SI9500065A - Postopek za obdelavo površine kristalnih izdelkov in tako dobljeni izdelki - Google Patents

Abstract

Kristalne izdelke obdelujemo pri visoki temperaturi s plinom, ki izhaja iz uparjenja amonijevega aluminijevega sulfata ali amonijevega železovega sulfata. Npr. temperaturo 480 stopinj Celzija vzdržujemo med 15 minutami do 3 urami. Po ohlajenju izdelka zadostuje, da obdelano površino izperemo z vodo ali milnico, da ponovno pridobi svojo začetno čistočo. Za izvedbo damo prašek(4) obdelovalnega sredstva na dno izdelka (1), ki ga je treba obdelati,in zamašimo odprtino (2) le-tega z grafitno ploščo (5). Element (8) drži ploščo (5) v odprtini (2). Izum omogoča, da omejimo migracijo težkih kovin, kot svinca, pri kristalnih izdelkih.

Description

Postopek za obdelavo površine kristalnih izdelkov in tako dobljeni izdelki

Predloženi izum spada v področje obdelave površine kristalnih izdelkov.

Znano je, da dobijo nekatera stekla iz zmesi mineralnih oksidov, med katerimi so oksidi težkih kovin, kot svinca. Zlasti kristal vsebuje po definiciji vsaj 24 % svinčevega oksida. V predloženem opisu bomo uporabili izraz kristal za označevanje svinčevih stekel, kakršnakoli je že njihova vsebnost svinca, in na splošno vsakega stekla, ki vsebuje težke kovine.

Kadar je steklo v stiku s produkti, zlasti prehrambenimi produkti, opazimo migracijo določenih mineralnih elementov stekla, ki, čeprav ima stekleno naravo, ni popolnoma kemično inertno. Ta pojav smo opazovali v steklenih posodah, ki vsebujejo tekočine, kot vodo in tudi tekočine s kislim pH. Primer kristalnih posod je bil predmet intenzivnih študij zaradi migracije svinca in bodočih nevarnosti, ki jih lahko predstavlja za uporabnike. V določenih deželah so se pojavile uredbe za omejitev največje vsebnosti svinca pijač po stiku s kristalnimi posodami. Kot primer je bila določena vrednost, nad katero postane obvezna posebna navedba, v Kaliforniji (predlog 65) kot 25 ppb (parts per billion), izmerjena po normi ISO 7086. Treba je prav tako omeniti normo, ki je v veljavi v ZDA, ki določa maksimalno vsebnost svinca, prisotnega v alkoholnih pijačah, kot 300 ppb.

Metoda merjenja migracije svinca je standardizirana z normo ISO 7086, ki obstoji iz tega, da merijo vsebnost svinca v raztopini ocetne kisline, razredčeni na 4 %, po zadrževalnem času 24 ur pri temperaturi okolja 22°C.

Sedaj si prizadevamo najti postopke obdelave na površini kristala za blokiranje migracije težkih kovin in zlasti svinca v produkte, s katerimi je kristal v stiku. Tako gre za zelo številne izdelke tipa čaš, kozarcev in za vse vrste posod, kot so steklenice, karafe, vrči, itd.

Raziskujejo se tudi postopki za obdelavo, ki bi omogočili izboljšanje ohranitve stanja površine izdelkov, kijih pogosto pomivamo v avtomatskih pomivalnih strojih.

Kar se tiče bibliografskih referenc, ki ilustrirajo stanje tehnike na področju izuma, zlasti migracijo svinca v produkte v stiku s kristalom, lahko citiramo Ceramic Bulletin vol. 55 n°5 (1976), stran 508 in dalje, kjer je prikazan vpliv pH tekočine na migracijo svinca. Članek v Journal of the Am. Ceramic Society, Vol. 61 n°7,8 (1978) str. 292 in dalje, je posvečen teoretski študiji določevanja aktivacijske energije ionske izmenjave med ioni H⁺ tekočine in ioni Pb⁺⁺.

Da bi omejili migracijo svinca v produkte, predvsem tekočine, ki so v stiku s kristalnimi izdelki, so že opisali različne tehnike.

Najprej so nameravali modificirati sestavo samega stekla. Predlagali so npr. da bi modificirali vsebnost A1₂O₃ kristala; glej npr. SCHAEFFER et al v Berichte der deutschen Keramischen Gesellschaft, del 53 (1976) n°2, str. 43-78, kjer so ugotovili, da uvedba 3 % v kristal zadostuje, da za faktor 10 zmanjšajo hitrost in količino svinca, ki migrira. Vendar ta tip tehnike ni lahek za izvajanje, ker je potrebno popolnoma modificirati sestave stekla, kar povzroči povečane stroške zaradi motenj v proizvodnji.

Druga tehnika obstoji v tem, da se ohrani tradicionalna sestava stekla ali kristala, izvede pa se obdelava površin za blokiranje migracije svinca. Citiramo lahko npr. patentno prijavo EP-0 458 713, ki obstoji v tem, da namažejo površino, ki jo je treba obdelati, s suspenzijo kaolina, da dobijo površinsko kožico, ki jo nato obdelujejo pri visoki temperaturi, to kožico pa po ohladitvi izdelka odstranijo z izpiranjem z vodo, nato s peskom ali z ultrazvokom. Ta dokument vsebuje sicer precej popoln pregled tehničnih problemov, ki nastopajo na področju izuma. Hiba postopka, opisanega v tej patentni prijavi EP-0 458 713, je v njegovi izvedbi, za katero je potrebno nalivanje gline na površino, ki jo je treba obdelati, predvsem pa operacije odstranjevanja kožice, ki so dolgotrajne in drage ter lahko poleg tega poškodujejo stanje površine izdelka.

V dokumentu DE-A-41 02 886 je opisana obdelava steklenih izdelkov za omejitev prenosa težkih kovin, ki jih le-ti vsebujejo. Postopek predvideva uporabo ekstrakcijskega sredstva v vodni raztopini in pri nizkih temperaturah, zlasti pod 100°C.

Obstajajo drugi tipi obdelave, kot obdelave s koncentrirano žveplovo kislino, vendar le-te ne dajejo rezultatov, ki bi bili dalj časa zadovoljivi in stabilni.

Tehnika obdelave površine z amonijevim sulfatom je že stara in je predmet številnih nedavnih poročil, zlasti pri mednarodni kristalni zvezi (ICF) na njenem kongresu 1992 (Konferenca tehnične izmenjave). Take obdelave z amonijevim sulfatom dajejo, kot pravijo njihovi avtorji, dobre rezultate za zaviranje migracije svinca.

Prijaviteljica si je za cilj določila, da bi našla izboljšan postopek, ki spada k splošni tehniki obdelave površine steklenih izdelkov, ki vsebujejo težke kovine, ki je zlahka izvedljiv in ki zagotavlja rezultate, ki jih do sedaj niso dosegli pri blokiranju migracije svinca v produkte, zlasti tekočine, ki so v stiku s temi izdelki.

Tako je predmet izuma postopek za obdelavo površine kristalnih izdelkov, po katerem spravimo v stik površino izdelka, ki ga je treba obdelati, z reaktivnim plinom, ki izvira iz uparjenja amonijevega sulfata (sulfatov) in kovine, izbrane izmed aluminija in železa, pri zvišani temperaturi, ki ne preseže temperature omehčanja kristala, in po ohlajenju izdelka izperemo vsaj obdelano površino, da odstranimo kakršenkoli praškast ostanek.

Po prvi izvedbeni obliki izuma je obdelovalno sredstvo amonijev aluminijev sulfat s formulo NH₄AI(SO₄)₂. Kot je dobro znano, je ta produkt na splošno prisoten v hidratizirani obliki. Izum zajema katerokoli obliko, da se le da upariti pri temperaturah obdelave, navedenih spodaj. Dobre praktične rezultate smo dobili s produktom NH₄A1(SO₄)₂.12H₂O.

Po eni varianti izvedbe lahko namesto amonijevega aluminijevega sulfata uporabimo zmes amonijevega sulfata in aluminijevega sulfata. Ta zadnji način izvedbe lahko iz4 vedemo, če razpolagamo posebej z aluminijevim sulfatom in z amonijevim sulfatom.

Po drugi izvedbeni obliki je obdelovalno sredstvo amonijev železov sulfat. Lahko uporabimo sol dvovalentnega železa s formulo (NH₄)₂Fe(SO₄)₂ ali trivalentnega železa s formulo NH₄Fe(SO₄)₂. Enako kot amonijev aluminijev sulfat so ti amonijevi železovi sulfati pogosto v hidratizirani obliki, npr. (NH₄)₂Fe(SO₄)₂.6H₂O in NH₄Fe(SO₄)₂.12H₂O. Vendar je treba razumeti, da lahko postopek v smislu izuma izvajamo z vsemi hidratiziranimi oblikami takih sulfatov, ki so sposobne, da se uparijo pri temperaturah obdelave.

Kot varianto lahko prav tako uporabimo zmesi amonijevega sulfata in železovega sulfata (Fe II ali Fe III).

Postopek v smislu izuma izvedemo pri zvišani temperaturi, v vsakem primeru nad temperaturo steklastega prehoda, vendar ne nad temperaturo zmehčanja kristala. V primeru kristala, katerega temperatura zmehčanja je reda velikosti 490°-500°C, lahko postopek v smislu izuma izvedemo pri temperaturi nad 470°C, ne da bi presegli temperaturo zmehčanja, zlasti v območju približno 470°-490°C. Samo po sebi se razume, da je treba izbiro temperature obdelave optimirati ob upoštevanju narave stekla, ki gaje treba obdelati, in prav tako mehanskega obnašanja izdelka pri tej temperaturi.

Površino kristalnega izdelka, ki ga je treba obdelati, je treba vzdrževati v stiku s plinom, ki izvira iz uparjenja obdelovalnega sredstva, zadosten čas, da plin reagira s to površino. Na tako obdelanih površinah ugotovimo tvorbo belkaste usedline. Tudi tukaj lahko trajanje obdelave strokovanjak prilagodi izdelku, ki ga je treba obdelovati, temperaturi, ki jo končno vzdržujemo za obdelavo, in drugim parametrom postopka. V praksi smo za kristal ugotovili, da smo dobili dobre rezultate s trajanjem obdelave od 15 minut do 3 ur pri temperaturi reda velikosti 475-480°C, čim smo dosegli to temperaturo. Ta čas ustreza nivoju obdelave in ne zajema niti zvišanja temperature izdelka niti njegove ohladitve.

Za izvedbo postopkov v smislu izuma je treba delati v zaprtem prostoru, pri čemer izpostavimo površino ali površine izdelkov, ki jih je treba obdelati, učinku reaktivnega plina, ki izvira iz obdelovalnega sredstva. Instalacije obdelave so prilagojene obliki izdelkov, ki jih je treba obdelati. Dejansko se, kot je bilo že zgoraj navedeno, izum uporablja za vse kristalne izdelke, pri katerih so prišle določene površine, kadar se uporabljajo, v stik s hrano ali pijačo; lahko gre torej za vse vrste izdelkov, kot so krožniki, skodelice, sklede, steklenice, karafe, vrči, kozarci, ne da bi bil ta seznam omejevalen.

Za določene izdelke je lahko potrebno, da predvidimo zaprt prostor, ki vsebuje podpore za te izdelke, kot tudi sredstva za uparjenje obdelovalnega sredstva v notranjosti prostora.

Lahko pa tudi izkoristimo samo obliko izdelkov, ki jih je treba obdelati, za tvorbo zaprtega prostora s pomočjo le-te in tako poenostaviti praktične pogoje obdelave. To je primer npr. izdelkov, ki imajo odprtino, kot kozarcev steklenic, karaf itd. Odprtina teh izdelkov je na skrajnem nasprotnem koncu njihove osnove. Glede na obdelavo v smislu izuma take izdelke enostavno postavimo z odprtino na njihovem zgornjem delu, pri čemer se le-ta razteza v smiselno horizontalni ravnini. V tem primeru ustreza površina, ki jo je treba obdelati, notranjosti izdelka. Ker je obdelovalno sredstvo v obliki praška, je prikladno, da ga damo direktno v želeni količini na dno takega izdelka, potem zamašimo odprtino s ploščo iz materiala, ki je odporen na temperaturo obdelave, npr. iz grafita, ki ga enostavno položimo na gornji del izdelka. Dobili smo najboljše rezultate glede mehanskega obnašanja plošče na odprtini, pri čemer smo to ploščo opremili z elementom, ki prodira v notranjost izdelka in smo se izognili neželenim premikanjem plošče na odprtini. Ena varianta, kije prav tako dala dobre rezultate, obstoji v tem, da predvidimo zaporno ploščo iz grafita, ki nosi steblo, ki se pogrezne v notranjost izdelka in nosi čolnič, v katerem je naloženo prašnato obdelovalno sredstvo.

Kakršenkoli je že sprejeti način izvedbe, celoto, ki vsebuje prašek, zapremo s ploščo, nato spravimo na temperaturo obdelave in vzdržujemo pri tej temperaturi zadosten čas.

V teku obdelave se prašek upari in tako nastali plin reagira z izpostavljenimi površinami izdelka iz stekla ali kristala. Na obdelanih stenah se tvori belkasta usedlina.

Po ohlajenju opazimo prisotnost preostalega praška sredstva za obdelavo, ki ni sublimiralo.

Kar se tiče količine obdelovalnega sredstva, ki jo je treba uporabiti, jo je treba prilagoditi velikosti površin, ki jih je treba obdelovati. Izbrati pa je treba prebitno količino, da smo gotovi, da bo količina reaktivnega plina, ki se tvori z uparjenjem, zadostna, da zagotovimo želeno zaščito sten ali površin, ki jih je treba obdelovati. Vendar smo ugotovili, da uvedena količina obdelovalnega sredstva ni bistven karakterističen element postopka. V vednost so se za obdelavo karaf ali steklenic iz kristala z notranjo prostornino približno 0,3 1 v praksi izkazale kot ugodne količine obdelovalnega sredstva reda velikosti 150 do 200 mg. Strokovnjak lahko brez težav optimira količino praškastega obdelovalnega sredstva, ki jo je treba uporabiti, v vsakem posameznem primeru.

Zadnja stopnja postopka v smislu izuma obstoji v tem, da odstranimo belkaste usedline, prisotne na obdelanih površinah. Po zlasti prednostni karakteristiki zadošča enostavno izpiranje z vodo ali z milnico, da odstranimo ves praškast ostanek in tako povrnemo površini izdelka iz stekla ali kristala vso njeno bistrost. Zaradi izbire obdelovalnega sredstva v smislu izuma je operacija končnega čiščenja zelo poenostavljena glede na določene postopke, znane iz stanja tehnike.

Obdelavo v smislu izuma lahko izvedemo na predhodno izdelanih izdelkih, t.j. že ponovno žganih. Tako lahko ta obdelava izhaja iz izdelkov pri sobni temperaturi, kot smo jih dobili po ohladitvi v običajnih pogojih izdelave. Vendar je prav tako mogoče obdelovati izdelke v teku izdelave, ki imajo še zvišano temperaturo, in pred njihovo končno ohladitvijo.

Rezultati, dobljeni s postopkom v smislu izuma, so v vseh ozirih izredni. Izvedeni poskusi kažejo, da je zaščita izdelkov proti migriranju določenih težkih kovin, zlasti svinca, v prehrambene produkte, s katerimi so v stiku, blokirana v deležu, ki še ni bil nikoli dosežen, in je daleč boljši kot pri istih izdelkih, obdelanih v enakih pogojih samo z aluminijevim sulfatom. Zahvaljujoč izumu se količine svinca na da ugotoviti ali je praktično nesignifikantna, celo po zelo dolgih časih kontakta. Take količine so veliko veliko nižje kot tiste, ki so predmet nedavnih najstrožjih uredb. V primeru obdelave kristala vrednost količine svinca, ki je dovzeten za migriranje, ne preseže 5 ppb.

Druga prednost postopka v smislu izuma je, da ga lahko v praksi izvajamo v velikem območju temperatur, npr. med 470° in 490°C. Nasprotno pa je izredno važna hiba drugih znanih obdelovalnih sredstev, kot amonijevega sulfata, da so aktivni samo pri zelo natančni temperaturi. To temperaturo je po eni strani težko kontrolirati, po drugi strani pa je preblizu temperature zmehčanja izdelka, ki ga je treba obdelati.

Amonijev sulfat torej ni praktično uporaben, ker so v prvi vrsti rezultati zaščite nezadostni ali negotovi in v drugi vrsti povzroči temperatura obdelave, ki jo je treba upoštevati, nesprejemljivo deformacijo kristalnih izdelkov.

Izum bomo še ilustrirali, ne da bi ga kakorkoli omejevali, s sledečim opisom in primeri glede na priložene skice, kjer je:

Fig. 1 osni prerez naprave za izvajanje postopka v smislu izuma.

Fig. 2 je podoben osni prerez variante naprave za izvedbo postopka v smislu izuma.

Fig. 1 predstavlja shematsko v osnem prerezu kristalni izdelek, označen s splošno pozicijsko številko 1, tipa karafe ali steklenice, ki ima odprtino 2 pri svojem zgornjem koncu in podnožje 3. Pri tem načinu izvedbe je praškasto obdelovalno sredstvo 4 enostavno naloženo na dnu karafe 1. Ploščo 5 iz grafita položimo na zgornji del karafe 1 za zamašitev odprtine 2. Element ali žebelj 8, ki prečka ploščo 5 in prodira v izdelek 1 skozi odprtino 2, preprečuje, da bi plošča 5 drsela postrani.

V izvedbeni varianti, predstavljeni na Fig. 2, označujejo iste pozicijske številke iste elemente. V tem primeru je praškasto obdelovalno sredstvo 4 naloženo v čolniču 7, kije obešen preko stebla 6 na ploščo 5 iz grafita.

V sledečih primerih izvedemo obdelave po postopku v smislu izuma na karafah splošnega tipa, predstavljenega na Fig. 1 in 2 v skladu z enim ali drugim od načinov izvedbe, prikazanih v teh Fig.

Primer 1

Kot prašnato sredstvo uporabimo amonijev aluminijev sulfat v količini 200 mg, pri čemer je notranji volumen karaf reda velikosti 0,3 1. Ko je amonijev aluminijev sulfat nameščen, bodisi na dnu karafe kot na Fig. 1 ali v čolniču, obešenem na ploščo iz grafita kot na Fig. 2, zapremo karafe s ploščo, potem vse skupaj segrevamo v peči. Ker so karafe iz kristala, dosežemo temperaturo obdelave 480°C, ki jo vzdržujemo 2 uri. Nato pustimo karafe ohladiti, dvignemo zaporne plošče iz grafita, potem očistimo notranjost karaf z enostavnim izpiranjem z milnico, da odstranimo belkaste usedline, prisotne na steni.

Primer la

V prvi seriji poskusov primerjamo rezultate, dobljene v smislu izuma po eni strani s tistimi od identičnih karaf, ki niso obdelane, in po drugi strani s tistimi od karaf, ki so obdelane samo z amonijev sulfatom NH₄(SO₄)₂ po stanju tehnike. V teh testih uporabimo normo ISO 7086, pri čemer izvedemo merjenje količine svinca, ki je migriral, s pomočjo atomskega spektrometra v parni fazi.

Rezultati so zbrani v tabeli I.

TABELAI

Delež Pb, kije migriral, norma ISO 7086

Neobdelane karafe 190 ppb

Karafe, obdelane samo z amonijevim sulfatom 30 ppb

Karafe, obdelane z amonijevim aluminijevim sulfatom neugotovljivo < 2 ppb

Primer lb

V drugi seriji poskusov uporabimo protokol merjenja, za katerega smo dobili pobudo pri normi ISO 7086, vendar ustreza pospešeni obdelavi, ki zajema kontaktiranje raztopine 4 % ocetne kisline pri 62°C 9 dni. Smatramo, daje ta tip poskusa ekvivalenten trajanju kontakta, kije praktično 20-kraten pri sobni temperaturi. Rezultati, dobljeni pri tej pospešeni obdelavi, so zbrani v tabeli II.

TABELA II

Delež Pb, kije migriral - pospešena obdelava

Neobdelane karafe 2390 ppb

Karafe, obdelane z amonijevim aluminijevim sulfatom 5 ppb

Primer lc

Izvedemo drugo serijo poskusov ob pogojih, ki so podobni pogojem poskusov, navedenih v tabeli I, vendar pri različnih temperaturah.

Rezultati so navedeni v tabeli III.

TABELA III

Delež Pb, kije migriral, norma ISO 7086

Temperatura	430°C	475°C	490°C	500°C	515°C
Amonijev sulfat	265 ppb	64	neugotovljiv	30 ppb	74
Amonijev aluminijev sulfat	150 ppb	14	neugotovljiv	neugotovljiv 23 ppb

Gornji rezultati kažejo, da z obdelavo v smislu izuma z amonijevim aluminijevim sulfatom zelo zmanjšamo delež migracije svinca glede na neobdelane izdelke. Opazno je, da lahko postopek v smislu izuma izvajamo v večjem območju temperature kot s samim amonijevim sulfatom. Pri edini temperaturi (490°C), pri kateri amonijev sulfat zagotavlja zadovoljiv rezultat za migracijo svinca, se izdelki iz kristala začnejo mehčati, tako da so po obdelavi deformirani.

Prav tako smo ugotovili pri praktičnem izvajanju postopka v smislu izuma, da karafo za to, da spet pride v svoje začetno stanje in ima čistoto kristala, samo preprosto izperemo z milnico, da odstranimo z nje vse vidne sledove.

Primer 2

Dobimo rezultate, ki so smiselno ekvivalentni tistim primera 1, ob nadomestitvi amonijevega aluminijevega sulfata z zmesjo 130 mg amonijevega sulfata in 130 mg aluminijevega sulfata.

Primer 3

Delamo kot v primeru 1, vendar kot obdelovalno sredstvo uporabimo amonijev železov sulfat v obliki NH₄Fe(SO₄)₂ v količini 150 mg na test, pri čemer pa so pogoji obdelave sicer identični tistim primera 1. Dobljene rezultate primerjamo s tistimi, dobljenimi s samim amonijevim sulfatom po eni strani in z amonijevim aluminijevim sulfatom po drugi strani. V tabeli IV so zbrani rezultati po trajanju obdelave 2 uri pri navedenih temperaturah, pri čemer smo vrednost migracije svinca, izraženo v ppb, merili po normi ISO 7086.

TABELAIV

Delež Pb, kije migriral - norma ISO 7086

(NH4)2SO4	NH4A1(SO4)2	NH4Fe(SO4)2
450°C 22	2	5
460°C 10	5	3
470°C 107	8	2
480°C 41	1	1
490°C 171	12	10

Izum ni omejen na zgoraj opisane izvedbe v primerih. Novi postopek daje izvrstne rezultate, da se izognemo migraciji težkih kovin v steklih v stiku s produkti, kot tekočinami, zlasti s kislim pH. Vendar smo prav tako ugotovili, da postopek omogoča izboljšati kemično trajnost obdelanih izdelkov, kar je zlasti važno za to, da se izognemo njihovemu progresivnemu poslabšanju zaradi ponovljenih pasaž v avtomatskih pomivalnih strojih.

Claims (14)

1. Postopek za obdelavo površine kristalnih izdelkov, označen s tem, da spravimo v stik površino izdelka, ki gaje treba obdelati, z reaktivnim plinom, ki izvira iz uparjenja amonijevega sulfata (sulfatov) in kovine, izbrane izmed aluminija in železa, pri zvišani temperaturi, ki ne preseže temperature omehčanja kristala, in po ohlajenju izdelka izperemo vsaj obdelano površino, da odstranimo kakršenkoli praškast ostanek.

2. Postopek po zahtevku 1, označen s tem, da je obdelovalno sredstvo amonijev aluminijev sulfat NH₄A1(SO₄)₂, zlasti v hidratizirani obliki, kot NH₄A1(SO₄)₂.12H₂O.

3. Postopek po zahtevku 1, označen s tem, da je obdelovalno sredstvo zmes amonijevega sulfata in aluminijevega sulfata.

4. Postopek po zahtevku 1, označen s tem, da je obdelovalno sredstvo amonijev železov sulfat s formulo (NH₄)₂Fe(SO₄)₂ ali NH₄Fe(SO₄)₂, zlasti v hidratizirani obliki, kot (NH₄)₂Fe(SO₄)₂.6H₂O ali NH₄Fe(SO₄)₂.12H₂O.

5. Postopek po zahtevku 4, označen s tem, da uporabimo zmes amonijevega sulfata in železovega II ali III sulfata.

6. Postopek po kateremkoli od zahtevkov 1 do 5, označen s tem, da je temperatura obdelave nad temperaturo steklastega prehoda in pod temperaturo zmehčanja kristala.

7. Postopek po kateremkoli od zahtevkov 1 od 6, označen s tem, da je temperatura obdelave v območju od 470-490°C.

8. Postopek po kateremkoli od zahtevkov 1 do 7, označen s tem, da temperaturo obdelave po tem, ko smo jo dosegli, vzdržujemo v času od 15 minut do 3 ur.

9. Postopek po kateremkoli od zahtevkov 1 do 8, označen s tem, da ga izvajamo v zaprtem prostoru, ki vsebuje podpore za kristalne izdelke kot tudi sredstva za uparjanje obdelovalnega sredstva v notranjosti prostora.

10. Postopek po kateremkoli od zahtevkov 1 do 8, označen s tem, da obdelujemo izdelke, ki imajo odprtino, kot kozarce, steklenice, karafe, vrče in druge podobne izdelke, pri čemer v tem primeru damo v notranjost tega izdelka želeno količino obdelovalnega sredstva v obliki praška, zamašimo odprtino s ploščo iz materiala, ki je odporen na temperaturo obdelave, npr. iz grafita, ki ga damo na gornji del izdelka, pri čemer ga v danem primeru prečka držalni element, ki prodira v notranjost izdelka, nakar vse skupaj spravimo na temperaturo obdelave, da uparimo prašek.

11. Postopek po kateremkoli od zahtevkov 1 do 8, označen s tem, da obdelamo izdelke, ki imajo odprtino, kot kozarce, steklenice, karafe, vrče in druge podobne izdelke, pri čemer v tem primeru predvidimo ploščo iz materiala, odpornega na temperaturo obdelave, npr. iz grafita, ki jo položimo na gornji del izdelka, da zamašimo odprtino in drži steblo, ki se pogrezne v notranjost izdelka in nosi čolnič, v katerem je praškasto obdelovalno sredstvo, nakar vse skupaj segrevamo, da se prašek upari.

12. Postopek po kateremkoli od zahtevkov 1 do 11, označen s tem, da po tem, ko je izdelek ohlajen, odstranimo belkaste usedline, ki so na obdelani površini ali površinah, s preprostim izpiranjem z vodo ali milnico, pri čemer je stanje obdelane in izprane površine tako čisto kot začetno stanje.

13. Stekleni ali kristalni izdelki vseh vrst, kot krožniki, skodelice, sklede, steklenice, karafe, vrči, kozarci in drugi podobni izdelki, označeni s tem, da je vsaj ena njihova površina obdelana po postopku po kateremkoli od zahtevkov 1 do 12.

14. Kristalni izdelki po zahtevku 13, označeni s tem, da vrednost količine svinca, kije migriral, ne preseže 5 ppb po normi ISO 7086.