SI9400039A - Žakar - Google Patents

Abstract

Predmet izuma je žakar z elektromagnetnim vplivanjem na platine. Elektromagnetno se aktivirajo platine (6), ki morajo po programu vezave biti v zgornji veji zeva. Platina (6) je razporejena med neprekinjeno vrtečim se valjem (1) in primerno odmaknjenim kolescem (2) kotve elektromagneta (3), ki platino (6), ko se elektromagnet (3) po programu vezave vključi, pritisne k površini vrtečega se valja (1). Vsakemu valju (1) je prirejen niz platin (6).Valji (1) so razporejeni tako, da v pokončni ravnini po širini tkalske osnove obstaja valjna matrika, sestavljena iz medsebojno I II enakih "stolpcev" valjev in medsebojno enakih "vrstic" le-teh. Valji (1) enega "stolpca" skupaj s pripadajočimi platinami (6), elektromagneti (3) in pripadajočo aparaturno opremo tvorijo valjni modul in dva valjna modula, postavljena v smeri tkalske osnove, tvorita valjni agregat. Elektromagneti (3) so razporejeni na nosilcih (4) in preko konektorja (12) priključeni na električno priključno ploščo (5). Vsakemu modulu je prirejen sklop za obešanje platin (6). Vsem valjem (1) se podeljuje kontinuiran, istosmisein, enak, od pogona tkalskega stroja mehansko neodvisen vrtilni pogon, žakar pa je s tkalskim strojem krmilno povezan.

Description

Žakar (žakarski stroj) je po svoji zasnovi stroj, ki omogoča tkanje tkanin z vzorcem vezave, v katerem je toliko različno vezočih niti osnove, kolikor je na voljo platin, ali dvakrat manj, ko gre za dvodvižni žakar. Pri tem ni izključena možnost vezave več niti na eno platino, s tem da se zadevne večkratne niti vsakokrat vežejo z votki uniformno. Čeprav žakar svojo vlogo opravlja le skupaj s tkalskim strojem, pa gre razvoj enega in drugega vsakokrat svojo pot. Tako se dandanes ugotavlja, da hitrosti tkalskih strojev precej prekašajo hitrosti žakarjev in so zato tkalski stroji v primeru izdelave tkanin, ko je potreben žakar, zvečine neoptimalno izkoriščeni.

Splošno je znano, da glavnino ovir pri stremljenju za povečanjem proizvodne zmogljivosti žakarjev predstavljajo mehanski sestavni deli žakarja, predvsem tisti, ki se gibljejo izmenično premočrtno, razen njih pa še ekscentri in vzvodi.

Razvoj žakarjev je že davno - vzporedno z razvojem na drugih področjih - pokazal, da se da marskikateremu problemu, ki zmanjšuje proizvodno zmogljivost, izogniti, če se določen mehanski sklop nadomesti z ustreznim električnim ekvivalentom.

Tako sta iz US 4,936,357 (W. Keim et al., Nemčija) in US 4,593,723 (J. D. Griffith, Vel. Britanija) znana žakarja, katerih platine se aktivirajo elektromagnetno. Pri tem elektromagnetno aktiviranje platine pomeni, daje platina izvzeta iz vpliva nožev; platino, ki naj posredno preko dvojnega škripčevja dvigne s slednjim povezano nit osnove v zgornji del zeva, tudi v teh primerih dvignejo premočrtno gor/dol in vzvodno gibajoči se mehanski deli. Žakarja delujeta po dvodvižnem principu in so zato dvižni noži urejeni v dveh nožnih rešetkah. Ti sta nameščeni na koncu dvižnih vzvodov, ki v

sodelujejo z ekscentri. Zakarja imata potemtakem vse zgoraj navedene temeljne pomanjkljivosti, ki preprečujejo doseganje takih proizvodnih hitrosti, kakršne zmorejo novodobni tkalski stroji. To pa ni edina pomanjkljivost primerjalnih žakarjev. Vsaka nožna rešetka namreč deluje na svojo polovico platin. Vsaki glavni galirni vrvici pripadata po dve platini, tako da je v celoti seštevek platin dvakratnik dejanske kapacitete žakarja - največjega možnega števila različnih vezočih niti v enem sosledju (raportu). To pa pomeni ogromno aparaturno intenzivnost.

Na osnovi ugotovljenega stanja tehnike je izum sedaj osnovan na nalogi, izogniti se mehanski pogonskotehnični odvisnosti žakarja od tkalskega stroja in odpraviti zgoraj omenjeno podvojitev platin.

Rešitev problema po predloženem izumu temelji na pristopu, kije nasproten zgoraj navedenemu znanemu pristopu, namreč elektromagnetno se aktivirajo tiste platine in nanje vezani deli žakarja (glavna in pomožne galirne vrvice in lučalnica z vdeto osnovno nitjo), ki morajo po programu vezave biti v zgornji veji zeva in v tej legi čakati na vnos votka.

Da se to doseže, je platina razporejena med neprekinjeno vrtečim se valjem in primerno odmaknjenim kolescem kotve elektromagneta, ki platino, ko se elektromagnet po programu vezave vključi, pritisne k površini vrtečega se valja. Razume se, da pritisnjenje platine k vrtečemu se valju pomeni sunkovit dvig platine in vsega, kar je nanjo obešeno. Za zadržanje platine v dvignjenem stanju poskrbijo nadaljnji elementi in je zato zadevni elektromagnet v stanju dvignjene platine izključen, tako da vrteči se valj ne drsa po platini.

Vsakemu valju je prirejen niz platin.

Valji so razporejeni tako, da le-ti v pokončni ravnini po širini tkalske osnove tvorijo valjno matriko, t.j. tako, da obstajajo medsebojno enaki stolpci valjev in medsebojno enake vrstice le-teh, pri čemer je število valjev v vrstici smotrno, a ne nujno, večje od števila valjev vstolpcu.

Valji enega stolpca so smotrno, a ne nujno, združeni v samostojno konstrukcijsko enoto - v valjni modul. Pomembna konstrukcijska značilnost žakarja po izumu je, da se praktično ne pojavi nevarnost prevelike vitkosti valjev. Valje enega modula namreč lahko po njihovi dolžini brez nadaljnjega vmesno podpremo. Tako se v smotrni zasnovi žakarja po izumu predvideva, da so v smeri globine žakarja (dolžine tkalske osnove) k prvim valjnim modulom priključeni drugi - dvojčni valjni moduli, pri čemer tudi možnosti trojčnih itd. valjnih modulov niso izključene. Tako sestavljeni dvojčni (trojčni itd.) valjni moduli vsakokrat tvorijo valjni agregat. Žakar po izumu je torej sestavljen iz toliko valjnih agregatov, nanizanih po širini tkalske osnove, kolikor je v valjni matriki valjnih stolpcev.

Dasiravno govorimo o valjnem modulu, se razume, da pri tem ne gre zgolj za valje, temveč tudi za pripadajoče platine, elektromagnete in ostalo aparaturno opremo.

Niz elektromagnetov, ki pripada določenemu valju določenega valjnega modula, je glede na niz elektromagnetov, ki pripadajo valju nad/pod njim, vzdolž valjev zamaknjen tako, daje razmik dveh sosednih, k istemu valju pripadajočih elektromagnetov zmnožek toliko zamikov, kolikor je valjev v zadevnem valjnem stolpcu.

K vsakokratnemu valju pripadajoči elektromagneti so razporejeni na prirejenem nosilcu in preko konektorja priključeni na električno priključno ploščo, kije skupna vsem elektromagnetom določenega valjnega modula in preko sistemskega konektorja vključena v sistemsko krmilno vezje žakarja.

Vsakemu modulu je prirejen neposredno nad platinami nahajajoč se, po višinski legi nastavljiv obešalni sklop, t.j. sklop za obešanje (tistih) platin, ki so po tkalskem programu dvignjene in tvorijo zgornjo vejo tkalskega zeva.

Obešalni sklop sestoji iz na tečajni osi nihalno obešenih, najmanj oziroma smotrno dveh, trokrakih T-vzvodov, katerih dol viseča kraka nosita obešalni drog, medtem ko sta prečno nanj postavljena kraka razporejena pod elektromagnetoma, ki sta pritrjena na nosilni plošči in električno povezana s priključno ploščo s pomočjo ploščatega kabla.

Kar zadeva mehanski pogon valjev žakarja, se vsem valjem žakarja podeljuje kontinuiren, istosmiseln, enak, od pogona tkalskega stroja mehansko neodvisen vrtilni pogon, naravnan na najvišjo programirano hitrost tkalskega stroja za tkanje določene tkanine. Kar pa zadeva električno krmiljenje žakarja, je le-to seveda povezano s stanjem v tkalskem stroju. Na glavni gredi tkalskega stroja so v ta namen razporejeni oblikovani koluti, katerih konfiguracija obsega izreze, ki med obratovanjem vključujejo določene senzorje, ki po točno določenem zaporedju, sinhrono z gibanjem bila z grebenom, vklapljajo elektromagnete, ki dvigajo platine, ter elektromagnete, ki spodmaknejo drog za obešanje platin izven območja nosov platin. Na žakarju so razporejeni senzorji, ki zaznavajo višino dviga nosa platine. Ko nosovi potujejo mimo senzorjev, ti izklopijo vključene elektromagnete in obenem vklopijo tiste elktromagnete, ki podstavijo obešalni drog, nakar izklopijo tudi te.

Senzor na glavni gredi tkalskega stroja, ki vklopilno deluje na elektromagnete, vklopi le-te na začetku faze zapiranja zeva in jih izklopi, brž ko se nos platine spusti pod ravnino obešalnega droga.

Alternativno - pri hitrotekočih statvah - ostanejo spodmaknilni elektromagneti vklopljeni tudi v fazi zapiranja zeva, v fazi zaprtega zeva in pri odpiranju le-tega.

Pogon valjev sestoji iz na pogonski motor vezane pogonske gredi, pri čemer so valji in pogonska gred medsebojno gibalnosklepno nezdrsno povezani.

Gibalnosklepna nezdrsna zveza valjev in pogonske gredi je vzpostavljena z zobatima jermenoma, speljanima envelopno enkrat čez zobnike zgornje in spodnje vrstice valjev in enkrat čez zobnike vmesnih dveh vrstic - ko gre za žakar s štirimi vrsticami valjev - ter čez zobnika pogonske gredi.

Izum v nadaljnjem pobliže predstavljam na osnovi izvedbenega primera žakarja, predstavljenega na priloženih listih skic, v katerih kaže sl. 1 ponazoritven primer dela žakarja, zadevajočega en sam valj s platinami v štirih delovno različnih stanjih za ponazoritev delovanja predmetnega žakarja zasnovanega na enodvižnem principu in principu tvorbe zgornjega zeva, v narisni projekciji, sl. 2 žakar v pogledu od strani (stranski ris) oziroma pogled na dvomodulen valjni agregat, sl. 3 žakar v prerezu po črti III-ΠΙ s sl. 2, ko je žakar, ki dela po monofaznem principu, v fazi zaprtega zeva, sl. 4 sl. 5 sl. 6 sl. 7 sl. 8 sl. 9 isto kot sl. 3, le da je žakar v fazi odpiranja zeva, isto kot sl. 3-4, le daje žakar v fazi odprtega zeva, isto kot sl. 3-5, le da je žakar v fazi zapiranja zeva, žakar v pogledu v smeri puščice VII s sl. 2, žakar v tlorisni projekciji (tloris k skicam sl. 3 do 7), in shemo reditve (galiranja) multifaznega žakarja, prirejenega multifaznemu tkalskemu stroju.

Skica sl. 1 je pomožne narave in služi za potrebe nazorne predstavitve bistva predmeta predloženega izuma. Štiri stanja I, II, III in IV ponazarjajo štiri faze tvorbe tkanine: zaprti zev (I), odpiranje zeva (II), odprti zev (III) in zapiranje zeva (IV). V stanju I noben elektromagnet ni aktiviran, v stanju II sta aktivirana elektromagneta 3 in 19, v stanju III je aktiviran magnet 17 in v stanju IV magnet 19.

Temeljni sestavni del žakarja je (posebej neoznačen) pokončni valjni agregat (prim. tudi sl. 2), kije v predloženem izvedbenem primeru sestavljen iz dveh valjnih modulov. Vsakokratni valjni modul je sestavljen iz stolpca valjev 1, določenega števila platin 6 na valj, po enega elektromagneta 3 na platino, spodnjega platinskega vodila 22, zgornjega platinskega vodila 23, platinskega dna 21, električnopriključne plošče 5 s tiskanim vezjem, potrebnimi mikroelementi in konektorji 11,12 ter sklopa za obešanje in sproščanje platin, ki sestoji iz tečajne osi 18, dveh ali več trokrakih vzvodov 13-14-15 na tečajno os, droga 13’ za obešanje platin, stropne nosilne plošče 16 in elektromagnetov 17,19.

Platina 6 po izumu obsega polkrožno zasnovano peto 8, na nasprotnem koncu nos 7 in blizu pod njim naslonsko izboklino 32.

Stanja platin po sl. 1:

I - platina pri zaprtem zevu (analogno sl. 3), torej v stanju, ko platina 6 s svojo peto 8 stoji na platinskem dnu 21 in čaka na ukaz, da se dvigne, obešalni drog 13’ pa se nahaja v nevtralnem položaju, t.j., nobeden od elektromagnetov 17,19 ni aktiviran;

II - platina v fazi odpiranja zeva (analogno sl. 4), t.j. stanju, ko je pripadajoči elektromagnet 3 aktiviran (nakazano z znamenjem strelo), kar pomeni, da kotva elektromagneta 3 preko svojega kolesca 2 platino 6 pritisne in za določen čas pritiska k stalno vrtečemu se valju 1 (vrtenje nakazano z ločno puščico), kar ima za posledico, da platina 6 sunkovito poskoči; v stanju čakanja na prihod nosa 7 platine je obešalni drog 13’ odmaknjen (elektromagnet 19 je aktiviran, kar je nakazano z znamenjem strelo);

III - platina pri odprtem zevu (analogno sl. 5), v stanju, ko je platina 6 prispela v svoj končni dvignjeni položaj, ko seje aktiviral elektromagnet 17 in seje obešalni drog 13’ zavihtel pod nos 7 platine in s tem platino 6 zadržal v tem položaju, v katerem je elektromagnet 3 izklopljen, in

IV - platina v fazi zapiranja zeva (analogno sl. 6), torej stanju, ko se aktivira elektromagnet 19, kar pomeni spodmik obešalnega droga 13’ spod nosa 7 platine (pri tem se platina 6 s svojo namensko izboklino 32 opre na oporni drog 31), ki jo vračalna elastična vrvica 36 potegne dol do zadetja pete 8 platine ob platinsko dno 21 (stanje I).

Platina 6 je v svoji legi med mirovanjem in gibanjem vodena spodaj pod elektromagnetom 3 oziroma valjem 1 z vodilom 22 in zgoraj nad elektromagnetom 3 oziroma valjem 1 z vodilom 23. Na peto 8 platine 6 je obešena glavna galirna vrvica 9, ki poteka skozi platinsko dno 21. Na glavno galirno vrvico 9 je obešenih več pomožnih galirnih vrvic 10 (v primeru skic sl. 1 in sl. 9 po tri). Pomožne galirne vrvice 10 so speljane skozi rednico 33. Na pomožno galirno vrvico 10 je obešena lučalnica 34, v kateri se nahaja uho 35 za vodenje osnovne niti in na katere spodnji konec je priključena elastična vlečna (vračalna) vrvica 36, kije pripeta na mirujoče držalo 37.

Kot bo razvidno iz nadaljnjega opisa, je vzdolž vsakokratnega valja 1 razporejen ne le en sam elektromagnet 3, temveč niz elektromagnetov 3 (in s tem tudi niz platin 6), in zato je za primerno nanizanje le-teh predviden primeren nosilec 4, v danem primeru L profil. Ob nosilcih 4 je nameščena pokončna električnopriključna plošča 5, kije opremljena s potrebnimi mikroelementi in konektorji. Taje vpeta v nosilec 39 in vložena skozi zgornje vodilo 23 platin. Nosilci 39 so obešeni na nosilnih stenah 28, vodilo 22, 23 platin pa vsakokrat na nosilcih 40 s pomočjo pritisnih letev 41 in objemk 42, pri čemer so nosilci 40 spet obešeni na vsakokratni nosilni steni 28.

Prva električnopriključna plošča je povezana s krmilnikom (računalnikom) s pomočjo sistemskega (ploščatega) kabla 43. Plošče so medsebojno povezane s sis7 temskimi kabli 43’ preko konektorjev 11. Elektromagneti 17,19 so s pomočjo (ploščatega) kabla 44 vezani na konektor 12 plošče 5. Na isti konektor so s pomočjo (ploščatega) kabla 45 priključeni elektromagneti 3.

Nad vsakokratnim nizom platin 6, vezanih na skupni valj 1, je razporejen (posebej neoznačen) obešalni sklop. Ta sestoji iz tečajne osi 18, na katero sta prosto nihalno, smotrno posredno preko kotalnih ležajev, nataknjena (vsaj) dva trikraka vzvoda 1314-15, pri čemer je vsakokrat en krak 13 usmerjen v bistvu navpično dol, preostala kraka 14,15 pa sta postavljena prečno na prvega (13), tako da v celoti obstaja T-element. Kraka 13 vzvodov 13-14-15 sta medsebojno povezana z obešalnim drogom 13’, katerega nosita. Pri tem je obešalni drog 13’ od nosa 7 platine, ko je ta v svojem spodnjem položaju, oddaljen po višini ravno za višino tkalskega zeva. Nad prečnima krakoma 14,15 je vsakokrat razporejen po en elektromagnet 19,17. Po najmanj dve dvojici elektromagnetov 17,19, ki pripadata enemu obešalnemu sklopu, sta pritrjeni na nosilni plošči 16.

Neposredno pod obešalnim drogom 13’ se nahaja mirujoč oporni drog 31 za podpiranje prostih koncev platin 6 pri snemanju le-teh z obešalnega droga 13’.

V konkretnem izvedbenem primeru žakarja so valji 1 razporejeni v več medsebojno skladnih etažah in tudi število stolpcev valjev oziroma modulov je pri konkretnem izvedbenem primeru večje od štiri.

Skica sl. 2 kaže dva (/z = 2) drug poleg drugega postavljena, vzporedno vezana (posebej neoznačena) stolpca valjev 1 in obešalna sklopa dejanskega izvedbenega primera žakarja po izumu. Elektromagnete 3 na sl. 2 zakrivajo dvižni valji 1; da pa smo lahko ponazorili zamik v njihovi postavitvi po posameznih etažah, smo njihove lokacije simbolično nakazali s krogci. Zaradi preglednosti na sl. 2 niso prikazani nosilci 4 elektromagnetov.

S skice sl. 2 se nazorno vidi, da sta valjni sliki, t.j. geometriji valjnih matrik v skici levega in v skici desnega valjnega modula zadevnega valjnega agregata v pokončni stični ravnini skladni. Srednja nosilna stena 28 je obema valjnima moduloma skupna. Za vsako dvojico medsebojno soosnih valjev je v pripadajočem ležaju v srednji steni 28 vrtljivo držan tečajni štrcelj 48, na katerega je nataknjen z vsake strani po eden od omenjenih valjev. Vsak od valjev je tudi na svojem drugem koncu - na strani zunanjih nosilnih sten 28 - nataknjen na prirejeni tečajni štrcelj 48, kije uiežajen v ležaju v nosilni steni 28. Tudi ta tečajni štrcelj sega onstran nosilne stene in je v tem primeru prirejen za sprejem jermenice 30. Pogon valjev valjnih modulov vseh valjnih agregatov (prim. tudi sl. 8) prihaja od (neprikazanega) motorja žakarja preko zobatega jermena 47, zobate jermenice 46, gredi 24, zobatih jermenic 25, zobatih jermenov 26, 27 in zobatih jermenic 30.

Vsakokratni valjni agregat je sestavljen iz valjnih modulov, v danem primeru kot rečeno dveh (n = 2), katerih platine je možno neodvisno krmiliti (potreba multifaznosti). Dvomodulna zasnova valjnega agregata shaja samo s tremi nosilnimi stenami 28. Valjni modul v danem primeru sestoji iz stolpca štirih (n = 4) valjev 1. Nihajna os 18 je lahko enojna za ves valjni agregat. Izum omogoča delitev žakarja na segmente; tedaj so nosilne stene 28 deljene po agregatih in medsebojno togo zvezane.

Elektromagneti 3 so, kot se nazorno vidi s sl. 2, razporejeni po zakonitosti, kot sledi: vsakemu valju 1 je dodeljeno enako število, v danem primeru šestnajst (n₃ =

16), elektromagnetov 3 in s tem enako število, torej šestnajst, platin 6;

vsakokratnemu valju 1 prirejeni elektromagneti 3 so enakomerno nanizani; razmikih med elektromagneti 3 so si od valja do valja enaki;

nizi elektromagnetov 3 so od valja ene etaže do valja sosedne etaže enako in istosmiselno zamaknjeni, tako da denimo vsi prvi (in analogno vsi drugi, tretji itd. do zadnjega, šestnajstega, v nizu) elektromagneti 3 vseh valjnih etaž tvorijo uniformen, poševen niz elektromagnetov, v danem primeru s poševnostjo od spodaj levo v smeri zgoraj desno;

razmik A med sosednima elektromagnetoma 3 vsakokratnega valja 1 in zamiki a elektromagnetov od valja ene etaže do valja z isto zaporedno številko v sosedni etaži so medsebojno izbrani tako, da je A = n^a = (v danem primeru, ko gre za štiri etaže) 4a, in porazdelitvena slika elektromagnetov je pri vseh valjih ene etaže medsebojno skladna.

Z upoštevanjem gornjih konstrukcijskih izhodišč znaša aktivna dolžina vsakokratnega valja 1 oziroma razmik mejnih sten 28 valjnega agregata 17.Λ plus nekaj dodatka na račun štrcljev 48. Za realizacijo žakarja po izumu se predvideva, da bo delitev smotrno A = 25 mm, tako da bo delovna razsežnost valjnega modula v globinski smeri žakarja pri delovni dolžini valja 400 mm (= 16 x 25 mm) velikostnega reda okoli 500 mm.

S sl. 2 se nadalje vidi, da imajo valjni agregati na obeh straneh z zunanje strani nosilnih sten 28 razporejene pogonske dele, da je nadalje vsak od pogonskih sklopov dvoravninski - polovica sklopa je bliže steni 28, druga dlje od nje, in da se vsakokratni obešalni trokraki vzvod 13-14-15 s pripadajočima elektromagnetoma 17,19 nahaja ob mejni steni 28.

Če je žakar namenjen za tkanje težkih žakarskih tkanin in bi zato obešalni drog 13’ bil izpostavljen večjim upogibnim silam, lahko predvidimo dodaten, enega ali več, trokraki vzvod 13-14-15 s pripadajočimi elektromagneti 17,19.

Dvostranski pogon valjev valjnih agregatov seveda zmanjšuje nevarnost zvoja valjev, če bi le-ti bili sorazmerno vitki. Sicer pa izum brez nadaljnjega dopušča tudi izvedbo z enostranskim pogonom valjev.

Skice sl. 3-6 načeloma kažejo predmetni žakar v prerezu po črti III-ΠΙ s sl. 2, a so te predstavitve v primerjavi z ono po sl. 2 dopolnjene z nosilci 4 elektromagnetov 3, niso pa prikazani nosilci za obešenje nosilne plošče elektromagnetov 17,19, vodil platin in platinskega dna. Prikazanje nosilec 39 priključne plošče 5.

S skic sl. 3-6 (prim. tudi sl. 8) se vidi, daje drug poleg drugega razporejenih več stolpcev valjev 1 in s tem več valjnih modulov žakarja. V konkretnem primeru je to število n in znaša dvanajst (rc₄ = 12). Ker v danem primeru po dva valjna modula tvorita valjni agregat žakarja, izračunamo, daje žakar v predstavljenem izvedbenem primeru sestavljen iz dvanajst valjnih agregatov oziroma štiriindvajset valjnih modulov.

Žakar po izumu ima potemtakem:

n₂ (=4) kratn₃ (=16) = 64 platin/modul, ιι_γ (= 2) krat n₂(=4) krat u₃ (=16) = 128 platin/agregat.

v celoti pa n (= 2) krat n₂ (=4) krat n₃ (=16) krat /i₄ ( = 12) = 1536 platin.

Skice sl. 3-6 je treba obravnavati z določenimi predpostavkami:

elektromagneti 3 niso vsi v isti risarski ravnini; glede na postavitev prerezne linije ΠΙ-III na sl. 2 so na sl. 3-6 najbliže risarski ravnini elektromagneti 3 spodnje etaže valjev 1, elektromagneti naslednje etaže so razporejeni za odmik a globlje itd.;

platine 6 sodelujejo vsakokrat samo z elektromagneti 3 najniže ležeče etaže valjev 1 (in ne, kot bi utegnili sklepati na prvi pogled, da vsakokratna platina 6 sodeluje s štirimi elektromagneti 3 in štirimi valji 1); in stanja platin 6 so zgolj ilustrativna (enofazni princip delovanja), i.s: po sl. 3 so vse platine v fazi zaprtega zeva, po sl. 4 je nekaj platin (katere, se vidi po tem, kateri elektromagneti 3 so označeni z znakom strelo) v fazi odpiranja zeva, ostale so v stanju po sl. 3, po sl. 5 je nekaj platin v fazi odprtega zeva, ostale so v stanju po sl. 3, in slednjič - po sl. 6 so nekatere platine v fazi zapiranja zeva, ostale so v stanju po sl. 3.

Skice sl. 3-6 nazorno kažejo, da so (teoretična) stanja I, II, III, IV s sl. 1 v nespremenjeni obliki dosegljiva in izvedljiva tudi z izvedbenim primerom žakarja. Razen tega pa te skice kažejo pomemben konstrukcijski detajl obešalnih sklopov: Za uležiščenje tečajne osi 18 in opornega droga 31 obešalnega sklopa sta v mejnih stenah 28 valjnega agregata predvideni dve dvojici pokončnopodolgovatih ležišč 29 (za tečajno os 18) oziroma (posebej neoznačenih) ležišč za oporni drog 31. S pomočjo teh izrezov in (posebej neprikazanih) vložkov, ki omogočajo premik ležišč tečajne osi 18 in opornega droga 31 kot tudi fiksiranje elementov v novi legi, se da od primera do primera tkanja nastavljati višino tkalskega zeva. Razume se, da je v ta namen velikost najvišjega tkalskega zeva določena z razmikom med platinskim dnom 21 in spodnjim platinskim vodilom 22.

Ko se v fazi odpiranja zeva nosovi 7 platin 6 dvignejo (za nekaj mm) nad drog 13’, se elektromagneti 3,19 izključijo, vključijo pa se elektromagneti 17 in tako se drog 13’ zavihti pod nosove 7. Po izključitvi še elektromagnetov 17 dvignjene platine 6 s svojimi nosovi 7 obvisijo na drogu 13’.

V primeru tkanja težke tkanine utegnejo platine, ki so obešene na drog 13’, slednjega nevarno obremenjevati. Za varno snemanje platin z droga 13’ v tem primeru izum predvideva kratkotrajen vklop elektromagnetov 3 in s tem dvig platin z droga 13’ in šele zatem zavihtitev (sedaj razbremenjenega) droga 13’ proč od nosov 7 platin 6.

S skice sl. 7 se vidijo nadaljnje podrobnosti sinhronega in istosmiselnega pogona valjev 1 žakarja. Na gredni Štrcelj 48 vsakokratnega valja 1 je z zunanje strani zunanje mejne stene 28 vrtilnofiksno nataknjen zobnik 30, pri čemer so si vsi zobniki 30 valjev 1 medsebojno enaki. V danem primeru se zobniki zgornje in spodnje od štirih etaž valjev 1 nahajajo neposredno ob mejni steni 28 (sl. 2) in tem zobnikom je na vsaki pogonski gredi 24 prirejen eden od dveh enakih pogonskih zobnikov 25, zobniki vmesnih dveh etaž valjev 1 pa so za rang velikosti širine zobnika 30 bolj zunaj in njim π

je na vsaki pogonski gredi 24 prirejen drugi od dveh pogonskih zobnikov 25.

Pogonski gredi 24 sta smotrno, a ne nujno, razporejeni po višini na sredini štirih etaž valjev 1, torej med drugo in tretjo etažo. Preko zobnikov 30 zgornje in spodnje, torej četrte in prve etaže valjev 1 in preko pripadajočih pogonskih zobnikov 25 je envelopno speljan zobat jermen 26 in analogno je preko zobnikov 30 vmesnih dveh, torej druge in tretje etaže valjev 1 in preko pripadajočih pogonskih zobnikov 25 envelopno speljan zobat jermen 27. Med vsakokratnima sosednima zobnikoma 30 iste etaže je jermen 26 oz. 27 z druge strani podprt s prosto vrtljivim opornim kolesom 20. Tako so oporna kolesa 20 prve in druge etaže valjev 1 razporejena pod jermenom 26 oz. 27, kolesa 20 tretje in četrte etaže valjev 1 pa nad jermenom 26 oz. 27.

Izum daje prednost parnemu številu etaž valjev 1, opisana zasnova pa ne izključuje izvedb žakarja z lihim številom etaž. Adaptacije so možne v okviru rutinskega konstrukcijskega znanja.

Skica sl. 8 kaže žakar v pogledu v smeri puščice VIII s sl. 2, torej žakar v tlorisni projekciji. Zaradi boljše preglednosti so opuščeni vodili 22, 23 platin, mejni drog 31 ter platinsko dno 21. Najbliže popolnosti je na sl. 8 predstavljen agregat zgoraj; pri naslednjem agregatu je odstranjena plošča 16 z elektromagneti 17,19; pri še naslednjih agregatih so odstranjeni v celoti sklopi za obešanje platin. S te skice je z izjemo elektromotorja razviden ves pogon valjev.

Skica sl. 9 je prostorski pogled v smeri od blagovnega proti osnovnemu valju (v smeri poteka osnove) in kaže reditev/galiranje žakarja, t.j. zvezo med žakarjem (zgornji del skice) in rednico 33 tkalskega stroja. Valjni moduli žakarja so označeni s številkami 1 do 24; spredaj se nahajajo z lihimi števili 1,3,..., 23 in zadaj s sodimi števili 2, 4,..., 24 označeni valjni moduli. Po en lihi in en sodi modul tvorita valjni agregat (1-2; 3-4,..., 23-24), ki pa niso posebej označeni. Vsak valjni modul obsega štiriinšestdeset platin, ki pa so iz tekstilnotehničnih razlogov numerirane s številkami l... 64.

Valjni agregati žakarja so iz napeljavnotehničnih razlogov povezovanja z multifaznim tkalskim strojem zgrupirani v tri bloke A, B, C s po štirimi agregati/blok oziroma osmimi moduli/blok. Blok A obsega module 1 do 8, blok B module 9 do 16 in blok C module 17 do 24.

Do delitve žakarja na tri bloke pride iz praktičnih razlogov v odvisnosti od multifaznega tkalskega stroja. Ta ima v običajni zasnovi osem listnih segmentov/val. Z njim je možno tkati le v platnovi vezavi z vsega dvema različno vezočima nitkama v enem sosledju (raportu).

Valjni modul žakarja nadomešča listni segment multifaznega tkalskega stroja, vendar s pomembno razliko. Vse niti v listnem segmentu (primerjalno torej štiriinšestdeset) se z dvigom/spustom listnega segmenta dvignejo/spustijo hkrati v zgornjo/spodnjo lego zeva, medtem ko v valjnih modulih žakarja po izumu lahko krmilimo vsako nit posebej. Če se elektromagnet 3 aktivira, se nit dvigne v zgornjo vejo zeva, če se pa ne, ostane nit v spodnji veji. Žakar torej tvori t.i. zgornji zev; niti, ki se ne dvignejo, mirujejo v liniji zaprtega zeva in tvorijo spodnjo vejo zeva.

Trenutek aktiviranja elektromagnetov 3,17,19 določenega valjnega modula je neodvisen od trenutka aktiviranja elektromagnetov ostalih modulov danega bloka A, B, C. Med bloki A, B, C pa je zagotovljeno hkratno aktiviranje elektromagnetov, ki imajo v blokih vsakokrat enako lego, tako npr. elektromagnetov v modulih 1, 9,17; 2,10,

18;...; 8,16, 24. Časovni interval aktiviranja elektromagnetov je takšen, da vsak blok A, B, C tvori identičen val.

Tako je vsakokratni blok A, B, C z vidika krmiljenja sestavljen iz osem (pod-)žakarjev.

Rednica 33 je v danem primeru prirejena okoliščini, da so na vsako glavno galirno vrvico 9 obešene tri pomožne galirne vrvice 10. Tako je število vodilnih prehodov v rednici 33 za pomožne galirne vrvice trikratnik števila glavnih galirnih vrvic 9 oziroma platin 6, skupno torej 3 krat 1536, kar znese 4608 vodilnih prehodov rednice.

Analogno delitvi žakarja na bloke A, B, C je tudi rednica 33 deljena na skupine blokov A, B, C, katerih število (število skupin) se ravna po številu pomožnih galirnih vrvic na glavno galirno vrvico, v danem primeru številu tri. Tako imamo rednico 33 deljeno na tri skupine po tri bloke A, B, C, skupaj devet blokov I... IX rednice 33. Vsak blok A, B, C rednice 33 ima pri tem toliko oštevilčenih vodilnih prehodov za pomožne galirne vrvice, kolikor je v vsakokratnem modulu 1... 24 žakarja glavnih galirnih vrvic oziroma platin, v danem primeru štiriinšestdeset.

Tehnika napeljave pomožnih galirnih vrvic 10 skozi rednico 33 se ravna preprosto po oštevilčenju modulov žakarja, platin in blokov/modulov rednice 33 in je kot taka na skici nakazana na primeru treh platin, kot sledi:

1. primer: Blok A žakarja, modul št. 1, platina (= glavna galirna vrvica) št. l. Vsaka od treh pomožnih galirnih vrvic 10 je speljana skozi blok A rednice 33 skozi modul št. 1 skozi vodilni prehod Št. l.

2. primer: Blok B žakarja, modul št. 9, platina (= glavna galirna vrvica) št. l. Vsaka od treh pomožnih galirnih vrvic 10 je speljana skozi blok B rednice 33 skozi modul št. 9 skozi vodilni prehod št. i.

3. primer: Blok C žakarja, modul št. 24, platina (= galirna vrvica) št. 64.

Vsaka od treh pomožnih galirnih vrvic 10 je speljana skozi blok C rednice 33 skozi modul št. 24 skozi vodilni prehod št. 64.

S premikom platine (= glavne galirne vrvice) se premaknejo vse tri nanjo vezane pomožne galirne vrvice in s tem vse tri nanje vezane niti osnove. Žakar v opisani zasnovi deluje na multifaznem principu. V tem primeru vsakemu bloku A, B, C (ξ I... IX) rednice 33 v danem trenutku pripada tkalski čolniček, ki se tam nahaja, če je vzpostavljen odprt zev (val zeva). Tako naprimer blok A tvori valove na odsekih blokov I, IV in VII rednice 33.

Očitno je, da smo žakar uspeli zasnovati brez nožnih rešetk in s tem brez pripadajočih dvižnih vzvodov in ekscentrov. Pri zasnovi žakarja nismo bili prisiljeni število platin proti številu glavnih galirnih vrvic podvajati. Izognili smo se neposredni pogonski odvisnosti žakarja od tkalskega stroja, kar pomeni široke možnosti izbire pogona žakarja. S tem, ko smo si ustvarili možnost vzpostavljanja zeva po enodvižnem principu, smo pri dani kapaciteti žakarja v primerjavi z znanim žakarjem, delujočim na dvodvižnem principu, število platin prepolovili. Ker pa je predlagani žakar univerzalen glede faznosti zeva, ga lahko uporabimo na mono(enostaven zev) kot tudi na multifaznih (valovit zev) tkalskih strojih zgolj z zamenjavo programske opreme - brez sleherne potrebe po poseganju v strojno opremo žakarja kot takega. Edina sprememba je v številu senzorjev na tkalskem stroju, ki so nameščeni na posebni gredi, ki ima enako število vrtljajev kot tkalski stroj. Za aktiviranje elektromagnetov 3,17,19 potrebujemo tri senzorje pri monofaznem delovanju žakarja. Za potrebe multifaznega delovanja žakarja pa potrebujemo še en senzor, ki med enim vrtljajem gredi tkalskega stroja osemkrat otipava stanje, ali se gred tkalskega stroja vrti ali ne.

S tem, ko smo se izognili velikim premočrtno izmenično gibajočim se masam, smo hitrost žakarja brez slehernega tveganja lahko dvignili na hitrost sodobnih hitrotekočih tkalskih strojev.

V prednostnem izvedbenem primeru tvorita dva modula en valjni agregat, kar pa ni omejitev. V odvisnosti od načrtovane zmogljivosti žakarja je agregat lahko že kar valjni modul sam ali pa je število modulov večje od dve. Tudi število agregatov, v danem primeru dvanajst, ni omejitev, če so moduli rednice razporejeni v eni vrsti in temu številu sledi adaptacija rednice tkalskega stroja.

Vsak modul 1... 24 žakarja s po štiriinšestdesetimi platinami ima. če deluje po multifaznem principu, v krmilnem programu svoj naslov. Pretvorba žakarja iz zasnove za multifazni princip tkanja za delo po monofaznem principu potemtakem temelji zgolj na spremembi krmilnega programa.

Širina modula rednice 33, t.j. razsežnost rednice vzdolž niza štiriinšestdesetih oštevilčenih vodilnih lukenj za pomožne galirne vrvice, se ravna po širini listnega segmenta tkalskega stroja, je njej enaka in praviloma manjša od širine modula žakarja, t.j. razsežnosti le-tega vzdolž štiriinšestdesetih platin. Ta značilnost omogoča rekonstrukcijo slehernega multifaznega tkalskega stroja, ki s pomočjo ekscentrne gredi in listnih segmentov tvori enostavni zev (vezava platno), za potrebe tkanja z žakarjem po izumu. Zgolj odstraniti je treba mehanizem za tvorbo zeva in ga zamenjati s predmetnim žakarjem.

Claims (14)

1. Patentni zahtevki

   1. Žakar (žakarski stroj) z elektromagnetnim vplivanjem na platine, značilen po tem, daje zasnovan tako, da se elektromagnetno aktivirajo tiste platine (6) (in nanje vezani deli: glavna (9) in pomožne galirne vrvice (10) in lučalnica (34) z vdeto osnovno nitjo), ki morajo po programu vezave biti v zgornji veji zeva in v tej legi čakati na vnos votka, in da so platine (6) edini pri tvorbi tkalskega zeva v navpični smeri izmenično premočrtno gibajoči se deli.
2. 2. Žakar po zahtevku 1, značilen po tem, da je platina (6) razporejena med neprekinjeno vrtečim se valjem (1) in primerno odmaknjenim kolescem (2) kotve elektromagneta (3), ki platino (6), ko se elektromagnet (3) po programu vezave vključi, pritisne k površini vrtečega se valja (1).

   v
3. 3. Zakar po zahtevku 1 ali 2, značilen po tem, da je vsakemu valju (1) prirejen niz platin (6).
4. 4. Žakar po enem od zahtevkov 1 do 3, značilen po tem, da so valji (1) razporejeni tako, da v pokončni ravnini po širini tkalske osnove (vzdolž votka) tvorijo valjno matriko, tako da obstajajo medsebojno enaki stolpci valjev in medsebojno enake vrstice le-teh.
5. 5. Žakar po zahtevku 4, značilen po tem, da valji (1) enega stolpca in pripadajoča aparaturna oprema tvorijo modul žakarja kot vezavnotehnično enoto in da po dva v smeri tkalske osnove postavljena modula tvorita valjni agregat žakarja kot konstrukcijsko enoto, pri čemer so valji enega in drugega modula zadevnega agregata paroma soosni.
6. 6. Žakar po zahtevku 5, značilen po tem, da so valjni moduli numerirani in se moduli z lihimi sklicevalnimi številkami 1, 3,23 nahajajo spredaj in oni s sodimi številkami 2, 4,..., 24 zadaj in da so valjni agregati iz vezavnotehničnih razlogov evidenčno zgrupirani v tri bloke A, B, C.
7. 7. Žakar po katerem koli zahtevku 1 do 6, značilen po tem, da je niz elektromag netov (3), ki pripada določenemu valju (1), glede na niz elektromagnetov (3), ki pripadajo sosednemu valju (1), vzdolž valjev (1) zamaknjen (za zamik«) tako, daje razmik (A) dveh sosednih, k istemu valju (1) pripadajočih elektromagnetov (3) zmnožek toliko zamikov («), kolikor je v valjni sliki (matriki valjev) valjnih vrstic. (A = 4«, če so v valjni sliki predvidene štiri vrstice valjev.) v
8. 8. Zakar po katerem koli zahtevku 1 do 7, značilen po tem, da so k vsakokratnemu valju (1) pripadajoči elektromagneti (3) razporejeni na nosilcu (4) in preko konektorja (12) priključeni na električno priključno ploščo (5), kije skupna vsem elektromagnetom (3) določenega modula in preko skupnega konektorja (11) vključena v sistemsko krmilno vezje žakarja.
9. 9. Zakar po katerem koli zahtevku 1 do 7, značilen po tem, da je vsakemu modulu prirejen neposredno nad platinami (6) nahajajoč se, po višinski legi nastavljiv sklop za obešanje (tistih) platin (6), ki so po tkalskem programu dvignjene in tvorijo zgornjo vejo tkalskega zeva.
10. 10. Zakar po zahtevku 9, značilen po tem, da obešalni sklop sestoji iz na tečajni osi (18) nihalno obešenih, dveh ali več, trokrakih (13,14,15) T-vzvodov (1314-15), katerih dol viseča kraka (13) nosita obešalni drog (13’), medtem ko sta prečno nanj postavljena kraka (14,15) razporejena pod elektromagnetoma (19,17), ki sta preko konektorja (12) električno povezana s priključno ploščo (5)·
11. 11. Zakar po katerem koli zahtevku 1 do 10, značilen po tem, da se, kar zadeva mehanski pogon valjev, vsem valjem (1) podeljuje kontinuiren, istosmiseln, enak, od pogona tkalskega stroja neodvisen vrtilni pogon in da so, kar zadeva električno krmilno zvezo žakarja s tkalskim strojem, na glavni gredi tkalskega stroja razporejeni oblikovani koluti, katerih konfiguracija obsega izreze, ki med obratovanjem vključujejo določene senzorje, ki po točno določenem zaporedju, sinhrono z gibanjem bila z grebenom, vklapljajo elektromagnete žakarja.
12. 12. Žakar po zahtevku 11, značilen po tem, da pogon valjev (1) sestoji iz na pogonski motor vezane pogonske gredi (24), pri čemer so valji (1) in pogonska gred (24) medsebojno gibalnosklepno nezdrsno povezani.
13. 13. Žakar po zahtevku 12, značilen po tem, da je gibalnosklepna nezdrsna zveza valjev (1) in pogonske gredi (24) vzpostavljena z zobatima jermenoma (26,

    27), speljanima envelopno čez zobnike (30) zgornje in spodnje etaže valjev (1) posebej in vmesnih dveh etaž valjev (1) posebej ter čez zobnika (25) pogonske gredi (24).
14. 14. Žakar po zahtevkih 1 do 13, značilen po tem, da je monofazni žakar pretvorljiv v multifaznega zgolj z menjanjem programske opreme.