SI25485A - Ovčja električna ovratnica za prevzgojo plenilskih navad volkov - Google Patents

Abstract

Izum rešuje zasnovo električne ovratnice za ovce, ki v primeru volčjega ugriza sproži neprijeten, a življenjsko nenevaren električni impulz neposredno v ustno votlino, čeljust in zobovje volka ter mu s tem povzroči negativno, a nenevarno izkušnjo, ki ga odvrne od plena. Naprava je namenjena za spreminjanje plenilskih navad volkov.

Description

OVČJA ELEKTRIČNA OVRATNICA ZA PREVZGOJO PLENILSKIH NAVAD VOLKOV

Predmet izuma je električna ovratnica za ovce, ki v primeru volčjega ugriza sproži električni impulz neposredno v ustno votlino, čeljust in zobovje volka ter mu s tem povzroči negativno, a nenevarno izkušnjo, ki ga odvrne od plena.

Tehnično področje izuma

Izum se nanaša na področje etologije, živinoreje in elektrotehnike. Izum se po mednarodni klasifikaciji uvršča v razred A01K27/009 (Animal Husbandry, collars, electric shock devices).

Tehnični problem

Tehnični problem, ki ga rešuje izum, je sprožitev električnega pulza preko ovratnice, nameščene na vratu ovce, v trenutku, ko volk ugrizne ovco v vrat. Volk tako izkusi negativen dražljaj oz. šok neposredno ob ugrizu v vrat. Ta negativna izkušnja učinkuje kot kazen in s tem odvrača volka od ovce kot plena. Negativna izkušnja se prenese na preostale člane tropa plenilcev in posledično tudi na potomce, kar posledično privede plenilce k spremembi plenilskih navad in s tem do glavnega namena izuma: neposrednega učenja plenilcev, da ovce niso plen.

Stanje tehnike

Volkovi povzročajo z napadi na ovce gospodarsko škodo in resno ogrožajo dobrobit ovc, ne le z ubijanjem in poškodbami, ki nastanejo z ugrizom volka, ko je ovca pri zavesti, temveč tudi s stresno izkušnjo ob prisotnosti plenilca in preganjanju. Pri tem ograje, ki naj bi ovce varovale, še zmanjšujejo možnost pobega. S tem se dodatno podaljša izpostavljenost stresorju - volku, kar skupaj z občutkom ujetosti zaradi nezmožnosti pobega stres še poveča. Pri ponavljajočih se napadih in ponavljajoči se nezmožnosti pobega akutni stres sčasoma preide v kronični stres. Ta pa se odraža v reprodukcijskih motnjah (abortusi), povečani stopnji obolevnosti, v manjših prirastih (npr. Kastelic in sod., 2015). Gmotna škoda tako ni omejena le na pobite ovce, zaradi stresa in posledično padca prireje je prizadet celoten trop. Nekatere napadene ovce utrpijo notranje poškodbe vratu in ne poginejo takoj. Ker ne krvavijo, rejci težko opazijo, da je z njimi nekaj narobe. Tako se njihova agonija še podaljša. Možno je tudi, da napad preživijo, a postanejo žrtev kroničnega stresa. Po pričevanju rejcev se kronični stres v tropu lahko poveča do stopnje, ko se ovce na napade ne odzivajo več s poskusom bega, kar bi bilo normalno (t.i. learned helplessness - naučena nemoč). Ta vidik je le redko omenjen, je pa nesprejemljiv z vidika zaščite živali in dobre živinorejske prakse. Ne nazadnje je s tem kršena tudi zakonodaja, ki ureja zaščito živali in živinorejo.

Priporočene metode varovanja ovc pred napadi - ograje, ovčarski psi in nočno zapiranje - ne nudijo zadostne zaščite oz. je njihova uporabnost omejena (van Liere in sod., 2012, 2013). Predlogi, da bi problem rešili z opuščanjem reje drobnice na območju volka oz. z uvajanjem reje drugih vrst živali, niso sprejemljivi ne z živinorejskega ne z okoljskega vidika. Na območju volka ima tradicionalna trajnostno naravnana ekstenzivna reja drobnice ugoden učinek na pašnike, za katere so značilna plitva in kamnita tla. Taki pašniki so primerni le za rejo drobnice, saj ta s pašo ohranja njihovo rastlinsko biotsko raznolikost. Opuščanje reje drobnice in s tem kmetovanja vodi v zaraščanje površin, kar ima negativne gospodarske, kulturne in okoljske posledice. Zamenjava z drugimi vrstami rejnih živali, največkrat omenjajo govedorejo, pa tudi konjerejo (npr. Černe in sod., 2010), zaradi omenjenih razlogov ni ustrezna rešitev. Poleg tega volkovi ne napadajo le ovc, te so sicer njihov glavni plen, ampak tudi druge vrste rejnih živali, med drugimi konje in govedo. Po poročilih ARSO je bilo v letu 2015 zabeleženih 17 % škodnih dogodkov na govedu in 13 % na konjih (Gašperšič in Mavri, 2016). Ti podatki predstavljajo dodatni argument proti zamenjavi ovc z drugimi vrstami rejnih živali na območju volka.

Dodaten ukrep, ki naj bi zmanjšal škodo na drobnici, je letni odstrel določenega števila volkov. Številne raziskave potrjujejo, da številnost volkov ni povezana s številom napadov na domače živali (npr. Stališče projektne skupine ..., 2010; Černe in sod., 2010; Capitani in sod., 2004; Meriggi in sod., 1996). Odstrel tudi ne zagotavlja prekinitve napadov - v primerih, ko ni odstranjena žival, ki je specializirana na plenjenje ovc. Poleg tega so prostoživeče živali - kot razpoložljivi plen - večinoma zelo številne. Volkovi torej niso odvisni od rejnih živali kot vira hrane. Hranijo se predvsem z jelenjadjo, srnjadjo, divjimi prašiči in tudi s ptiči, malimi sesalci, plazilci, žuželkami in celo rastlinami. Prehranjujejo se lahko celo z mrhovino, divjimi psi in ostanki na smetiščih. Široka izbira virov hrane kaže izjemno prilagoditveno sposobnost te vrste. Vendar se posamezni tropi pri izbiri plena obnašajo selektivno in se specializirajo na določen plen. Konflikti z volkovi se začnejo, ko se ti specializirajo za plenjenje rejnih živali. Vendar vsak rejec na območju volka ni tarča napadov (van Liere in sod., 2012, 2013). Poleg tega se pri nekaterih rejcih napadi stalno ponavljajo, pri drugih pa ne (van Liere in sod., 2012, 2013), kar ugotavljajo tudi drugod (npr. Boitani, 2000; Rigg in sod., 2011). Pri tem je zmotno prepričanje, da so tarče napadov le rejci, ki z uveljavljenimi ukrepi ne poskrbijo dovolj dobro za zaščito ovc. Volkovi se namreč vračajo na lokacije, kjer je bil lov uspešen in ponavljajoče uporabljajo iste koridorje (npr. Mech in Boitani, 2006). Razumljivo pa je, da rejci podpirajo odstrel volkov zaradi škode, ki jo povzročajo.

Ker so volkovi vračajo na lokacije, kjer je bil lov uspešen, je treba preprečiti že en sam napad, v dobro rejnih živali in volka. Ko je volk enkrat izkusil lov in pokončanje rejne živali, sprejme to vrsto živali kot vir hrane, informacija o tem pa se razširi znotraj tropa in tudi na naslednje rodove. Izbiro hrane v tropu določata dominantna samec in samica (paritveni par). Da bi preprečili uspešnost pri plenjenju ovc in s tem prenos informacije, da je ovca plen in vir hrane, želimo testirati novo metodo preprečevanja napadov volkov na ovce, v obliki električne ovratnice, nameščene na ovco. Negativno izkušnjo z električnim šokom tako prenesemo z varovalne električne ograje na ovco. Ker je volk deležen električnega šoka izključno ob ugrizu ovce v vrat, na ta način poveže negativno izkušnjo neposredno s konzumacijo ovce. Možno je namreč, da volk negativno izkušnjo z električno ograjo poveže le z lokacijo in ne s plenjenjem ovc. Pri električnih ovratnicah bi torej negativni ojačevalec, električni šok, ki se že uporablja pri električnih varovalnih ograjah, uporabili le na drugačen način. Na zelo primerljiv način kot pri ovratnicah, lahko volkovi električni šok izkusijo že sedaj - z ugrizom v vabo (meso), nameščeno na električni ograji, s katero želijo rejci doseči, da bo plenilec zagotovo doživel negativno izkušnjo z električno ograjo.

Etološki pristopi temeljijo na poglobljenem poznavanju obnašanja živali in izkoriščanju njihove sposobnosti učenja. Za reševanje problemov s prostoživečimi živalmi se sicer ne uporabljajo v veliki meri, kljub temu da so se izkazali za uspešne pri številnih vrstah - preusmerjanje migracijskih gosi s pašnikov na druge travne površine (van Liere in sod., 2009), preprečevanje napadov ujed na kokoši nesnice v reji na prostem, odvračanje ptičev od letališč, preusmerjanje vran, da gnezdijo na področjih, kjer njihov hrup in izločki niso moteči (www.cabwim.com). Ker klasični načini varovanja ovc pred napadi niso dovolj učinkoviti, je etološki pristop tisti, s katerim jih lahko preusmerimo na drug vir hrane.

Pri učenju živali je sicer zaželena uporaba t.i. pozitivnih ojačevalcev, ki nagrajujejo želeno obnašanje. Tak pristop je navadno mogoč pri živalih, ki živijo v stiku z ljudmi, pri odvračanju volkov od ovc pa lahko uporabimo le negativni ojačevalec (električni šok), a pri tem pazimo, da neprijetna izkušnja ni po nepotrebnem presežena. Po zgledu električnih ovratnic za trening psov (EPTA - Electric Pulse Training Aids - vir Companion Animal VVelfare Council, 2012) smo generator pulzov nastavili na vrednosti nekaj mikro Joulov, kar ustreza najnižjim možnim nastavitvam omenjenih EPTA ovratnic. Pri tem je potrebno upoštevati, da za razliko od EPTA ovratnic, ki pulze generirajo na koži vratu domače živali, naš generator pulz sproži neposredno v ustno votlino in zobovje. Efekt električnega šoka je zato zadosten že pri popolnoma nenevarni višini električne energije. V tem kontekstu je pomembno tudi dejstvo, da z odvračanjem volkov od plenjenja ovc ne zaščitimo le ovc, temveč tudi volkove, ker s tem povečamo toleranco rejcev do volkov, zmanjšamo legalni in ilegalni odstrel volkov ter tako izboljšamo možnost ohranjanja ogrožene vrste. Pozitivne učinke bi torej dosegli pri obeh vrstah.

Pri iskanju enake, podobne in/ali sorodne tehnične rešitve pri preprečevanju napadov volkov na ovce smo uporabili baze Espacenet, Google patents in bazo Urada RS za intelektualno lastnino SIPO-DS (patenti). V tujih bazah smo iskali pod gesli: predator, livestock, protection, collar. V slovenski bazi patentov smo iskali pod gesli ovce in ovratnice, električni šok in živali, elektronske naprave in živali, zaščita živali in plenilci, ugriz in šok. V tujih bazah smo našli eno sorodno rešitev in tri po namenu podobne rešitve, v slovenski bazi pa nismo našli nobene enake, podobne in/ali sorodne tehnične rešitve.

Sorodno rešitev opisuje izum ES201530308A iz leta 2016, ki enako kot naš izum preprečuje napade volkov na ovce z izkušnjo električnega šoka ob grizu v vrat, a je tehnična rešitev drugačna. Omenjen izum spremlja srčni utrip ovce. Ob hitro povečanem srčnem utripu ovce sklepa na napad volka ter posledično sproži močan zvočni signal in 15 sekundni interval električnih pulzov na ovratnici, ki so sproženi ne glede na ugriz volka. Sistem za delovanje potrebuje električno energijo (baterije), kar omejuje avtonomnost naprave. Poleg tega izum vsebuje le tehnično rešitev, brez nosilca (ovratnice), ki nosi električni del. Po namenu podobne rešitve opisujeta izuma US3842806A iz leta 1974 in US4338886A iz leta 1982, ki opisujeta ovratnici za preprečevanje napadov plenilcev na rejne živali. Njihove rešitve so našemu izumu podobne v namestitvi ovratnice na najverjetnejše mesto ugriza plenilca v vrat plenjene rejne živali in aktivaciji dražljaja ob ugrizu. Razlika pa je v tem, da je namesto dražljaja v obliki električnega šoka, ki živali ne poškoduje, temveč je le zelo neprijeten in deluje kratkotrajno, uporabljen strup, ki je ob ugrizu za plenilca najverjetneje smrten. Poleg tega sta ovratnici drugače zasnovani kot pri našem izumu. Odsotno je tudi neposredno učenje, da rejna žival ni plen, če plenilec ob napadu pogine. Cilj našega izuma je odvračanje plenilca - volka od plenjene živali - ovce in ne poškodba ali celo pogin plenilca. Nekoliko manj po namenu podobno rešitev opisuje izum US4876674A iz leta 1989, pri kateri je nenadno hitro gibanje plenjene rejne živali pretvorjeno v električni signal, ki se pretvori v zvočni ali vizualni alarm, ki naj bi odgnal plenilca.

Noben od navedenih izumov ni v širši rabi pri preprečevanju napadov plenilcev na rejne živali. Trenutno so ovce varovane pred napadi volkov z električnimi in fizičnimi ograjami, ovčarskimi psi in nočnim zapiranjem, a omenjene metode, samostojno ali v kombinaciji, ne nudijo zadostne zaščite oz. je njihova uporabnost omejena.

Izum je delno primerljiv z električnimi ograjami, ki varujejo ovce pred napadi volkov. V obeh primerih volk doživi električni šok z namenom odvračanja od plenjenja ovc, a s pomembnimi razlikami: (1) volkovi ne izkusijo električnega šoka, če ograjo lahko preskočijo ali se splazijo pod njo, (2) v primeru stika z električno ograjo volkovi ne povežejo negativne izkušnje s konzumacijo ovce, ampak bolj z lokacijo, (3) opisana rešitev je varnejša od električne ograje, saj je v nasprotju z električno ograjo, kjer je tokokrog ob dotiku lahko sklenjen tudi prek srčne mišice živali (ovce ali volka), v primeru električne ovratnice sklenjen le preko čeljusti volka. S tem je izključena možnost ventrikularne fibrilacije -najresnejše posledice prevelikega tokovnega pulza na organizem. Dodatno varnost predstavlja tudi bistveno nižji električni pulz, ki ga sproži električna ovratnica v primerjavi z električno ograjo, saj je le ta načrtovan tako, da požene ustrezen električni tok preko dobro električno prevodne (oslinjene) ustne votline in čeljusti, ki je hkrati izdatno prepredena z živci zob in jezika, na katere električni pulz neposredno deluje. Na ta način dosežemo, da tudi v primeru t i. lažne sprožitve električne ovratnice (ko ne pride do ugriza), ki je že z zasnovo ovratnice praktično izključena, nobena od živali v bližini ne čuti posledic, (4) električna ovratnica ne ovira vsakodnevne dejavnosti ovce, ki nosi ovratnico, kot tudi ne ostalih živali v čredi.

Reference:

Boitani L. 2000. Action plan for the conservation of VVolves in Europe (Canis lupus). Plan d'action pour la conservation du loup (Canis lupus) en Europe. No. 113, 1-85. Bern Convention. Strasbourg Cedex, Council of Europe, Nature and environment.

Capitani C., Bertelli I., Varuzza P., Scandura M., Apollonio M. 2004. A comparative analysis of wolf (Canis lupus) diet in three different Italian ecosystems. Mammalian Biology, 69: 1-10

Companion Animal VVelfare Council. 2012. The use of Electric Pulse Training Aids (EPTAs) in Companion Animals. www.cawc.org.uk. Černe R., Jerina K., Jonozovič M., Kavčič I., Stergar M., Krofel M., Marenče M., Potočnik H. 2010. Škode od volkov v Sloveniji. Analiza v okviru projekta Life-»- SloVVolf Akcija A4. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire: 33 str.

Gašperšič S., Mavri U. 2016. Analiza odškodninskih zahtevkov za škodo, ki so jo povzročile živali zavarovanih prosto živečih živalskih vrst v letu 2015. Ljubljana, ARSO: 26 str. http://www.arso.si/narava/poro%c4%8dila%20in%20publikacije/Analiza%20od%c5%a1kodnine%2020 15.pdf (16. maj 2017) IEC 60335-2-76, Household and similar electrical appliances - Safety, part 2-76: Particular requirements for electric fence energizers, 2002-08.

Kastelic M., Siard N., Fučko M., Jordan D. 2015. The effect of wolf and bear attacks on growth in lambs. V: Proceedings of the 4th International Congress New Perspectives and Challenges of Sustainable Livestock Production, 7.-9. okt. 2015, Belgrade, Institute for Animal Husbandry: 488-494

Mech D. L., Boitani L. 2006. VVolf social ecology. V: VVolves: behavior, ecology, and conservation (eds: D.L. Mech, L. Boitani). University of Chicago Press: 1-34

Meriggi A., Brangi A., Matteucci C., Sacchi O., 1996. The feeding habits of wolves in relation to large prey availability in northern ltaly. Ecography, 19: 287-295

Rigg R., Findo S., VVechselberger M., Gorman M.L., Sillero-Zubiri C., Macdonald D. W. 2011. Mitigating carnivore-livestock conflict in Europe: lessons from Slovakia. Oryx, 45: 272-280

Stališče projektne skupine SloVVolf glede odstrela volkov v Sloveniji. 2010. SloVVolf. http://www.volkovi.si/wp-content/uploads/2014/10/odstrel-volkov-stalisce-slowolf,pdf (16. maj 2017) van Liere D., van Eekeren N. J. M., Loonen M. J. J. E. 2009. Feeding preferences in Greylag geese and the effect of activated charcoal. Journal of VVildlife Management, 73, 6: 924-931 van Liere D., Siard N., Premik Banič A., Valenčič A., Jordan D., Drašler D., Kastelic M. 2012. Primerjava kmetij z namenom preprečevanja napadov volkov na ovce in izboljšanja sobivanja na kmetijskih območjih. Assen, CABVVIM Consultancy; Ljubljana, Izobraževalno društvo Noetova šola: 59 str. van Liere D., Dwyer C., Jordan D., Premik Banič A., Valenčič A., Kompan D., Siard N. 2013. Farm characteristics in Slovene wolf habitat related to attacks on sheep. Applied Animal Behaviour Science, 144, 1-2: 46-56

Opis rešitve problema

Električna ovratnica po izumu sestoji iz nosilnega tekstilnega dela, ki zagotavlja dobro prilagodljivo in udobno lego ovratnice na ovčjem vratu ter iz dveh integriranih elektromehanskih delov, ki ločeno sprožita kratke, visokonapetostne pulze ob ugrizu plenilca.

Osnova nosilnega dela električne ovratnice je narejena iz paropropustne elastične tkanine, ki se hitro suši in je antibakterijsko obdelana. Na nosilnem delu ovratnice sta nameščena tekstilni pas in prožna vez, ki nudita oporo elastični tkanini in skrbita, da se ovratnica dobro in hkrati udobno prilega vratu ovce. Na sredini sprednjega dela ovratnice sta našita dva izbočena žepa iz nepremočljive tkanine. V vsak žep je vstavljen en elektromehanski del z generatorjem električnih pulzov. Spodnji del žepa je obdan s paropropustno tkanino, ki je dovolj mehka, da omogoča nemoteno gibanje vratu ovce in preprečuje drgnjenje elektromehanskega dela ob vrat. Tekstilni pas ovratnice je opremljen s sponko, ki omogoča naravnavanje dolžine pasu glede na obseg vratu ovce. Vsi materiali, ki sestavljajo nosilni del ovratnice, morajo biti odporni na raznolike vremenske razmere na pašniku, od zgodnje pomladi do pozne jeseni.

Na sprednjem delu ovratnice sta všita dva identična elektromehanska dela, ki sta sestavljena iz dvodelnega linearnega mehanizma z enoprostorsko stopnjo za proženje električnih pulzov in generatorja električnih pulzov. Linearni mehanizem z enoprostorsko stopnjo zagotavlja, da se generator električnih pulzov sproži ob poljubni smeri kompresijske sile povzročene z ugrizom. Mehanizem je izdelan iz električno neprevodnega materiala, velikost in oblika mehanizma pa sta prilagojena čeljusti volka. Stene mehanizma ščitijo generator električnih pulzov pred zunanjimi (mehanskimi in vremenskimi) vplivi.

Na mehanizmu sta nameščeni elektrodi, ki sta povezani z generatorjem električnih pulzov. Preko elektrod se generiran električni pulz ob ugrizu prenese na volka (čeljust, ustna votlina, jezik in zobovje) in mu s tem povzroči neprijetno, a hkrati življenjsko nenevarno izkušnjo. Pri tem tudi ne pride do poškodb tkiv (opeklin). Poleg opisane funkcije elektromehanski del predstavlja tudi utež, ki skupaj s pasom in všito prožno vezjo preprečuje obračanje ovratnice na vratu ovce. Zasnova električne ovratnice s specifično izvedbo elektromehanskega dela in njegovim mehanskim vpetjem na ovratnici zagotavlja, da se električni pulz ne sproži ob vsakodnevnih aktivnostih ovce kot npr. ob zauživanju krme oz. paši, gibanju, počitku, pri socialnih interakcijah (poudarek na odnosu z mladiči), temveč zgolj ob dovolj močni kompresijski sili, kakršno povzroči ugriz volka. Izvedba električnih elektrod z uporabo prožne mehke podlage preprečuje poškodbe zob volka ob ugrizu. Namen opisanega izuma je torej izključno povzročitev neprijetne izkušnje volku ob ugrizu vratu ovce, ki nosi ovratnico in nikakor ne poškodovanje volka in/ali ovce. Temu primerno je izbrana tudi energija električnega pulza (reda 25 mikro Joulov), ki je daleč pod mejo, ki povzroča zdravstvene težave kot npr. krči, ventrikularna fibrilacija in/ali opekline. V primerjavi z električno ograjo je čas trajanja pulza primerljiv z minimalno vrednostjo, ki velja za električno ograjo (1us), medtem ko je maksimalna napetost pulza (12kV) enaka polovični vrednosti maksimalne napetosti, ki velja za električno ograjo (25kV) (vir: IEC 60335-2-76, Household and similar electrical appliances - Safety, part 2-76: Particular requirements for electric fence energizers). Pri tem velja poudariti, da v primeru dotika električne ograje električni tok steče preko točke dotika (npr. smrčka) preko okončin živali v tla (lahko tudi preko srčne mišice, ki je najbolj občutljiva na električne šoke), medtem ko je pri električni ovratnici električni tokokrog sklenjen izključno znotraj ustne votline živali.

Izum je v nadaljevanju opisan s pomočjo slik:

Slika 1: Električna ovratnica (pogled od spredaj)

Slika 2: Električna ovratnica (pogled od zadaj)

Slika 3: Elektromehanski del ovratnice

Slika 1 prikazuje sprednji del nosilnega dela ovratnice iz paropropustne elastične tkanine 1, na katerem je s pomočjo prišitih paskov 3 nameščen tekstilni pas 2, ki nudi mehansko oporo elastični tkanini. Paski 3 držijo tekstilni pas 2 na svojem mestu. Na sredini sprednjega dela ovratnice sta našita dva izbočena žepa iz nepremočljive tkanine 4. V vsakem žepu 4 je nameščen elektromehanski del ovratnice.

Slika 2 prikazuje zadnji del nosilnega tekstilnega dela ovratnice 1 skupaj s paski 3, ki držijo tekstilni pas 2 na svojem mestu. Na sredini zadnjega dela ovratnice 1 je všita prožna vez 5, ki skupaj s tekstilnim pasom 2 zagotavlja prileganje ovratnice na vrat ovce. Tekstilni pas 2 je spet s sponko 6, ki omogoča naravnavanje dolžine tekstilnega pasu 2 glede na obseg vratu ovce.

Slika 3 prikazuje elektromehanski del ovratnice z dvodelnim linearnim mehanizmom 7 in 8, na katerem sta nameščeni elektrodi 9 in 10. Del linearnega mehanizma 7 služi kot ohišje generatorja električnih pulzov z vzmetnim sprožilom 11 in vzmetnim kontaktom 12 visokonapetostnega električnega tokokroga, kije ob kompresijski sili povezan z elektrodo 10. Ob kompresijski sili notranji del linearnega mehanizma 8 pritisne na vzmetno sprožilo 11, zaradi česar se v generatorju električnih pulzov zgenerira električni pulz. Pri tem steče električni tok iz generatorja električnih pulzov, preko vzmetnega kontakta 12 na elektrodo 10. Visokonapetostni električni tokokrog se preko volkove čeljusti, ustne votline in zobovja ter elektrode 10 zaključi v generatorju električnih pulzov. Ko kompresijska sila popusti, vzmetno sprožilo 11 vrne dvodelni linearni mehanizem 7 in 8 v prvotni mirovni položaj, pri čemer se prekine tudi visokonapetostni električni tokokrog med vzmetnim kontaktom 12 in elektrodo 10, nameščeno na delu linearnega mehanizma 8.

Claims (6)

1. PATENTNI ZAHTEVKI

   1. Ovčja električna ovratnica za spreminjanje plenilskih navad volkov, značilna po tem, da obsega nosilni tekstilni del (1) in vsaj en elektromehanski del z generatorjem električnih pulzov.
2. 2. Ovratnica po zahtevku 1, značilna po tem, da elektromehanski del obsega mehanizem z enoprostorsko stopnjo, ki omogoča proženja električnih pulzov ob različnih smereh kompresijske sile ugriza.
3. 3. Ovratnica po zahtevku 1, značilna po tem, da obsega generator električnih pulzov, ki generira električne pulze z energijo manjšo od 25 mikro Joulov.
4. 4. Ovratnica po zahtevku 2, značilna po tem, da obsega elektromehanski del opremljen z mehkimi elektrodami (9, 10), ki ob ugrizu ne poškodujejo zob.
5. 5. Ovratnica po zahtevku 1, značilna po tem, da je nosilni del narejen iz paropropustne elastične tkanine (1), ki se hitro suši in je antibakterijsko obdelana.
6. 6. Ovratnica po zahtevku 1, značilna po tem, da sta na nosilnem tekstilnem delu (1) nameščena pas (2) in prožna vez (5).