SI26018A

SI26018A - Mehanski vitel z izboljšano ergonomijo upravljanja

Info

Publication number: SI26018A
Application number: SI202000117A
Authority: SI
Inventors: Franc Pišek
Original assignee: PIŠEK - VITLI KRPAN, d.o.o.
Priority date: 2020-06-22
Filing date: 2020-06-22
Publication date: 2021-12-31
Also published as: EP3929144A1

Abstract

Bistvo mehanskega vitla z izboljšano ergonomijo upravljanja je v tem, da se za odmik zavornega pasa od bobna vitla potrebuje minimalna sila ter minimalni hod ob potegu vrvi za deaktivacijo zavore. To je omogočeno s posebno oblikovano zavorno ročico (zavorni vzvod), na katero je pripeta rdeča vrv za deaktivacijo zavore. Na zavorni ročici je krivuljast izrez, po katerem potuje kotalni element, pri čemer se z rotacijo zavorne ročice in gibanjem kotalnega elementa po krivulji ustvari linearno gibanje, ki se preko ekscentra prenese na zavorni pas. Krivulja je lahko poljubna, prednostno pa ima v prvem (zgornjem delu) položnejši del, saj se na začetku za linearno gibanje potrebuje večjo energijo oziroma silo kot v nadaljevanju. Ta del je ključen, saj omogoča, da uporabnik z uporabo manjše energije spravi zavorno ročico v gibanje. Drugi del krivulje je strmejši, pot kotalnega elementa po njem je hitrejša, zato je hod (poteg vrvi) manjši kot pri do sedaj znanih rešitvah.

Description

MEHANSKI VITEL Z IZBOLJŠANO ERGONOMIJO UPRAVLJANJA

Področje tehnike

Izum sodi na področje gozdarskih vitlov, bolj natančno na področje konstrukcijskih podrobnosti pri mehanskih gozdarskih vitlih, ki so vezane na upravljanje, torej aktivacijo vlečenja in izklop. Pričujoči izum se nanaša na mehanski vitel z izboljšano ergonomijo upravljanja.

Ozadje izuma in tehnični problem

Mehanski vitli so značilni po tem, da se njihovo upravljanje izvaja preko mehanizma, ki ima običajno prvo vrv (običajno zeleno) za aktivacijo vlečenja ter drugo vrv (običajno rdečo) za sprostitev (deaktivacijo) zavore (uporablja se tudi izraz zavora za proporcionalno popuščanje).

Ko se povleče prva zelena vrv za aktivacijo vlečenja, se avtomatsko aktivira zavora, katera omogoči, da zavorni pas drsi po bobnu vitla, vendar ne zavira, ker se boben vrti v smer navijanja. S tem poteka vrtenje bobna, na katerega se navija vlečna vrv, posledično pa se breme vleče proti vitlu. Ko se spusti prvo vrv za aktivacijo vleka in je breme pripeto, se poskuša boben odvrteti v smer odvijanja žične vrvi, kar pa aktivirana zavora avtomatsko zavre. To omogoča ekscenter, ki je povezan z zavornim pasom. Tako se boben ne vrti in vrv se ne navija več, pri čemer se posledično vlečeno breme drži pri miru.

Kadar se mora žično vrv izvleči, se povleče drugo, rdečo vrv za deaktivacijo zavore, kar preko posebnega vzvodovja sprosti zavorni pas in boben se lahko prosto vrti pri čemer je vzvodovje povezano z zavornim pasom bobna vitla, tako da lahko preko ročice vpliva na zavorni pas zavore, ki se ga lahko tudi le delno popušča. S potegom druge vrvi se zavoro lahko sprosti na dva načina, in sicer proprocionalno z rahlim vlečenjem, da se breme postopno popušča, ali pa se poteg izvede do skrajnega položaja, ko se zavora bobna popolnoma deaktivira, vzvodovje se pri tem zaklene in vrv se prosto odvije. Slednje se na primer uporabi, ko je potrebna vleka vrvi ob pripenjanju bremena. Pri delovanju zavore za proporcionalno popuščanje se kardanska gred oziroma verižnik z verigo za prenos vrtilnega momenta iz pogona na boben še vedno vrti (stanje prostega teka).

V kolikor se ponovno povleče prva vrv za aktivacijo vleka, se zavora ponovno aktivira in zgoraj opisani postopek ponovi.

Za aktivacijo vlečenja je potrebna velika sila, da se zavora lahko sprosti, hkrati pa mora imeti uporabnik na voljo tudi dovolj prostora, da z vrvmi lahko upravlja. Zato je tehnični problem, ki ga rešuje pričujoči izum, konstrukcijska rešitev mehanizma, ki bo imel izboljšano ergonomijo upravljanja, torej predvsem manjšo silo pri potegu vrvi za aktivacijo vlečenja, ter zmanjšan hod vrvi.

Stanje tehnike

Znani mehanski vitli, kot so na primer vitli serij Sl, E in ER proizvajalca Vitli Krpan, imajo zgoraj opisani mehanizem za upravljanje, pri katerem je največji problem sila, s katero mora uporabnik premagati sprostitev zavore, da se lahko nato aktivira vlečenje. Povezave med elemente mehanizma so bile izvedene preko kompleksnega vzvodovja, ki od uporabnika zahteva signifikantno moč, da se vsi elementi premikajo v želenem zaporedju. Prijavitelju niso znani mehanski vitli na trgu, pri katerih ta problem ne bi bil prisoten.

Opis rešitve tehničnega problema

Tehnični problem je rešen, kot je predstavljeno v neodvisnem patentnem zahtevku, medtem ko so prednostne izvedbe rešitve tehničnega problema predstavljene v odvisnih zahtevkih.

Mehanski vitel po izumu ima vse običajne konstrukcijske elemente mehanskega vitla, ki so znani strokovnjaku na področju, kot so:

- ohišje vitla, v katerem je nameščen boben za navijanje vlečne vrvi in lamele sklopke, verižnik z verigo in zavoro,

- prva (običajno zelena) vrv za aktivacijo vlečenja in navijanja vrvi na boben, ki je preko škripčevja in vzvodov povezana s sklopko bobna vitla,

- druga (običajno rdeča) vrv za deaktivacijo zavore, ki je preko zavorne ročice povezana z zavornim pasom nameščenim okoli bobna vitla, ter

- vodilo vlečne vrvi ter vlečno vrv s končnim delom.

Bistvo mehanskega vitla z izboljšano ergonomijo upravljanja je v tem, da se za odmik zavornega pasa od bobna vitla potrebuje minimalna sila ter minimalni hod ob potegu vrvi za deaktivacijo zavore. To je omogočeno s posebno oblikovano zavorno ročico (zavorni vzvod), na katero je pripeta druga, rdeča vrv za deaktivacijo zavore. Na zavorni ročici je izdelan krivuljast izrez, po katerem potuje kotalni element (na primer ležaj, valjček, sornik in podobni primerni elementi), pri čemer se z rotacijo zavorne ročice in gibanjem kotalnega elementa po krivulji zavorne ročice dobi linearno gibanje, ki se preko ekscentra ali drugega primernega elementa ali mehanizma prenese na zavorni pas, ki se posledično stisne ali sprosti. Krivulja je lahko poljubna, prednostno pa ima v prvem (zgornjem delu) položnejši del, saj se na začetku za linearno gibanje potrebuje večjo energijo oziroma silo kot v nadaljevanju. Ta del je ključen, saj omogoča, da uporabnik z uporabo manjše energije spravi zavorno ročico v gibanje, kar vpliva na stanje zavornega pasa na bobnu. Drugi del krivulje je bolj strm, saj se potrebuje velik linearni pomik, pri čemer je tudi sila na linearnem pomiku minimalna. Pot kotalnega elementa po strmejšem delu je hitrejša, zato hitreje pride do skrajnega položaja in je posledično hod (poteg vrvi) manjši kot pri do sedaj znanih rešitvah.

Mehanizem za upravljanje mehanskega vitla po izumu je tako sestavljen iz:

- prve vrvi za aktivacijo vlečenja, pri čemer se vrv preko škripcev spelje do ročice povezane s sklopko, ki lahko sproži vrtenje bobna, na katerega se navija vlečna vrv, ter

- druge vrvi za sprostitev (deaktivacijo) zavore, ki je povezana z zavorno ročico, pri čemer je zavorna ročica opremljena s krivuljastim izrezom prilagojenim za pomikanje kotalnega elementa, katerega gibanje preko ekscentra vpliva na stanje zavornega pasu na bobnu vitla.

Zavorna ročica je prednostno nameščena v ohišju zavornega mehanizma, ki je prilagojen za pritrditev na ohišje vitla v bližini zavornega pasu. Ohišje zavornega mehanizma je sestavljeno iz spodnjega dela in nanj pravokotnega levega in desnega dela, ki sta identično oblikovana. Levi in desni del ohišja zavornega mehanizma imata utor, v katerega nalega kotalni element, ko se zavorna ročica namesti v ohišje zavornega mehanizma. Kotalni element, ki je lahko sornik, ležaj, valjček ali kateri drug primeren element, ki se lahko premika po krivuljastem izrezu, je nameščen v ohišje zavornega mehanizma. Kotalni element je preko distančnika povezan z ekscentrom, in sicer tako, da je ekscenter premično vpet v distančnik v ustreznem vrtišču, hkrati pa je ekscenter vpet tudi na oba konca zavornega pasu, funkcija ekscentra pa je stisk zavornega pasu oziroma popuščanje zavornega pasu. Spodnji del ohišja ima namreč odprtino, skozi kateri se namesti distančnik z vzmetjo, ki sta preko ekscentra povezana z zavornim pasom pod ohišjem vitla. Ob obračanju zavorne ročice kotalni element potuje po krivulji, linearno gibanje pa se preko distančnika ali drugega primernega elementa prenese na ekscenter in posledično na zavorni pas, tako da se le-ta stisne, ko se distančnik premakne navzgor, oziroma sprosti, ko se distančnik premakne navzdol. Zavorni pas namreč drsi po bobnu, ko se vrv navija na boben, ko pa poteka odvijanje vrvi, zavorni pas stisne boben in onemogoči vrtenje.

Zavorna ročica oziroma vzvod ima na eni strani daljši del s pritrdiščem za drugo vrv za sprostitev zavore, s katero lahko uporabnih kontrolira položaj zavorne ročice in s tem stisk zavornega pasu preko ekscentra, na drugi strani pa ima krajši del s pritrdiščem za povezovalni element, ki zavorno ročico povezuje z avtomatom, ki vpliva na stanje delovanja vitla. Avtomat je namreč mehanizem, ki omogoča varnost vitla, ter skrbi, da se ob vklopu vlečenja zavora aktivira, ob potegu druge vrvi za deaktivacijo, pa se zavora deaktivira in zaklene. Nameščen je na zgornjo stran ohišja vitla. Povezovalni element je lahko ploščica ali palica ali tudi bovden oziroma katerikoli element, ki omogoča prenos na avtomat. Omenjeni avtomat je sestavljen iz ohišja, v katerem izmenično potujeta dva elementa. Med elementoma sta dve kroglici, ki omogočata izmenično delovanje izklop zavore ter vklopa vleke. Kroglici vplivata na pozicijo dveh elementov v avtomatu, ki se izmenično premikata levo in desno. Spodnji del je povezan na ročico zavore, zgornji pa na ročico vleka. Oba vzvoda tako delujeta izmenično, pri čemer se s potegom rdeče vrvi vzvod zaklene.

Upravljanje in delovanje vitla je tako enako kot pri znanih rešitvah, le da izboljšana konstrukcija zavorne ročice omogoča uporabo manjše sile za sprostitev zavore, kar uporabniku olajša delo z vitlom, hkrati pa potrebuje tudi manj delovnega prostora. Posledično pričujoči izum pripomore k večji varnosti, saj je pri delu v gozdu uporabnik pogosto omejen s prostorom, podlaga pa je neravna, kar še dodatno destabilizira uporabnika.

Prednostno je celotno vzvodovje izboljšanega mehanizma za izboljšanje ergonomije upravljanja skrito znotraj togega zaščitnega ohišja, ki je na vitel pritrjeno ali pa prednostno izdelano kot del ohišja vitla, medtem ko se del vrvi ter ročaj za aktivacijo vlečenja ter del vrvi in ročaj za sprostitev zavore nahajajo izven omenjenega zaščitnega ohišja, da so dostopni uporabniku, pri čemer so vrvi na zunanjo stran speljane skozi odprtino v zaščitnem ohišju. Omenjena odprtina, ki je lahko katerekoli oblike in se lahko nahaja na katerikoli strani zaščitnega ohišja, pri čemer je lahko dodatno odprtina opremljena z elementi za boljše drsenje vrvi. Na primer, izrez je lahko oblečen z gumo ali plastiko, da se zmanjša verjetnost poškodb vrvi zaradi trenja ob prednostno kovinsko ohišje. Samo zaščitno ohišje pa je lahko narejeno iz kateregakoli primernega kovinskega materiala, ki je primeren za ohišja vitlov in podobnih strojev. Zaščitno ohišje se namesti na vitel odstranljivo s pomočjo nerazdružljive zveze kot je varjenje ali pa razdružljive zveze z vijaki ali podobnimi elementi, kar omogoča lažji dostop do mehanizma za upravljanje v primeru okvar ali servisa. Prednostno pa je zaščitno ohišje narejeno kot del ohišja samega vitla, kar omogoča boljšo konstrukcijo, varnost in stabilnost.

V kolikor je celotno vzvodovje nameščeno znotraj zaščitnega ohišja, še posebno znotraj ohišja samega vitla, je dodatno spremenjen položaj zavornega pasu, in sicer je zarotiran okoli osi bobna za 90° v primerjavi z do sedaj znanimi rešitvami.

Alternativno je lahko celotno vzvodovje izboljšanega mehanizma vitla po izumu tudi na zunanjosti mehanskega vitla, kot je bilo to znano do sedaj.

V obsegu izuma, kot je tukaj opisan in definiran v zahtevkih, so lahko možne tudi druge izvedbe mehanskega vitla, ki so jasne strokovnjaku s področja tehnike, kar pa ne omejuje bistva izuma, kot je opisan tukaj in definiran v zahtevkih.

Mehanski vitel z izboljšano varnostjo mehanizma za upravljanje bo v nadaljevanju podrobneje opisan s pomočjo slik, ki prikazujejo:

Slika 1 Znan mehanski vitel z zunanjim mehanizmom za upravljanje

Slika 2 Mehanski vitel z izboljšanim mehanizmom upravljanja, ki omogoča izboljšano ergonomijo upravljanja

Slika 3 Stranski pogled na mehanski vitel iz slike 2

Slika 4 Detajl A

Slika 5 Eksplozijska risba ključnih delov izboljšanega mehanizma

Slika 6 Zavorna ročica s krivuljastim izrezom

Slika 1 prikazuje znan mehanski vitel 1, ki ima mehanizem za upravljanje mehanskega vitla na zunanjosti, pri čemer so boben za navijanje vlečne vrvi in pogonski deli znotraj ohišja samega vitla 1a', mehanizem za upravljanje pa je z njimi povezan od strani. Mehanizem za upravljanje mehanskega vitla prikazanega na sliki 1 je sestavljen iz:

vrvi ter ročaja za aktivacijo vlečenja (ni na sliki), pri čemer se vrv preko škripcev 2' spelje do ročice 3' povezane s sklopko, ki lahko sproži vrtenje bobna, na katerega se navija vlečna vrv, ter

- drugo vrv in ročico za sprostitev (deaktivacijo) zavore (ni na sliki).

Ko se povleče prva zelena vrv za aktivacijo vlečenja, se avtomatsko aktivira zavora, katera omogoči, da zavorni pas drsi po bobnu vitla, vendar ne zavira, ker se boben vrti v smer navijanja. S tem poteka vrtenje bobna, na katerega se navija vlečna vrv, posledično pa se breme vleče proti vitlu. Ko se spusti prvo vrv za aktivacijo vleka in je breme pripeto, se poskuša boben odvrteti v smer odvijanja žične vrvi, kar pa aktivirana zavora avtomatsko zavre. To omogoča mehanizem, ki je povezan z zavornim pasom. Tako se boben ne vrti in vrv se ne navija več, pri čemer se posledično vlečeno breme drži pri miru.

Kadar se mora žično vrv izvleči, se povleče drugo, rdečo vrv za deaktivacijo zavore, kar preko posebnega vzvodovja 4' sprosti zavorni pas in boben se lahko prosto vrti, pri čemer je zavorna ročica povezana z zavornim pasom bobna vitla, tako da lahko preko ročice vpliva na zavorni pas zavore, ki se ga lahko tudi le delno popušča. S potegom druge vrvi se zavoro lahko sprosti na dva načina, in sicer proporcionalno z rahlim vlečenjem, da se breme postopno popušča, ali pa se poteg izvede do skrajnega položaja, ko se zavora bobna popolnoma deaktivira, vzvodovje se pri tem zaklene in vrv se prosto odvije. Slednje se na primer uporabi, ko je potrebna vleka vrvi ob pripenjanju bremena. Pri delovanju zavore za proporcionalno popuščanje se kardanska gred oziroma verižnik z verigo za prenos vrtilnega momenta iz pogona na boben še vedno vrti (stanje prostega teka). V kolikor se ponovno povleče prva vrv za aktivacijo vleka, se zavora ponovno aktivira in zgoraj opisani postopek ponovi.

Sliki 2 in 3 prikazujeta mehanski vitel po izumu, ki ima izboljšano ergonomijo upravljanja. Deluje na enak način kot do sedaj znani mehanizmi mehanskih vitlov, vendar pa je za sprostitev zavore potrebna manjša sila, saj ima zavorna ročica, ki je povezana z drugo (rdečo) vrvjo za sprostitev zavore, krivuljast izrez, po katerem se kotalni element ob potegu vrvi za sproščanje zavor premika najprej po položnejšem delu izreza, nato pa se prevesi v strmejši del izreza, tako da se zavorni pas še prej popusti in je posledično poteg vrvi (hod) manjši. Linearno gibanje zavorne ročice in kotalnega elementa se prenese na ekscenter, ki je povezan na zavorni pas bobna vitla.

Pomembnejši deli mehanizma, ki so ključni za želeni efekt so prikazani na sliki 4 ter na eksplozijski risbi 5. Mehanizem za upravljanje mehanskega vitla po izumu je tako sestavljen iz:

- prve vrvi (ni na sliki) za aktivacijo vlečenja, pri čemer se vrv preko škripcev spelje do ročice povezane s sklopko, ki lahko sproži vrtenje bobna, na katerega se navija vlečna vrv, ter

- druge vrvi (ni na sliki) za sprostitev (deaktivacijo) zavore, ki je povezana z zavorno ročico, pri čemer je zavorna ročica 3 v osrednjem delu 31 opremljena s krivuljastim izrezom 32 prilagojenim za pomikanje kotalnega elementa 4, katerega gibanje preko ekscentra 10 vpliva na stanje zavornega pasu 11 na bobnu vitla. Zavorna ročica 3 je nameščena v ohišju 2 zavornega mehanizma, ki je prilagojen za pritrditev na ohišje vitla 1 v bližini zavornega pasu 11. Kotalni element 4, ki je lahko sornik, ležaj, valjček ali kateri drug primeren element, ki se lahko premika po krivuljastem izrezu 32, je nameščen v ohišje zavornega mehanizma 2 in je povezan z ekscentrom 10 tako, da se lahko linearno gibanje prenese na omenjeni ekscenter 10, ki stisne ali popusti zavorni pas 11. Ohišje 2 zavornega mehanizma je sestavljeno iz spodnjega dela 21 in nanj pravokotnega levega 22a in desnega dela 22b, ki sta identično oblikovana. Levi in desni del ohišja zavornega mehanizma imata utor, v katerega nalega tečaj 4, ko se zavorna ročica namesti v ohišje zavornega mehanizma. Tečaj 4 je povezan z ekscentrom 10 preko vzmeti 9 in distančnika 12. Spodnji del 21 ima odprtino 2Γ, skozi kateri se namesti distančnik 12 z vzmetjo 9, ki sta preko ekscentra 10 povezana z zavornim pasom 11 pod ohišjem vitla 1.

Zavorna ročica 3 oziroma vzvod ima na eni strani daljši del 33 s pritrdiščem za drugo vrv za sprostitev zavore, s katero lahko uporabnih kontrolira položaj zavorne ročice 3 in s tem stisk zavornega pasu 11, na drugi strani pa ima krajši del 34 s pritrdiščem za povezovalni element 7, ki zavorno ročico 3 povezuje z avtomatom 8, ki vpliva na stanje delovanja vitla. Povezovalni element 7 je lahko ploščica, palica ali bovden. Avtomat 8 se namesti na zgornjo stran ohišja vitla 1 in je neposredno povezan z zavoro, tako da lahko le-to aktivira v primeru potega prve vrvi za aktivacijo vlečenja oziroma deaktivira v primeru potega druge vrvi za deaktivacijo zavore. Ko je zavora aktivirana, omogoči, da zavorni pas drsi po bobnu vitla, vendar ne zavira, ker se boben vrti v smer navijanja. Omenjeni avtomat 8 je sestavljen iz ohišja, v katerem izmenično potujeta dva elementa. Med elementoma sta dve kroglici, ki omogočata izmenično delovanje izklop zavore ter vklopa vleke.

Prednostna oblika zavorne ročice 3 s krivuljastim izrezom 32 v osrednjem delu 31 je prikazana na sliki 6, pri čemer ima izrez 32 položnejši del 32a in strmejši del 32b, sama ročica 3 pa ima daljši zgornji del (krak) 33 ter krajši spodnji del (krak) 34, pri čemer ima daljši del 33 pritrdišče 33' za drugo vrv za sprostitev zavore, s katero lahko uporabnih kontrolira položaj zavorne ročice in s tem stisk zavornega pasu, na drugi strani pa ima krajši del 34 pritrdišče 34' za povezovalni element 7, ki zavorno ročico povezuje z avtomatom 8, ki vpliva na stanje zavore.

Metoda delovanja izboljšanega mehanizma za upravljanje mehanskega vitla po izumu je torej sledeča:

- ob potegu druge, rdeče vrvi za deaktivacijo zavore, se preko elementa, prednostno škripca 5, vpetega v pritrdišče 33' zgornjega dela 33 zavorne ročice 3, slednja premakne, tako da kotalni element 4 nameščen v krivuljastem izrezu 32 zavorne ročice 3 potuje po položnejšem delu v smeri proti ohišju 2 zavornega mehanizma. Pri tem se preko distančnika 12 in vzmeti 9 spodnji del 11a zavornega pasu 11 pomakne navzdol, kar sprosti zavorni pas 11 okoli bobna 13 in omogoči vrtenje bobna 13 ter posledično odvijanje vrvi iz bobna 13 vitla;

- ob spustitvi druge, rdeče vrvi, se kotalni element 4 v krivuljastem izrezu 32 zavorne ročice 3 vrne v izhodni položaj, kar navzgor potegne distančnik 12 ter posledično spodnji del 11a zavornega pasu 11 in se posledično zavorni pas 11 stisne okoli bobna 13.

Claims

Patentni zahtevki

1 . Mehanski vitel z izboljšano ergonomijo upravljanja, ki ima mehanizem za upravljanje vitla sestavljen iz

- prve vrvi za aktivacijo vlečenja, pri čemer se vrv preko škripcev spelje do ročice povezane s sklopko, ki lahko sproži vrtenje bobna (13), na katerega se navija vlečna vrv, ter

- druge vrvi za sprostitev (deaktivacijo) zavore, ki je povezana z zavorno ročico (3), značilen po tem, da ima zavorna ročica (3) krivuljast izrez (32), prilagojen za gibanje kotalnega elementa (4), katerega gibanje se preko ekscentra (10) ali drugega primernega elementa ali mehanizma vpliva na stisk ali sproščanje zavornega pasu (11) nameščenega na bobnu (13) vitla.

² Mehanski vitel z izboljšano ergonomijo upravljanja po zahtevku 1, značilen po tem, da je krivuljast izrez (32) narejen v osrednjem delu (31) zavorne ročice (3) v obliki katerekoli krivulje, prednostno pa je v prvem, zgornjem delu (32a) položnejši, v drugem, spodnjem delu (32b) pa strmejši.

3. Mehanski vitel z izboljšano ergonomijo upravljanja po zahtevku 1 ali zahtevku 2, značilen po tem, da je kotalni element (4) ležaj, valjček, sornik ali drug primeren element, ki se lahko giblje po krivuljastem izrezu (32) zavorne ročice (3).

4. Mehanski vitel z izboljšano ergonomijo upravljanja po kateremkoli izmed predhodnih zahtevkov, značilen po tem, da je kotalni element (4) je preko distančnika (12) in vzmeti (9) povezan z ekscentrom (10), in sicer tako, da je ekscenter (10) premično vpet v distančnik (12) v ustreznem vrtišču, hkrati pa je ekscenter (10) vpet tudi na oba konca zavornega pasu (11), pri čemer je funkcija ekscentra (10) stisk oziroma popuščanje zavornega pasu (11), tako da se le-ta stisne, ko se distančnik (129 premakne navzgor, oziroma sprosti, ko se distančnik (12) premakne navzdol.

5. Mehanski vitel z izboljšano ergonomijo upravljanja po kateremkoli izmed predhodnih zahtevkov, značilen po tem, da je zavorna ročica (3) prednostno nameščena v ohišju (2) zavornega mehanizma, ki je prilagojen za pritrditev na ohišje vitla v bližini zavornega pasu (11), pri čemer je:

- omenjeno ohišje (2) zavornega mehanizma je sestavljeno iz spodnjega dela (21) in nanj pravokotnega levega (22a) in desnega dela (22b), ki sta identično oblikovana;

- levi in desni del (22a in 22b) ohišja (2) zavornega mehanizma imata utor, v katerega nalega kotalni element (4), ko se zavorna ročica (3) namesti v ohišje (2) zavornega mehanizma;

- spodnji del (21) ohišja (2) ima odprtino (2T), skozi kateri se namesti distančnik (12) z vzmetjo (9), ki sta preko ekscentra (10) povezana z zavornim pasom (11) pod ohišjem vitla (1).

6. Mehanski vitel z izboljšano ergonomijo upravljanja po kateremkoli izmed predhodnih zahtevkov, značilen po tem, da ima zavorna ročica (3) na eni strani osrednjega dela (31) daljši krak (33) s pritrdiščem (33') za drugo vrv za sprostitev zavore, na drugi strani pa ima krajši krak (34) s pritrdiščem (34') za povezovalni element (7), ki zavorno ročico povezuje z avtomatom (8), ki skrbi, da se ob vklopu vlečenja zavora aktivira, ob potegu druge vrvi za deaktivacijo, pa se zavora deaktivira in zaklene.

7. Mehanski vitel z izboljšano ergonomijo upravljanja po predhodnem zahtevku, značilen po tem, da je omenjeni avtomat (8) nameščen na zgornjo stran ohišja vitla blizu zavornega pasu in je sestavljen iz ohišja, v katerem izmenično potujeta dva elementa, med katerima sta dve kroglici, ki omogočata izmenično delovanje izklop zavore ter vklopa vleke.

8. Mehanski vitel z izboljšano ergonomijo upravljanja po zahtevku 6 ali 7, značilen po tem, da je povezovalni element (7) med zavorno ročico (3) in avtomatom (8) ploščica, palica ali tudi bovden oziroma katerikoli element, ki omogoča prenos na avtomat.

9. Mehanski vitel z izboljšano ergonomijo upravljanja po kateremkoli izmed predhodnih zahtevkov, značilen po tem, da je celoten mehanizem za upravljanje skrito znotraj togega zaščitnega ohišja, ki je na vitel pritrjeno ali pa prednostno izdelano kot del ohišja vitla, medtem ko se del vrvi za aktivacijo vlečenja ter del vrvi in ročaj za sprostitev zavore nahajajo izven omenjenega zaščitnega ohišja, da so dostopni uporabniku, pri čemer so vrvi na zunanjo stran speljane skozi odprtino v zaščitnem ohišju.

10. Mehanski vitel z izboljšano ergonomijo upravljanja po kateremkoli izmed predhodnih zahtevkov, značilen po tem, da je zaščitno ohišje del ohišja vitla.

11. Mehanski vitel z izboljšano ergonomijo upravljanja po kateremkoli izmed predhodnih zahtevkov, značilen po tem, da je zaščitno ohišje neodstranljivo nameščeno na vitel z varjenjem ali pa je zaščitno ohišje odstranljivo nameščeno na vitel, prednostno z vijaki.

12. Metoda delovanja izboljšanega mehanizma za upravljanje mehanskega vitla po kateremkoli izmed predhodnih zahtevkov, značilna po tem, da se:

- ob potegu druge, rdeče vrvi za deaktivacijo zavore, se preko elementa, prednostno škripca (5), vpetega v pritrdišče (33') zgornjega dela (33) zavorne ročice (3), slednja premakne, tako da kotalni element (4) nameščen v krivuljastem izrezu (32) zavorne ročice (3) potuje po položnejšem delu v smeri proti ohišju (2) zavornega mehanizma; pri tem se preko distančnika (12) in vzmeti (9) spodnji del (11a) zavornega pasu (11) pomakne navzdol, kar sprosti zavorni pas (11) okoli bobna (13) in omogoči vrtenje bobna (13) ter posledično odvijanje vrvi iz bobna (13) vitla;

- ob spustitvi druge, rdeče vrvi, se kotalni element (4) v krivuljastem izrezu (32) zavorne ročice (3) vrne v izhodni položaj, kar navzgor potegne distančnik (12) ter posledično spodnji del (11 a) zavornega pasu (11) in se posledično zavorni pas (11) stisne okoli bobna (13).