SI9400193A - Televizijski projekcijski sistem - Google Patents

Abstract

Pri televizijskem projekcijskem sestemu za tvorjenje slikovnih točk televizijske slike se pripravi vse tri po jakosti krmiljene svetlobne izvore za svetlobne signale različnih valovnih dolžin, pri čemer je barvni ton vsake slikovne točke določen s signali (R,G,B) barvne vrednosti v prvem baznem sistemu, ki je preko z valovnimi dolžinami fosforescenčnih elementov slikovnega zaslona določenih ogljišč področja barvnih tonov predstavljiv v CIE-diagramu. Valovne dolžine svetlobnih signalov določajo drugi bazni sistem, ki ima področje barvnih tonov, ki je skupno s prvim baznim sistemom. Nadalje predvideno vhodno vezje za tvorjenje vsaj treh električnih signalov, ki so sorazmerni signalom (R, G, B) barvnih vrednosti ali pa le-te obsegajo v mešanici, in krmilna priprava za svetlobne izvore, ki se jih lahko krmili s signali vhodnega vezja (10) in ki ima vezje, s katerim se lahko vsak barvni ton s prvega baznega sistema transformira preko matrike v drugi bazni sistem. Pri tem je najkrajša valovna dolžina svetlobnih izvorov 470 nm ali krajša in so druge valovne dolžine svetlobnih izvorov določene tako, da skupno področje barvnih tonov obsega vsaj oglišča področja barvnih tonov prvega baznega sistema, katerega valovna dolžina je večja kot najkrajša valovna dolžina, ki jedoločena s fosforesčnimi elementi slikovnega zaslona. Pri tem je treba vezje preračunati tako, da je barvni ton slikovne točke znotraj skupnega področja barvnih tonov enak barvnemu tonu, ki je določen s signali barvnih vrednosti.

Description

Schneider Elektronik Rundfunkwerk GmbH

Televizijski projekcijski sistem

Izum se nanaša na postopek za tvorjenje barvnih slikovnih točk v televizijski sliki, ki so osvetljene s svetlobnimi signali različnih valovnih dolžin in katerih barvni toni so določeni s signali barvnih vrednosti v prvem baznem sistemu, ki se ga predstavlja preko vogalnih točk področja barvnih tonov v CIE-diagramu, ki so določene preko valovnih dolžin fosforescenčnih elementov v zaslonu, pri čemer je z valovnimi dolžinami svetlobnih signalov razpet drugi bazni sistem, ki se od prvega razlikuje in ki ima s prvim baznim sistemom skupno področje barvnih tonov, in se svetlobne signale tvori iz vsaj treh signalov, ki so signali barvne vrednosti ali le-te vsebujejo, s tem da se transformira matriko od prvega baznega sistema v drugi bazni sistem. Nadalje se izum nanaša na televizijski projekcijski sistem za tvorjenje barvnih slikovnih točk televizijske slike z vsaj tremi svetlobnimi izvori, ki se jih naravnava po jakosti, za svetlobne signale različnih valovnih dolžin, pri čemer je barvni ton vsake slikovne točke določen s signali barvne vrednosti v prvem baznem sistemu, ki se ga predstavi z oglišči področja barvnih tonov v CIE-diagramu, ki so določene preko valovnih dolžin fosforescenčnih elementov v slikovnem zaslonu, in valovne dolžine svetlobnih signalov določajo drugi bazni sistem, ki se razlikuje od prvega baznega sistema in ima s prvim baznim sistemom skupno področje barvnih tonov, z vhodnim vezjem za tvorjenje vsaj treh električnih signalov, ki so sorazmerni signalom barvne vrednosti ali pa le-te vsebujejo v mešanici, in nadalje s krmilno pripravo za krmiljenje svetlobnih izvorov, ki se jo lahko nadzoruje s signali vhodnega vezja, pri čemer krmilno vezje obsega vezje, s katerim se lahko vsak barvni ton transformira od prvega baznega si2 stema na drugi bazni sistem preko matrike, predvsem za izvedbo uvodoma navedenega postopka.

Televizijski projekcijski sistem, ki uvaja takšen postopek, je bil opisan v Proceedings of 6th International Quantum Electronics Conference, 1970, Yahiko YAMADA,Manabu ΥΑΜΑΜΟΤΟ in Sadao NOMURA, pod nazivom Large Screen Laser Color TV Projector (Laserski barvni TV projektor z velikim zaslonom). Kot svetlobne izvore se pri tem uporablja tri razne barvne laserje, ki so modulirani s pomočjo DKDP-kristalov in so s sistemom dihroičnih zrcal združeni v skupen svetlobni žarek. Ta se preko odklonske priprave projicira na zaslon. Pri tem odklonska priprava rastrira svetlobni žarek v skladu s slikovno frekvenco in vrstično frekvenco, tako da se na zaslonu stvori barvna televizijska slika.

Pri tako projicirani sliki pa obstoji bistvena razlika glede na barvne slike, kot so poznane pri televizijski slikovni elektronki običajnega barvnega televizijskega sprejemnika. Kajti televizijske slikovne elektronke tvorijo barve s pomočjo fosforescenčnih elementov v slikovnem zaslonu, ki sevajo sorazmerno širok barvni spekter, medtem ko laserji predstavljajo izvore monokromatske svetlobe. Televizijske kamere so barvno pravilno podajanje pri običajnem televizorju po svoji barvni občutljivosti prilagojene fosforescenčnim elementom v slikovnem zaslonu, kar pa pri projekcijah z laserskim sistemom vodi do jasnih popačitev v barvnem tonu. Do bistvenih popačitev v barvnem tonu pride tudi s tem, da ni na razpolago laserskih svetlobnih izvorov za vse želene valovne dolžine, tako da celo pri skrbni izbiri laserjev ni mogoče doseči vseh željenih barvnih tonov.

V navedenem članku YAMADE et al. je opisan televizijski projekcijski sistem, pri katerem se tvori video sliko s pomočjo treh laserjev z valovnimi dolžinami 488 nm, 514 nm in 647 nm. Barve laserjev se torej ne ujemajo z barvami NTSC-video signalov, zaradi česar autorji tam predlagajo, da se barvne tone, ki se jih lahko doseže z laserji, popravi s pomočjo matričnega vezja na barvne tone, ki se prenašajo po NTSC-normi. Vsekakor pa se izrecno opozarja, daje popravek barvnih tonov možen le v omejenem obsegu.

V knjigi Farbmetrik und Farbfernsehen, H. LANG, R. Oldenbourg Verlag, Munchen/Dunaj 1978, je predstavljeno, da se s pomočjo matričnih operacij lahko barvne tone transformira od enega baznega sistema na drugi bazni sistem. Kot predpostavke, pri katerih naj bi bila možna tovrstna transformacija, se v bistvu navaja obstoj baznih sistemov in komponent za barvne tone in njihovo predstavljivost z vektorji v koordinatah x, y in z. Vsekakor pa se opozarja, da lahko nastopijo težave pri spektralnih barvah, pri katerih so nekatere komponente v vektorskem prostoru negativne, negativnih barvnih komponent pa se fizikalno tukaj ne da izvesti. Zato se pri pojavu negativnih komponent ne sme transformirati samega vektorja barvnega tona temveč neki drugi vektor, ki je dopolnjen za dodaten pozitiven vektor.

Pri nadaljnjem razvoju televizijskih projekcijskih sistemov se tudi barvne transformacije ni več uporabljalo. Tako opisujejo Teiichi TANEDA et al. v High Quality Laser Color Television Display, NHK Laboratories Note (1972), No. 152, laserski projekcijski sistem, ki uporablja valovne dolžine 477 nm, 515 nm in 633 nm, ki razen zelene ležijo v bližini barv po NTSC-normi. Odreče se barvni transformaciji kljub odstopanju stvorjenih barvnih tonov od NTSC-barv.

Nekoliko pozneje (1973) so isti autorji v Journal of the SMPTE, vol. 82, s. 470, še enkrat opisali ta sistem, ne da bi bili pri tem razpoznavni napredki pri prilagajanju barv.

Tudi pri poznejšem razvoju velikoslikovnih projekcijskih priprav, kot izhajajo npr. iz WO A-88/01823 in iz Development of a Large Screen High Definition I^aser Video Projection System, Tony CLINIC, SPIE vol. 1456, Large-Screen-Projection, Avionic and Helmet Mounted Displays, 1991, s. 51 do 57, in iz Laser-Based Display Technology Development pri Naval Ocean Systems Center (NOSC), Thomas Phillips et al, SPIE vol. 1454, Beam Deflection and Scanning Technologies, 1991, s. 290 do 298, se nikakor ne uporablja barvnih transformacij. Pač pa je razvoj potekal v tej smeri, da se barve svetlobnih izvorov izbere tako, da kar se da dobro podajajo barve fosforescenčnih elementov v slikovnem zaslonu.

Za kar se da dobro barvno prilagajanje barv laserjev na barve fosforescenčnih elementov v slikovnem zaslonu se lahko uporablja laserje na barvila, s katerimi se lahko valovne dolžine stvorjene laserske svetlobe premika in katerih barvni ton je enak barvnim tonom fosforescenčnih elementov v slikovnem zaslonu. Laserji na barvila pa imajo zelo nizek izkoristek, tako daje pri tem postopku laserjeva zmogljivost močno zmanjšana. Razpolaganje z višjo zmogljivostjo pa bi sistem naredilo zelo drag, pri čemer bi se bistveno večje zmogljivosti komaj doseglo s smotrnimi napori (primerjaj Fernseh- und Kinotechnik, 1974, št. 6, s. 169). Nadaljnja pomanjkljivost laserjev na barvilo obstoji tudi v tem, da so lasersko aktivne snovi strupene, kar povzroča velike težave pri odstranjevanju odpadnih snovi, predvsem ker je življenska doba laserjev na barvilo, ki so naprodaj, zelo omejena. Kljub temu se je laserje na barvilo uporabilo za barvne premike pri laserskih projekcijskih sistemih, glej npr. EP-A-0 084 434.

Izbira valovnih dolžin laserjev v zgoraj omenjenem članku Tonvja CLINICA prav tako sledi z laserji na barvila, pri čemer se za rdečo uporabi valovno dolžino med 600 nm in 620 nm, za zeleno valovno dolžino od 514,5 nm in za modro valovno dolžino med 457 nm in 488 nm. Za prilagoditev barvnega tona na fosforescenčne elemente slikovnega zaslona se uporablja vezje, pri katerem se transformira krmilne signale za rdečo, zeleno in modro preko gama-popravka, da se doseže področje barvnih tonov,ki je sprejemljivo za HDTV. Kako pa naj gama-popravek, ki je v bistvu nelinearen, omogoči izboljšano podajanje barvnih tonov, ostaja pri tem ne povsem razumljivo, zaradi česar je treba domnevati, da tudi barvni toni, ki se jih lahko doseže s tem sistemom, ne podajajo naravnih barv.

V knjigi Die Einfuhrung des hochauflosenden Fernsehens, A. FELSENBERGa, Verlag Gerhard Spiehs, Kottgeisering, oktober 1990, se na str. 26 zahteva, daje treba bistveno izboljšati barvno podajanje z HDTV. V ta namen se raziskuje številne predloge, med njimi tudi predlog, da se uporabi imaginarne primarne valence, ki se jih preračuna nazaj na realne barve v sprejemniku. Ta predlog, namreč da bi se preko matričnih transformacij doseglo boljše barvne tone, pa se potem ponovno zavrže, ker se je bati poslabšanja kakovosti zaradi motenj.

Izhajajoč od tod, je naloga izuma, da se nadalje razvije postopek opisane vrste tako, da dopušča za opazovalca televizijske slike še boljše podajanje barvnih tonov, ki so določeni v prvem baznem sistemu. Nadalje naj se da na razpolago televizijski projekcijski sistem, kije posebno primeren za izvedbo tega postopka.

Pri postopku uvodoma navedene vrste se ta naloga z izumom reši tako, da se valovne dolžine svetlobnih signalov določi tako, daje najkrajša 470 nm ali krajša in da skupno področje barvnih tonov obsega vsaj tiste vogalne točke barvnega področja prvega baznega sistema, katerih valovna dolžina je večja od najkrajše s fosforescenčnimi elementi slikovnega zaslona določene valovne dolžine, in da je vsak barvni ton, ki se ga stvori z matrično transformacijo, znotraj skupnega področja barvnih tonov v drugem baznem sistemu enak barvnemu tonu, ki je določen s signali barvne vrednosti v prvem baznem sistemu.

Pri postopku po izumu so s tem valovne dolžine svetlobnih signalov izbrane tako, da primarne valence zajamejo celotno področje barvnih tonov, ki je podano pri rdečem, zelenem in svetlomodrem do modrega in njihovih mešanica. Pri tem so dopustna odstopanja le v temnomodrih področjih CIE-diagrama pri valovnih dolžinah pod 470 nm, pri čemer pa prav tukaj ločljivost človeškega očesa ni zelo dobra: tako je iz vsakodnevne izkušnje poznano, da se zelo temno modro s človeškim očesom le malo razlikuje od drugega temnomodrega in se ima pogosto celo za črno.

Temnomodro področje, v katerem se lahko najprej odreče natančni barvni transformaciji, se lahko določi iz krivulj relativne občutljivosti očesa, določenih od Mednarodne komisije za razsvetljavo (CIE 1924, CIE 1951). Krivulje relativne občutljivosti očesa imajo približno Gaussov potek s polovično širino 40 nm. Za nočni vid leži maksimum krivulje približno pri 510 nm in za dnevni vid pri 560 nm. Opazovalec dojame torej barve nočnih slik dobro le v področju 510 nm ± 40 nm. Ker pa se pri izumu uporabi vse valovne dolžine nad 470 nm za predstavitev video slik, se pri postopku po izumu z zanemaritvijo manjših valovnih dolžin nastopajočo spremembo barvnega tona komaj zazna celo pri zelo temnih slikah s pomočjo očesa. Pri dnevnem vidu, kar se nanaša na primer večine video slik. Okno zaznava valovne dolžine, ki so krajše od 470 nm, le z občutljivostjo, ki je manjša od 10 %, tako da celo pri popolnem odrezanju področja barvnih tonov za valovne dolžine, ki so pod 470 nm, po izumu oko opazovalca praktično več ne zazna pomankljive predstavitve barvnih tonov.

Nasprotno glede na stanje tehnike, pri katerem se zeleno področje ne zajame z uporabljenimi laserskimi valovnimi dolžinami, čeprav je oko pri zelenem posebno občutljivem, je pri izumu prav tam zagotovljena popolna barvna prilagoditev. V celoti se pri postopku po izumu izvede posebno ugodno izbiro valovnih dolžin svetlobnih signalov, ki vodi do takorekoč optimalne barvne prilagoditve očesu opazovalca.

Postopek po izumu uporablja barvno transformacijo, pri kateri se barvne tone natančno transformira preko matrike pri celotnem področju barvnih tonov. Ustrezen formalizem je poznan iz publikacije Langa, čeprav iz nje ne izhaja, kako je treba izbrati primarne valence, ker se matematičnemu formalizmu ni treba ozirati na to, ali pri transformaciji vplivajo negativne svetlobne jakosti.

Pri izumu se signale R (rdeče), G (zeleno) in B (modro) barvnih vrednosti s pomočjo matrične transformacije pretvori tako in svetlobne signale krmili tako, da podajajo pravi barvni ton z izjemo področja temnomodrega tona, ki je podan z najkrajšo valovno dolžino primarnih valenc. S tem da se uporabi preprosto matrično transformacijo, se lahko pri postopku po izumu odreče dragim in potratnim laserjem na barvilo za proizvajanje istih barvnih tonov, kot so le-ti pri fosforescenčnih elementih slikovnega zaslona. S tem se lahko neposredno uporabi svetlobne izvore, ki se jih uporablja za tvorjenje svetlobnih žarkov, tako da ni treba upoštevati izgube zmogljivosti. Vezja za tovrstno matrično transformacijo so tudi bistveno zanesljivejša in jih je preprosteje vzdrževati kot laserje na barvilo in odstranjevanje defektnih sestavnih delov predstavlja le majhen problem.

Čeprav se vpublikaciji HDTV - Ein neues Medium, interdiciplinarno zasedanje na Univerzi v Konstanzi 1990, na str. 30 prognosticira, da se lahko končne priprave z veliko sliko in dobrim barvnim ter slikovnim podajanjem lahko pričakuje šele po letu 2000, se lahko na presenetljiv način s postopkom po izumu takšne priprave z visoko barvno natančnostjo gradi že danes.

V prednostni nadaljnji izvedbi izuma se za negativne jakosti, ki izhajajo iz matrične transformacije, barvnih signalov barvnih tonov izven skupnega področja barvnih tonov tvori svetlobne signale z jakostjo, ki se jo dobi iz vsakokratne negativne jakosti preko funkcije, ki se v asimptoti logaritmično približuje ničli.

Izum se nanaša tudi na televizijski projekcijski sistem uvodoma imenovane vrste, predvsem za izvajanje postopka po izumu, ki je značilen po tem, da je najkrajša valovna dolžina svetlobnega izvora 470 nm ali krajša in da so druge valovne dolžine svetlobnih izvorov določene tako, da skupno področje barvnih tonov obsega vsaj tiste točke področja barvnih tonov, katerih valovne dolžine so večje od najkrajše valovne dolžine, ki je določena s fosforescenčnimi elementi slikovnega zaslona. Pri tem je treba vezje za transformacijo vsakega barvnega tona od prvega baznega sistema na drugi bazni sistem izvesti tako, da je barvni ton slikovne točke znotraj skupnega področja barvnih tonov enak barvnemu tonu, kije določen s signali barvne vrednosti.

Televizijski projekcijski sistem po izumu omogoča na ugoden način izvesti postopek po izumu, pri čemer se uporabi krmilno pripravo, v katero se vnašajo signali vhodne stopnje in se z matričnim vezjem obdelajo tako, da so barvni toni zvesto predstavljeni povsod razen v področju temnih barvnih tonov.

Pri tem so lahko vhodni signali vezja signali R, G, B barvnih vrednosti, ki se preko matrik transformirajo v zahtevane signale R’, G’, B’ barvnih vrednosti za krmiljenje svetlobnih izvorov. To ima za prednost, da se lahko vhodno vezje izvede iz trgovsko običajnih komponent in da se lahko prilagoditev po barvah izvede le z dodatnim, preprosto zgrajenim vezjem, ki signale linearno transformira.

Vsekakor se v televizijski tehniki pri danes običajnih normah PAL, NTSC in SECAM neposredno ne prenaša barvnih vrednosti oddajne strani, temveč njihove linearne kombinacije, ki se v sprejemni pripravi z drugim vezjem, katerega izhodni signali se predstavijo kot matrično množenje s posameznimi signali, pretvori v signale barvnih vrednosti. Barvni televizijski projekcijski sistem za transformacijo linearnih kombinacij signalov R, G, B v signale R’, G’, B’ mora torej predvidevati dve vezji za transformacije, ki ustrezajo matričnemu množenju.

Te napore se zmanjša, če obsega matrično množenje vezja ustrezno koficientom matrike za tvorjenje signalov R,G, B in pretvorbi signalov R, G, B v signale R’, G’, B’, tako da po nadaljnji prednostni izvedbi električni signali vhodnega vezja obsegajo signal svetlosti, ki je sorazmeren vsoti treh signalov barvnih vrednosti, in dva različna signala, ki sta sorazmerna signalom barvnih razlik. S tem ležijo na vhodu krmilne priprave signal Y svetlosti in oddana signala U, V oz. I, Q barvnih razlik neposredno, iz katerih se dobi signale za krmiljenje svetlobnih izvorov.

Posebno preprosto se vezje zgoraj navedene vrste po prednostni nadaljnji izvedbi izuma izvede, s tem da obsega mrežo iz uporov, ki določa matrično transformacijo. Mreža uporov ima prednost, da je zelo cenena, posebno če je treba izvesti le pozitivne matrične elemente. Potem tudi ne potrebuje dodatne napajalne napetosti in frekvenčno odvisnim napakam ni potrebno posvečati posebne pozornosti.

Pri nadaljnjem prednostnem izvedbenem primeru izuma je za vezje v krmilni pripravi za vsak izhodni signal predviden operacijski ojačevalnik, s katerim se sešteva iz električnih signalov stvorjene tokove, ki tečejo preko vhodnih uporov, ki določajo koeficiente matrike. Pri seštevanju preko operacijskih ojačevalnikov je sicer vloženega več napora kot pri zgolj mreži uporov, se pa izogne nezaželjenim sklopitvam med vhodnimi signali. Danes so operacijski ojačevalniki tudi na razpolago tako poceni, da dodaten napor pri izvedbi vezja ne odtehta prednosti, da se lahko medsebojno razklopi vhodne signale vezja.

V odvisnosti od tega, ali se kot vhodne signale za pripravo uporablja signale barvne vrednosti ali signal svetlosti skupaj s signali U, V (PAL) ali tudi I, Q (NTSC, SECAM) barvne razlike, se lahko spreminjajo matrika in s tem upori. Drugo matriko oz. druge upore bi dobili tudi, če bi se uporabilo druge svetlobne izvore, predvsem laserje drugih valovnih dolžin. Zato prednostna nadaljnja izvedba izuma predvideva, da se vhodne upore operacijskih ojačevalnikov ali prej navedeno mrežo namesti v enoti, ki je zanemljivo, npr, z vtičnimi kontakti, povezana s preostalim vezjem televizijskega projekcijskega sistema. Ker gre pri tem na splošno za manj uporov (v obravnavanem primeru gre za tri vhodne signale in tri izhodne signale, torej v celoti za 9 uporov), se lahko te prednostno namesti v preprostem integriranem vezju. Ker gre pri integriranem vezju le za upore, se integrirano vezje prednostno izvede kot debeloplastno vezje, s čimer se lahko natančne vrednosti uporov izvede poceni celo pri majhnem številu kosov.

Pri izumu se lahko na splošno uporabi svetlobne izvore, ki se jih lahko preprosto fokusira na zaslon in katerih svetlobno jakost se lahko dovolj enostavno spreminja s frekvencami v področju megahertzev. Optično najmanj zahteven uporaben svetlobni izvor je po stanju tehnike laser. Glede na zmogljivost in zahtevnost se tukaj prednostno ponujajo laserji na žlahtne pline, kot so npr. laserji na argonsko mešanico ali laserji na kriptonsko mešanico. Poganja se jih statično in visokofrekvenčna modulacija svetlobne jakosti se lahko izvaja z ločenimi svetlobnimi modulatorji. Naporom z dodatnimi svetlobnimi modulatorji pa se lahko izognemo, če se v skladu s prednostno nadaljnjo izvedbo izuma kot svetlobne izvore uporabi polprevodniške laserje ali LED-e, ker so dovolj hitri za neposredno električno krmiljenje.

Izum bo kot primer v nadaljnjem še podrobneje opisan s pomočjo slik. Pri tem prikazujejo:

sl. 1 shematičen prikaz televizijskega projekcijskega sistema po izumu; sl. 2 CIE-diagram z različnimi barvnimi trikotniki in sl. 3 vezje priprave, kot se jo lahko uporabi pri televizijskem projekcijskem sistemu po izumu.

Pri barvnem televizijskem projekcijskem sistemu, ki je prikazan na sl. 1, se v vhodnem vezju 10, ki ima npr. uglaševalnik za televizijski sprejem in vezja za dekodiranje barvnih signalov oz. barvnih nosilnih signalov, se tvori tri signale K, L, M na izhodu

12, 14, 16. Ti signali so v skladu z uvodoma navedenim stanjem tehnike signali R, G, B barvnih vrednosti, kot se jih običajno za krmiljenje jakosti za tri barve odda na televizijsko slikovno elektronko.

Izhodi 12, 14, 16 so povezani z vhodi 21, 22, 23 krmilne priprave 20, ki deluje kot mešalnik in ki iz vhodnih signalov K, L, M tvori izhodne signale R’, G’, B’, ki ležijo na njenih izhodih 26, 27 in 28. Pozneje bo v povezavi s sl. 3 izčrpno opisano, kako se izhodne signale R’, G’, B’ tvori iz vhodov K, L, M.

Izhodni signali R’, G’, B’ na izhodih 26, 27, 28 krmilne priprave 20 krmilijo jakost svetlobnih žarkov 36, 46, 56 iz svetlobnih izvorov 30, 40, 50. V izvedbenem primeru svetlobni izvori 30, 40, 50 vsebujejo laserje 32, 42, 52, ki delujejo neprekinjeno. Lasersko svetlobo, ki jo oddajajo, se z modulatorji 34, 44, 54 po njeni jakosti spreminja z električnimi signali R’, G’, B’. Za modulacijo so primerni predvsem DKDP-kristali, kar je poznano iz stanja tehnike.

Tri laserske žarke 36, 46, 56 se nato dovaja optični pripravi 60, ki izpolnjuje več nalog. Prva naloga obstoji v tem, da se tri ločene laserske žarke 36, 46, 56 združi v skupen laserski žarek. To se izvede z dihroičnimi zrcali na znan način. Nadalje optična priprava obsega odklonsko pripravo za rastriranje televizijske slike. Odklonska priprava rastrira skupen laserski žarek po vrsticah, kot je to poznano tudi pri slikovni elektronki. Rastriran laserski žarek 66 se prestreže na zaslonu 70, pri čemer se na mestu zadevanja vsakokratno upodobi ena slikovna točka 74. Na sl. 1 je na zaslonu 70 s tanjšimi linijami naznačeno, kako se rastrira televizijska slika.

Dodatno k navedenim funkcijam so lahko v optični pripravi 60 vsebovane tudi dodatne priprave za fokusiranje, da se poveča kakovost slike.

Priprava za odklanjanje v optični pripravi 60 obstoji npr. iz hitro vrtečih se zrcal, ki po sinhronizacijskem vodu od izhoda 18 vhodnega vezja 10 preko vhoda 62 optične priprave 60 sprejemajo sinhronizacijski signal, da je rastriranje sinhronizirano z zrcali ustrezno video signalu.

Slika nastane na zaslonu 70 na poznan način, s tem da se laserski žarek 66 ustrezno otipavanju v oddajniku rastrira preko zaslona 70. Pri tem je barvni ton slikovne točke 74 podan s kombinacijo jakosti laserskih žarkov 36, 46 in 56. Ker v izvedbenem primeru uporabljeni laserji, npr. laserji na mešanico žlahtnih plinov z laserji na bar10 vilo, ki so nameščeni za njimi, sevajo z valovnimi dolžinami za modro 470 nm, zeleno 545 nm in rdečo 620 nm drugače kot valovne dolžine običajno pri televiziji uporabljenih fosforescenčnih elementov, bi pri neposredni priključitvi signalov R, G, B, ki se jih tvori v vhodnem vezju, na modulatorje za laserje z barvo rdeče, zeleno in modro prišlo do barvnih popačitev. To barvno popačitev se odpravi s pomočjo krmilne priprave 20, ki tvori nove signale R’, G’, B’, pri katerih je ta barvna napaka popravljena.

Barvne tone se lahko v vektorskem prostoru CIE, katerega projekcija na x, y-os je na sl. 2 prikazana kot CIE-diagram, predstavi kot vektorje. Transformacija signalov R,G, B barvnih vrednosti od pripadajočega prvega baznega sistema na signale R’, G’, B’, ki jih je treba po izumu uporabiti v pripadajočem drugem baznem sistemu, se lahko zato v vektorskem prostoru predstavi kot vrtenje in se matematično izrazi kot matrično množenje. Če se z R, G, B v nadaljnjem označi vrednosti vhodnih signalov in z R’, G’, B’ vrednosti izhodnih signalov krmilne priprave 20, potem, velja za matrično množenje, če koeficienti a^ označujejo matrične elemente transformacijske matrike a:

R’ = a_n R + a₁₂ G + a₁₃ B θ ^{— a}21 R + ^a22 θ + ^a23 B

B — a₃₁ R + a_J2 G + a₃₃ B ali:

|R| a . 1 G |

Matrične vrednosti za transformacijo od signalov R, G, B za laserske valovne dolžine 620 nm, 545 nm in 470 nm so navedene v naslednji tabeli la.

Tabela la:

a_n = 1,24; a₁₂ = -0,15; a₁₃ = -0,09 a₂₁ = -0,09; a₂₂ = 1,05; a_B = 0,03 a₃₁ = -0,02; a₃₂ = -0,14; a₃₃ = 1,16.

Pri drugem izvedbenem primeru se uporabi laserske svetlobne izvore z valovnimi dolžinami 647,1 nm za rdeče, 514,5 nm za zeleno in 458,0 nm za modro. Ustrezni koeficienti matrike so potem naslednji (tabela lb):

Tabela lb:

a_n = 0,5677; a₂₁ = 0,0868; a₃₁ = 0,0091;

a₁₂ = 0,416; a₂₂ = 0,8597; a₃₂ = 0,016;

a₁₃ = 0,0144; a₂₃ = 0,0543; a₃₃ = 0,9753.

Uresničitev te transformacije od sistema R, G, B na sistem R’, G, B’ s pomočjo vezja bo spodaj nadalje predstavljena v posameznostih še v povezavi s sl. 3.

V opisanem primeru so bili signali K, L, M predstavljeni s signali R, G, B barvnih vrednosti. Je pa tudi možno namesto signalov R, G, B na vhodih 21, 22 in 23 signal Y svetlosti in signala U in V oz. I in Q barvnih razlik pretvoriti neposredno v barvne signale R’, G’, B’. To naj bo tukaj pojasnjeno na primeru PAL-sistema. Analogne obravnave se lahko enak način izvedejo za NTSC-sistem in SECAM-sistem.

Pri PAL-sistemu se tvori signale R, G, B na osnovi naslednjega množenja matrik:

|R| 11; o; i | |Y|

I G 1 = | 1; -L^; -L^ | . |U| | B | | 1; 1; O | | V |

Pri tem so L_R, L_o in Lg parametri svetlosti, s katerimi se signal Y svetlosti izrazi s pomočjo signalov R, G, B barvnih vrednosti kot Y = L_R . R + L_G . G + L₀ . B, kjer je Lr b + L_r — 1.

Prav tako velja:

|R| |Y| |G| = b. | u | , |B| |v| kjer b ponovno predstavlja transformacijsko matriko.

Iz prenešenega signala Y svetlosti in signalov U in V barvnih razlik se dobi tudi signale R, G, B s podobnim matričnim množenjem, kot se ga uporablja tudi pri tvorjenju signalov R’, G’, B’ iz signalov R, G, B. Podane enačbe sedaj omogočajo povezavo:

R' |G'I |B'|

I Y| (ab) . |U|

I V|

Ta enačba pove, da je namesto dveh vezij kot v obravnavanem primeru po sl. 1 za tvorjenje transformacije signalov, ki se jo lahko predstavi z množenjem matrik, možno tudi eno samo množenje matrik, pri čemer pa je potem potrebno koeficiente matrike, ki jo je treba uporabiti, vzeti iz produkta a b. Če se koeficiente matrike v krmilni pripravi 20 določi ustrezno matriki a b, se lahko pripravo sklopi tudi neposredno s signali Y, U, V vhodnega vezja oz. pri NTSC-sistemu ali SECAM-sistemu s signali Υ, I in Q. S tem se lahko zmanjša vlaganje v vezje pri televizijskem projekcijskem sistemu.

S sl. 2 je razpoznati nadaljnjo problematiko televizijskih projekcijskih sistemov. Sl. 2 prikazuje ravne barvne trikotnike v CIE-diagramu. Predstavljeni sta ordinata 410 in abscisa 420, na kateri se nanese reducirana barvna deleža x in y. Krivulja 400 obsega vse vidno zaznavne vrednosti barvne občutljivosti očesa (CIE-trikotnik). Debelo včrtani krogi služijo kot orientacija in pripadajo valovnim dolžinam 700 nm, 550 nm in 380 nm.

V CIE-diagramu s sl. 2 je vrisan črtkan barvni trikotnik 440 z vogalnimi točkami R, G, B, ki predstavlja področje barv, ki se jih lahko tvori z normalnim slikovnim zaslonom barvne slikovne elektronke po EBU-normi. Barvne tone (po barvnem tonu enako ali dominantno valovno dolžino) se dobi s povezovalno premico bele po vrsti D65 normalne svetlobe in oglišč R, G, B s potezo spektralnih barv, krivulja 400. Premica preseka to krivuljo pri ustrezni valovni dolžini.

Nadalje je na sl. 2 predstavljen barvni trikotnik 450 z oglišči R’, G’, B’ za tri monokromatske valovne dolžine 620 nm, 545 nm in 470 nm, kot se jih uporablja v primeru uporabe po sl. 1.

Barvni trikotnik 450 z oglišči R’, G’, B’ prikazuje področje barv, ki se jih lahko tvori s tovrstnim laserskim sistemom. S primerjavo obeh barvnih trikotnikov 440 nm in 450 nm z oglišči R, G, B oz. R’, G’, B’ se razpozna, da se tadva ne prekrivata popolnoma. Skupno področje barvnih tonov je pri tem primeru manjše od področja barvnih tonov barvnega trikotnika 440, ki je podan s primarnimi TV-valencami R, G, B. V bližini točke B preostane majhno delno področje barvnih tonov barvnega trikotnika 440, ki se ga ne da tvoriti z barvnim trikotnikom 450. To delno področje obsega temnomodre barvne tone in njegovo odrezanje ne predstavlja za oko bistvene okrnitve barvnega občutka, kot je bilo to že omenjeno više zgoraj.

Okrnitvi barvnega občutka pa se izogne, če se uporabi moder izvor laserske svetlobe, katere valovna dolžina je tako majhna, da nato stvorjeni trikotnik R’, G’, B’ vključuje celoten trikotnik R, G, B. Nato se lahko vse barvne tone R, G, B-barvnega trikotnika 440 ponovi z barvnim trikotnikom R’, G’, B’ in možno je natančno podajanje posnetih barv, ne da bi bilo treba vzeti v zakup morebitne premike v modrem področju.

Tovrstno izboljšanje v modrem področju se lahko doseže z uporabo laserjev vrste Skylight 400 firme COHERENT, pri katerih se je valovne dolžine laserjev izfiltriralo s filtrom BP 558 in filtrom BP 514,5 firme Schott iz Mainza. Za rdečo se je uporabljalo kriptonski laser in za modro in zeleno argonski laser. S tem se je doseglo valovne dolžine 647,1 nm za rdečo, 514,5 nm za zeleno in 458 nm za modro. Ustrezen trikotnik je prav tako predstavljen na sl. 2, vendar s prekinjenimi črtami. Razvidno je, da le-ta v celoti obdaja področja barvnih tonov EBU-fosforescenčnih elementov R, G, B.

Na sl. 3 je predstavljeno vezje za krmilno pripravo 20 z izhodi 26, 27 in 28 ter vhodi 21, 22, 23. Na vhodih 21, 22, 23 so signali K, L, M, pri katerih gre lahko za signale R, G, B barvnih vrednosti ali pa tudi za signal Y svetlosti in za signale U in V oz. I in Q barvnih razlik ustrezno uporabljeni televizijski normi. Matrično množenje se izvede v vezju 80, katerega vhodi 81, 82 in 83 so v predstavljenem izvedbenem primeru neposredno povezani z vhodi 21, 22, 23 krmilne priprave 20. Izhodni signali, ki nastanejo z matričnim množenjem, se odvzemajo na izhodih 86, 87, 88 vezja 80 in se jih preko nastavitvenih uporov 150, 250, 350 dovaja izhodnim ojačevalnikom 160, 260, 360, preden se jih vodi na izhode 26, 27, 28 krmilne priprave kot signale R’, G’, B’. Nastavitveni upori 150, 350 so predvideni, da se pri serijskem izdelovanju televizijskega projekcijskega sistema lahko izravna morebitne razlike modulatorskih značilnic.

Dejansko množenje matrik za signale se izvede z operacijskim ojačevalnikom 140,

240, 340. Ti so z upori 100, 200 in 300 nasprotnega sklopa nasprotno sklopljeni od izhoda na invertirajoči vhod operacijskega ojačevalnika 140, 240, 340. Na vsakem nasprotno sklopljenem invertirajočem vhodu operacijskega ojačevalnika 140, 240, 340 so priključeni vsakokratni trije nadaljnji upori 110, 120, 130; 210, 220, 230 oz. 310, 320, 330. Na osnovi tega vezja deluje vsak operacijski ojačevalnik 140, 240, 340 kot seštevalnik, pri čemer se vhodni signali na uporih 110, 120, 130; 210, 220, 230 oz. 310, 320, 330 pred seštevanjem pomnožijo s koeficienti razmerij vrednosti uporov. Številčna razmerja uporov je treba izenačiti z absolutnimi vrednostmi koeficientov za množenje matrik, ki so podani v tabeli II;

Tabela II:

upornost 100/upornost 110 = /a / upornost 100/upornost 120 = /a_J2/ upornost 100/upornost 130 = /a / upornost 200/upornost 210 = /a₂ / upornost 200/upornost 220 = /a₂₂/ upornost 200/upornost 230 = /a / upornost 300/upornost 310 = /a₃₁/ upornost 300/upornost 320 = /^a32/ upornost 300/upornost 330 = /a₃₃/.

Pri navedenih matričnih elementih izvedbenega primera po sl. 1 pa so nekateri koeficienti negativni. Zato se ne da vseh uporov 110,120, 130, 210, 220, 230, 310, 320, 330 neposredno sklopiti na vhode 81, 82, 83. Za tvorjenje matematične spremembe predznaka so predvideni trije inverterji 145, 245 in 345, ki invertirajo signale na vhodih 81, 82, 83 vezja 80, preden se jih preda na seštevalno mrežo, ki je stvorjena z upori 110, 120, 130, 210, 220, 230, 310, 320 in 330. Kot se da razpoznati s sl. 3, so vhodi uporov 110, 120, 130, 210, 220, 230, 310, 320 kot tudi 330 ustrezno predznaku navedenih matričnih elementov povezani s signali R, G, B na vhodih 21, 22, 23 krmilne priprave 20. V izvedbenem primeru so bili za upore 100, 200 in 300 nasprotne sklopitve izbrani enaki upori z upornostjo 1 kil. Temu ustrezno se za izvedbo navedene matrike po tabeli la pri izvedbenem primeru uporablja naslednje upore:

Tabela III:

Upor	Upornost
110	^Ω
120	8,16
130	13,74
210	14,62
220	1,18
230	43,67
310	55,25
320	9,05
330	1,07.

Ustrezno se lahko izračuna tudi upornosti za laserske valovne dolžine, ki so osnova za tabelo Ib, pri čemer pa je treba upoštevati, da tukaj vhodnih signalov ni treba invertirati, ker so vsi koeficienti pozitivni.

Izhodni signali operacijskih ojačevalnikov 140, 240, 340 se preko izhodnih uporov 142, 242 in 342 vodijo na izhode 86, 87, 88 vezja 80. Izhodni upori 142, 242, 342 so v predstavljenem izvedbenem primeru enaki 51 Ω, kar ustreza 50 Ω-video sistemu. Razen tega je na vsakem izhodu vezana dioda 144, 244, 344 proti potencialu 0,7 V. Te diode 144, 244, 344 potlačijo morebitne izhodne napetosti operacijskih ojačevalnikov z nezaželeno polariteto (tukaj pozitivno). Da bi se lahko potlačilo tudi majhne potenciale pod napetostjo praga diod 144, 244, 344, so diode 144, 244, 344 vezane proti potencialu -0,7 V. Pri diodah 144, 244, 344 gre v tem primeru za silicijeve diode, katerih napetost praga ustreza ravno prednapetosti 0,7 V. Pri drugih diodah je treba izbrati ustrezen potencial. Pri germanijevih diodah se bo npr. izbralo okoli 0,2 V namesto 0,7 V kot nasproten potencial.

Diode imajo na splošno eksponentno I/U-značilnico, tako da pride pri majhnih signalih na diodi do padca napetosti, ki poteka logaritmično z izhodno napetostjo vsakokratnega operacijskega ojačevalnika. Pri primerni izbiri diod 144, 244, 344, preduporov 142, 242, 342 in potenciala se lahko doseže, da padec napetosti logaritmično asimptotsko pada proti nič pri izhodnih napetostih nežalene polaritete. Takšne nezaželene polaritete nastopajo potem, ko se pretvorjeni barvni ton ne nahaja v skupnem področju barvnih tonov. Logaritmično odrezanje ima glede na postopek, ki ga je predlagal LANG, glej uvod k opisu, pri katerem se odreže natančno pri ničli, prednost, da se predstavi tudi spremembe barvnega toka izven skupnega področja barvnih tonov, torej kontrasti še ostanejo razpoznavne.

Za določitev asimptotičnega obnašanja je treba potencial izbrati enak napetosti praga diod 144, 244, 344. Velikost preduporov 142, 242, 342 določa logaritmičen potek v odvisnosti od vhodne napetosti. Če se upore 142, 242, 342 izbere zelo nizkoohmske, kot v tem primeru 51 Ω, se logaritmičen potek padca napetosti v odvisnosti od izhodne napetosti vsakokratnega operacijskega ojačevalnika 140, 240, 340 vzpostavi šele pri zelo majhnih napetostih, tako da transformacija barvnih tonov praktično do meja skupnega področja barvnih tonov podaja naravne barvne tone, ki se jih lahko predstavi s fosforescenčnimi elementi.

Krmilno pripravo 20 se lahko namesto s signali R, G, B, ki so navedeni kot primer, poganja tudi z drugimi signali, kot so npr. signali Y svetlosti in signala U, V oz. I, Q barvnih razlik. Potem pa bi se spremenila matrika in sicer ne le velikosti koeficientov ampak tudi njihovi posamezni predznaki. To pomeni, daje treba upore 110,120,130, 210, 220, 230, 310, 320, 330 izbrati ustrezno različno in jih drugače kot na sl. 3 priključiti na vhode oz. izhode inverterjev 145, 245 oz. 345.

Za preprosto spremembo vezja 80 so v izvedbenem primeru upori 110,120,130, 210, 220, 230, 310, 320, 330, ki določajo koeficiente, vsebovani v posebni enoti 90, ki sejo lahko priključi preko vtičnih kontaktov 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99 v vezje 80. Pri tem so vtični kontakti 97, 98, 99 izhodi enote 90, ki so neposredno priključeni na nasprotno sklopljene vhode operacijskih ojačevalnikov 140, 240, 340. Vtični kontakti 91, 92, 93 so predvideni za vnos signalov z vhodov 81, 82, 83 vezja 80, medtem ko vhodi 94, 95, 96 vodijo ustrezne invertirane signale v enoto 90. Enota 90 se s tem lahko opremi z različnimi upori za različne koeficiente in se ustrezno predznakom koeficientov za matrično.množenje različno priključijo na vhode 91, 92, 93, 94, 95, 96. S tem je enota 90 izmenljiva za različne uporabe. Tako se lahko enostavno popravlja premike deležev barvnih vrednosti treh optičnih kanalov. Takšni premiki nastanejo s selektivnimi prenosnimi lastnostmi optičnih sestavnih delov, ki so nameščeni za laserji, ali z drugimi laserji.

V okviru standardiziranja se lahko enoto 90 izvede kot integrirano vezje. Predvsem se ponuja izvedba v debeloplastnem postopku, ker se s pomočjo tega postopka lahko doseže dovolj visoka natančnost vrednosti upora.

V predhodno opisanih izvedbenih primerih se je uporabilo dva plinska laserja na argonsko mešanico in en plinski laser na kriptonsko mešanico s filtri ali laserje na barvilo za nastavitev želenih valovnih dolžin, ki se jih stvori s tremi svetlobnimi signali R_l’, G_l’, B_l’. Jakost plinskih laserjev na argonsko ali kriptonsko mešanico pa se ne da dovolj hitro neposredno krmiliti, da bi se stvorilo televizijsko sliko, zaradi česar se takšne izvore 32, 42, 52 laserske svetlobe običajno poganja neprekinjeno in se jakost krmili ločeno z modulatorji 34, 44, 54. Je pa pričakovati, da bodo kmalu na razpolago tudi polprevodniški laserji, ki imajo ustrezne valovne dolžine, ki se jih lahko izbere, tako da se lahko laserski projekcijski sistem izvede tudi z le-temi. Tovrstne polprevodniške laserje bi se lahko nato neposredno krmililo.

Svetlobni izvori, ki se jih lahko uporabi, pa se ne omejujejo na laserje, temveč se principielno lahko uporabi vse svetlobne izvore, ki se jih da ustrezno dobro fokusirati in se jih da rastrirati za televizijsko sliko. Lahko se uporablja celo poljubne svetlobne izvore, ustrezno nauku prvega patentnega zahtevka, ki preko svojih valovnih dolžin razpenjajo ustrezno velik barvni trikotnik v skladu s tehničnim naukom prvega patentnega zahtevka in katerih krmilni signali so kombinirani tako, da je zagotovljeno barvno natančno podajanje.

Lahko si je predstavljati, da se za povišane barvne kakovosti uporablja tudi Štiri ali več laserjev. Tudi ti zatem potrebovani dodatni signali se lahko stvorijo s krmilno pripravo 20 ustrezno matričnemu množenju. Vezje 80 se lahko prilagodi z dodatnimi operacijskimi ojačevalniki in vhodnimi upori za dodatne signale analogno primeru s sl.3.

Claims (9)

1. Postopek za tvorjenje barvnih slikovnih točk (74) televizijske slike, ki so osvetljene s svetlobnimi signali (RJ, GJ, B_L’) različnih valovnih dolžin in katerih barvni toni so v prvem baznem sistemu določeni s signali (R, G, B) barvnih vrednosti, ki se ga v CIE-diagramu lahko določi preko valovnih dolžin oglišč področja (440) barvnih tonov, ki so določena preko valovnih dolžin fosforoscenčnih elementov slikovnega zaslona, pri čemer se z valovnimi dolžinami svetlobnih signalov (R_L’, GJ, B_L’) razpenja drugi bazni sistem, ki se razlikuje od prvega in izkazuje področje barvnih tonov, ki je skupno s prvim baznim sistemom, in se tvori svetlobne signale (R_L’, G_L’, B_l’) iz vsaj treh signalov (K, L, M), ki so signali (R, G, B) barvnih vrednosti ali pa lete vsebujejo, s tem da se transformira preko matrike od prvega baznega sistema v drug bazni sistem, označen s tem, da so valovne dolžine svetlobnih signalov (R_L’, GJ, B_l’) določene tako, da je najkrajša 470 nm ali krajša, in skupno področje barvnih tonov obsega vsaj tista oglišča področja (440) barvnih tonov prvega baznega sistema, katerih valovna dolžina je večja kot najkrajša valovna dolžina, ki je določena s fosforescenčnimi elementi slikovnega zaslona, in daje vsak barvni ton, kije stvorjen z matrično transformacijo, znotraj skupnega področja barvnih tonov v drugem baznem sistemu enak barvnemu tonu, ki je določen s signali barvnih vrednosti v prvem baznem sistemu.

2. Postopek po zahtevku 1, označen s tem, da se za negativne jakosti, ki izhajajo iz matrične transformacije, za barvne signale barvnih tonov izven skupnega področja barvnih tonov tvori svetlobne signale z jakostjo, ki se jo dobi iz vsakokratne negativne jakosti preko logaritmično asimptotično proti nič padajoče funkcije.

3. Televizijski projekcijski sistem za tvorjenje barvnih slikovnih točk (74) televizijske slike z vsaj tremi svetlobnimi izvori (30, 40, 50), ki se jih lahko krmili po jakosti, za svetlobne signale (R_L’, G_L’, BJ) različnih valovnih dolžin, pri čemer je barvni ton vsake slikovne točke (74) podan s signali (R, G, B) barvnih vrednosti v prvem baznem sistemu, ki se ga lahko v CIE-diagramu predstavi z valovnimi dolžinami oglišč področja (440) barvnih tonov, ki so določeni s fosforescenčnimi elementi slikovnega zaslona, in valovne dolžine svetlobnih signalov (R_L’, G_L’, B_L') določajo drugi bazni sistem, ki se razlikuje od prvega baznega sistema in ima področje barvnih tonov, ki je skupno s prvim baznim sistemom, z vhodnim vezjem (10) za tvorjenje vsaj treh električnih signalov (K, L, M), ki so sorazmerni signalom barvnih vrednosti, ali le-te obsegajo v mešanici, in nadalje s krmilno pripravo (20) za krmiljenje svetlobnih izvorov (30, 40, 50), ki se jih krmili s signali (K, L, M) vhodnega vezja (10), pri čemer ima krmilno vezje (20) vezje (80), s katerim se lahko vsak barvni ton transformira od prvega baznega sistema na drugi bazni sistem preko matrike, predvsem z izvajanje postopka po zahtevku 1 ali 2, označen s tem, da je najkrajša valovna dolžina svetlobnih izvorov (30, 40, 50) 470 nm ali manjša, katerih druge valovne dolžine so določene tako, da skupno področje barvnih tonov obsega vsaj tista oglišča področja (440) barvnih tonov prvega baznega sistema, katerih valovna dolžina je večja od najkrajše valovne dolžine, ki je določena s fosforescenčnimi elementi slikovnega zaslona, in da je vezje (80) preračunano tako, daje barvni ton slikovne točke (74) znotraj skupnega področja barvnih tonov enak barvnemu tonu, ki je določen s signali barvnih vrednosti.

4. Televizijski projekcijski sistem po zahtevku 3, označen s tem, da električni signali vhodnega vezja (10) obsegajo signal (Y) svetlosti, kije sorazmeren vsoti treh signalov barvne vrednosti, in dva različna signala, ki sta sorazmerna signaloma (U, V; I, Q) barvnih razlik.

5. Televizijski projekcijski sistem po zahtevku 3 ali 4, označen s tem, da vezje (80) v krmilni pripravi (20) obsega mrežo (90), ki določa matrično transformacijo in je sestavljena iz uporov (110,120,130, 210, 220, 230, 310, 320, 330).

6. Televizijski projekcijski sistem po enem izmed zahtevkov 3 do 5, označen s tem, da vezje (80) v krmilni pripravi (20) predvideva za vsakega izmed svojih izhodnih signalov operacijski ojačevalnik (140, 240, 340), s katerim se lahko sešteva iz električnih signalov (K, L, M) stvorjene in preko vhodnih uporov (110, 120, 130, 210, 220, 230, 310, 320, 330), ki so določeni s koeficienti matrike, tekoče tokove.

7. Televizijski projekcijski sistem po zahtevku 6, označen s tem, da so vhodni upori (110, 120, 130, 210, 220, 230, 310, 320, 330), ki določajo koeficiente matrike, izmenljivo nameščeni v vezju (80) priprave (20).

8. Televizijski projekcijski sistem po enem izmed zahtevkov 3 do 7, označen s tem, da so svetlobni izvori (30, 40, 50) laserji (32, 42, 52) s svetlobnimi modulatorji (34, 44, 54), pri čemer se jakost svetlobnih izvorov (30, 40, 50) lahko spreminja z električnim krmiljenjem svetlobnih modulatorjev.

9. Televizijski projekcijski sistem po enem izmed zahtevkov 3 do 7, označen s tem, da so svetlobni izvori (34, 44, 54) polprevodniški laserji ali LED-i.