-3);

-3333

104.16 123,35 126,54

127.16

129.10 131,78 132,00 132,34 134,18

144.10 144,90 145,69 167,15

167.17 168,48 (C-5);

(C-4,C-7);

(C-5¹);

(C-4·);

(C-3¹);

(C-6¹);

(C-3a,C-7a);

(C-2’);

(C-5,C-6); (C-6);

(C-2);

(C-l');

(C-13);

(C-10);

(C-3,C-8).

Primer 12

-metil 3 -prop-2-il 4-(2-klorofenil)-2- {[2-( 1,3 -diokso-1,3 -dihidro-2H-izoindol2-il)etoksi]metil}-6-metil-1,4-dihidro-3,5-piridindikarboksilat (spojina 2f)

Stopnja 1): Izopropil 2-(o-klorobenziliden)-4-(2-ftalimidoetoksi)acetoacetat (spojina 3c) g izopropil 4-(2-(ftalimido)etoksi)acetoacetata raztopimo v 15 ml izopropanola ob N2 pri sobni temperaturi in dodamo 7,5 g 2-klorobenzaldehida. Počasi 2 uri dodajamo raztopino 0,25 g piperidina v 5 ml izopropanola. Po končanem dodajanju zmes segrejemo na 35 °-40 °C in vzdržujemo pri tem 2 uri. Dodamo 1,5 g ledocta in zmes spravimo na -20 °C. Topilo dekantiramo in preostalo trdno snov raztopimo v 10 ml izopropanola in spravimo na -20 °C. Topilo ponovno dekantiramo, da dobimo olje.

-3434

Za analitske namene 5 g preostalega olja očistimo s kromatografijo na silikagelu ob uporabi zmesi etil acetata / n-heptana 1/1 (v:v) kot eluenta.

Stopnja 2) Kondenzacija z metil 3-aminokrotonatom g olja, pripravljenega v skladu s stopnjo 1, raztopimo v 30 ml izopropanola in pod dušikom dodamo 5,1 g metil 3-aminokrotonata. Zmes segrevamo do refluksa 18 ur ob mešanju. Zmes ohladimo na sobno temperaturo in uparimo do suhega. Dodamo 15 g ledocta. Tvori se trdna snov, ki jo odfiltriramo in speremo s 5 ml ledocta. Surovi produkt prekristaliziramo iz 25 ml etil acetata. Po sušenju pri 50 °C pod vakuumom dobimo 10,2 g rahlo rumene trdne snovi. Trdno snov prekristaliziramo iz etil acetata in dobimo 9,8 g trdne snovi.

'i 1-NMR spekter:

'H-NMR spekter merimo pri 303,2 K na Bruker Avance-400 v devteriranem kloroformu pri 400 MHz.

δ	Dodelitev
0,98	(d, 3H, J/u2=6,3Hz,H-12);
1,23	(d, ~3H,J77 ;5=6,3Hz, H-13)
2,41	(s, ~3H, H-16);
3,61	(s, ~3H, H-15);
3,77	(m, ~2H, H-8);

-3535

4,01 (m, ~2H, H-9);

4,69 (Abq, ~2H,H-7);

5,34 (s, IH, H-4);

7,01 (m, IH, H-4');

7,08 (dt, IH, J₅-₅-1,5Hz, J₅-₆-7,5Hz, H-5');

7,19 (dd, IH, J_5;j-1,5Hz, J_j;^7,8Hz, H-3');

7.33 (bs, NH)+

7.34 (dd, J_4;6^l,8Hz, J₅._d,=7,5Hz, Η-6') (+7,33 vsota ~ 2H);

7,76 (m, 2H, H-5+H-6);

7,88 (m, 2H, H-4+H-7).

-C-NMR spekter:

¹³C - NMR spekter merimo pri 303,2 K na Bruker Avance-400 v devteriranem kloroformu pri 100,6 MHz.

δ	Dodelitev
18,89	(C-16);
21,45,21,86	(C-12,C-13);
37,08	(C-4);
37,97	(C-9);
50,61	(C-15);
66,97	(C-ll);
68,22	(C-7);
68,95	(C-8);
101,33	(C-3);
103,57	(C-5);
123,37	(C-4,C-7);
126,69	(C-5');
127,16	(C-41);
129,06	(C-3');

-3636

131,57	(C-61);
131,99	(C-3a,C-7a);
132,26	(C-2’);
134,20	(C-5,C-6);
144,44	(C-6);
144,89	(C-2);
145,90	(C-Γ);
166,65	(C-10);
168,13	(C-14);
168,51	(C-3,C-8).

Za strokovnjake bo iz opisanega izuma zlahka očitno, da lahko naredimo nadaljnje spremembe in modifikacije pri dejanskem izvajanju tukaj opisanih konceptov in izvedb ali se jih zlahka naučimo pri prakticiranju izuma, ne da bi se oddaljili od duha in obsega izuma, kot je definiran z naslednjimi zahtevki.

Claims (9)

1. Patentni zahtevki kjer je R₂ C_rC₄ alkilna skupina.
2. 2. Spojina po zahtevku 1, označena s tem, daje spojina v izolirani obliki.
3. 3. Spojina po zahtevkih 1 ali 2, označena s tem, da je v obliki zmesi cis in trans izomerov.
4. 4. Spojina po kateremkoli od prejšnjih zahtevkov, označena s tem, da je R₂ metilna skupina, etilna skupina ali izopropilna skupina.
5. 5. Spojina po kateremkoli od zahtevkov 1 do 4, označena s tem, da je R₂ etilna skupina.
6. 6. Spojina po kateremkoli od prejšnjih zahtevkov, označena s tem, da je spojina v obliki zmesi cis in trans izomerov.
7. 7. Spojina po kateremkoli od prejšnjih zahtevkov, označena s tem, da je v obliki olja.
8. 8. Spojina, izbrana iz skupine, ki obstoji iz l(d), l(e) in l(f)·'

   -3838 ld) : R, = etil, R₂ = metil le) : R! = prop-2-il, R₂ = etil lf) : R! = metil, R₂ = prop-2-il
9. 9. Spojina, izbrana iz skupine, ki obstoji iz 2(d), 2(e) in 2(f>:

   2d): R! - etil, R₂ = metil

   2e): R! = prop-2-il, R₂ = etil

   2f): R! - metil, R₂ = prop-2-il.